Revija SRP 75/76

Damir Globochnik

 

BRENCELJ V KOLEDARJEVI OBLEKI
 

Prvi slovenski satirichni list Brencelj oziroma Brencelj v lazhnjivi obleki, ki je zachel izhajati na zachetku leta 1869 v Ljubljani, se je med bralci dobro prijel, zato se je urednik, chasnikar, dramatik, pripovednik in satirik Jakob Aleshovec (1842–1901) konec leta 1870 odlochil izdati satirichni zbornik pesmi, zbadljivk, smeshnic in zgodb z naslovom Brencelj v koledarjevi obleki.

»Te dni izfrchi “Brencelj v koledarjevi obleki”. Brez da bi se hvalil, je ta obleka sicer draga, a jako krasna, ker okinchena z blizo 20 podobami je zapisal Jakob Aleshovec. »Vech zdaj “Brencelj” ne pové, bo zhe videl vsak, kedar ga v roke dobi. Vklub temu ne bo veljal vech ko 25 krajcarjev (brez poshtnine) za narochnike “Brenceljna”, a 30 krajcarjev za vsacega sploh, res malo, che se pomisli, da bo imel she chez 80 strani. Kdor ga je zhe plachal, ga bo dobil precej po poshti proti temu, da nam poshtnino (6 kr.) pri prilozhnosti povrne. Poshiljal se bo tudi drugim narochnikom in kdor ga ne misli sprejeti, naj nam ga nazaj poshlje; plachali nam ga bodo zhe, che ne prej, pri ponovljenji narochnine za “Brenceljna”. Brencelj” vé, da so njegovi narochniki vsi od las do pęt poshtenjaki, kterim sme she vech upati ko 30 krajcarjev.

Pa vendarle jih je she nekaj med tistimi, kteri “Brenceljnovega” davka za prvo polovico tekochega leta she do zdaj niso plachali. “Brencelj” jih tedaj prijazno opomni, da naj se podvizajo s plachilom, che ne, jim bo poslal “Reshpehtarjovo kuharco”, ktera je ravno zdaj chisto brez “dinsta”, na “eksekucjon”. “Brencelj”, pobiralec davkov.« (Bralcem!, Brencelj, 1870, sht. 14)

Brencelj v koledarjevi obleki, ki ga je »spisal Jakob Aléshovc«, »natisnil J. Blaznik« (ljubljanska tiskarna v lasti Jozhefa Blaznika; op. avt.), in »zalozhil pisatelj«, obsega 80 strani (5 tiskarskih pol). Njegova cena je bila 30 krajcarjev (za narochnike Brenclja 25 krajcarjev). »Razposhiljanje Brenceljna v koledarjevi obleki, kteri obsega pet pôl (80 straní) se bo zachelo v kratkem, in mislim, da ga bo vsak she prej ko pride drugi “Brencelj”, v rokah imel. Le to opomnimo, da se pomazane, raztrgane in razrezane bukvice ne bodo nazaj jemale. Svesti smo si, da, kdor ga v roke dobí, ga ne bo dal z lepo iz nje. – Konec tekochega leta pride drugi (za 1871. leto) na svitlo.« (Bralcem!, Brencelj, 1870, sht. 15)

Na naslovnici je bila objavljena karikirana upodobitev urednika in pisca Aleshovca, ki je za uvodno geslo izbral misel: »Kar bogatin she za grosh ne dobí, / Se men’ po ochetu v mozhganih rodi.« Urednik je sicer zapisal, da je »obleka« Brenclja v koledarjevi obleki – »navadnih bukvic v tako pohlevni in priprosti obliki« – »navadna in malo vredna, a kar je pod njo, bo morda marsikomu vshech«. Predgovoru in pregledu dogodkov v letih 1869 in 1870 sledijo prispevki: Zvezde, Vreme, Kmechki pregovori (Bauernregeln), pesmi Dezhman in letni chasi, Kratek nachrt konshtitucijonalno-liberalushke ustave, Blatnovashko ministerstvo, Pavliha na Dunaji, pesem Lipica, Kaj se je gospodu ferboltarji na Dunaj zgodilo, Jurchekove sanje, Reshpehtarjova kuharca, Domachi pripomochki, Kratek slovar, sestavljen iz besed, ktere se vechkrat bero in chujejo, “Brenceljnovi” zverinjak, Zastavice, Smeshnice, Prerokovanje za prihodnje leto in »Brenceljnova« pesem. Vechina prispevkov ima satirichen znachaj, izstopa naperjenost proti nemshkutarjem. Aleshovec je objavil tudi izbor 22 ilustracij in karikatur iz Brenclja. S shtirimi ilustracijami je bil opremljen najdaljshi »potopisni« prispevek Pavliha na Dunaji, dve ilustraciji sta popestrili pesem o lipici, Jurechekove sanje pa ena ilustracija in kar shtiri karikature.

