Revija SRP 73/74

Matjazh Jarc
 
Za zgodovinski spomin

 

KULTURNI FORUM IN RESOLUCIJA
o Nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
 
Kulturni Forum

Ustanovljen je bil 6. februarja letos kot civilno-druzhbena pobuda, katere namen je spremljanje in sooblikovanje kulturne politike. V ustanovni izjavi je opozoril, da bi morala Vlada Republike Slovenije do 1. junija lani Drzhavnemu zboru predlozhiti porochilo o izvajanju resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2004 - 2007, a tega ni storila. Zahteval pa je – med drugim – tudi pojasnilo, kdaj in kako bo do leta 2007 resolucija uresnichena v celoti.

Pod izjavo so podpisani najvishji predstavniki skoraj vseh najpomembnejshih slovenskih kulturnih drushtev in zdruzhenj. Glede na podpisnike je Forum torej nekakshna avtonomno ustanovljena Kulturnishka zbornica.

 

Vsebina izjave

Opozorilo in zahteva iz izjave sta na mestu; resolucija je za vlado zavezujocha. Vlada je dejansko dolzhna porochati o njenem izvajanju Drzhavnemu zboru vsako leto in v vsakrshni sestavi. Zamenjava na oblasti, do katere je prishlo po uveljavitvi resolucije, ne pomeni, da je bila slednja zavezujocha zgolj za prejshnjo vlado. Zaradi menjave pristojnih ministrov si drzhavni aparat, ki deluje funkcionalno, ne bi smel privoshchiti zamude pri pripravi porochila; a slednje vendarle ni bilo predlozheno. Kateri razlogi botrujejo temu dejstvu?

Za popolnejshe razumevanje nastalega zapleta je pomembno vedeti, da je predhodnica prejshnje vlade pripravila svojo verzijo nacionalnega kulturnega programa, ki pa ga prejshnja vlada potem v Drzhavnem zboru ni uveljavila, ampak je raje pripravila svojo razlichico. Torej je zhe tedaj namesto nachela funkcionalnega delovanja drzhavnih teles prevladala politichna manira, ko novi oblastnik najprej zavrzhe delo svojega predhodnika samo zato, ker je bil in je njegov politichni nasprotnik, in se sam loti iste naloge she enkrat od zachetka. Tedaj ni bilo pomembno, koliko chasa in dela (oba pa pomenita tudi denar) je bilo pred tem zhe vlozheno v projekt.

Marsikdo je zato po nastopu sedanje oblasti razumel kot samo po sebi umevno morebitno dejstvo, da nova vlada ne bo nadaljevala dela prejshnje vlade, ampak bo projekt znova vrnila na zachetek oziroma v prejshnje stanje, kakrshno je bilo pred nastopom njene predhodnice. Ko 1. junija lani sedanja vlada parlamentu ni predlozhila porochila o izvajanju resolucije, je bilo takshno razmevanje stvari tako rekoch potrjeno. Vendar pa je bil tokrat projekt zhe pravno formaliziran na zakonodajni ravni, kar pomeni, da je vlada z opustitvijo porochanja o resoluciji v Drzhavnem zboru ravnala ne samo politichno, ampak tudi protipravno.

In tu nastopi Forum z vsemi pravnimi argumenti, a s civilnodruzhbeno politichno iniciativo. Uresnichenje njegove zahteve bi pomenilo novo kvaliteto vladanja na Slovenskem; vlada bi s pravno doslednim ravnanjem nadaljevala delo prehodnice in tako presegla dosedanjo prakso. Pripravila bi porochilo, hkrati pa bi lahko parlamentu predlagala spremembe resolucije in s tem tudi smeri kulturnega razvoja. Predlaganih sprememb pa ji pred poslanci niti ne bi bilo tezhko utemeljiti, saj je resolucija sama po sebi zelo ohlapna in nenatanchna. Pozornejshemu bralcu ne more uiti spoznanje, da gre v pomembnem delu njenega besedila prej za nizanje zhelja, kot pa za resno nachrtovanje, v dolocheni meri pa bi bila – po skromnem mnenju pisca teh vrstic – kot strateshki nachrt lahko celo shkodljiva za razvoj slovenske kulture.

