Revija SRP 75/76

Damir Globochnik

 

RAZISKOVALEC ABSTRAKTNEGA IZRAZA

 

Henrik Marchel sodi med osrednje predstavnike slikarske abstrakcije, ki se je pri nas uveljavila v petdesetih letih preteklega stoletja (Stane Kregar s prvo abstraktno kompozicijo iz leta 1953, Riko Debenjak, Lojze Spacal idr.). Marchlovo zanimanje za nepredmetni likovni jezik je nakazovalo zhe prvo poakademijsko ustvarjalno obdobje v zgodnjih shestdesetih letih. Gvashi, skice, osnutki za vechje slikarske kompozicije in dela na papirju nam izdajajo, da je bila njegova pot v abstraktni likovni nagovor povsem logichna, vezana na postopno stilizacijo vidnega sveta in opushchanje opisnega upodabljanja … Izhodishchni motiv – skorajda vedno je to pejsazh – je slikar namrech abstrahiral, ohranil je samo nekaj osnovnih kompozicijskih silnic in temeljno, povzemajocho ali razpolozhenjsko obchuteno barvno podobo.

S prenosom konkretnega motiva v abstraktno likovno izkushnjo, kar lahko oznachimo kot osrednji podobotvorni princip Marchlovega slikarstva, se srechamo pri ciklusu slik, posvechenih »ognjishchem« oziroma »prodishchem«, s katerim se je leta 1964 predstavil na prvi samostojni razstavi v Kranju. Motivno vzpodbudo za nastanek slikarskih kompozicij je predstavljala rechna krajina z jezovi, prodovi, naplavinami, z barvno in razpolozhenjsko podobo … Reka Sava, ki teche mimo slikarjeve rojstne vasi, je postala njegovo pogosto ustvarjalno zatochishche in motivni vir tudi za poznejsha obdobja ustvarjanja.

Omenjena razstava je bila ena prvih predstavitev s sodobnimi likovnimi tokovi uglashenega ustvarjalca na Gorenjskem v chasu, ki je shele postajal strpen do likovnih novosti. Tudi v naslednjih letih je Henrik Marchel utiral pot modernemu likovnemu izrazu in dokazoval, da se njegovo likovno delovanje odvija v blizhnjem stiku oziroma v dvogovoru z aktualnimi pojavi v abstraktnem slikarstvu.

Kot obchutljiv snovalec abstraktne oziroma »abstrahirane« slikarske govorice je vselej vztrajal pri kultiviranih likovnih reshitvah, ob katerih bi morda lahko pomislili na posreden vpliv akademijskega uchitelja Gabrijela Stupice (pri njem je Marchel diplomiral s temo iz slikarskega portreta). Pri nekaterih zgodnjih delih se je Marchel sicer priblizhal »informelu«, na katerega nas spominja tudi materialna konkretnost slikarske povrshine (nanosi barve, peska, papirja in drugih gradiv), vendar je slikarsko materijo vselej podrejal trdnemu urejevalnemu principu. Navidezno nakljuchno nanesene poteze je umiril v ritmizirano zaporedje, z njihovo pomochjo je v razgibani slikarski materiji oblikoval barvna ali svetlobna jedra oziroma kompozicijska zharishcha. S premishljenimi, krepkimi, snovnimi, sproshchenimi in igrivimi potezami chopicha naslikana platna lahko uvrstimo v okvir abstraktnega iluzionizma, saj je Marchlu zgolj s pomochjo barvnih nanosov uspelo dosechi prostorsko orientacijo, vtis oddaljevanja in priblizhevanja barvnih mas in skladov, uspelo mu je pricharati iluzijo likovnega prostora.

Tudi pri ciklusih akrilnih slik iz sedemdesetih let, s katerimi se je priblizhal »novi ornamentiki«, slikarstvu barvnih polj oziroma geometrijski abstrakciji, je Henrik Marchel pozornost posvetil razmerju med obliko in barvo. Osrednja slikarska tema je abstrakten pejsazh, ki ga samo delno lahko razpoznamo v smiselno urejenih, ritmichnih prepletih amorfnih oblik in trakov ter v aktualni, zhivobarvni, deloma s pop-artom pogojeni barvni lestvici. Konstelacija oblik, ki bi jih bolj kot v sklop geometrijske lahko uvrstili pod okrilje organske abstrakcije, se je pogosto navezovala na asociativni horizont v spodnjem delu kompozicije, ki potrjuje krajinsko izhodishche. Like in barve je Marchel preoblikoval tudi v likovne tvorbe, ki nas spominjajo na oblake oziroma na pogled, ki se skozi imaginarno okno odpira v zhivobarvno nebo. Razgibane ploskovne, enotno obarvane likovne organizme je postopoma bogatil s chrtastimi in drugimi dodatki. Naposled je geometrijski okvir izginil, enobarvne ploskve so nadomestile zhivahne poteze, ki jih je pogosto nanashal v znachilni diagonalni smeri. Znova so se pojavili dinamichno gibanje, kipenje barvne mase in svetlobno zharenje. V osemdesetih letih, ki veljajo za njegovo najbolj intenzivno ustvarjalno obdobje, je Marchel omenjene likovne teme razvijal v nizih velikih kompozicij, naslikanih v jajchni temperi.

