Revija SRP 75/76

Dimitrij Balashov

Chlovekov razvoj

 

KAJ JE RUSIJA?

 

Od takrat, ko so se pojavili slovanofili in zapadniki, ostaja v sredishchu pozornosti in glavna tema sporov teh dveh smeri unikatnost Rusije med evropskimi drzhavami. Zapadniki so trdili (in trdijo tudi danes), da je Rusija ena izmed evropskih drzhav, le da je bolj primitivna in se mora uchiti od razvitih zahodnih drzhav, sprejeti mora zahodno kulturo, da bi »dohitela«, presegla svojo zaostalost itn. Slovanofili so na to odgovarjali, da ni mogoche razumeti ruske dushe, posebne zgodovinske predestinacije Rusije, ki pa so jo oni zhal videli le v duhovnih posebnostih ruske nacije, torej v nestalnih, spremenljivih pojavih, ki nimajo okusa in barve, to pa je razumljivo slabilo njihovo argumentacijo proti pritiskom zahodnega praktichnega materializma.

To vprashanje o podobnosti ali nepodobnosti Rusije z zahodnimi drzhavami zachuda ni razresheno vse do danashnjih dni.

Razlogi za to so mnogoshtevilni, ne nazadnje je to realna zmaga zapadnikov nad slovanofili na prelomu 19. in 20. stoletja ali, bolj tochno, v prvih desetletjih sovjetske oblasti, ko smo se v posledicah takratnega idoliziranja Zahoda in »kulturne Nemchije« znashli ideoloshko in politichno popolnoma nepripravljeni za odpor zoper nemshko–fashistichno agresijo. Kaj nas je to stalo in koliko smo morali za to plachati – vedo vsi.

Naj povemo naravnost: nori in pogubni nachrti za preusmeritev severnih rek, nepremishljeno in brezdushno razsipavanje gozdnega bogastva drzhave, drzne vashke »zdruzhitve« in ostali konjenishki jurishi na rusko poljedeljstvo (in kot posledica strm padec letin), unichenje zgodovinskih in kulturnih spomenikov ter mnogo drugega – vse to izhaja iz istega nerazumevanja (predvsem hotenega) posebnosti Rusije, njene neponovljivosti, njene temeljne drugachnosti od drzhav Zahoda, ki so jo slovanofili chutili, niso pa tega znali specificirati v tochnih, che tako rechemo, »materialnih« dokazih.

Stvar je v tem, da v 19. stoletju, ko so se zacheli spori med zapadniki in slovanofili, ni bila znana ali, tochneje, ni bila raziskana (kajti nashi predniki so vsa nasha teoretichna dognanja odlichno chutili in uposhtevali pri gospodarjenju) povezanost naroda, etnosa z njegovim ozemljem, s podnebjem, z njegovim ekoloshkim okoljem. Zato so se zdeli takratnim zapadnikom izvirnost nacionalne kulture in nachini zhivljenja nebistveni, gospodarstvo pa sposobno za popolno reformo v smislu »kulturnih« zahodnih drzhav. Do izida del genialnega Vernadskega2 zhe v nashem, sovjetskem chasu in zlasti do izdaje fundamentalnega dela Leva Gumiljova3 Etnogeneza in biosfera zemlje, v katerem je bil pojem nacionalne unikatnosti prvich interpretiran materialistichno, etnos pa kot specifichen pojav prikazan v razvoju in v povezavi z njegovim okoljem, z njegovo ekoloshko nisho, vse dotlej ni bilo mogoche presechi zahodnega, kozmopolitskega pogleda na nacijo.

Vsi pomnimo (in tega ne bomo pozabili!) tezo, ki se je trajno utrdila v literaturi, poeziji, druzhbeni misli nashe drzhave v letih 1920–30, da bodo nekoch in prav kmalu izginile vse reakcionarne nacionalne posebnosti, »minila bo plemenska sovrazhnost« (iz dolochenih razlogov so patriotizem razlagali predvsem kot povod za sovrazhnost in nich drugega!), zhivljenje in kultura in celo jezik bodo unificirani, in konchno bomo lahko »brez Rusije, brez Latvije zhiveli kot enotna chloveshka skupnost«.