 

Resolucija

Najbrzh jo je le malokdo prebral do zadnje besede. Glede na ponavljanje osnovnih gesel o pomenu in pomembnosti take in drugachne kulture v posameznih poglavjih se zdi, da je tudi vsak od njenih sestavljalcev prebral le svoj prispevek, ki se je pach nanashal le na podrochje njegovega dela. Zato so vse besede zasedle 60 strani, cheprav bi jih bilo za enako vsebino najbrzh dovolj zhe 40 ali pa she manj.

Ampak ta pripomba se nanasha le na obliko.

Z vsebinskega vidika je v resoluciji na prvo mesto uvrshcheno naslednje osnovno geslo: »Ni dopustno, da drzhava kulturo kakorkoli usmerja, dolocha ali nadzira.« Ko pozorni bralec naleti nanj, postane she bolj pozoren. In res she v istem odstavku naleti na negacijo tega milozvochnega gesla: »...dvomilijonski trg tega ne omogocha, zato je na podrochju kulture regulacija drzhave nujna za njen uravnotezhen obstoj in razvoj.« S pojmom regulacija pa ni mishljeno vsebinsko odlochanje o uresnichevanju ciljev in prioritet nacionalnega programa, ki naj bi ga zagotavljala soudelezhba strokovne javnosti. Samo soudelezhba, seveda.

Nich chudnega, da lahko nastane polozhaj, kakrshnemu smo priche: drzhavna oblast preprosto ne stori nichesar, cheprav jo neka resolucija zavezuje k dolochenemu ravnanju. Civilnodruzhbena iniciativa pa tudi ne more nichesar premakniti, ker je lahko pri morebitnih premikih zgolj soudelezhena, pa she to le z dolochenih vidikov. Za povrh pa je to popolnoma razumljivo in v danih razmerah ne more biti drugache.

 

Jezikovna politika

Naj se vrnem k vsebini resolucije. Najvech pravzaprav govori o kulturni politiki, saj gre za uradni dokument. Kulturna politika pa je razvejen pojav, njena prva veja je jezikovna politika. Ta pa izhaja iz spoznanja, da vstopamo v Evropsko unijo kot »drzhava z lastnim jezikom«. Slovenshchina torej ni vech vrednota slovenskega naroda, ampak njegove drzhave. Zato bo lahko jezikovna politika uravnavala »posebnosti v izbiri jezika in njegove rabe«. V ta namen med ukrepi predvideva »pomoch pri poglabljanju vedenja o pravilih tvorbe besedil in primernosti in povednosti rabe posameznih izrazil (lektoriranje, jezikovna pomagala, uchenje pisanja)«. To pomeni, da poleg vseh konstruktivnih jezikovno-politichnih ukrepov drzhava predvideva tudi neposreden vstop v sfero jezika. Cheprav je to najbrzh neizvedljivo, pa je namera drzhave, da bi uradno pomagala npr. pri lektoriranju besedil, naravnost osupljiva. Do leta 2007, ko naj bi bila resolucija uresnichena v celoti (kot prichakuje Forum), naj bi bilo torej vedenje o pravilih tvorbe besedil povsem poglobljeno?

 

