Revija SRP 75/76

Bogdan Novak

 

SIZIFOVE MUKE
(zgodbe kar tako)
 
 
 
Sizifove muke

Sizif je navelichano valil skalo v hrib in vselej se mu je tik pod vrhom skotalila nazaj. Zlezel je pod vznozhje hriba, se uprl ob skalo in jo spet valil navkreber skoraj do vrha, ko se mu je spet zavalila navzdol.

Tako je minevala vechnost.

Lepega dne je mimo prineslo Prekmurca. Sizif se ga je neznansko razveselil.

»Pomagaj mi!« je zastokal. »Pomagaj mi zvaliti skalo na hrib, kajti sam je ne zmorem!«

Prekmurec je bil dober chlovek. Priskochil je in zgrabil za skalo, da bi jo pomagal Sizifu zvaliti do vrha in chez hrib.

Tedaj je Sizif odskochil in zavriskal:

»Reshen sem! Reshen sem vechne tlake! Zdaj bosh moral ti valiti skalo na hrib do sodnega dne in she kakshen dan dlje.«

Res se Prekmurec ni mogel reshiti skale. Hochesh nochesh je moral zamenjati Sizifa pri jalovem delu: valil je skalo na hrib, a tik pod vrhom se mu ze zavalila navzdol in je moral zacheti znova.

Sizif pa je prost in dobre volje odshel po svetu. Skusil je marsikaj, videl veliko, izvedel novosti, okusil dobro hrano in sladko pijacho, okushal je slast zhenskega narochja, veselje ob rojstvu sina in zhalost ob smrti ljubljene zhene. Nich chloveshkega mu ni ostalo tuje.

Schasoma pa je postal Sizif zamishljen. Vechkrat je posedal pod oljko ob morskem nabrezhju in strmel v daljavo. V duhu je videl hrib in skalo in Prekmurca, ki jo vali navkreber vse do vrha, ko mu spodrsne, skala se zavali navzdol in revezh mora zacheti vse znova.

Ob tem je Sizif dobil otozhen pogled. Na obrazu se mu je zarisalo hrepenenje, pomeshano z obzhalovanjem.

Nekega dne Sizif ni vech vzdrzhal. Vstal je, zapustil druzhino in svet in se vrnil pod svoj hrib. Gledal je Prekmurca, ki je valil skalo navkreber. Pod vrhom mu je spodrsnilo, izpustil je skalo, ki je zgrmela v dolino. Utrujen se je Prekmurec napotil v dolino, da bi vse zachel znova.

Toda spodaj je zhe stal Sizif. Odrinil je Prekmurca od skale in sam poprijel, rekoch:

»Pusti! Bom sam!«

Sizif se je uprl ob skalo in jo zachel valiti navkreber. Ob tem so ga prevevali obchutki izgubljene, a znova najdene sreche. Njegovo dusho je napolnilo zadovoljstvo. Ko se mu je skala z vrha skotalila navzdol, je skoraj stekel za njo, komaj chakajoch, da jo bo spet zachel riniti kvishku.

Prekmurec pa je odshel in pustil norega Sizifa, naj vechno gara s tistim velikim kamnom, ki je bil od kotaljenja zhe skoraj okrogel. Vrnil se je v svoje rodno Prekmurje, se posvetil druzhini, zhivini in polju. Bog bodi hvaljen, da se je reshil sizifovega dela!

Toda ob poletnih vecherih, ko je zapihal daljni vzhodnik chez prekmursko ravnico, je Prekmurec postal zamishljen. Posedel je pod jagnedjo, ki je shelestela z nemirnim listjem, in strmel v daljavo. V duhu je videl hrib in skalo in Sizifa, kako vali kamen proti vrhu, odkoder se mu bo spet zakotalil v dolino.

Ob tem je Prekmurec dobil otozhen pogled. Na obrazu se mu je zarisalo hrepenenje, pomeshano z obzhalovanjem ...