Henrik Marchel ni nikoli zhelel teoretichno utemeljevati svojega likovnega sveta. Ostal je zavezan klasichni shtafelajni sliki, zato je likovno publiko nagovarjal s platni, ki jih je dosledno poslikal s chopichem. Posvechal se je tudi grafiki, zlasti jedkanici in sitotisku. Likovna razmishljanja, iz katerih so se porajale nove slike ali ciklusi, je praviloma razvijal v shtevilnih gvashih, akvarelih in delih na papirju, kar je bilo redko razgrnjeno pred likovno javnostjo ter potrjuje, da je Henrik Marchel tudi izvrsten risar.

Analitichno in problemsko se je dotaknil vseh temeljnih postavk abstraktnega slikarstva, na primer avtonomnosti oblik v likovnem prostoru, nanje vezane barvne esence, prikaza likovnega gibanja in vtisa izzharevanja svetlobe s pomochjo barvnega tkiva … Ohranjal je avtonomnost likovnih elementov in si prizadeval dosechi sozvochje med chistimi in jasnimi barvami, urejeno kompozicijo in osnovno likovno zamislijo. Veliko pozornost je posvechal tudi barvnim harmonijam. Vchasih bi ritmizirano zaporedje, v katero so vpeti likovni elementi, barvna skladja, gibanje barvne povrshine in difuzija svetlobe, lahko primerjali z glasbo, ki podobno kot slikarstvo deluje neposredno na nashe chute. Dobimo vtis, kot da bi slikar s temperamentnimi barvnimi kaskadami zasledoval svojevrstno likovno melodijo.

Obsezhen slikarski opus uvrshcha Henrika Marchla med najpomembnejshe predstavnike slovenskega abstraktnega in koloristichnega slikarstva. Sprva je slikal v zadrzhani barvni lestvici, a se je zhe kmalu predal opojnemu vonju in zharenju barv. Svet narave se mu pogosto odkriva zgolj kot barvna odslikava, saj je odstranil vse deskriptivne elemente in ohranil zgolj barvno substanco stvarnega sveta. V abstraktnih prepletih barvnega tkiva lahko postopoma razberemo odmeve konkretnih motivnih vzpodbud in svojevrsten barvni odtis nekega motiva. V barvnem trepetanju poslikane ploskve ali sproshchene poteze je slikar shranil vizualni spomin na ujeti trenutek narave, na primer na cvetochi travnik, grm, sonce, ki se prebija skozi drevesno kroshnjo …

Henrik Marchel je mojster temperamente slikarske poteze. Nekatere izmed njegovih slik samo na prvi pogled sodijo pod okrilje t. i. akcijskega slikanja, kajti slikar je barve nanashal na premishljen nachin, likovni prostor mu je uspelo obvladati s pomochjo prekipevajoche zadrzhanosti shirokih potez, ploskev in drobnih, ozkih lis. Nakljuchnih uchinkov ni, poteze ne bezhijo na vse strani, njihovo gibanje je nadzorovano, pretehtano in usmerjeno, pomembni sta tudi struktura in modulacija nanosa barve, ki vchasih omogocha presevanje spodnjih barvnih plasti.

Samo okvirno bi Marchlovo slikarstvo lahko uvrstili v meje barvnega ekspresionizma, saj so barvne kombinacije premishljeno izbrane, zaradi svetlih ali zhivahnih barvnih tonov pa so nastajale predvsem lirichno uchinkujoche kompozicije. Omeniti velja tudi daljne odmeve impresionistichnega slikarstva, medtem ko je Marchel pri nekaterih kompozicijah, opredeljenih z znachilnimi kristalastimi barvnimi tvorbami in zharki, aktualiziral principe rayonizma (slikarskega gibanja v okviru ruske umetnishke avantgarde na zachetku preteklega stoletja).

Marchel je izviren, virtuozen in ustvarjalni intuiciji zavezan likovni ustvarjalec, iskalec neizhojenih poti in obchutljiv raziskovalec nefiguralnega likovnega izraza. Na podlagi osebno obchutne razlichice abstraktnih slikarskih snovanj sodi med najzanimivejshe predstavnike visokega modernizma v slovenskem slikarstvu.