Kulturna raznolikost

Pomemben cilj kulturne politike v resoluciji je spodbujanje kulturne raznolikosti v duhu Amsterdamske pogodbe (1997). Slednja je pravno izhodishche, ki pa je bilo pozneje urejeno s konkretnejshimi in bolj specifichnimi evropskimi pravnimi akti, o katerih resolucija ne govori oziroma jih ochitno ne uposhteva. Skupna jim je ideja o zdruzhevanju nacionalnih kultur v skupno evropsko kulturo, ob ohranjanju bogastva raznolikosti, ki izhaja iz vsake nacionalne kulture posebej. Vendar pa med ustreznimi ukrepi resolucija navaja precej takih, ki so usmerjeni k notranji raznolikosti (npr. podpora deficitarnim umetnishkim zvrstem, projektom ranljivih skupin), ohranjanje raznolikosti slovenske nacionalne kulturne identitete v evropski pa zreducira predvsem na podporo projektom, ki bodo chrpali sredstva iz mednarodnih virov. Pri tem gre za dva ochitna nesporazuma: prvi je ta, da so povsem upravicheni ukrepi podpore deficitarnim umetnishkim zvrstem in projektom ranljivih skupin (kakor koli se zhe imenujejo) uvrshcheni v neustrezno poglavje, kajti zasluzhili bi si posebno obravnavo, uvrshcheno v ustreznejshi kontekst. Drugi in glavni nesporazum pa je v tem, da ohranjanje kulturne identitete ni odvisno od tega, koliko denarja prejmejo nashi projekti iz evropskih fondov. Che bomo namrech prichakovali, da bo EU, ki je usmerjena v kulturno integracijo, plachevala nasho kulturno raznolikost, je to napachno razmishljanje. Evropski denar ne more biti merilo za to, koliko in kaj je pripravljena nasha kulturna politika storiti za ohranjanje nacionalne kulturne identite kot ene od komponent raznolikosti znotraj evropske kulture.

 

Dostopnost kulture

V resoluciji je zagotovo med najbolj opevanimi ideali. Izhodishchna misel »Dostopnost kulture ne sme biti pogojena s socialnim statusom.« je kot cilj lahko she ne vem kako prioritetna, a uresnichljiva zhe dolgo ni vech do tiste mere, kot je bila v polpreteklem obdobju. Resolucija, ki naj bi bila po mnenju Kulturnega Foruma do leta 2007 uresnichena v celoti, tudi v tem poglavju niza absolutno presploshne cilje, ne da bi predstavila ustrezen instrumentarij konkretnih reshitev. V rubriki Kazalci, ki naj bi odrazhala stopnjo dosezhenosti vsakega posameznega cilja po izteku dolochenega obdobja, so nanizani preabstraktni kriteriji, s pomochjo katerih praviloma ne bi bilo mogoche izmeriti nichesar. She posebej pa ne v poglavju, ki govori o dostopnosti kulture.

Na primer ukrep, ki se glasi: »– zagotavljati dostopnost javne infrastrukture najshirshemu krogu izvajalcev s podrochja kulture.« Sploshen je do te mere, da ne omenja, pod kakshnimi pogoji (npr.: za plachilo, za dolochen chas, v dolochenih primerih itd.) mora neki javni zavod v skladu z ukrepi iz te resolucije dati zunanjemu izvajalcu na razpolago svojo dvorano, osebje in opremo, ki je she vedno v javni lasti. Tak ukrep se zrushi sam vase zhe ob prvem soochenju z resnichnostjo; v njej namrech ni vech kulturna politika tista, ki z uresnichevanjem neke resolucije odpira vrata javne infrastrukture najshirshemu krogu izvajalcev, ampak je vstop odvisen na eni strani od njihove kupne mochi in kupne mochi njihovega obchinstva, na drugi strani pa od financhnih prichakovanj neposrednega upravljalca tega dela javne infrastrukture. Torej chisto kapitalsko razmerje, v katerem je zastavljeni cilj v veliki meri nedosegljiv. Drzhava bo verjetno she vedno plachevala upravljalcu del njegovih stroshkov, izvajalci pa bodo javno infrastrukturo lahko praviloma uporabljali le, che bodo v ta namen od drzhave pridobili dovolj financhnih sredstev tudi za plachilo uporabe javne infrastrukture. Nacheloma je to morda celo v redu (vsaj do neke mere), a dalech od izhodishchne ideje, kajti krog teh izvajalcev bo vse prej kot najshirshi.

