Revija SRP 75/76

Bogdan Novak

Za zgodovinski spomin
 
 
NA ZACHETKU JE BILA BESEDA ...

 

Pa smo tam! Slovenski jezik je opravil svojo vlogo v zgodovini in je postal odvechen, zato je tik pred izumrtjem. Nekateri kljub temu she zhivijo v zmotnem preprichanju, da je jezik izrazno sredstvo, orodje kulture in znanosti. Pri tem so celo tako nesramni, da se sklicujejo na svetopisemski citat: Na zachetku je bila beseda. Morda, a zhe kratek preklop na drugi program nacionalne televizije, ki prenasha seje drzhavnega zbora, jih strezni v spoznanju, da je nekdo ponaredil Sveto pismo in iz njega izbrisal nadaljevanje tega stavka. Nekoch je namrech pisalo v njem: Na zachetku je bila beseda, potem pa samo she chvekanje.

Slovenski jezik, tako kot vsi drugi jeziki, ni bil nikoli namenjen kulturi in znanosti, sporazumevanju med ljudmi, pach pa politichnim in ekonomskim interesom ter lochevanju ljudi.

Da ni res? Od kod pa izvira slovenski knjizhni jezik? Iz brizhinskih spomenikov. Ti niso nastali iz kakshne kulturne potrebe, ampak iz politichne. Zapisali so jih nekje na prelomu 10. in 11. stoletja za potrebe freisinshkega shkofa Abrahama, ki je bil dezhelni gospod tudi Shkofje Loke, Kanalske doline in Koroshke. Med svojimi popotovanji po teh podlozhnih slovenskih dezhelah je potreboval besedila v slovenskem jeziku, ki so spodbujala nemshchine neuke slovenske kmete k pokori (2. spomenik) in k sploshni spovedi pred njihovim gospodom (1. in 3. spomenik). Bila so hkrati razlaga, katerih grehov se je treba varovati in kako je treba zhiveti, da si vshechen Bogu in gospodarju.

Kjer je shkof Abraham zasejal hudichevo seme slovenskega jezika, tam je nadaljeval oche knjizhne slovenshchine Primozh Trubar v 16. stoletju. Tudi njemu je bila slovenshchina le politichno orozhje, s pomochjo katerega je shiril svojo protestantsko vero.

Taka je slovenshchina ostala skozi ves chas slovenskega narodnostnega prebujanja. Orozhje, s katerim so narodni buditelji razshirjali misel o tem, da Slovenci potrebujemo svojo drzhavo. Temelj drzhavnosti je bil po njihovem jezik. Da je to zgodovinska zmota, dokazujejo Velika Britanija, ZDA, Avstralija, delno Kanada in she katera drzhava, kjer ljudje pretezhno govorijo angleshchino, a so vsaka zase samostojna drzhava. Che pogledamo she podrobneje: v ZDA govorijo angleshko, shpansko, shpangleshko, mnoge indijanske jezike in she katerega, pa so kljub jezikovni neenotnosti ena drzhava. Skup jih drzhijo politichni in gospodarski interesi, ne pa nekakshna kultura in jezik!

Jezik je she vedno ostajal predmet politike. Slovenski misijonar shkof Friderik Irenej Baraga je v 19. stoletju odshel shirit vero med Indijance v polnochni Ameriki. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila ta, da je Indijancem napisal slovnico in slovar chipevskega jezika ter vech nabozhnih knjig v indijanskih jezikih. Tudi on je vedel, da je jezik politichno orozhje za shirjenje vere in cerkvene mochi, ne za pisanje prazne in brezbozhne knjizhevnosti oziroma za tako imenovano kulturo.

Tega se je zavedal tudi Napoleon, ki je med okupacijo slovenskih ozemelj dovolil javno rabo slovenskega jezika in spodbujal slovenski preporod, zaradi chesar mu je nesrechni Valentin Vodnik zapel odo Ilirija ozhivljena. Seveda so Avstrijci, ki so se zavedali, da je kultura sovrazhnica druzhbe, saj uporablja jezik za orozhje prav tako brez pomislekov kot politika, Vodnika upokojili takoj po odhodu Francozov. Zaman je nato Vodnik cvilil v naslednji odi o Iliriji ozhivljeni, da bi se prikupil Avstrijcem. Moral je ostati v penziji, da je bil do smrti zgled drugim od drzhave subvencioniranim kulturnikom, da se z jezikom ne gre igrati, ker je nevarno orozhje.

