Revija SRP 73/74

Natalija Narochnicka

Chlovekov razvoj

 

DEJAVNOST VATIKANA NA OZEMLJU RUSIJE

(geopolitichni aspekt)

 

Vprashanje katolishkega prozelitizma1 na kanonichnem ozemlju ruske pravoslavne cerkve je ena od najbolj resnih ovir na poti k vzpostavitvi normalnih odnosov med obema cerkvama. Katolishka stran danes popolnoma zanikuje prozelitizem in ga v praksi reducira na premamljanje iz ene krshchanske skupnosti v drugo s pomochjo podkupovanja in drugih nechastnih metod. Vatikan nenehno poudarja svojo pravico pridigati evangelij med neverniki, nekrshchenimi ljudmi, sklicujoch se na »misijonarski znachaj cerkve«, ki je dolzhna »pridigati povsod tam, kjer je to mozhno«, kot je izjavil Bernardo Antonini v chasopisu ruskih katolichanov Luch evangelija. Vendar katolishki pridigarji ne potujejo v Indijo, na Kitajsko ali Japonsko, ampak ravno v Rusijo – v drzhavo s tisochletno pravoslavno kulturo, kjer se evangelij oznanja od zdavnaj in ga danes pridiga pravoslavna cerkev.

Vodja ruskih katolichanov nadshkof Tadeush Kondrusevich v intervjuju italjanskemu chasopisu Avvenire 18. marca 2002 vidi vzrok za vznemirjenost ruske cerkve v tem, da duhovnishka dejavnost rimskih katolichanov »lahko izprazni pravoslavne cerkve«. Kardinal Walter Kasper, vodja Papeshkega sveta za krshchansko enotnost (!) se brzda she manj: »Ruska pravoslavna cerkev chuti lastno duhovnishko in oznanjevalsko shibkost in se zato boji katolishke navzochnosti, ki je praviloma bolj uchinkovita na duhovnishki ravni, cheprav je shtevilchno manjsha« (Civilta cattolica, 16. marca 2001).

V chem se kazhe vechja uchinkovitost katolishkega duhovnishtva? V shkandalih, ki razsajajo v katolishkih vrhovih v ZDA? V vishjem krshchanskem zhivljenju njihovih faranov v Rusiji ali v zahodnih drzhavah, kjer so cerkve prazne, sodomija in pornografija ponosno defilirata po ulicah kot simbol zmagoslavja demokracije in osebne svobode, krshchanski kriteriji pa so kategorichno izrinjeni iz vseh liberalnih klishejev druzhbenega razvoja? Prav na Zahodu osamljeni glasovi (nemshki filozof Günter Rohrmoser) naravnost krichijo o smrti krshchanske kulture in dekristijanizaciji Zahoda kot o glavnem razlogu moralne in politichne degradacije Evrope kot subjekta svetovne zgodovine. Le zakaj ta duhovnishka dejavnost nima nobenega uspeha na kanonichnem ozemlju katolishke cerkve – na Zahodu? Vsi priznavajo, da Zahod postaja vse bolj sekularen in ateistichen.

 

CHISTO MALO O ZGODOVINI KATOLISHKE »NAVZOCHNOSTI«

Zhe ochak anglosashkega zgodovinopisja Arnold Toynbee je priznal, da Rusija ni tuja Zahodu zaradi njene domnevne ekspanzionistichnosti ali zaradi, kot she danes neutrudno ponavlja Zbigniew Brzezinski, »neizkorenljivih zunanjepolitichnih ambicij«, temvech zaradi svoje trmaste privrzhenosti tuji civilizaciji. »Vse do boljshevistichne revolucije leta 1917 je to “barbarsko znamenje” pomenila bizantinska civilizacija vzhodnega, pravoslavnega krshchanstva«.2

Kot vidimo, se ni nich spremenilo niti v dobi »obchechloveshkih vrednot«. Ivan Iljin ima prav: »Nobeno zavzemanje za sploshnoevropsko stvar ne spremeni tega odnosa – ne osvoboditev Evrope izpod Napoleona ne reshitev Avstrije leta 1849 ali Francije leta 1875«. Dodajmo: ne osvoboditev Evrope izpod Hitlerja niti, navsezadnje, samoodstranitev Rusije kot velesile iz svetovne arene pod vodstvom v Zahod absolutno zaljubljenih ruskih liberalcev, da se revica Evropa ne bi chesa bala. Rusija in slovanstvo, kot je z grenkobo pisal Ivan Iljin, to je »na pol barbarska praznina«, ki jo je potrebno evangalizirati ali spreobrniti v katolishtvo, »kolonizirati« (dobesedno) in civilizirati; po potrebi jo je mogoche in jo je treba uporabljati »za svoje... cilje in intrige; vsekakor pa jo je nujno slabiti na vsak mozhen nachin.«

Kako? Na podrochju politike daje nasvete neutrudni Z. Brzezinski, ki v knjigi Velika shahovnica Rusijo imenuje »chrna luknja« ter na vsaki strani namiguje na kulturno manjvrednost ruskih in pravoslavnih Slovanov pred zahodnimi narodi. Tu je slutiti hegeljansko teorijo o zgodovinskih in nezgodovinskih narodih kot tudi nestrpnost F. Engelsa, ki se je zhe oblizoval v prichakovanju izginotja nezgodovinskih Slovanov in imanentno reakcionarnega ruskega naroda. Vendar pa ta kontinuiteta nima le stoletje in pol globokih korenin, ampak ima kar tisochletno zgodovino, v kateri se je s svojo »misijo« nemalo potrudila katolishka cerkev.

Motiv protikrshchanstva in barbarstva pravoslavnih Slovanov je najti zhe v pismu, ki ga je Bernardu iz Clairvauxa, navdihovalcu prvega krizharskega pohoda, pisal krakovski shkof Matvej, ki je v letih 1146-1148 spodbujal h krizharskemu pohodu proti »ruskim barbarom«. V tej poslanici je »Rus« 3 opisana kot ogromna heretichna stihija, »podobna zvezdam«, kjer »vlada drugachen obred evharistije, ki dovoljuje lochitev in ponovni krst odraslih«. »Ruthenia quia quasi est alter orbis« – »Rusija je neki drug svet« kot latinska ali grshka cerkev. V nashem chasu Zahod razshirja svoj vpliv na zgodovinska ozemlja ruske drzhave, vsako nasprotovanje temu »civilizacijskemu« (»misija latinske cerkve«) krizharskemu pohodu, podprtem z politichnimi aspiracijami (Nato), pa izzove ochitke in grajo. Zhelje shkofa Matveja se uresnichujejo po 800 letih.

Za osvajalno tradicijo latinskega Zahoda ni znachilna le iztrebitev ali pregon z zemlje, temvech tudi nasilno pokatolichevanje prebivalstva in prehod v latinsko pisavo (Chehi so dobili cirilico od solunskih bratov, ko sta bila v Veliki Moravski, in so jo zamenjali za latinsko pisavo na podbudo Adalberta Prashkega), se pravi prisilna sprememba duhovnega zhivljenja, kar je skladno z evrocentrichno koncepcijo svetovne zgodovine pripeljalo narode v civilizacijo, dejansko pa jih je bilo na desetine izbrisanih s povrshja Evrope.

G. Vernadski je poudarjal, da so Mongoli-Tatari izchrpavali Rusijo materialno, pustili pa so nedotaknjeno njeno duhovno zhivljenje, prinashali so »suzhenjstvo telesu, ne pa dushi«, v nasprotju z agresivno-misijonarskim Zahodom. Zato je sveti, zvesto pobozhni Aleksander Nevski izbral Vzhod za cilj svojih diplomatskih naporov, mech pa je obrnil proti Shvedom in Nemcem ter po mnenju zgodovinarjev sprejel odlochitev, ki je primerljiva z izbiro vere pri svetem Vladimirju. Drugachni strategiji bleshchechega Danila Romanovicha Galickega je bila namenjena tudi drugachna usoda. Verjel je v sochutje zahodnih kristjanov ter skushal pridobiti pomoch Zahoda pred Mongoli, od papeshke kurije je dobil celo kraljevsko titulo, za svojega sina Romana pa pravico do avstrijskega vojvodskega prestola. Navzlic njegovim upom po bratskih odnosih je bila, po besedah Vernadskega, vsa njegova ochetnjava chez pol stoletja v celoti zasedena, pokatolichena, vsi ruski in pravoslavni sledovi pa izbrisani.4

Bedni rezultat dejavnosti galickega kneza je na dlani – na koncu sta si Litva in Poljska pripojili Galicijo in jugozahodno Rusijo.