Ali pa ukrep: »– s spodbudami delovanju kulturnega trga zvishevati dostopnost kulturnih dobrin in ustvarjalnosti na skupnem slovenskem prostoru.« Ta ukrep je treba prav prevesti v slovenshchino 21. stoletja: – s prepushchanjem ustvarjalcev trzhnim zakonitostim omogochati dostopnost kulture uspeshnejshim ustvarjalcem in premozhnejshim slojem obchinstva v globalnem prostoru. Tudi taka naravnanost drzhave bi bila v bistvu zdrava, saj bi postajale zaradi tovrstnih formulacij v resoluciji njene kulturno politichne usmeritve vsaj nekoliko jasnejshe in razvidnejshe.

Ne bom kaj dosti razglabljal o izrazoslovju v resoluciji, cheprav bi res lahko, saj jezikovna politika in literarna stroka ochitno nista sodelovali pri oblikovanju konchnega besedila. Naj navedem na tem mestu le v nebo vpijocho nerodnost: » – spodbujanje decentraliziranosti glasbenih in uprizoritvenih umetnosti«. Takshna besedna zveza odpre vprashanje o tem, ali je res she vedno mogoche govoriti o centralizirani umetnosti in kaj bi to pomenilo na primer z umetnostnozgodovinskih vidikov. Mene, kot laika na omenjenem podrochju, ta izraz she najbolj spominja na delovanje umetnikov, nadzorovano iz politichne centrale, in na ideoloshko pogojene umetnishke smeri, medtem ko gre tukaj najbrzh za ukrep decentralizacije nasploh oziroma (v kulturi) za decentralizirano subvencioniranje kulturnih projektov.

Najslikovitejshi v tem poglavju pa je brez dvoma naslednji Kazalec uchinkovitosti predvidenih ukrepov: »delezh, ki ga gospodinjstva namenjajo kulturi«. Prevedem si ga lahko le takole: vech ko bodo drzhavljani plachali za kulturo, vechja bo zanje njena dostopnost. Logichno, vendar pa si v resoluciji glede tega kulturna politika seveda ni zastavila posebnih nalog.

 

Spodbude »kreativni industriji«

Prednostne podpore bodo delezhni »programi, ki dosegajo shirshe ekonomske uchinke«. Delovanje kulturnega trga se bo predvidoma izboljshalo, s tem pa naj bi se povechala dostopnost kulture »potroshnikom«. Vsekakor bo v prichakovanih razmerah ponudba kulturnih dobrin bogatejsha, s povechano ekonomsko uchinkovitostjo pa se bo predvidoma povechalo tudi povprashevanje po kulturnih dobrinah. Njihova dostopnost pa bo vendarle odvisna od cene, ki bo spet odvisna od vishine stroshkov proizvajalcev. Drzhava bo (tako resolucija) vzpostavljala partnerstva z gospodarstvom in posledichno soustvarjala nova delovna mesta v kulturi, shtevilo samozaposlenih kulturnikov pa se bo povechalo. Skratka, do leta 2007 se bo situacija na tem podrochju bistveno popravila.

Glede teh vprashanj je zelo smiselno podpreti zahtevo Foruma, da naj vlada pove, kako bo do leta 2007 uresnichila resolucijo v celoti. V tej fazi namrech ostaja resolucija povsem odprta in ne zastavlja meril ne glede vrednosti nachrtovanih projektov v sodelovanju z gospodarstvom ne glede predvidenega shtevila novih delovnih mest in stopnje rasti samozaposlenosti v kulturi.

Dodati pa bi bilo smiselno tudi vprashanje o predvidenih vsebinskih posledicah tako pospeshene »kreativnoindustrijske« naravnanosti drzhave; prav na tem mestu in v teh okvirih bi se bilo torej smiselno dotakniti tudi vprashanja o posledichni komercializaciji kulture in umetnosti, kajti le-ta zhe pregovorno znizhuje vsebinsko kvaliteto kulturnih dobrin. In zavezati drzhavo k aktivnemu preprechevanju shkodljivega dela predvidenih posledic »kreativne industrializacije«.