Ponavljanje zgodovine je prav dolgochasno. Italijani so na ozemljih, po katerih so stegovali svoje prste, preganjali slovenski jezik, Madzhari so z zloglasnim sholskim zakonom ob koncu 19. stoletja v Prekmurju prepovedali javno rabo prekmurshchine (ki je bila tedaj samostojen knjizhni jezik, soroden slovenshchini), prav tako so slovensko besedo preganjali Avstrijci na Koroshkem, enako pochnejo ti okupatorji she danes v obmejnih obmochjih s Slovenijo. Vsi se namrech zavedajo, da je beseda kot sredstvo kulture le krinka za politichni boj.

Tudi Mussolini in Hitler sta se zavedala pomena maternega jezika okupiranih dezhel kot politichnega sredstva. Oba sta med okupacijo dovolila Slovencem tiskanje knjig in chasopisov v slovenshchini, da sta lahko shirila fashizem in nacizem. Hitler je bil celo prvi, ki je Albancem dovolil albanshchino v chasopisih in sholah ter s tem za vedno zasadil nozh v srbski in makedonski hrbet, danes pa vidimo, kam je to pripeljalo. Mimogrede: tako Mussolini kakor Hitler sta se v toliki meri zavedala pomena slovenskega jezika kot politichnega orozhja, da so knjige lahko celo pod njuno strahovlado izhajale neobdavchene.

Povojna komunistichna oblast je ostala na istih okopih. Knjige so izhajale neobdavchene, slovenski jezik je bil pod budnim nadzorom oblasti kot nevarno politichno orozhje. Kdor ga je prevech stegnil, so zgodaj zjutraj pridrveli ponj mozhje v usnjenih plashchih, poskakali iz avtomobila in nesrechnika odpeljali na izlet v neznano, s katerega se jih je vrnilo le malo.

Poznejshi socialistichni rezhim je nadaljeval enako. Knjig ni obdavcheval, slovenski jezik pa je zachel spreminjati v novorek, nekakshno politichno latovshchino, ki je bila razumljiva le posvechenim. Hkrati je pustil pesnikom in pisateljem, da so se igrali z jezikom in si domishljali, kako zhivijo v svobodni dezheli jezikovne domishljije. No, tu je bivsha oblast naredila napako. Da bi lazhje vladala Jugoslaviji, je skushala s tako imenovanimi enotnimi jedri zjedriti razlichne jugoslovanske jezike v enega samega. Tedaj so se tudi pesniki in pisatelji mochneje zavedeli, da je slovenshchina orozhje, in z njim so izborili slovensko samostojnost in drzhavnost.

Nenadoma smo se znashli v praznem prostoru. Tisochletne sanje Slovencev so uresnichene. Imamo svoboden jezik in svobodno drzhavo. Drzhavo so osvojili politikanti in slovenski jezik jim je nenadoma postal odvech. Kdo pa ga sploh she potrebuje? Ni le odvech, temvech je celo motech. Kaj bi pa radi ti kulturniki? Pasli bi se v drzhavnih jaslih kot nekoch? Medtem ko ni dovolj denarja za nujno potrebne operacijske mize, kaj shele za operacije, za penzije, za poslanske plache, za razvoj gospodarstva, ki se dushi v davkih?

Hkrati tudi novi drzhavniki niso pozabili na resnico, da je jezik politichno orozhje. Za zachetek so obdavchili knjigo s 5%, nato z 8% davka. Kulturi so eldeesovci humano usmerjenega in globoko chutechega premiera Drnovshka pokazali zobe. Naredili so tisto, chesar se ni drznil noben okupator in ne najtemnejshi rezhim.

Na Janshevih okopih so po preizkushenih zgodovinskih receptih nadaljevali tam, kjer se je nehal antikulturni Rop, in zacheli so osvajati drugo za drugo trdnjave slovenskega jezika: chasopise, radio, televizijo, zalozhbe. Madzharski sholski zakon je zamenjal Grimsov zakon o RTV. V chasopisih, na RTV in v zalozhbah potekajo zamenjave urednikov in nadzornih svetov. Knjige so postale nepotrebno trzhno blago. Trditev, da ni enako delati chevlje kot pisati knjige, je zachetnik davchnih reform Kranjc razglasil za populizem in demagogijo. Njegov naslednik Da-mi-ja-ne grozi knjigi z 20% enotnega davka.

To niti ni usodno. Kdo pa sploh she potrebuje slovensko knjigo? Slovenska beletristichna knjiga, ki ni kuharica in ne pishe o svetem Gralu in drugih novodobnih duhovnostih, najde le nekaj sto kupcev. Poleg tega vsi trije deli Gospodarja prstanov v angleshchini stanejo toliko kot prvi del te trilogije v slovenshchini. She tisti redki mladi, ki sploh kaj berejo poleg strokovne literature in Direkta, gledajo skozi rachunalnishka okna in mulijo travo na angleshkih pashnikih. Vse druge zanimata samo she denar in seks, kajti z denarjem se pride do seksa, s seksom do denarja in krog je sklenjen.

Drzhavni zbor mora sprejeti samo she Mrkaichev zakon o nepotrebnosti slovenskega jezika in kulture. Slovenski jezik bomo pokopali z velikim pompom na drzhavne stroshke, pri chemer bomo vsi pretakali krokodilje solze.

Ob vzglavje mu bomo posadili brizhinske spomenike. Naj mu bo zemljica lahka!

Konchalo se bo torej tam, kjer se je zachelo, in tudi ta hudichev krog bo sklenjen. Kajti tako Boga kot hudicha upodabljamo po chloveshki podobi, zato ju je tako tezhko lochiti. She posebej, che nimash vere v materni jezik in kulturo.

_____________
Gornji chlanek sem nekje na zachetku leta pred mednarodnim dnem materinshchine poslal Sobotni prilogi Dela. Ker po lepem chasu ni bil objavljen, sem poklical tedaj she urednika Ervina Hladnika Milharchicha in ga pobaral o usodi chlanka. Da nima pojma, kaj je s chlankom, mi je rekel in obljubil, da bo ugotovil, nato me bo she isti dan poklical. Chez shtirinajst dni sem ga spet poklical in vprashal, kako se je odlochil. Odgovor je bil enak: ugotovil bo in me she isti dan poklical. Seveda me ni in chez chas sem ga poklical she v tretje. Spet se je zachel izmikati, nakar sem mu rekel, da bodiva odrasla, in naj mi pove, da chlanka ne bo objavil, da ga bom lahko poslal kam drugam. Zdaj je rekel, naj ga raje poshljem kam drugam.

Mislil sem, da imam kot pisatelj pravico povedati kaj o slovenskem jeziku in kako vidim obnashanje nashe oblasti (tako prejshnje kot zdajshnje) do njega. A ochitno je Milharchich menil, da te pravice do izrazhanja mnenja v Delu nimam.

Pozneje so Ervina odstavili kot urednika. A glej ga, zlomka, berem obshiren pogovor z njim v Mladini (sht. 25., 17. 6. 2006), kjer Ervin tarna, da so mu zadnjich v Delu vrgli ven chlanek. To da se mu je prej zgodilo v komunistichnih osemdesetih letih. In potem odgovarja v Mladini:

»Politika v samem izhodishchu ogrozha svobodo medijev. Vprashanje je, kako radikalno in nachrtno se tega loti. Zdajshnja slovenska vlada je do medijev razpolozhena fundamentalistichno. Svoboda izrazhanja pa ni nekaj, kar bi ti kdo dal ali kdo vzel. Ni privilegij. To je nekaj, kar je tvoje. Pravica do izrazhanja je pravica, ki jo imash. To ne velja samo za novinarja v razviti demokraciji. Tudi v nedemokratichni druzhbi imash pravico do izrazhanja, lahko je krshena, a je tvoja.«

In potem she pove, da se shirjenje polja svobode izrazhanja spreminja v nasproten proces: »Pri Delu in nacionalni televiziji.«

Vse to podpishem, kar je povedal Ervin Hladnik Milharchich. A zakaj je temu krchenju svobode izrazhanja pri Delu sluzhil prav on? Zakaj ni dovolil svobode izrazhanja meni? Na to ve odgovor le on. Sam vem le eno: dobro je, da so Ervina odzhagali, ker je bil slab urednik. Je odlichen pisec, to je neshtetokrat dokazal. Ko pa je bilo treba v praksi uresnichevati teorijo o svobodi izrazhanja, je pogorel do konca. Zhe ob tako nedolzhnem chlanku, kot je moj.

***

A zgodbe she ni konec. Ker sem trmast, sem nato maja poslal Delu za prilogo pp 29, se pravi za pisma bralcev v Sobotni prilogi, naslednje pismo:

 
 
 
»Svoboda je nacheta«

Drushtvo novinarjev Slovenije je ob mednarodnem dnevu tiska objavilo v Delu izjavo, chesh da je v Sloveniji svoboda medijev nacheta, s tem pa tudi temelji demokratichne ureditve v drzhavi. Osebno mislim, da DNS nima moralne pravice za tako izjavo, ne glede na to, ali je izjavo sprejela ozka interesna skupina v drushtvu ali ima shirsho podporo chlanstva, o chemer je javno podvomil tudi urednik Maga dr. Markesh v odmevih na TVS 1 (3. 5. 2006).

Zakaj jim odrekam to moralno pravico? Zato, ker je upravni odbor DNS leta 1983 kot ustanovitelj Pavlihe razreshil mene kot njegovega odgovornega urednika, s chimer je povzrochil tudi propad edinega humoristichnega in satirichnega lista v Sloveniji. Vodstvo drushtva bi me moralo braniti pred politichnimi pritiski, ki so omejevali svobodo govora v tisku, a je pokleknilo in me nezakonito, samovoljno razreshilo v nasprotju s pravili drushtva in takratno zakonodajo, cheprav je bila proti temu vechina chlanov drushtva, kot je pokazala razprava v novinarskih aktivih. S tem je na DNS ostal grd nemoralni madezh. (Za tiste, ki imajo slab spomin ali so bili tedaj premladi, je cela afera dosegljiva na spletu pod ‘revija srp, knjizhnica, Pavlihova fracha’).

Po osamosvojitvi in spremembi druzhbenega rezhima se DNS nikoli ni javno opredelilo do te nezakonite razreshitve, niti je ni obsodilo in se opravichilo tako meni kot urednishtvu chasopisa Pavlihe ter delavcem ChP Pavlihe, ki jim je s to razreshitvijo in posledichno ukinitvijo lista prizadejalo veliko gmotno shkodo. Zadnja leta sem DNS na to vechkrat opozoril, med drugim na obchnem zboru DNS v Kopru, ko mi je takratni predsednik DNS Maksimovich odvrnil, naj pisno zaprosim drushtvo za opravichilo! Pozneje sem na ta neresheni problem po telefonu vechkrat opozoril novega predsednika Repovzha, ki mi je obljubil, da se bodo o tem v DNS pogovorili.

Rezultat njihovega pogovora je bil porazen in kompromisarski. Ob stoletnici drushtva, na katero so me povabili, so v pregledu zgodovine drushtva omenili tudi mene in Pavliho, pri chemer so z iztrganim citatom svojega tedanjega chastnega razsodishcha poudarili, kot da me je razsodishche takrat branilo. Navedli so prazno floskulo razsodishcha, da je treba o vlogi humorja in satire v druzhbi spregovoriti shirshe na kakshnem posvetu. Namesto opravichila sem dobil novo klofuto: DNS se je poskushalo oprati v javnosti s potvorbo resnice, da je bilo videti, kot da me je takrat chastno branilo pred politiko (oziroma pred svojim upravnim odborom, ki je bil hlapec politike).