V chasu mongolskega pustoshenja je nepremagana ostala samo pravoslavna cerkev, ki je morala iti skozi mnogo preizkushenj, vendar ne zaradi Mongolov, ampak zaradi latinstva. Zhe v chasu »enakoapostolne« Olge je Rim poshiljal svoje misijonarje v Rusijo, papeshko odposlanstvo je prispelo tudi v Korsun, kjer je knez Vladimir do svojega krsta chakal na prihod bizantinske cesarice Ane. Znani so poskusi Rima izrabiti poroko Svetopolka Prekletega (morilca ruskih muchenikov in cerkvenih trpinov Borisa in Gleba) s hcherjo Boleslava Smelega za razshirjanje latinstva v Rusiji in za odcepitev Svetopolkove knezhevine od drzhave svetega Vladimirja.

S predlogom za »zdruzhitev« z Rimom se je na Ruse obrachal papezh Klement III., papezh Inocenc III. pa je leta 1207 knezom in narodu pisal, da »ne more zatreti v sebi ochetovskih chustev in jih poziva k sebi«. Ker so ta »ochetovska chustva« ostala brez odgovora, so se udejanjila v mochnem vojashkem pritisku na zahodne ruske meje. Papeshtvo, ki je v XIII. stoletju osredotochilo v svojih rokah duhovno in posvetno oblast, je blagoslavljalo in usmerjalo orozhje Dancev, Madzharov, katolishkih redov, Shvedov, Nemcev. Papezh je leta 1237 nadshkofu Uppsali ukazal objaviti krizharski pohod proti ruskim »shizmatikom« in poganskim Fincem, ki se je konchal leta 1240 in 1242 z zmagama svetega Aleksandra Nevskega na Nevi in Chudskem jezeru. Sveti stolica je poskushala z intrigami na dvoru Batukana, kjer je deloval Marijin vitez Alfred von Stumpenhausen. K velikemu kanu v Karakum v Mongoliji je za papezha Inocenca IV. potoval minorit Johan de Plano Carpini. Rim je brez vsake zadrege v letih 1248 in 1251 predlagal Aleksandru Nevskemu v primeru, da sprejme katolishtvo, pomoch prav tistih vitezov, ki jih je knez pred kratkim potolkel.

Zgodovinarji, t. i. evrazijci so iz tega naposled naredili sklep, da ima prednost vladavina popolnoma tujih narodov pred zahodnimi kristjani, to pa je bilo mogoche le zaradi negativne zgodovinske izkushnje. Che bi se Jeruzalem in sveta mesta znashli pod vladavino papezhev, ne bi bila usoda balkanskih pravoslavcev nich boljsha kot Slovanov pod Nemci ali pod Poljsko. Latinska Evropa je kot peklenski skushnjavec govorila onemoglemu Bizancu: »Poglej to cesarstvo, poklekni in se mi pokloni in vse bo tvoje«; tako je slikovito pisal N. Danilevski. Zaradi muslimanske nevarnosti je v Firencah sklicala koncil (1439; tj. za pogajanja o zdruzhitvi z vzhodno Cerkvijo – op. prev.) in ponudila pomoch samo za odpoved od pravoslavja. Priblizhno enako je ta dogodek poshteno opisal Toynbee: »Soocheni z grenko izbiro, so srednjeveshki pravoslavni Grki... zavrnili jarem svojih zahodnokrshchanskih bratov in zavestno dali prednost kot manjshemu zlu – jarmu muslimanskih Turkov«.5