 

Neposredna podpora ustvarjalcem

Kulturna politika naj bi s svojimi ukrepi pripomogla »k vechji dostopnosti ustvarjanja«. Ker ustvarjanje she ni dovolj dostopno, bo drzhava dodelila 100 delovnih shtipendij na leto in zagotovila »infrastrukturne pogoje za ustvarjalce«. To najbrzh pomeni, da bodo lahko ustvarjalci zastonj uporabljali prostore in opremo, ki so v drzhavni lasti. Resolucija sicer ostaja glede shtevila slednjih skrivnostna. Mar se ne bi spodobilo zaradi resnosti tematike tudi tukaj dolochiti kakshno kvoto? Kako bomo sicer leta 2007 vedeli, ali je resolucija izpolnjena v celoti? Che bo vlada sploh porochala o tem?

Zelo ambiciozno je zastavljen tudi naslednji ukrep » – dvigniti raven sposhtovanja avtorskih pravic«. Slovenska pravna ureditev kulturne politike na tem podrochju sploh ne pooblashcha za kakrshno koli konkretno ravnanje. Kako bo torej uresnichila ta predvideni ukrep? Med Kazalci najdemo tudi »raven sposhtovanja avtorskih pravic«. Kdo in kako bo torej do leta 2007 izmeril to raven? Ali mora vlada do tedaj v celoti zagotoviti sposhtovanje instituta avtorske pravice? Obe vprashanji sta naslovljeni na Kulturni Forum.

Zanimivo bi bilo izvedeti, kako bo vlada uveljavila »enakost zaposlenih in samozaposlenih umetnikov z drugimi delavci glede plachila«. Ali je tu mishljeno, da naj bi samozaposleni akademski glasbenik prejemal redni mesechni dohodek, primerljiv s placho visokega ali vsaj vishjega drzhavnega uradnika? Naj bi samozaposleni vrhunski pesnik prejemal redne honorarje, s katerimi bi si lahko kupil pomemben lastnishki delezh v veletrgovinski druzhbi? Kdo naj bi jima v razmerah »kreativne industrializacije« zagotovil takshno plachilo? Res, tudi mene zanima, na kakshen nachin bo kulturna politika uresnichila ta ukrep do leta 2007?

 

Posodobitev javnega sektorja

Iz predvidenih ukrepov v tem poglavju je mogoche razbrati, da bomo do leta 2007 v kulturi dobili dve drzhavni gospodarski druzhbi in tri drzhavne (?) fundacije. Torej bo pet javnih zavodov manj. In v blizhnji prihodnosti ne bo vech mogoche govoriti o javni lastnini v kulturi. Konchno bo resheno vprashanje lastnishtva tudi na tem podrochju. Ali bo leta 2007 drzhava she lastnica te javne infrastrukture in delodajalka pripadajochi skupini delavcev? Na kakshen nachin bo ta lastnina posledichno privatizirana in kdo bodo novi srechni lastniki? Koliko novih delovnih mest se bo odprlo, che uposhtevamo predvideni ukrep, s katerim naj bi se dolocheno (?) shtevilo delavcev, zaposlenih za dolochen chas, prezaposlilo na delovna mesta za nedolochen chas?

Resolucija govori na tem mestu samo o shtevilu zavodov, druzhb, ustanov, delavcev ... Pa she te shtevilke so zgolj abstraktne. Ali bo pred zachetkom junija zanimalo Kulturni Forum tudi kaj vech od tega? Ali pa bomo vsi skupaj leta 2007 (dotlej nas lochi le she leto dni) samo she ostrmeli, che bo vlada res izvedla te, zhe pred leti napovedane, a she danes skorajda neobrazlozhene reforme?

Zakaj kulturniki ne spregovorimo o tem, saj smo vendar soudelezheni pri odlochanju o kulturnishkih zadevah? Lahko bi soodlochali o izoblikovanju temeljnih nachel, po katerih bi se pravichno razdelilo nemajhno javno premozhenje v kulturi.

In zakaj o tem molchi resolucija?

 

Cilji in ukrepi po posameznih podrochjih

Na tem mestu zhelim chisto na kratko opozoriti na tiste cilje in ukrepe, ki bi jih bilo treba po mojem mnenju v resoluciji popraviti ob prvi prilozhnosti, po mozhnosti pred letoshnjim 1. junijem.