DNS ni nikoli razchistilo s svojo preteklostjo. Nasprotno, v njenem upravnem odboru so tudi po osamosvojitvi drushtveno delo vodili she naprej preverjeni kadri preteklega rezhima, celo na predsednishkem mestu je sedel chlovek, ki je bil v osemdesetih letih sovrazhno nastrojen do Pavlihe. Ochitno imajo ti fosilni kadri she vedno tako velik vpliv v DNS, da drushtvo ne zmore obrachunati s svojo preteklostjo.

Dokler tega ne bo storilo, mu odrekam moralno pravico, da govori o svobodi tiska, o demokraciji druzhbe in podobnem. To pravico bo znova pridobilo shele takrat, ko bo nedvoumno javno obsodilo nezakonito ravnanje UO DNS v primeru Pavlihe ter izrazilo obzhalovanje in se opravichilo meni, urednishtvu Pavlihe in delavcem ChP Pavlihe.

Morala je nacheta, gospe novinarke in gospodje novinarji. O svobodi pa kdaj drugich.

Bogdan Novak, Ljubljana

***

Tudi na objavo tega pisma sem chakal zaman. Ker me je zanimalo, ali sem zdaj spet kot v starih dobrih komunistichnih chasih ne le nezazhelen avtor v Delu, ampak celo nimam vech pravice ugovarjati objavljenim chlankom v pismih bralcev, sem poslal novemu uredniku Dela, gospodu Petru Janchichu, naslednje pismo:

Sposhtovani,

na zachetku leta sem pred svetovnim dnevom materinshchine poslal Sobotni prilogi vashega chasnika prispevek z naslovom Na zachetku je bila beseda. Ker ni bil objavljen, sem klical gospoda Milharchicha in vprashal, kaj je s chlankom. Odvrnil mi je, da bo she isti dan pogledal chlanek in mi odgovoril. Ko odgovora ni bilo, sem ga chez chas znova poklical in dobil isti odgovor, da mi bo odgovoril she pred koncem dneva. Nich. Klical sem ga she tretjich in ko mi je skushal znova prodati isto floskulo, sem ga prekinil in mu rekel, naj mi raje reche, da chlanka ne bo objavil, ne pa da se otrochje izmotava. Potem je nekako izjecljal, da bi bilo res bolje, che bi poskusil z objavo kje drugje.

Seveda se mi zdi nenavadno, da ne morem objaviti v Delu svojih pogledov na jezik in kulturno politiko. Po drugi strani sprejemam odlochitev urednika, da prispevek objavi ali ne. Vsekakor pa je slab urednik, kdor se takole poniglavo izmotava, ne da bi mi pojasnil svoje razloge, zakaj ne namerava objaviti mojega chlanka. (Prilagam vam kopijo chlanka).

Vsekakor mi ne gre za to, da bi zdaj brcal odstavljenega konja, a zhal se zgodba nadaljuje. 4. 5. letos sem za pp 29 poslal svoj kratek odmev na sporochilo DNS Svoboda je nacheta, objavljeno v Delu. Danes vidim, da ni bil objavljen. (Prilagam vam kopijo tudi tega pisma).

Zaradi obojega me zanima, ali sem zdaj v Delu nezazhelen avtor celo v pismih bralcev. Osebno mislim, da se odprtost nekega chasnika kazhe v tem, da objavlja tudi mnenja, s katerimi se sicer morda ne strinja. Vsaj v pismih bralcev, che so zhe druge strani rezervirane za posvechene avtorje.

Brez zamere in lep pozdrav.

Bogdan Novak

 

____________
Seveda nisem od gospoda Janchicha nikoli prejel odgovora. V veliki vnemi preurejanja Dela (skupaj z Jakom Koprivcem et consortes, kot sem razbral iz Mladine, kar mi vse pove, saj iste sorte tichi skup letijo) pach nima chasa za take malenkosti. Ali kot pravi kitajski pregovor: Noge v blatu, nos visoko v zraku.

Ampak vsa ta kronika naj ostane zapisana za zgodovinski spomin.