Revija SRP 75/76

Andrej A. Golob

 

CHASOVNI STROJ

 
 

To je ena povsem nenavadna zgodba o tem, kaj imam jaz rad, chemu imam to rad, chemu nimam rad chesa drugega in chemu bi to radi imeli radi tudi drugi.

Prigoda se zachne, ne boste verjel, leta dva pa tri in shtir pa pet plus pet stolet, ko sem nekega obichajnega dne chisto neobichajno odkril: rad imam loto. Da, da, da, rad imam loto. She posebej, lejte, imam rad loto, kadar zadenem glavn dobitek. In jaz, lejte, vedno zadenem glavn dobitek. Vedno. In to redno zhe nekaj let, kaj shele mescev! Uuu, sedmica!

Odkril sem pravtako, da rad imam pravtako dirke shtirinozhcev. Da, da, da, dirke shtirinozhcev. She posebej, kaj bi pravil, imam rad dirke shtirinozhcev, kadar pravilno napovem v cilj prvopridirkajochga. In jaz, kaj bi pravil, zmeraj pravilno napovem v cilj prvopridirkajochga. Zmeraj. In to redno pred vsako tekmo! Vau, scena!

Z obchutenim sladkouzhitkom pa sem odkril, da takisto rad imam shpekulacije na borzah. Da, da, da, shpekulacije na borzah. She posebej, kot zdaj zhe veste, imam rad shpekulacije na borzah, kadar drugi gledajo debelo in se shlatajo za chelo, jaz pa poberem mastne dobichke. In jaz, kot zdaj zhe veste, nasprotnoodnikoli poberem mastne dobichke. Nasprotnoodnikoli! In to redno pri vsakem vrednostnem papirju! Kaka zhurka!

In tako se je pri moji malenkosti, kakopak, nabralo veliiiko denarja. Denar pa ima, kakopak, svojo moch. In jaz sem, kakopak, mochno popularen osebek! Pa kako!

Poznajo me, a ne sluchajno, vsi sorodniki tja do 58. (oseminpetdesetega) kolena. Priljubljen sem med ubozhnim, zlasti onim na davkariji. Prijateljev imam pa kar naenkrat tooolko, da z njimi lahko naselim ne le planete Osonchja, temvech bi deset svetlobnih let chakal v vrst, preden bi sploh prishli do Mlechne ceste. Ampak jaz sem kaveljc in korenina in se ne dam kar tako. Ne, ne, ne dam. Kadar me hoche, za primer, kdo od zgoraj opisanih prijaznezhev vljudno obiskat, jaz vljudno presenetim njega: nikol me ni na iskanem mestu. Nikol. Ker natanchno vem, kdaj in kaj prijaznezhi nachrtujejo! Hi, hi, jorlaliiihiii!

Ne mislim posebej pisat o tem, da se tud zhenske lepijo na denar, kot muhe na... na... na selotejp, ja! Ne morte si mislit, kaj vse si v imenu in za rachun sveta vladarja lahko privoshchiva midva z lulkom. Tolko bolj, ker nezmotljivo vem, katera pupa se resnichno zanima zame... pardon, za moje bogastvo! Aaaaa, viagra!

O, seveda razveseljujejo ta svet tud mehkosrchnezhi granitne roke. Le-ti so si pri men hotel sposodit gotovino za nedolochen chas, pripravljen so bli selit moje sanje - lepo stanovanje, poshiljal so mi razjasnjevalna pisemca o posmrtnem zhivljenju, nachrtoval so sprejem za vogalom s horror protokolom in zhelel celo javno izvest strelske vaje na mojo integriteto, na moje neodtujljive chlovekove pravice. Ampak ni jim uspelo, to je resnica. Kajti na kraju samem jih je chakala - policija. In kdo je vedno zanesljivo vedel, kje in kdaj mora drzhavno nadzorstvo postavit zasedo? Odgovor zhe veter pozna!

Kje da sem zaposlen? Ha, ha, ha! Kaj ob vsem tem bajnem lastninstvu (pa svoje premikajoche se nepremichnine she omenil nisem) sploh potrebujem sluzhbo? A tud to ni problem, ker mi znanje kar kaplja in curlja. Konchal sem namrech ekonomsko, pravno, filozofsko, rachunalnishko, zvezdoslovno in kaj ti jaz vem kakshno she vse fakulteto. Povsod sem imel same desetice. Rekli so: ta je genij. Rekel sem: kakshen veleum neki, jaz sem preprosto nezmotljivo vedel, kakshna vprashanja bodo na kolokvijih in izpitih! Shusprfoks!

Natanchno tud vem, kdaj bom umrl in kakshen bo pogreb; kdo bo zadovoljen in kdo ne bo hodil za trugo; kateri chrvi bodo pohrustal moj mesek in katera kokoshka bo pozhrla njih; in kdo bo snedel pecheno pishko; in... in... in kako in s kom bo razgrabljeno moje premozhenjsko cesarstvo! Naj zhivi smrt!

In kako mi vse to uspeva, vas zanima? Kako lahko vse to tako natanchno, zanesljivo in nezmotljivo vem, vas zanima? He, he, preprosto: prvi sem spoznal (in kasneje odstranil, se razume) norega znanstvenika, ki je izumil chasovni stroj.