»“Brencelj v koledarjevi obleki” ima namen, prostemu ljudstvu in slovenski inteligenciji ali omiki – che jo je zhe kaj – razjasniti in razkriti slovenske in nacijonalne sleparije, kar se najbolj lehko zgodi, che ob enem dokazhe in razvije dobrote in pristojnosti liberalushke ali konshtitucijonalne ustave. Tedaj ima kratek obris te postave, zapisnik udov blatnovashkega ministerstva, premembe politichnega obnebja, solchne in mesechne mrake ter druzih stvari mnogo, kterih vednost je vsakemu potrebna. Pridanih je she nekoliko zabavljivih in resnichnih lazhi in lazhnjivih resnic deloma v jasnih dogodbah, deloma v uganjkah in sklepih.

To je kratek zapopadek vseh resnic, ktere je na nemchurskem in slovenskem polju nashel “Brencelj”. Kdor vech pové, kar vé, je lazhnjivec. Che bo s tem povzdignjen in zasejan nemshki duh v slovenske dezhele in iztrebljen slovenski, se bo “Brencelj” prav ponosno za nos prijel in rekel: Kar se Dezhmanu in njegovim privrzhencem ni posrechilo, to je storil “Brencelj v koledarjevi obleki”.

Le po njem, Slovenci in nemchurji, liberaluhi in renegati, dokler ga je she kaj; v kratkem ga ne bo vech in zopet v kratkem bo prishel za leto 1871, se reche, ako mu ne brani slavna policija ali oche Pajk, in ako ga ne poklichejo na Zhabjek, kjer je richet in shkripanje z lachnimi zobmi.

Zhivela Dezhmanija!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 2)

Na karikaturi Planeta, ktera se posebno po nochi sucheta krog Dezhmana sta narisana dva orozhnika, ki v Blatni vasi chuvata grablje, na katere je obeshen cilinder, ki je podobno kot frak veljal za znamenje nemshkutarstva in nemshko-liberalnega svobodomiselstva. »Dezhman, jako nestanoviten planet, se vidi celo po dnevu v dezhelnem odboru, v redakciji “Tagblatta” in tu pa tam na ulicah; po nochi se vrtita krog njega dva policaja, vendar se prikazhe v nemchurskih zborih, kazini itd. Lansko leto je bil treshchil skup z drugim neznanim, po policijskih zvezdogledcih she ne najdenim planetom na sht. peterskem predmestji; zadonelo je kakor pok od klofute. – Ta zvezda se je 48.leta videla na slovenskem obnebji.« (Zvezde, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 5)

Karikatura je namigovala na »nochno strazho«, ki jo je mesto Ljubljana od 23. maja 1869 dalje postavilo pred hisho slovenskega odpadnika Dragotina Dezhmana oziroma Karla Deschmanna (1821–1889) v Blatni vasi (poznejshi Kolodvorski ulici), v tedanjem ljubljanskem predmestju, ki so mu rekli tudi Kravja dolina. Fran Levstik (1831­–1887) pishe, da je Ljubljana imela 70 do 80 goldinarjev stroshkov z »nochno strazho«, ki je renegatovo domovanje shchitila pred slovenskimi izzivanji in napadi (Iz Ljubljane, 10. julija; Slovenski narod, 1869, sht. 81).

Grablje so na karikaturah veljale za Dezhmanov satirichni atribut oziroma razpoznavni znak nemshkutarstva (»znamenje nemchurske inteligencije na Kranjskem«). »Za nemchurske drzne zh nablje / Jaz imam “proklete grablje”, / Ktere vsak’mu v roke dam, / Che v podobi ga podam,« je zapisal Jakob Aleshovec (Moj program, Brencelj, 1871, sht. 1).

