Revija SRP 73/74

Vittoria Ravagli

 

ZADOSTUJE MI

 

 

Zaprem vsa vrata, in grem…

 

S spushchenimi lasmi,

z lilastim shalom,

v dolgem praznichnem krilu

se pochasi vzpenjam

in na dolgih hodnikih

zapiram – druga za drugimi –

vrata.

 

Zelo visoki beli

zidovi

razdvajajo

chas.

 

Znova pochasi zapiram,

kar je bilo pri meni odprto

kar naprej, noch in dan.

Znotraj pa pushcham

travnike, kose neba,

in stopam dalje

in zapiram.

 

Ozrem se nazaj:

zid je bel

je apno

sega do sonca

nevidna

vrata

v slepechi svetlobi.

 

In tam pustim vonje,

okuse in dishave,

in pochasi stopam dalje,

in zapiram.

 

 

 

 

Zadostuje mi

 

Zadostuje mi merjashchevo kruljenje,

zaprepadeno sovje skovikanje,

pasji lajezh

in glasba, v kateri se izgubim:

tedaj postanem dim,

vrnem pa se veter.

 

Pesem v meni

je kot studenchnica,

teche skrivaj

na zelenem dnu,

teche in se izteka

v notranjost moje zemlje.

 

 

 

 

Srce-boben

 

V velikem karirastem predpasniku

s shpranjasto zatisnjenimi ochmi

pleshem

v soncu, ki zaliva dvorishche

 

v naglem ritmu

s stisnjenimi rokami na bokih

pleshem

gola stopala udarjajo

 

na boben mojega srca

pleshem

 

sprostim

veneche telo,

odkrijem spet sanje

 

napihnejo mi krilo

ki se dviga poplesava pada

pleshem

 

srce-boben

mi praznichno razbija

 

machke, negibne,

v krogu strmijo.

 

 

 

 

Preobrazba

 

In se prikazhe ona druga,

zhena zemlje,

tista od gozda in od meseca,

tista, ki joche in prepeva

stare pradavne zgodbe,

svoje in vashe,

ki si jih ne upate povedati.

 

Tista, ki se vrne vsa zadihana,

spremenjena, v narochje zemlje.

 

 

 

 

Hisha vetra

 

Umaknila sem se

na vrh drevesa,

stara chudashka opica.

 

Vzela sem jih s seboj

na veje

in jih razobesila,

punchke iz cunj pa krpice blaga,

fotografije in knjige,

naj se zibljejo

v lahni sapi

moje doline.

 

Uredila sem si

dom v vetru.

 

Uredila sem si kraj,

kjer modrina in zelenje

nebo in kanja

sonce in machke

moj srebrni mesec

in pajchevine

z listi in peresi vred

so moje slike.

Kjer se zhivljenje vrtinchi

in prijetno dishi, seje pa

smeh in barvito petje.

 

 

 

 

Chebelji fantje

 

Prihajali so iz mesta

in zbujali vtis, kot da so zbezhali iz zapora.

Prechkali so dvorishche v shirokih belih

frfotajochih in skrivnostnih kombinezonih,

s tanchicami, ki so jim visele iz okroglih

in bleshcheche belih klobukov

in jim prekrivale obraz.

 

Takole so krozhili

s svojim orodjem in pripravami

od chebelnjaka do chebelnjaka,

neprepoznavni,

kot mlade in zvonko nasmejane prikazni.

 

Na polju so se ubrano sukali,

kot nadvse slozhna skupina,

vsa razgibana in poplesujocha

le okoli chebel.

Povezovala jih je

skrivna govorica:

oni in chebele so se pogovarjali…

 

Iz tiste charovnije se je izcedil izvrsten med,

tekoch in delikaten akacijev med.

 

 

 

 

Kri

 

Kri je postala

zhivljenjski sok,

nadvse chista voda.

Zdrsim v njene bistre tolmune,

razlijem se, odtechem,

sem veter.

 

 

 

 

… potem iznenada se je povzpela luna

 

Potem, iznenada,

se je povzpela luna.

 

Ptichje vreshchanje,

drobci srebra.

 

Zrak, rahel veter

spolzi, zaveje.

Ljudje in listje vzdrhtijo.

Od neznanske miline

rechna voda vzvalovi.

 

Mogochna in svetla

vzhaja luna.

 

Tanki prsti izrisujejo

okroglo gorico

kot zhensko narochje.

Globini

poshiljash signale.

 

»Prepoznam te, luna:

povezujejo naju

nitke nevidnih pajkov.

