Revija SRP 75/76

Bogdan Novak

NOVINARSKE RACE
(anekdote)

 

NOVAK Bogdan

V Dnevniku so imeli vsak ponedeljek kritiko chasopisa v prejshnjem tednu. Vsakich jo je moral pripraviti drug chlan urednishtva. Redaktor Bogdan Novak je takrat she mochno jecljal, zato je prvich, ko je bil na vrsti za kritiko, povedal:

»Ker tezhko govorim, sem kritiko doma posnel na magnetofon. Tukajle je.«

Dal je na mizo magnetofonchek in ga vklopil. Kadar je bral, se mu namrech ni zatikalo.

Ker pa je bila kritika unichujocha, so mu to zamerili, chesh da se z magnetofonom norchuje iz njih. Le tajnica Mira mu je rekla:

»Joj, Bogdan, po magnetofonu imate pa glas kot kakshen igralec!«

Odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak je bil v gostilni pri Josipu Jesihu na Dolenjski cesti. Stal je za tochilno mizo, ko sta prishla v lokal tudi milichnik in milichnica na obhodu, da bi spila kozarec pijache, preden bo Jesih zaprl.

Novak si ni mogel kaj, in cheprav mu je Jesih obupano odkimaval, je zachel policajema pripovedovati policajske vice. Ko mu jih je zmanjkalo, mu je milichnik rekel:

»A samo te veste? Same stare, oguljene vice? No, vam bom pa jaz povedal nekaj novejshih.«

In mu jih je res natresel takih, ki jih Novak she ni slishal. Odgovorni urednik Pavlihe pa je zardeval do ushes.

Marko Spazzapan je imel v Dnevniku na svoji mizi velik kamen, pravo manjsho skalo, s katero je obtezheval rokopise. Bil je namrech navdushen zbiralec mineralov. Kadar je bil koga navelichan, mu je rekel:

»Zdaj pa izgini in me ne moti pri delu, ker sicer bosh dobil tale kamen v glavo!«

Poleg Spazzapana sta v isti sobi sedela she urednik ljubljanske strani France Stele in novinar Marjan Raztresen. Lepega dne je v sobo prikorakal redaktor Bogdan Novak, pogledal na prastaro rochno uro in zabentil:

»Spet mi je crknila!«

Vzel je uro z roke, jo polozhil na mizo in treshchil po njej s Spazzapanovim kamnom, da se je zdrobila. Potem jo je vrgel v kosh.

Vsi trije so ga osuplo pogledali, Novak pa je segel v zhep in si zapel novo uro, ki si jo je malo prej kupil.

Sekretar za informiranje pri SZDL Boris Muzhevich je prishel v urednishtvo Pavlihe, da bi odgovornemu uredniku Bogdanu Novaku poshteno opral glavo. Na koncu seje je obupano vzdihnil:

»Pa kaj bi te stalo, Bogdan, che bi se vseeno ogradil od svojih napak?«

Novak, jezen zaradi pranja glave in zaradi srbohrvashkega ograjevanja, se mu je pikro nasmehnil:

»Res je, da sem rojen v znamenju ovna, vendar nisem tak oven, da bi se pustil ograjevati.«

»No, vsaj tega ti ne morem ochitati, da nisi duhovit,« je zhalobno rekel Muzhevich.

Na zachetku osemdesetih let je bilo pomanjkanje kurilnega olja in politichne organizacije so premaknile kurilno sezono za mesec dni. Cheprav je bilo poshteno mraz, novembra she niso kurili v blokih, pa tudi v sholah, vrtcih in uradih ne. Pach pa so se lepo greli v Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.

Pavliha jih je zato temeljito skrtachil, CK pa njega. Odgovorni urednik Bogdan Novak je moral zaradi tega na zagovor k sekretarju CK ZKS Francu Shetincu.

Chez dobro leto dni je v stavbi CK ZKS izbruhnil manjshi pozhar. Iz hishe se je valil chrn dim, prihiteli so gasilci in vse se je srechno konchalo.

Bogdan Novak pa si ni mogel kaj, da ne bi novico o tem objavil v Pavlihi pod velikim naslovom: V CK zhe spet kurijo!

 

NOVAK Vilko

Delovi novinarji so vchasih morali po petintridesetem letu na zdravnishke preglede k specialistu za medicino dela. Takratni urednik centralne redakcije Vilko Novak – Chipchi je vstopil k dr. Turkovi in ta ga je kmalu vprashala:

»Ali kaj pijete?«

»Seveda,« se je odrezal Novak, »kaj pa imate?«

Ko je bil Vilko Novak - Chipchi she urednik revije Avto, je priredil avtomobilistichni piknik na Bjelashnici. Seveda si je bilo treba najprej ogledati teren.

Vozil je Vilko, zraven njega je sedel njegov brat in takratni sarajevski dopisnik Dela Bogdan Novak, zadaj pa predsednik Turistichne zveze Bosne in Hercegovine Zdravko Latal, ki je zdaj dopisnik Dela iz Sarajeva, in sekretar turistichne zveze Josip Svoboda.

Vilko je zdivjal po dolini reke Zheljeznice. Stari citroen GS je shkripal skozi ovinke in se divje nagibal zdaj v to zdaj v ono stran. Na levi je bilo skalovje, na desni strmo pobochje reke.

Skozi naslednji ovinek je Chipchi peljal 90 kilometrov na uro kljub znaku, ki je dovoljeval 40 kilometrov. Avto je cvilech peljal skoraj po dveh kolesih.

Prvo, kar so zagledali, ko so pridivjali okoli ovinka, sta bila ribicha, ki sta lovila ob cesti. Imela sta shiroko izbuljene ochi, prestrashen obraz, odvrgla sta palici in jo v strahu pred ponorelim avtom pobrisala po bregu navzdol v Zheljeznico.

»Poslushaj, Novak,« je s svojim blagim glasom rekel Latal, »saj nas na cilj lahko pripeljesh tudi zhive.«

»Oh, no, saj smo imeli she rezerve,« je samozavestno rekel Vilko Novak. »Skozi ta ovinek bi lahko peljali 110 kilometrov na uro.«

»Bog ne daj,« je shepnil Svoboda.

 

NOVAKI

Po Delu je konec sedemdesetih let krozhil vic o podjetju CHGP Delo TOZD Novaki.

V Delu so bili namrech nekaj chasa hkrati zaposleni trije bratje in sestra Novak. Vilko Novak je bil tedaj dopisnik Dela iz Pariza, Andrej Novak urednik zunanje politike, Bogdan Novak urednik centralne redakcije, Marjeta Novak novinarka v kulturi.

Velik poznavalec zgodovine novinarstva v svetu in pri nas Miran Sattler je rekel, da v svetu ni primera, da bi bili shtirje chlani druzhine v istem poklicu. Bili so zhe trije bratje zdravniki, trije bratje odvetniki in podobno, ne pa novinarji.

Podatek torej za Guinessovo knjigo rekordov.

 

NOVINARSTVO

Nekaj fraz o novinarstvu iz komunistichnih chasov:

Novinarstvo naj ne bo dekla politike.

Novinarstvo naj bo dalech od kneza in blizu ljudstva.

Novinar je druzhbenopolitichni delavec.

Novinar je sploshni vseznalec.

Novinar se mora spoznati na vse in na nich.

Novinar je shpricar iz dveh decilitrov pijache in enega decilitra neznanja.

 

OGRIN Miran

Svetovni popotnik in komentator Dnevnika Miran Ogrin je imel rad neobichajne prispodobe. Tako je nekoch napisal stavek:

»Potil se je kot machka.«

Urednik ljubljanske rubrike France Stele, ki je bil velik ljubitelj in poznavalec zhivali, se je zasmejal:

»Miran, si pa genij! Za primerjavo si nashel edino zhival, ki se nikoli ne poti!«

Ampak Miran se ni dal. Machko je uporabil pozneje v stavku:

»Sonce je viselo na nebu kot pijana machka.«

Zunanjepolitichni komentator Dnevnika Miran Ogrin je bil zelo izobrazhen chlovek. Shtudiral je za zabavo na vech fakultetah, ukvarjal se je tudi z jogo. Vchasih je kar po tleh v centralni redakciji razgrnil chasopis in potem nekaj minut drzhal stojo na glavi.

»To je dobro, da se prekrvavijo mozhgani,« je rekel.

Ni pa prenesel neizobrazhenih ljudi, pri tem pa je imel neobichajna merila.

»Ja, ta je pa pameten,« je godrnjal. »Seveda, saj je njegov oche univerzitetni profesor. Ampak oni je bedak. Nich shol nima, chlovek bozhji, nich shol! Tako kot Kardelj. Ta se na vse spozna, drzhavo vodi in gospodarstvo, pa nima nich shol. Kaj pa je? Uchitelj. Ja, uchiteljishche ima. No, recimo, da je zdaj slovenski naduchitelj. Ampak tudi naduchitelj ne more voditi drzhave in ekonomije. Brez shol!«

 

___________
Letos izshlo pri zalozhbi Ved, Ljubljana. (Op. ur.)