 

STOLETNI SEN VATIKANA IN RZECZPOSPOLITE (POLJSKE)

Jugozahodna ruska ozemlja, ki jih je nasilno prisvojila Litva (kasneje je postala del Rzeczpospolite in je z njo delila usodo), so postala del katolishke Evrope. Ni nakljuchje, da so na ukrajinski politichni in ideoloshki sceni v chasu razglasitve neodvisnosti prevladovali uniati 6 – Galicijci, ki so bili pet stoletij z Zahodom. Njihova vodilna vloga v oblikovanju drzhavne in nacionalne ideologije je zgodovinsko vnaprej dolochena, kajti prav oni so nosilci posebne »ukrajinske« orientacije v svetovni zgodovini.

Latinski Zahod je zhe zdavnaj (»zgodovinsko od XII. stoletja«) skushal pogoltniti postbizantinsko prostranstvo, za kar pa je vedno bila prvi pogoj lochitev Malorusije (Ukrajine) od Rusije. Katolicizem se je nemudoma pojavil kot politichni in ideoloshki subjekt na ozemlju zgodovinske Rusije takoj po razpadu ZSSR, s ciljem uresnichiti stoletni sen Vatikana in Rzeczpospolite – duhovno, nakar she fizichno polastitev Kijeva. »Teorije« provincialnega Poljaka Francishka Duhinskega o rasnem razlikovanju »arijskih Ukrajincev« in »turanske Moskovshchine«, ki naj bi si menda protizakonito prisvojila svetosofijske ornamente in kijevsko zgodovino, so bile nemudoma aktualizirane.

Vir ukrajinskega separatizma je v brestovski uniji, v boju katolishkega Zahoda proti »bizantinski shizmi«, v odporu do ruskega pravoslavja. Lochitev Kijeva od Moskve in katolizacija vzhodnega slovanstva sta bila stoletni cilj Vatikana in Zahoda: »O, moji Rusini! Prek vas se nadejam dosechi Vzhod...« je pozival papezh Urban VIII. v zachetku XVII. stoletja, kmalu po uniji (1596). Zgodovina unije je neusmiljena agresija katolicizma proti pravoslavju s pomochjo ekspropriacije, nasilja in umorov, razpeta chez tri stoletja, sprva pod vodstvom Poljakov, zatem Avstrije. V Galiciji se je po petih stoletjih pod latinstvom ob koncu XIX. st. stihijsko pojavilo idejno moskvofilstvo (prehod pravoslavne inteligence iz poljskega v ruski jezik) kot tudi mnozhichen prehod v pravoslavje tistih kmetov, ki so se med cerkvenimi prazniki z religioznimi procesijami prebijali v Pochajevsko lavro prek avstrijsko-ruske meje. Vse to je grozilo s porusenjem in v konchni fazi z idejo zdruzhitve z Moskvo. Dunaj in Vatikan sta pospesheno zachela pripravljati Galicijo za vlogo »ukrajinskega Piemonta«. Naloga je bila spremeniti Rusine v Ukrajince, tem pa poriniti v roke geslo vseukrajinske enotnosti, ki je za primer zmage avstro-nemshkega bloka v blizhnji vojni obljubljalo lochitev celotne Malorusije od Rusije.