 

 

Izpolnjena zhelja

Niko je imel zhe blizu shestdeset let. Zhivel je v srechnem zakonu, otroci so se mu porochili in pestovali svoje otroke. Ostal je z zheno, ki se jo je dalo prenashati tudi na stara leta. Gmotno jima je shlo dobro, zhivela sta v hishi, imela dober avtomobil, temu primerne dohodke.

Nekaj pa je vseeno bilo, kar je chrvichilo Nika. Starejshi je postajal, bolj ga je mikalo, da bi polozhil kakshno mlado dekle. Bogve koliko chasa bom lahko she sposoben v teh stvareh, si je mislil. In ko ne bom mogel vech, bi imel rad vsaj lepe spomine.

Vchasih je na nochnem televizijskem programu ujel erotichni film. Gledal je tista idealna telesa mladih deklet in si zhelel, da bi bilo vsaj eno takshno dekle nekoch njegovo. Zhelja je postajala iz dneva v dan mochnejsha. Ko je hodil po ulici, je ocenjujoche gledal mladenke. Bile so gibchne, urejene, lepe, postavne, mikavne. Ah, ta mladost, kako je privlachna!

Seveda bi Niko lahko poklical katero od telefonskih shtevilk, ki jih objavljajo chasopisi med malimi oglasi, plachal bi in dobil osemnajstletnico za bagatelo. Vendar tega ni hotel. Zhelel si je mladenko, ki bi shla z njim zato, ker bi ji bil vshech. Hotel je seks iz simpatije, che zhe ne iz ljubezni.

Vsako jutro, ko se je bril, se je gledal v zrcalu in razmishljal, ali bo morda danes tisti dan, ko se mu bo she zadnjich nasmehnila srecha. Sploh ni bil moshki za v staro sharo. Nobenega sala, tudi trebuha ne, privlachen, le siv in star. Zhenske njegovih let so se spogledovale z njim in prilozhnosti bi bilo dovolj, vendar tega ni hotel. Ne bi bilo isto.

Pogosto je zahajal na kavo v blizhnji bife. Zhivel je v majhnem mestu. Obredel je zhe vse bifeje v njem, dokler ni ugotovil, da imajo najboljsho kavo v Vodnjaku. Stregla je privlachna triindvajsetletna deklica. Vedno nasmejana in klepetava. Okusno oblechena, urejena, z dolgimi, kodrastimi pshenichnimi lasmi. Ime ji je bilo Vesna.

Med njo in Nikom je schasoma zrasla tiha simpatija. Vedno ga je prijazno postregla, ga vprashala, kako je doma, kako se pochuti, kaj pochne. Niko je ob kavi pokadil cigareto, in ko je dogorela, je tudi zhe izpil kavo, pustil napitnino in odshel.

Tisto pitje kave in kajenje je bil obred. Med njim je opazoval Vesno. Imela je modre nasmejane ochi, polna, lepo oblikovana usteca. Napete prsi in okroglo ritko. Venomer se je zibala v ritmu glasbe, ki je bobnala iz zvochnikov nad tochilno mizo. Punca, ki bi jo z veseljem vzel v narochje. Niku se je zdela prelepa.

Sanjal je o njej, pa tudi sanjaril ob belem dnevu. Takshno dekle bi si zhelel. Enkrat bi se ljubil z njo, potem pa mu je vseeno, che ga zhe naslednji hip pokosi. Predstavljal si je vse mogoche in nemogoche zgodbe, v katerih jo je osvajal in osvojil.

Lepega dne se mu je nasmehnila srecha. Ko je prishel na kavo, je Vesna konchala svojo izmeno. Postregla je she Nika in mu rekla:

»Tako, zdaj grem pa domov.«

»Vas bom peljal,« se je ponudil.

Bila je za to. Smejala se mu je vso pot in chebljala. Na koncu ga je povabila k sebi na pijacho. V zahvalo, ker jo je peljal. Vse skupaj se je razvijalo z vrtoglavo naglico. Niko ni imel chasa misliti. Kmalu sta se poljubljala in deklica je bila ochitno pripravljena na vse. Konchala sta gola na blazinjaku. Punca je bila razvneta, stokala je pod njegovimi rokami in zahtevala svoje.