Shele zdaj, po izidu zgoraj omenjenega dela, lahko konchno govorimo o patriotizmu ne kot o ljubezni, vsaj skromni, do nashih dragih brez, sivih koch in ostalega, temvech kot o nujnosti, o naravnem in neodstranljivem pojavu, ki ga moramo uposhtevati, sicer bomo izgubili tako sebe kot svoje okolje ter vse te narode, katerih zgodovinska usoda je povezana z usodo Velike Rusije.

Nujno velja konchno razumeti, da smo del narave in da smo odvisni od nje prav tako, kot sami vplivamo na okolje; razumeti, da che bi bilo mozhno enotno brezlichno chloveshtvo, bi se takshno pojavilo zhe v zgodnjem paleolitiku; razumeti, da etnosi niso kaprica zgodovine, temvech naravni in neizbezhni (in nujni) nachini prilagoditve chloveshtva razlichnim ekoloshkim okoljem, oblika kulture pa je (v shirokem smislu, kamor sodi tudi graditev drzhave in tip socialnih odnosov) izraz unikatnih odnosov, praviloma najbolj idealnih za dolocheno podrochje in chloveka v njegovem okolju. Rushenje teh odnosov, nasilna »prilagoditev kulturi«, ki je tuja tako etnosu kot njegovemu okolju, se lahko koncha in se je nemalokrat zhe konchalo s popolnim izginotjem etnosa s pripadajochim okoljem vred. Naj spomnimo, da so vse pushchave na zemeljski povrshini umetnega, antropogenega porekla…

Do dandanes se ne moremo znebiti prezirnega pogleda na starodavno Rusijo, ki so nam ga vsilili pofrancozeni plemichi – zapadniki, temeljechega na zelo preprosti shemi: kar ni podobno Franciji, je nichvredno…

Stvar ni v tem, kako smo zhiveli, boljshe ali slabshe, ampak v tem, da so ljudje drugachni! Drugachna – ne pa enaka ali slabsha – je bila nasha civilizacija!

Razumeti je konchno treba, da smo geografsko, ekoloshko in sploh v vsakem pogledu drugachni od zahodne Evrope! Od Zahoda nas deli nevidna, toda trmasta meja – negativna januarska izoterma.4 To mejo smo prestopili in ustvarili civilizacijo, katere unikatnost ne more biti motena brez pogubnih posledic za obstoj nacije.

Negativna januarska izoterma pomeni kratko poletje ter dolgo in dezhevno vmesno obdobje. Pomeni, da je treba letino posejati, obdelati in zbrati v zelo napetih rokih brez pomochi kashne posebne toplote in rodovitnosti zemlje. Povrh vsega je zahodna Evropa lochena od Severnega ledenega morja in unichujochih severnih vetrov z nekaj varovalnimi pasovi. To so t. i. Golfstream (Zalivski tok), norveshke in shvedske gore, Alpe, Karpati, Pireneji. Za takimi gorskimi verigami, v milem podnebju, je bilo mozhno zlahka zhiveti brez posebnih skrbi. Na vzhodu Evrope pa se vse hitro spremeni. Pochez niti enega gorskega hrbta! Ural in Jenisejske gore gredo od severa na jug ter odpirajo pot dihanju Severnega ledenega morja, ki ga Golfstream praktichno niti najmanj ne ovira. Podnebje »vzdrzhujejo« le mochvirja in gozd. Mochvirja mehchajo, uravnavajo celinske temperaturne skrajnosti, reshujejo pred sushami, v starih in tudi ne tako starih chasih so varovala pred sovrazhnikovimi vdori. Koliko nas bo stalo nashe vratolomno oponashanje Zahoda pri melioraciji, tj. izsushitvi vseh mochvirj po vrsti, pa si je tezhko celo predstavljati.5 Gozd, ki se razprostira na tisochih kilometrov, je bil nash glavni klimatski kordon. Gozdna shchetina je gasila pogubne vetrove, ohranjevala vlago, chuvala plodno zemljo pred zamrznitvijo, pred susho in vrochimi vetrovi. V nasprotju z nami so nashi predniki skrbeli za gozdove…