S tem se je ukvarjala »ukrajinsko-avstrijska stranka« in njen lider – avstrijski grof, oficir, katolik-jezuit, bodochi uniatski metropolit Andrej Shepticki, 7 ki je zasnoval ukrepe za spremembo zgodovinske zavesti Malorusov, da »se takoj, ko zmagoslavna avstrijska vojska vstopi na ozemlje ruske Ukrajine... ta ozemlja v kar najvechji meri odtrgajo od Rusije in se jim vtisne znachaj nacionalnega ozemlja«. Ta nachrt v nemshchini je bil odkrit v zazidanem arhivu Sheptickega v Lvovu. Avstro-Ogrska je zachela z represijo proti duhovnikom in svetnim ljudem, ki so preshli v pravoslavje in govorili rusko (1882), sledili so marmarosh-sigetski procesi 1912-1914 nad zakarpatskimi kmeti, kjer so bile cele vasi pravoslavne. S prvo svetovno vojno se je pod vodstvom uniatov zachel mnozhichni protiruski in protipravoslavni teror, ki mu je sledilo banderovsko (po Stepanu Banderi – op. prev.) nasilje, kar v celoti rushi trditev, da sta se OUN8 in UPA9 borili proti »Sovjetom«. V enem od koncentracijskih taborishch v Talergofu (Avstrija) je bilo ubitih prek 60 tisoch ljudi, she 80 tisoch je bilo ubitih po prvem umiku ruske vojske, skupaj s 300 duhovniki; vsi so bili osumljeni, da simpatizirajo s pravoslavjem in Rusijo.10 Po besedah galicijsko-ruskih zgodovinarjev »niso bratje, ki so se odrekli Rusiji, postali zgolj lakaji habsburshke monarhije, ampak tudi najbolj podli... krvniki lastnega naroda«,11 »prikarpatski uniati pa eni od glavnih krivcev nashe narodne martirologije v chasu vojne«.12

V Galiciji je leta 1928 metropolit Andrej Shepticki (pendant papezha Urbana VIII.; kasneje je blagoslovil S. Bandero in esesovsko divizijo »Galichina« – zhe veliko pred tako imenovano »ponovno vzpostavitvijo sovjetske oblasti« v Zahodni Ukrajini, ki se navaja kot razlog za »boj proti sovjetom«) nagovoril svoje duhovnike: »Mnogi med nami bomo delezhni bozhje milosti, da pridigamo v cerkvah Velike Ukrajine... vse do Kubana, Kavkaza, Moskve in Toboljska«.13

Prav sovjetska zgodovinska znanost prvega desetletja je legalizirala terminoloshki in pojmovni aparat uniatske »avstrijsko-ukrajinske« stranke ter ga preparirala za potrebe razrednega boja v Ukrajini – v sklopu »tuje drzhave carjev« in proti »jechi narodov«, tako da je izkljuchila religiozno-zgodovinsko paradigmo. V poznosovjetskem obdobju so protiruske vidike te doktrine z zamudo poskushali odstraniti, vendar pa skupni tok zavesti omogocha, da oznachimo celo prepoved uniatske cerkve v 50-ih letih kot pomoch stalinske represije hitlerjevcem, cheprav so dejanja banderovcev povsem ponovili uniati v avstrijski sluzhbi v letih 1912-1914.

Uniatstvo kot predstrazha katolicizma v »postsovjetskem prostoru se pozicionira kot edina bojna “krizharska” cerkev ukrajinskega preporoda« (D. Korchinski) v boju za unichenje vseruskega svetovnega nazora Malorusov. Zhe V. Vinichenk je pisal: »Ravno pravoslavje je pripeljalo Ukrajino pod oblast moskovskih carjev. Nujno ga velja prepovedati z dekretom in vpeljati unijo, za metropolita pa postaviti Sheptickega«. Odpoved od sploshne pravoslavne usode omogocha utemeljitev zgodovinske logike razvoja Ukrajine ne samo lochene od Rusije, ampak tudi strateshko in duhovno orientirane na Zahod.

Ruska pravoslavna cerkev je po letu 1991 ostala edina struktura, ki je v duhovnem smislu zdruzhevala nekdanjo enotno skupnost. V Ukrajino so bile nemudoma nakazane subsidije protipravoslavnih sil iz tujine. Katolishki skladi (Kirche in Not) financirajo gradnjo uniatskih cerkva in izobrazhevanje v »Collegium russicum« (Vatikan). UGKC (Ukrajinska drzhavna pravoslavna cerkev) je ob koncu 90-ih let ustanovila 3301 majhnih zhupnij, 60 izobrazhevalnih ustanov, 64 publikacij. Grko-katolichani so postali glavna opora protiruske inteligence. Cilj UGKC je ustanovitev »Ukrajinske grashchinske cerkve kijevskega patriarhata« pod jurisdikcijo rimskega papezha. Cheprav je ogromna vechina vernikov ostala zvesta UPC (Ukrajinska pravoslavna cerkev) moskovskega patriarhata in nastopa proti razkolom ter za prorusko usmeritev Ukrajine, so prav uniati in razkolniki delezhni pozornosti Vatikana in Zahoda. Zbigniew Brzezinski in Madeleine Albright sta obiskala izobchenega patriarha Filareta.