Resolucija predvideva, da bo do leta 2007 na podrochju uprizoritvenih umetnosti 90% gostovanj izvedenih v kraju produkcije. Po tej logiki bi morala npr. ljubljanska Opera vechino gostovanj izvesti znotraj ljubljanske obchine. Ta dolochba je ena tistih, ki so podobne slabim shalam.

Pri ukrepih prednostne podpore skupnim investicijam drzhave in lokalnih skupnosti bi bilo smiselno med Kazalci navesti tudi vishino realiziranih investicij. V sedanjem besedilu resolucije tako merilo, razen na enem mestu, sploh ni predvideno.

Natanchneje bi bilo treba definirati okvirno dejavno vlogo Ministrstva za kulturo RS pri izvajanju predpisov o avtorski in sorodnih pravicah. Pri ministrstvih je pach tako, da lahko opravljajo le naloge iz svoje pristojnosti. Kolikor vem, pa Ministrstvo za kulturo za izvajanje avtorske zakonodaje ni pristojno in je v tem delu resolucija, zhal, neuresnichljiva.

Natanchneje bi bilo treba dolochiti okvirni delezh del slovenskih avtorjev in izvajalcev v programih drzhavnih javnih zavodov (v perspektivi tudi gospodarskih druzhb oziroma ustanov). Zgolj nachelna zahteva resolucije ne postavlja merila, ki bi zavezovalo izvajalce h konkretnemu ravnanju (npr. vsaj tri krstne izvedbe slovenskih avtorjev v sezoni).

Razmejiti bi bilo potrebno t.i. glasbeno-informacijske vsebine od glasbenega zalozhnishtva in strokovne publicistike na tem podrochju. V resoluciji namrech strokovno delo ni zajeto v pojmovni okvir znanstvenoraziskovalnih, temvech glasbeno-informacijskih vsebin.

V primerih, kjer so v resoluciji za izvedbo investicij ali projektov predvidena t.i. sredstva evropskih skladov, bi bilo treba za primer izpada predvidenih, a pred izvedbo natechajev she nezagotovljenih sredstev dolochiti alternativne vire, sicer je nachrtovanje nerealno.

Pri medresorsko koordiniranih projektih bi bilo potrebno v resoluciji vnaprej dolochiti vsaj relativna razmerja med prichakovanimi vlozhki vseh sofinancerjev, sicer obstaja velika verjetnost, da bo vsak resor prelozhil vechji del obveznosti na drug resor in tako ne bo zbranih dovolj potrebnih sredstev.

Opustiti je treba dikcijo, da bodo prednostno obravnavane vse pobude lokalnih skupnosti, ki se nanashajo na ureditev dolochenih prostorskih vprashanj, saj to zagotovo ne bi bilo finachno izvedljivo, ali pa bodo pobude res samo obravnavane in do njihove realizacije ne bo prishlo. Reshitev bi bila morda v dolochbi, da bodo v ciljnem obdobju pach prednostno obravnavane in uresnichene tiste pobude lokalnih skupnosti, pri katerih bodo slednje same priskrbele vech kot polovico potrebnih investicijskih sredstev. Kako bo sicer Kulturni Forum drugo leto, ko se to obdobje izteche, vedel, ali je resolucija realizirana?

Med Kazalce izboljshanja polozhaja ustvarjalcev na podrochju vizualnih umetnosti ne sodi le nedefinirano shtevilo izvedenih arhitekturnih natechajev, temvech predvsem v resoluciji manjkajoche prichakovano shtevilo realiziranih arhitekturnih nachrtov. Kolikor je seveda sploh mogoche govoriti o arhitekturi kot vizualni umetnosti.

Za uspeshnost ukrepa postopnega oblikovanja nacionalnega (internetnega) kulturnega portala in za nastanek 12 mrezhno povezanih intermedijskih centrov po mojem mnenju ne bi bilo potrebno kakshno posebno koordiniranje vladne politike. Tudi shtevilo novih intermedijskih umetnikov ni najbolj relevanten kazalec takega podviga, saj je relativno lahko izvedljiv zhe z obstojechimi mochmi in ne zahteva prav veliko denarja. Razen che namerava kulturna politika tudi v tem segmentu odpirati nova delovna mesta, kar bi bilo sicer zelo pohvalno.