Poselitev je bila redka, na shirokem podrochju, vasi so bile majhne, varovane z gozdovi in mochvirji. Vendar pa redka poselitev pomeni mobilizacijske tezhave v vojnem chasu, kajti vojni pritisk na meje je konec koncev neposredno odvisen od gostote prebivalstva. Tako smo imeli na zahodu proti sebi gosto naseljene in agresivne drzhave. Osupljivo pri tem je, da smo ostali tam, kjer smo bili, ne glede na vztrajne poskuse premakniti nas na vzhod. Ostali smo na mejah starodavne Rusije, na mejah Jaroslava Modrega. Kako je to bilo mogoche?

Tu se moramo neizogibno spet posvetiti fenomenu nacionalne, prav nacionalne, svoje, unikatne kulture! Nashi predniki so izumili tak model socialne organizacije, take oblike kulturnega zhivljenja, ki so zmogle nadomestiti z vojashkega in geografskega stalishcha usodno pomanjkljivost nashe drzhave. Analizirajmo to nasho kulturo s tega zornega kota, kajti to je odgovor na vprashanje: zakaj obstajamo, kako smo prezhiveli, se ohranili, in ne le ohranili, ampak ustvarili veliko drzhavo?

Naj takoj povemo: kadar govorimo o sposobnosti ruskega chloveka za najvechje napore, ki jo je vedno dokazoval v vojnem chasu, jo najvechkrat pojasnujejo s posebnimi vojashkimi izkushnjami. To je napachno. Vojashke izkushnje ne morejo vsega naroda opremiti z vojnimi veshchinami, kajti vojne so neredne, vojaki pa pobiti v bitkah. Sposobnost ruskega chloveka za totalno mobilizacijo je bila ustvarjena, ohranjevana in vzgajana v narodu z vsakoletnim poljedeljskim ciklusom, z vsakoletnim bojem za letino. Ruski kmet poleti praktichno ni spal in je zmogel, recimo, samo sena nakositi za sedem ali sedem in pol mesecev skladishchenja! Ta zmozhnost iztisniti iz sebe vse do zadnje kaplje se je prenashala potem tudi na vojashko pripravljenost.

Da pa ne bi ti ciklusi napenjanja vseh sil naroda povsem izchrpali in ga unichili, je kmet moral imeti tudi chas za oddih, in tega je imel jeseni in pozimi, pa she dobro plachilo za trud je bilo potrebno, in tudi to je imel! Kmetje starodavne Rusije pred Petrom Velikim niso zhiveli slabshe kot plemstvo in vojska; morali so imeti primerna oblachila - spomnimo se, da je pri nas vse ljudstvo pozimi hodilo v krznenih oblekah: kratek krznen plashch pri delu in plashch iz ovchjega kozhuha na poti; vsi so imeli t. i. valenke (topli shkornji iz klobuchevine), dosegljive po nizki ceni. Po domovih so stale odlichne pechi; na sploshno je kmet imel zelo dobro domovanje, na severu zdruzheno z gospodarskimi poslopji v en sam velik kompleks.