 

POGOLTNOST KATOLICIZMA ZARADI SVETOVNE NADVLADE

Nemshki filozof prava z zachetka XX. stoletja, katolichan K. Schmitt, ki ima Ruse »za barbare, ki so odpadli od evropske tradicije«, v zaslugo katolishtva shteje celo neskrupuloznost politichnih sredstev in jo slavi kot »politichni univerzalizem«. Vendar pa tezo »cilj opravichuje sredstva« izbere le tisti, ki se poteguje za posvetno nadvlado, ne pa tisti, ki hoche biti »steber in potrdilo resnice«, sicer bi ne bilo v pridigi na gori recheno: »Blagor tistim, ki so zaradi pravichnosti izgnani«.

Rimska cerkev je, odvisno od politichne konjunkture, v evropskih monarhijah pridigala o »zvezi trona in oltarja«, toda v demokratichnih ureditvah shvicarskih kantonov in v Severni Ameriki je bila popolnoma na strani radikalne demokracije. Katolishka cerkev je, kot s ponosom pishe Schmitt, postala »taktichni zaveznik socializma, ki so ga navadni katolichani imeli za hudicha v chloveshki podobi, in se je pogajala z boljsheviki, ko so jih she vsi gledali kot bando zlochincev«. Resnichno, benediktinec H. Bauer je leta 1930 z ganjenostjo govoril: »Boljsheviki morijo duhovnike, oskrunjajo hrame in svetinje, rushijo samostane. Mar ni religiozna misija brezreligioznega socializma v tem, da obsoja na izumrtje nosilce shizmatichne misli in ustvarja tabulo raso ter tako daje mozhnost za ponovno duhovno zdruzhitev?« – Skozi vse te preizkushnje je morala iti pravoslavna cerkev. V izjavi metropolita Antonija (Hrapovickega), ustanovitelja Zamejske ruske pravoslavne cerkve, z dne 10. junija 1922 so bili navedeni tochni podatki, da rimski papezh »ni le sklenil pogodbe z izdajalci Kristusa – boljsheviki, ampak poskusha izkoristiti preganjanje ruske pravoslavne cerkve in njenega vodje za sebichne cilje militantnega katolicizma«.

 

DRUGI VATIKANSKI KONCIL14: NOVA POLITIKA S STARIMI CILJI

Drugi vatikanski koncil je bil zelo pomemben dogodek v zahodni in svetovni zgodovini in praktichno nepoznan v ZSSR. Malo vedo o njem tudi v sedanji Rusiji. Danes se ruska pravoslavna cerkev sklicuje na izjavo Vatikana na tem koncilu o razglasitvi pravoslavja za sestrsko cerkev. Koncilske religiozno-filozofske razlage vprashanj svetovnega bivanja ruska pravoslavna cerkev uradno ni komentirala, zato s tezhavo sodimo o tem, kakshne so bile njene interne ocene tega dogodka. O drugem vatikanskem koncilu taktichno pishe uchbenik Moskovske duhovne akademije, vendar brez analize dejanske kapitulacije pred idejnim nasledstvom francoske revolucije. Reforma katolishke mashe je oznachena kot glavni razlog razkola v katolishki cerkvi. Navzven pa je bilo recheno, v izjavi protoprezbiterja Vitalija Borovoja (iz Oddelka za cerkvene zunanje odnose), da je nova orientacija »razumna zavestna sprememba neupravichenih militantnih in primitivnih oblik politichnega protikomunizma in protisovjetizma v obdobju 1960-1980«.