Dezhman je sprva veljal za enega najbolj zavednih Slovencev. Leta 1848 je bil med podpisniki adrese dunajskih Slovencev kranjskim stanovom, sestavil je poziv dunajske Slovenije. S slovenskimi pesmimi in chlanki je sodeloval v Novicah (od 1844 do 1847, bil je eden prvih narochnikov in jih je nekaj chasa zaradi Bleiweisove odsotnosti tudi urejal), in v Sloveniji (1848–1849). V Bleiweisovem Koledarchku slovenskem za leto 1855 je objavil humoristichno pripovedno pesem Proklete grablje, s katero se je norcheval iz slovenskih kmechkih fantov, ki so po sholanju na nemshkih sholah »pozabili« na materni jezik. Snov zanjo je nashel v Majarjevih koroshkih pripovedkah. Dezhmanova prepesnitev anekdote o grabljah govori o domishljavem abiturientu ljubljanske gimnazije Anzhetu iz Rovt, ki po opravljeni maturi ni vech hotel znati slovenshchine. Ko je ponevedoma stopil na grablje, ki so ga lopnile po ustih, je pozabil na polomljeno nemshchino in zaklel v slovenskem jeziku: »Preklete grablje!«

Grablje so tudi v politichnih polemikah veljale za znamenje slovenskega odpadnishtva in nemshkutarstva. Matjazh Kmecl pishe, da so Dezhmanu v kranjskem dezhelnem zboru med njegovimi govori in nastopi zoper Slovence z galerije radi pokazali grablje ali pa mu zaklicali: »Preklete grablje!«, slovensko opredeljeni del zbora pa se je pri tem seveda demonstrativno rezhal (Matjazh Kmecl, Zelo kratek pogled na humor v slovenski knjizhevnosti, Satira Multi: satira, humor – multimedialno, Celje 1995, str. 61).

V rubriko “Brenceljnovi” zverinjak (v satirichnem listu Brencelj se je ista rubrika imenovala Naravoslovje»Pod tem naslovom bo prinashal “Brencelj” sem ter tja popise najhujshih shkodljivih zhivali«; cit.) je Aleshovec uvrstil lastno karikaturo in karikature dr. Kluna, Fr. Lesjaka in Pajka, ki so bile zhe prej objavljene v Brenclju (1869, sht. 14, 17 in 20).

»“Brencelj” je frchaje po svetu spoznal mnogo zhival, ktere je dobro in koristno vsakemu poznati, da se ali varuje shkode, ali pa da jih zhe po perji pozna.
Tu jih je tedaj za letos razstavil le nekoliko, ktere zhe bolj ali manj poznate, ktere si pa morate dobro zapomniti.
Glejte jih!« (Brencelj v koledarjevi obleki, str. 70)

Vse shtiri karikature so nastale na podlagi priimkov karikirancev oziroma vzdevka urednika satirichnega lista. Portretne glave karikirancev so povezane s telesom zhivali oziroma zhuzhelk. Karikature se uvrshchajo v zvrst karikiranja, ki temelji na stereotipnih oziroma sploshno uveljavljenih povezavah chloveshkih znachajskih potez in videza z ustreznimi pomeni posameznih zhivalskih vrst, ki so na primer poznane iz basni (Ezop, La Fontaine), legend, heraldike …

Zgodovinar, literarni zgodovinar, geograf in politik dr. Vincenc (Vinko) Ferreri Klun (1823–1875) je na karikaturi Kljunach na poti z Dunaja narisan kot »tich z velikim kljunom, kteri najrajshe zhvizhga ministerske melodije in prepeva nemchurske pesmi. Redi se od 4000 gold. letne plache in zoblje tudi nezaupnice svojih volilcev. Ta tica je jako krotka in se je zhe navadila ministerske soparce. Najrajshe zhvizhga liberalushke, nemchurske, renegashke itd. Ker so ga zdaj nemchurji iz kletice izpustili, bi bilo dobro, da bi ga Slovenci vjeli, kajti shkoda bi bilo, che bi ta tich nikomur vech ne pel« (Volilcem kronovine kranjske!; Brencelj, 1870, sht. 11).