Ruski chlovek je imel kaj braniti, in namesto da bi jo popihal v gozd ter tam chakal, da plemstvo med sabo reshuje svoje zadeve, se je odzival na vpoklice, oborozhen v hipu. V 14., 15. in 16. stoletju so Rusi v nekaj dneh lahko zbrali vojsko do 150 tisoch mozh, in to ni bila najemnishka, temvech tako rekoch prostovoljna armada, medtem ko gosto naseljena Evropa ni mogla zbrati vech kot 30–40 tisoch ljudi, mobilizacija pa je zahtevala dolge priprave in velike stroshke za drzhavno blagajno. Iz istega razloga pri nas ni bilo posebne viteshke kulture, cheprav je seveda plemishka vojska (nashi vitezi) za poldrugikrat presegala shtevilo vseh vitezov na Zahodu. V Rusiji ni bilo utrjenih gradov, ki bi varovali pred domachimi kmeti ali pred sosednim fevdalcem, kajti praviloma se sosedi niso vojskovali med sabo, s kmeti – bogatimi in svobodnimi – pa so si bili veliko blizhje kot na Zahodu. Enako so praznovali in prirejali svatbe, plemkinje so hodile na iste shode kot kmetice, peli so enake pesmi, oblachila in zhivljenjski stil – vse je bilo podobno. Povrh tega je bila narodna kultura pri nas zelo visoka, to je bil she dodaten kohezivni dejavnik med razredi. Znova naj poudarimo: ni shlo za to, da bi bilo nashe plemstvo posebno dobrosrchno ali da so se plemichem smilili muzhiki! Ko je Peter Veliki nasilno lochil vladajochi razred od ljudstva, je usmiljenje mahoma izginilo. Razlog za nekdanjo enotnost je bil v zgodovinski neizogibnosti, v tem, da bi prezhiveli in obvarovali meje redko naseljene drzhave.

Vchasih lahko slishimo in celo preberemo, da Rusom nikoli niso bile mar vojashke izgube ter da so zato zmagovali.

Che nashi predniki ne bi sposhtovali zhivljenja vsakega posameznika, bi preprosto izginili. Narodi, ki so okrozhali Rusijo, so bili shtevilchnejshi od nas. Znali smo, nauchili smo se zmagovati v bitkah praviloma z manjshimi silami. In to zahvaljujoch stanju duha v vojski, kohezivnosti, tovarishtvu in, naj dodamo, tudi dobremu orozhju. Celo v najtezhji bitki na Kulikovem polju6 nas je bilo manj kot Tatarov, skoraj poldrugikrat manj. Ko sta Hvorostinin in Vorotinski zaustavila prodor Gireja proti Moskvi, sta imela na razpolago 40 tishoch vojakov, Girej pa jih je imel 150 tisoch, pa je bil vseeno potolchen v prah. Sibirijo so kozaki osvojili z neznatnini silami. Podobno (ob mochnejshih nasprotnikih) velja za vse zmage Suvorova in sploh za vse slavne zmage ruskega orozhja, ki nikakor niso temeljile na shtevilchni premochi.

Nashe plemstvo kot konjenica ni nosilo na sebi grbov in ostalih pestrobleshchechih okraskov; tudi ni imelo izoliranih bivalishch in visokouglednega kulturnega okolja (imeli pa smo umetnike kot Andrej Rubljov, ki je z umetninami »servisiral« vse ljudstvo, ves narod, ne le plemstvo!). Ali se to lahko shteje za zaostalo kulturo? Ko je Stefan Batory (1553–86, poljski kralj, udelezhenec livonijske vojne; op. pr.) prispel s stotisochglavo vojsko, najboljsho v takratni Evropi, pred Pskov, se je pokazalo, da pskovski topovi streljajo dlje, in zato dolgo ni mogel zacheti obleganja. Nad svojim topnishtvom se nismo pritozhevali niti kasneje. Topnishtvo pa je metalurgija in tezhka industrija, zato je seveda popolnoma neumestno govoriti pri tem o nekakshni zaostalosti!

Zhiveli pa smo, da, v lesenih hishah. In pravilno smo zhiveli tako! Kajti v nashem podnebju, v mrazu in vlagi, kaj bi bilo lahko bolj blagodejno? Celo na toplem Zahodu je cele viteshke druzhine razjedala tuberkoloza…

Toda vrnimo se spet k vojashko–politichni zgodovini nashe drzhave. Na teh ogromnih in redko poseljenih prostranstvih je bila v interesu obrambe nujna dobro delujocha skupna uprava, obenem z blagohotnim vladanjem narodom, s katerimi so skupaj ali zraven njih zhiveli Rusi. In tu je zanimivo, kaj so ustvarili! Ustvarili so civilizacijo brez ozkega nacionalistichnega shopirjenja, civilizacijo, v kateri so bili praktichno in po zakonih vsi narodi enakopravni... Naj spomnim, da so bile po zavzetju Kazana vsemu premaganemu tatarskemu plemstvu podarjene vse pravice ruskega plemstva.