V resnici je prishlo do kolosalnega filozofskega premika celotne zahodne zavesti v levo, ki je dal impulz ideologiji globalizma na temelju liberalnih vrednot. Globalizacija na katerikoli podlagi – naj bo v znamenju komunistichnega internacionalizma ali liberalnega Sveta Evrope – je leva ideja, ki vodi chloveshtvo k enotnemu svetu, zgrajenem na sekularistichnih nachelih. Zdaj je jasno, da Vatikan nove strategije, ki je vkljuchevala tudi odnos do »sestrske cerkve«, ni izbral kot religijska inshtitucija, temvech kot subjekt svetovne politike. Ta strategija je bila inshtrument mednarodnega politichnega boja s ciljem spremeniti model konfrontacije Zahod-Vzhod v model vkljuchitve Vzhoda v dialog na vrednostnem in politichnem polju Zahoda.

Zunanja politika Vatikana je bila eno od pomembnih ideoloshkih in politichnih sredstev na ozemlju demokratichne Rusije. Poimenovanje pravoslavne cerkve kot sestrske ni bilo, kot je zdaj zhe jasno, iskren odnos katolishke cerkve, temvech politichna poteza, ki naj bi zamaskirala temu sledeche razshirjanje na kanonichno ozemlje pravoslavne cerkve. Danes, ko so odvrgli maske, rimski katolichani, za katere je pojem tradicije eden od poglavitnih, izrazhajo dvom o tradicijskem pomenu pravoslavja v Rusiji. Zanje je Rusija misijonarsko podrochje za »evangelizacijo« lokalnega prebivalstva.

Vatikan je zainteresiran za izbris zgodovinske vloge pravoslavja v drzhavni in nacionalni zavesti ruskega naroda ter za iznichenje njegovega drzhavotvornega pomena prav v chasu, ko gre ruska drzhavnost skozi hude preizkushnje. V ruski zgodovini je ravno pravoslavna cerkev vechkrat odigrala reshilno, varovalno vlogo. Vera v cerkev je v chasu mongolskega jarma ohranila narodovo dusho in kulturno jedro. Konsolidacija duhovne enotnosti, ki je zdruzhila nacijo v enoten, kontinuirano zhiv organizem, povezan z duhom, svetovnim pogledom in zgodovinskimi preizkushnjami, je dala spodbudo za hitro rastocho mogochnost Rusije v XVII. - XVIII. stoletju, to pa je spremenilo ves mednarodni polozhaj v Evropi.

Pravoslavna cerkev je navdihnila narod za boj in pomagala obnoviti drzhavnost v chasu »zmeshnjave« v zachetku XVII. stoletja, ko so katolishki Poljaki uresnichevali svojo civilizatorsko misijo in pocheli grdobije po kremeljskih cerkvah. Obnovitev pravoslavne zavesti, duhovna konsolidacija sedanje ruske nacije bi takoj okrepila rusko drzhavotvornost in njeno geopolitichno moch, to pa ochitno ne ustreza Vatikanu, katerega politika je razvidno vgrajena v enotno apostazijsko globalizacijo pod amerishko egido. Za dosego takega medsebojnega razmerja je nujna atomizacija nacij v smislu nekakshnega »homo globalis«.

 

SVETOVNE AMBICIJE ZAHODA

Ko je A. Toynbee zhe pred vech desetletji razmishljal o svetovnih ambicijah Zahoda, je poudaril: »Ochitno je to del vechje in ambiciozne zamisli, v skladu s katero zahodna civilizacija stremi nich manj kot k vkljuchitvi vsega chloveshtva v enotno druzhbo in nadzorstvo nad vsem, kar se nahaja na zemlji, v zraku in na vodi, ter nad vsem, kjer se lahko koristno uporabi sodobna zahodna tehnologija. Kakor Zahod zdaj pochne z islamom, hkrati ravna z vsemi danes obstojechimi civilizacijami – s pravoslavnim krshchanskim svetom, s hinduistichnim in daljnovzhodnim...«15

Politichni pristashi neprikrite ekspanzije Vatikana so v Rusiji liberalci-zahodnjaki. Ker so vechinoma ateisti, pozdravljajo izrivanje vpliva pravoslavja, ker vedo, da je prav ono jedro

ruskega kulturno-zgodovinskega tipa, ki ovira vstop v »civilizacijo«, po kateri tako hrepenijo.