Klun se je v publicistichnem delovanju v petdesetih letih 19. stoletja opredeljeval za slovenska in slovanska kulturna prizadevanja in za razumevanje med Slovenci in Nemci. Leta 1867 je bil na podlagi federalistichnega programa izvoljen za dezhelnozborskega poslanca. Kranjski dezhelni zbor ga je poslal v drzhavni zbor. She isto leto je razocharal slovenske volivce, saj se je glede vprashanja konkordata in decembrske ustave priblizhal nemshkim centralistom. V kranjskem dezhelnem zboru je najprej zastopal mesto Ljubljano, nato do leta 1870 trgovsko in obrtno zbornico, po prestopu v ustavoverni tabor pa veleposestvo. Novembra 1867 je postal sekcijski in leta 1869 dvorni svetnik v trgovskem ministrstvu. Marca 1870 se ni pridruzhil izstopu poslancev iz dunajskega parlamenta. »Nash Cene na Dunaji se sramuje chrke “j” v svojem imenu ter se podpisuje “Klun”. Chrka “j” je prav slovenska, “l” brez “j” je kakor Cene brez domorodstva ali kljun brez jezika. Nash Cene si je tedaj izruval slovensko pero iz repa in je zdaj nemshkutarski tich in slovensk renegat, kajti rane po izruvanem slovenskem peresu mu ne bo zacelilo niti Dezhmanovo maslo, niti mazilo za 4000 gold.« (Pomenljivi priimki, Brencelj, 1870, sht. 22)

Okrajni sholski nadzornik Fr. Lesjak je prikazan kot lisjak, ki prihaja iz brloga, imenovanega »Nemchurija«. Lesjak je namrech s slovenskimi uchiteljskimi pripravniki govoril samo nemshko (Nov nachin poduchevanja in izprashevanja, Novice, 1869, sht. 32). Aleshovec je v rubriki Pomenljivi priimki zapisal, da se Lesjak podpisuje kot Lesiak. »Mozh je chrki “j”, ktera je vsled slovenskega pravopisja njegovemu imenu prav tako potrebna in pristojna, kakor na pr. njemu uchiteljska placha, odzhagal rep in jo spremenil v chrko “i”. Tedaj se predstavlja imé, kakor lesjak brez repa. Le suzhnji so imeli zhe od nekdaj znamenje tujega gospodarstva na sebi, lesjak pa ostane tudi brez repa lesjak, tedaj je obrezano ime pri njem le znamenje nemchurske suzhnosti, v kateri se pa mozh na videz prav dobro pochuti.«

Pajk je bil najbrzh »predstojnik okrajne gosposke lj. okolice« (ljubljanski okrajni predstojnik) oziroma »policijski pravdnik« Johann (Jozhef) Pajk (Pajek, Pajik), ki ga poleg Dezhmana srechamo tudi na naslovni vinjeti satirichnega lista Brencelj. »Pasha ljubljanske okolice gospod« Pajk, »po rodu sicer, kakor vsi pajki, najbolj srdit sovrazhnik “Brenceljnovega” roja«, je leta 1863 tozhil Levstika in Miroslava Vilharja (1818–1871) zaradi zhaljenja chasti. Tozhba, povezana z Levstikovim chlankom Kaj se nekaterim zdi ravnopravnost?, je ustavila njun politichni chasnik Naprej. Levstik je bil obsojen na tri mesece zapora, odgovorni urednik Vilhar pa na shtiri tedne zapora in 60 goldinarjev izgube pri kavciji. Levstik in Vilhar sta bila kasneje v Gradcu in na Dunaju oproshchena (Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina / Obdobje okorelega konservativizma 1860–1868, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 429).

Karikaturist je Pajkovo portretno glavo dodal telesu pajka, na enak nachin je bila zasnovana tudi vrsta karikatur Jakoba Aleshovca, na katere naletimo v vseh letnikih Brenclja. Vselej je urednikova glava povezana s telesom zhuzhelke. Podobno – kot nekakshna »shpanska muha« – je bila v münchenskem satirichnem listu Leuchtkugeln (1847–1851) predstavljena plesalka in metresa Ludvika I. Bavarskega Lola Montez (1821–1861). Aleshovca se je zaradi satirichnega lista, ki ga je izdajal do zachetka leta 1886, prijel tudi vzdevek »Brencelj-Aleshovec«. Karikature Brencelj-Aleshovca, na primer tista na naslovnici Brenclja v koledarjevi obleki, na kateri Aleshovec kazhe osle, nikakor niso bile mishljene zlonamerno, saj so samo odrazhale urednishko politiko satirichnega lista, ki je tako kot ta nadlezhna zhuzhelka brenchal, pikal in sesal kri nemshkutarjem, ustavovercem, »liberaluhom« idr.