Manj dvoumno je treba definirati pojem in vlogo »osrednje znanstvene knjizhnice« in zbistriti do skrajnosti zamegleno vprashanje izgradnje nove stavbe za NUK. Avtomatichno podaljshevanje veljavnosti zakona, ki je pozhrl zhe ogromno denarja, se zdi – milo recheno – vprashljivo, saj je projekt v vseh teh letih ob pozhiranju ogromnih sredstev predvsem stagniral.

Zbistriti pa je treba tudi razvpito, a v bistvu zgolj prestizhno in glede na financhno vrednost skoraj zanemarljivo vprashanje o t.i. obveznem izvodu, tako z vidika proste dostopnosti v knjizhnicah kot tudi z vidika podpore zalozhnishtvu.

 

»Veriga knjige«

Nachelo proste dostopnosti kulturnih dobrin se vsaj deloma izvaja le she v knjizhnicah (in na podrochju ljubiteljske kulture), kar je brez dvoma koristna spodbuda bralni kulturi. Hkrati pa ima ta pojav vsaj she eno plat: knjizhnice so najzanesljivejshi, za nekatere zvrsti literature pa skoraj edini kupci slovenskih knjig. Uvedba obveznih izvodov bi (sicer minimalno, a vendar) zmanjshala she povprashevanje knjizhnic po novih knjigah, saj bi dolocheno shtevilo izvodov prejele zastonj. Posledichno bi bila to nova obremenitev zalozhnishtva, ki se soocha z nerentabilnostjo ne samo zaradi pomanjkljivo urejene knjigarnishke mrezhe (ta v neki neustrezni obliki vendarle zhe obstaja), ampak zaradi skoraj zhe usodne konkurenchnosti knjizhnic. Kulturna politika bi morala poiskati reshitev tega problema, kar bi lahko storila na vech nachinov: ali bi zmanjshala prosto dostopnost do knjig v knjizhnicah in povechala subvencioniranje izdaj slovenskih knjig ali pa bi bistveno povechala namensko kupno moch knjizhnic za odkupe slovenskih knjig. V najslabshem primeru pa bi morala za morebitno uvedbo zakonskega instituta obveznega izvoda zagotoviti sredstva drzhava in ne nalozhiti zalozhnikom dodatnih obremenitev.

Spodbujanje razvoja knjigarnishke mrezhe je v resoluciji sam zase nezadosten, predvsem pa premalo jasno definiran ukrep za reshevanje krize slovenskega zalozhnishtva. Problem izhaja predvsem iz procesa lastninjenja knjigarn in zalozhb, ki se je tako rekoch neopazno zgodil pred ochmi kulturnikov, podobno kot se zdaj dogaja s to resolucijo nachrtovano lastninjenje preostale javne infrastrukture v kulturi. Lastnik obstojeche mrezhe s komisijsko prodajo in z visokimi rabati dobesedno stiska male zalozhnike za vrat. (Kulturna politika bi morala do tega lastnika zavzeti posebno stalishche.) Neodvisne male knjigarne, ki bi jih bilo mogoche preshteti na prste, glede nachina prodaje sledijo velikemu bratu, vchasih ga v odstotkih rabata celo prekashajo. Che se bo drzhava aktivno vkljuchila v predlagano vzpostavitev knjigarnishke mrezhe, mora vnaprej pravno urediti hipotetichna razmerja med knjigarnarji in zalozhniki tako, da bodo vzpostavljena v obojestranskem interesu. Kako se to stori, bi moralo biti vsaj na nachelni ravni zapisano v tu obravnavani resoluciji; zhal pa so vanjo vkljuchene le pomanjkljive reshitve. Nemogoche bi bilo prichakovati od katere koli kulturne politike, da bi na podlagi tako pomanjkljivega dokumenta lahko reshila tako zelo zahtevno vprashanje. To misel she zlasti zgovorno potrjuje kazalec v poglavju o zalozhnishtvu, ki se glasi: »shtevilo izposojenih knjig v knjizhnicah«, méril pa naj bi stabilnost zalozhnishke produkcije. Dejstvo je namrech naslednje: vech knjig bo posodila knjizhnica, manj jih bo prodala knjigarna. In to zhe dolgo ni skrivnost.