Vse to je koristno vedeti tudi v nashih dneh...

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

______________
1 BALASHOV Dimitrij Mihajlovich (1927–2001), ruski pisatelj, folklorist, v njegovih delih se koncept zgodovinske variantnosti opira na svobodo nravstvenega izbora.
2 VERNADSKI Vladimir Ivanovich (1863–1945), ruski prirodoslovec, mislec, akademik. Utemeljitelj cele vrste sodobnih znanosti o Zemlji – geokemije, biogeokemije, radiogeologije, hidrogeologije in dr. Ustanovitelj mnogih znanstvenih shol. Njegove ideje so odigrale kljuchno vlogo pri oblikovanju sodobne znanstvene podobe sveta. V sredishchu njegovih naravoznanstvenih in filozofskih interesov je bila elaboracija celostnega uchenja o biosferi, o zhivi snovi, ki tvori zemeljsko atmosfero, in o evoluciji biosfere v noosfero, v kateri chlovekov razum in dejavnost ter znanstvena misel postajajo odlochilni dejavnik razvoja, sila z mochnim uchinkom na naravo, primerljivim z geoloshkimi procesi. Nauk Vernadskega o odnosih med naravo in druzhbo je mochno vplival na oblikovanje sodobne ekoloshke zavesti. Prispeval je k misli ruskega kozmizma, ki se je opirala na idejo notranje enotnosti chloveshtva in kosmosa.
3 GUMILJOV Lev Nikolajevich (1912–92), ruski zgodovinar, geograf, doktor zgodovinskih in geografskih znanosti, akademik. Sin pesnikov N. Gumiljova in Ane Ahmatove. Avtor nauka o chloveshtvu in etnosih kot biosocialnih kategorijah; raziskoval je bioenergetsko dominanto (imenoval jo je »pasionarnost«). V 1930–50. letih je bil v zaporu vsega skupaj 17 let. (Glej tudi: Lev Nikolajevich Gumiljov, Etnos, sistemska znanost, pasionarnost Revija SRP 53/54,145; Lev Gumiljov, Petrovska legenda /Ob 300–letnici Sankt Peterburga/, Rev SRP 57/58, 181)
4 chrta na zemljevidu, ki vezhe tochke z enako temperaturo.
5 siloviti pozhari v okolici Moskve avgusta–septembra letos (2002), ko je gorela shota, so »lepa« ilustracija lahkomiselnega in nesmotrnega odnosa do izsushevanja mochvirij.
6 Kulikovska bitka med ruskimi polki z velikim knezom Dimitrijem Donskim na chelu in vojsko krimskega kana Mamaja 8. septembra 1380. V bitki so sodelovali vojaki mnogih ruskih knezhevin. Tatari so bili porazheni. Najnovesha zgodovinska dognanja (V. Kozhinov) preprichljivo povezujejo s to bitko rimskega papezha, ki je z Mamajem »komuniciral« prek beneshkih trgovcev in Litvancev; slednji bi morali skupaj z Mamajevimi enotami udariti po Rusih, vendar je litovski poveljnik »nenadejano« zamudil na zachetek bitke. Rimski papezh je, po vsem sodech, nachrtoval napad na Rusijo iz dveh smeri. Namen tega vdora ni bil vojashki plen, ki je sicer poleg davka predvsem zanimal Tatare in Mongole, ampak okupacija Rusije. Rusi, zavedajoch se tega, so se borili silovito. Krimski Tatari nimajo nich opraviti t. i. Zlato hordo, mongolsko drzhavo, s katero so bili Rusi v svojevrstnih zaveznishkih odnosih.
(Op. prev.)