Zhe zdavnaj je jasno, da je upravljanje z druzhbeno zavestjo postalo izredno pomemben politichni inshtrument. Ponovni razcvet pravoslavne zavesti v Rusiji pomeni eno od glavnih ovir na poti v »pax americana«. Sledila bi mu takojshnja okrepitev temeljev ruskega velikodrzhavja, Rusija pa bi postala resen dejavnik v svetovni areni. Ivan Iljin je opozarjal: »V svetu so, skupaj s prijateljskimi silami, narodi, drzhave, cerkveni centri... sovrazhni do nacionalno-drzhavotvorne Rusije... obstajajo nasprotniki, ki se nadejajo mastnih koristi od kolapsa, ponizhanja in oslabitve Rusije. Zatorej, s komerkoli se pogajamo o mednarodnih zadevah, ne smemo... prichakovati od osvajalcev – reshitve, od razkosevalcev – pomochi, od verskega zapeljivca – sochutja in razumevanja, od unichevalca – dobrohotnosti in od klevetnika – resnice«.16

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 
 
OPOMBE PREVAJALCA:
 
1 prozelitizem – zvijachno, nasilno in neposhteno pridobivanje vernikov iz obchestev drugih cerkva
2 Tojnbi A. Dzh.: Vizantijskoje nasledije Rossii. Civilizacija pered sudom istorii, Moskva, 1996. str. 105, 157.
3 Rus’ – starodavno ime Rusije
4 Vernadski G.: Dva podviga svjatogo Aleksandra Nevskogo. Jevrazijski vremennik, knjiga IV; Berlin, 1926
5 Danilevski N. J.: Rossija i Jevropa. S-Pb, 1995, s. 197-198; Tojnbi A. Dzh.: Civilizacija pered sudom istorii. Moskva 1996, str. 111
6 uniati – pripadniki grshke uniatske cerkve, ki so se vechinoma pod pritiskom zdruzhili s katolishko cerkvijo (Brest-Litovsk, 1596)
7 Shepticki, Andrej (1865 - 1944), metropolit ukrajinske grshko-katolishke cerkve v Galiciji, ki si jo je leta 1923 prisvojila Poljska; zavzemal se je za avtonomijo ukrajinske versko-narodnostne identitete.
8 OUN – Organizacija ukrajinskih nacionalistov, ust. 1929 kot naslednica predhodne UMO (Ukrajinska vojashka org.); delovala konspirativno in teroristichno s sabotazhami in uboji poljskih uradnikov.
9 UPA – Ukrajinska upornishka armada, ust. v zachhetku 1942; org. ukrajinskih nacionalistichnih partizanov v Voliniji in Galiciji; vodja ene od frakcij je bil Stepan Bandera, druge Andri Melnik.
10 po prichevanju poslanca dunajskega parlamenta Poljaka A. Dashinskega (vsi ruski poslanci tega parlamenta so bili ustreljeni); Vremennik ; Lvov, 1938
11 Vavrik V.: Terezin i Talergof. – Philadelphia, 1966
12 Galickaja golgota. – ZDA, izd. P. Gardi, 1964
13 Dmitruk K. E.: S krestom i trezubcem, Moskva 1974, s. 8
14 2. vatikanski koncil (1962-65)
15 Tojnbi A. Dzh.: Vizantijskoje nasledije Rossii. Civilizacija pered sudom istorii ; Moskva 1996, str. 116
16 Iljin I. A.: Protiv Rossii. Nashi zadachi ; Moskva 1992, str. 57
 
Vir: http://www.narochnitskaia.ru/
 
 
________________
Glej tudi: Natalija Narochnicka, Kontinuiteta anglosashkih geopolitichnih nachrtov v Evropi, Revija SRP 61/62 – 2004;
Natalija Narochnicka, Ukrajina /Zgodovinska retrospektiva in geopolotichna perspektiva/, Revija SRP 65/66 – 2005 (Op.ur.)