»Sem prokleta mushica,
“Brencelj” mi reko;
sem znachaja hudega,
Zhelo ‘mam ostro.
 
Mi ostuden lib’raluh
In prevzeten nemchurski duh.
Jaz ga pichim, da gorje,
Che tudi mi groze.«

(“Brenceljnova” / Program, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 80)

V »koledarski« oddelek Brenclja v koledarjevi obleki so se uvrshchali Kmechki pregovori oziroma po nemshko: Bauernregeln. S pregovori, ki naj bi jih »spisal Korel Dezhman«, se je Aleshovec norcheval iz slovenskega odpadnika. Za vsak mesec so bili objavljeni shtirje »pregovori«, na primer:

»Prosenec – Che zadnji dan prosenca voda v posodi ne zmerzne se sme upati, da ne bo vech zmerzovalo – v tem mesecu.

Svechan – Sveti Matija led pobija, che ga ni, ga pa ne more.

Sushec – Che imash na Shmarni dan petico v zhepu, nisi brez denarja.

Mali traven – Ako pade v tem mesecu sneg zhe drugich, je gotovo da je zhe prej enkrat padel.

Veliki traven – Che slishish kukovico v tem mesecu, shtej, kolikokrat zakuka; che zakuka trikrat, naj ti pomeni, da bosh zhivel do smrti.

Rozhni cvet – Che v tem mesecu gresh o polnochi memo pokopalishcha, ne lezhish doma v postelji.

Mali srpan – Che gresh na sv. Jakopa dan v gojzd in najdesh spavajochega zajca v grmu, bo gotovo tekel, kedar te zagleda.

Veliki srpan – Che ubijesh jajce, ktero ti je kokosh znesla na sv. Jerneja dan, najdesh v njem rumenjak; che tega vrzhesh ob zid, je zid rumen.

Kimovec – Che v sredi tega meseca lovec na zajca sprozhi in zajec she hitreje teche, ko poprej, je to slabo znamenje, da ni zadet.

Kozopersk – Che na sv. Mihaela dan najprej zagledash pajka, je to znamenje, da she sebe nisi prej videl.

Listopad – Che na vseh Svetnikov dan pade zhe sneg, ti je treba dobrega obuvala, da moresh iz hishe.

Gruden – Che o Bozhichu sosedu posodish dva goldinarja in on trdi, da si mu posodil le enega, naj ti bo znamenje, da je goljuf.« (Kmechki pregovori – Bauernregeln, Brencelj v koledarjevi obleki, str. 7-8)

Ker so Slovenci satirichni list Brencelj raje prebirali kot plachevali narochnino zanj, Aleshovec ni nadaljeval z izdajanjem Brenclja v koledarjevi obleki, cheprav je bil podoben satirichen zbornik za leto 1871 zhe napovedan. Izshel naj bi konec leta 1870 (Naznanilo, Brencelj, 1870, sht. 2), vendar so novi narochniki namesto novega zbornika prejeli tistega iz leta 1870 (Vabilo na narochevanje, Brencelj, 1871, sht. 1). Brenclju v koledarjevi obleki je leta 1873 sledil Aleshovchev satirichni zbornik Richet iz Zhabjeka, ki je bil posvechen urednikovi dvomesechni zaporni kazni v ljubljanskem preiskovalnem zaporu na Zhabjeku. Brencelj je ostro napadal nemshkutarje, nemshke politike in nemshko opredeljene uradnike; eden izmed protinemshkih komentarjev je Aleshovcu tudi prisluzhil zaporno kazen. Da bi tudi Nemci lahko prebirali Richet iz Zhabjeka, ga je Aleshovec izdal tudi v nemshchini (Ritter Riesters Hund).