Mi – drobci lune –

visimo na obrobju

velikega gozda,

mi te chastimo.«

 

 

O AVTORICI

 

Vittoria Ravagli se je rodila leta 1942 v Bologni. V zachetku sedemdesetih let sta z mozhem dala odpoved pri Raziskovalnem inshtitutu za nuklearno energijo, kjer sta bila zaposlena, in ustanovila kakih trideset minut dalech od njenega rojstnega mesta kmechko zadrugo, skupaj z nekaj prijatelji in krajani z okolishkih grichev. Tedaj jih je bilo kar nekaj bolj ali manj mladih, ki so si zazheleli malce drugachno zhivljenje, skupinsko delo, ki jim bo ugajalo in jih izpolnjevalo, v stiku z naravo: ven iz mesta na dezhelo, konec shtudiranja in zachetek bolj konkretnih kmechkih del. Bila je chudovita izkushnja, nabito polna s chloveshkimi in vsestranskimi vrednotami. Ona je delala zlasti sire v mali sirarni, nauchila se je tega od zhensk z italijanskega juga in od Francozov, drugache pa so kmetovali, gojili koze, se ukvarjali s chebelarstvom, zelishcharstvom, imeli malo restavracijo in se seveda tudi kulturno udejstvovali. Zhiveli so, vchasih tudi po dvajset skupaj (v dobah kozjih kotitev), v veliki hishi, ki so si jo kupili in jo primerno preuredili. Niso bili komuna v pravem pomenu besede, marvech preprosto ljudje, ki so zhiveli pod isto streho, ker so jih druzhila skupna zanimanja in vechkrat tudi delovne potrebe. Vse te dejavnosti so seveda cvetele in trajale le slabo desetino let, potem je ta ali oni, kdo prej in kdo kasneje, odshel iz tega ali onega tehtnega razloga, zaradi druzhine in otrok, nekateri so se navelichali skupnosti in podezhelja pa vechne denarne odvisnosti, da ne rechem stiske, polozhaj je postajal vsak dan bolj brezperspektiven, marsichesa se ni vech splachalo gojiti, vnema pa je zachela naglo pojemati, dokler ni popolnoma zamrla, in tako se je konchala njihova kmechka zgodba, skupaj s kolektivno pustolovshchino. Potem sta z mozhem odprla in kar nekaj let uspeshno vodila v sredishchu stare Bologne naturistichno/mediteransko trgovinico, dokler nista leta 1993 ustanovila kulturnega krozhka Arci Luna, s sedezhem, kjer zdaj zhivita in kjer je bil svoj chas sedezh kmechke zadruge, v Sasso Marconi, na bolonjskih grichih. Ime je dobil po nekem skupnem potovanju na Ceylon: udelezhili so se tamkaj med drugim tudi velikega slavja na chast polne lune in so se jima neizbrisno vtisnile v spomin podobe velike mnozhice ljudi vzdolzh morskega brega, s pobozhno stegnjenimi rokami proti mesecu, ob njih pa spokojno chepeche in sedeche svete krave. Nepozabna slika miru.

Kulturni krozhek je potem imel vsak mesec ob polni luni svoje pesnishke, literarne, glasbene in plesne vechere z bogato pokushnjo najrazlichnejshe okusne in pestro pripravljene hrane in pijache.

Krozhek Arci Luna se je pozneje spremenil v Le Voci della Luna. Le Voci (glasovi) so bile umetnosti, La Luna (mesec) pa njihovo ime. Kmalu nato je Vittoria razpisala literarno nagrado Giorgi, ki je z leti postala zelo odmevna, tej pa je kmalu sledila revija, in zachela redno izhajati, v vedno vechji nakladi.

Krozhek je bil zanjo od vsega zachetka vitalnega pomena, saj je lahko organizirala - sprva sama, nato s shtevilnimi sodelavci - pogostna kulturna srechanja, literarne in umetnishke vechere, pa razlichne delavnice, kjer je poezija uzhivala nekakshno privilegirano mesto, ne da bi bile prikrajshane druge duhovne veshchine. Skratka, bila je pobudnica razmaha kulture in lepih umetnosti na tistem koncu. In she vedno se veliko ukvarja s kulturo pa z revijo.

Pisala je kritike in eseje pa predstavitve raznih avtorjev za svojo in she kakshno drugo revijo, in jih she vedno rada pishe. Pesmi pa najrajshi le zase in pretezhno za predal. Morda si bo kdaj vzela chas, pravi – ne povsem preprichana -, in vse tiste mnoge popisane strani uredila v nekaj premishljenih pesnishkih zbirk, a trenutno res nima ne chasa ne volje, da bi se ubadala s samo seboj, rajshi se ukvarja z drugimi izjemnimi ljudmi, ki se ji zdijo po chloveshki, umetnishki ali literarni plati zanimivejshi od nje in vredni, da jih spozna tudi shirshi svet. To posrednishko delo(vanje) ji gre she najlazhje od rok. Pa she osrechuje me, pristavi kot pribito, da ji lahko verjamesh.

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich