Revija SRP 75/76
Dokumenti
Dokument 1

Jolka Milich

 

ZHE SPET O BREDI SMOLNIKARJEVI

– UFFA! SMO JE ZHE SITI! – IMEJTE POTRPLJENJE, UPAM ZADNJICH, V DOPOLNITEV NJENE ZGODBE

 

Sposhtovani,

bolj kot bralcem vobche bi morala nasloviti to pismo zlasti pisateljem (obeh spolov) in slavistom oz. slovenistom, ker je zanje slovenska literatura prvenstvena, to je zelo pomembna panoga.

Morda she ne veste – vsaj ne vsi ali kar mnozhichno – da je slovenska knjizhevnost konchno zachela kotirati na borzi: neka domacha povest namrech je zlezla zelo visoko, kar je za vse nas silno razveseljivo.

Verjetno ste… ta nagovor velja le za bolj nevedne, lahko pa ob njem osvezhite spomin vsi: Verjetno ste vsaj kaj malega chuli o najprej nagrajeni in nato prepovedani knjigi Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze. Sodnjisko so avtorici prepovedali njen ponatis in je morala vzeti iz obtoka tudi vse knjige, ki jih je imela she kje naprodaj, kar je pri prichi storila, tudi onih natisnjenih, ki lezhijo she pri njej doma, ni vech prodajala. Teh navodil se je zhe od vsega zachetka strogo drzhala in se she drzhi, ker drugache bi jo doletela kazen, da placha za vsak prepovedani izvod, ki bi bil od nje prodan od dneva obsodbe do dneva najdbe vsak dan po 50 tisoch tolarjev globe. Za tiste knjige pa, ki jih je prodala she takrat, ko je smela, anti ne odgovarja ona, saj niso vsaj shest let vech njena last, pach pa lastnina kupcev in prodajalcev. Ti zadnji pa morajo imeti rachune, iz katerih je razvidno, kdaj so kupili in od koga in koliko so za robo plachali. Drugache recheno: Ne more pisateljica za vse vechne chase odgovarjati, kaj kupci pochenjajo s svojo lastnino, pa makar je ta lastnina njena pred shestimi leti prodana povest. Povedano drastichno: lahko njene strani lastniki razrezhejo na pol in v vsako polovico zavijajo jajca ali si obrishejo rit. Affare loro. To logichno razmishljanje je menda vsem nam, ki znamo logichno misliti, do kraja jasno, ni pa (bilo) tako kristalno jasno domzhalskemu sodishchu, ki je nedavno pisateljico obsodilo na kazen 20.300.000 tolarjev (z besedo: dvajset milijonov tristo tisoc tolarjev.!!!), v znesku niso vshtete obresti in niti sodni stroshki… za knjigo – citiram inkriminirano pisateljico – »ki mi jo prisoja slovensko sodishche, ki pa so jo tozhnice s pomochjo delavke Loboda Renate, zaposlene pri odvetniku tozhnic Martinu Bregantu iz Mengsha, izsiljeno kupile na Svetu knjige, ki je lastnica knjige, saj sem jim jo prodala v zachetku leta 1999, ko ni bila povest prepovedana… Vsota za to tako nenavdano izsiljeno knjigo bo rastla vsak dan do plachila kazni po dolochbi sodishcha.« (Konec citata)

In prav gotovo se bo nashel she kakshen drug izvod za prodajo, in tretji in chetrti tja v nedogled, in globa se bo najprej podvojila, nato potrojila in slednjich pochetverila itd. In Bredka pripovedka naj placha do zadnjega geruzha vse tiste vsotice, da bo pravici in resnici zadoshcheno. She jaz bom na koncu obupala nad domovino kot pravno drzhavo in se pridruzhila ravbarjem in rubezhnikom, drugache povedano, bom zavrtela telefonsko shtevilko tiste delavke odvetnika pisateljichinih tozhnic, ki je tako hlepela po njeni povesti na sodnem indeksu, da jo je preprosila in izsilila od Sveta knjige. Zdaj shele razumem njeno hlepenje po njej, tudi meni bi se sline pocedile, ko bi vedela, da je na domachi sodni borzi njena cena od kakih pet ali najvech osem tisoch zrasla na vech kot dvajset milijonov. Naj bo she tako dobra kot povest ali zanich, nedvomno bo postala zategadelj sodni precedens. Nanjo se bomo vsi po vrsti sklicevali. Tisti odvetnishki pomochnici bom ponudila naprodaj vsaj en sporni izvod, ki pa je moja nesporna lastnina zhe od izdaje dalje. O ceni pa se bova na skrivaj domenili, po konzultaciji z eksperti in s predpostavljenimi seveda. Che bodo od nje iztrzhili – najmanj – kakih petdeset milijonchkov, odvisno od dnevov primopredaje knjige, bolj ko bomo potrpezhljivo chakali, to je zhe vsem jasno kot beli dan, vech nam bo navrgla. Kaj mi svetujete, koliko naj vprasham oz. naj mi – seveda in kontanti, iz roke v roko in kje na samem – izplachajo za knjizhno uslugo alias denarno transkacijo? Naj Bredo prodam kot Judezh Kristusa za deset milijonov, petnajst, morda dvajset? Kaj mislite, je prevech ali premalo? Che morebitno ali potencialno kupko ljubeznivo popeljem she k temu ali onemu poznancu, kjer na kakshni polici prav gotovo vedri ali se prashi zheleni primerek,… je dvajset milijonov najbrzh razumna cena?! Prendere o lasciare! Seveda ponudbo. Che poshteno oz. (ne)poshteno podelimo znesek, sklenem z vami kupchijo, drugache baj-baj, ne prodam, poslovite se od ostalih zhe nadejanih slastnih cekinov. Bo vsaj moj greh – izdajstvo prijatelja! – za navaden ali kokosov oreh manjshi! (Povedano shaljivo in paradoksalno.)

Zdaj pa chisto resno: Tej zgodbi se obetajo taki in podobni mali kupoprodajni scenariji.

Sarkastichno: Naj le cvete trgovina, kakrshna koli zhe, pa naj bo she tako skregana z etosom, che so zhe vsi nashi drugi upi na rachun pravnosti nashe dezhele chisto oveneli.

Jolka Milich