Tu pa je nastala tezhava. Niko ni mogel. Kljub mochni zhelji je ostal nemochen. In bolj si je prizadeval, bolj mu je ud postajal majhen in mlahav. Jezilo ga je, ker do takrat s tem ni imel tezhav. Vendar se ni dalo pomagati.

Naglo se je poslovil, usedel se je v avto in se odpeljal domov.

Poslej ni imel nobene zhelje vech.

 

 

Hochem vech!

Gledam oljke in velike strnade v njih, kako pikirajo v travo po zhuzhelke in jih potem nabadajo na trne v drevesu. Slavchki zafrfotajo po svoj plen, a ga pogoltnejo takoj, nato v kroshnji zapojejo hvalnico zhivljenju. Lastovke jadrajo po zraku, obrnejo se z enim samim gibom in z zevajochim kljunom prestrezajo muhe in mushice. Galebi visoko v zraku brez trepljaja krila plavajo s trupi, ki so podobni cholnom in vmes krakajoch opozarjajo nase.

O, kako radosten sem, da se ta hip zavedam zhivljenja in sem ga vesel. Libanonske cedre obrachajo svoje zelene storzhe navzgor kot sveche v zhidovskem svechniku, veverice glodajo storzhe borovcev in pinij. Zavedam se, da nisem nich drugega, kot samo delchek tega zhivljenja, dogajanja pred hotelom v Valkaneli, trenutek velikega nicha.

Toda hochem vech! Hochem imeti vech! O, zvezde nad mano, ve ste videle dosti vech – povejte mi, kaj me chaka! Molk mi odgovarja, utrujen sem po ljubezni, ne vem, ali sploh je kje kaj vech.

Pach! Grlici na drevesu mi pojeta o ljubezni. In dekle poleg mene me prime za dlan ter mi jo rahlo stisne. Morda je to odgovor. Mogoche je zares kaj vech.

Gledam turiste, ki se gnetejo pri zajtrku. Premishljeno si nalagajo na krozhnike, izbirajo hrano in se posedajo za mizo z ocvrtimi jajci, s hrenovkami, klobasami, gorchico, salamami, siri, sladicami, s kavo, sokom, chajem, z vilicami, zhlicami, nozhi in zhlichkami. Zamishljeno zhvechijo in se pogovarjajo o kopanju, o temperaturi morja, o oblekah in o navadah sosedov.

O Bog! Kako prav je imel Leonardo, ko je z levo roko zapisal v zrcalni pisavi, da za vechino ljudi ne ostane nich drugega kot polna latrina. Tu smo, pa vechina nas bo samo za razplod chloveshke vrste, za nadaljevanje primatov. Le redkim bo uspelo kaj vech.

Kaj vech? Samo vechji kup v latrini?

Nietzsche je imel prav, da so ljudje, ki niso vredni pochenega grosha, in so ljudje, ki se zavedajo samega sebe in skushajo iz sebe narediti kaj vech.

Ljubi Jezus! Vsi sanjamo o tem vech. Sosed bi rad boljshi avto, drugi vech denarja, tretji vech zhensk. Eden bi rad rolke z utripajochimi luchkami, drugi vsaj prijazen pogled od sosednjega bitja. Od kateregakoli bitja.

Jaz bi rad veliko vech.

Che je to sploh kaj vech?

Galebi sedijo na strehi hotela v Funtani, Valkaneli. Tu je njihov pristan, pod dimniki iz kamna, na korcih opechnate strehe. Grem mimo in sanjarim o svojem zhivljenju. Galebi pa se oglashajo s svojim vechnim ha ha ha.

Hodim nad brezni svojih sanj in se podajam v vrtoglave vishine, ki jim morda sploh nisem kos.

Galebi pa se smejejo na strehi sveta. Saj! Oni lahko vedno odskochijo in razprejo krila in odjadrajo, kamor jih vleche srce.

Jaz, jaz pa sploh ne vem, ali znam leteti. Vendar ti verjamesh vame in to mi daje moch in pogum, da drzno razpenjam krila.

 

 
_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)