 

Slovenski film

Slovenski film je s to resolucijo izgubil samostojnost v obravnavi, kulturna politika ga je iz neznanih razlogov odrinila na podrochje medijev in avdiovizualne kulture.

Pred uveljavitvijo teze o prestrukturiranju (in lastninjenju) Filmskega studia Viba film v gospodarsko druzhbo bi bilo treba revidirati prichakovanja o njenem uresnichevanju javnega interesa tudi z vidika evropskih predpisov o dodeljevanju drzhavnih pomochi gospodarskim subjektom. In shele nato bi bilo smiselno zapisati ta cilj v pravno zavezujoch akt, kakrshen naj bi bila resolucija.

Umakniti je treba formulacijo o tem, da dolochene projekte prek Filmskega sklada RS podpira Ministrstvo za kulturo, saj je javni sklad institucija s svojimi telesi, ki nacheloma upravljajo z drzhavnimi sredstvi neodvisno od ministrstva. Vsaj glede na pravno ureditev.

Resolucija predvideva samo za preoblikovanje Filmskega sklada RS sprejem posebnega zakona, ki pa naj bi urejal avdiovizualno podrochje. Che zhe zakon, potem naj ureja vprashanja slovenske kinematografije, in to v celoti.

 

Mediji

Proces koncentracije lastnishtva ni nezadrzhen, kot to pishe v resoluciji; pristajanje na tako formulacijo v pomembnem drzhavnem aktu je s strani kulturne politike in kulturnikov defetistichno. Pomeni, da zakonska ureditev, ki je naravnana k preprechevanju monopolizacije medijskega prostora, celo v ocheh samega zakonodajalca ni realno izvedljiva. Zakaj jo je torej sprejel?

V resoluciji je treba popraviti tezo o usposobljenosti teles, pristojnih za podrochje medijev; eno od njih je bilo medtem ukinjeno, za dve pa zaradi politichnega kadrovanja ni znachilna premajhna zaposlenost, temvech nezadostna strokovna usposobljenost.

 

Radiotelevizija Slovenija

Ukrepi, ki so navedeni v resoluciji, ne zagotavljajo doseganja transparentnosti, racionalnosti in gospodarnosti porabe javnih sredstev v medijih niti na najsploshnejshi deklarativni ravni. Lahko bi bili dolochnejshi, vsekakor pa je resolucija brez njih hudo pomanjkljiva, saj naj bi bila tudi v prihodnosti nacionalka eden glavnih stebrov slovenske kulture, ki jo kulturna politika strateshko usmerja prav s to resolucijo.

Iz njenega besedila je nujno umakniti formulacijo o tem, da se mora javna radiotelevizija prilagajati pojavu komercialnih televizij in konkurence na medijskem trgu. Tako prilagajanje namrech vodi v znizhevanje kvalitete programskih vsebin in daje alibi pragmatichnim zagovornikom krchenja lastne umetnishke produkcije slovenskega radia in televizije. Chudim se, da prichakuje Kulturni Forum od vlade tudi uresnichitev tega dela resolucije.

 

Birokratski pristop

In ali se res ne bi bilo mogoche izogniti birokratski dikciji, kot je npr. »Integracija kategorije Slovencev v sosednjih drzhavah v skupni slovenski prostor«; ali naj bo v slovenski kulturni prostor res integrirana le t.i. kategorija iz sosednjih drzhav?

Poleg tega bi se mi zdelo prav, da se pri ukrepanju glede Slovencev po svetu ne bi vzpostavilo samo medresorsko sodelovanje na podrochju izobrazhevanja, znanosti in raziskovalne dejavnosti, kot je zapisano v resoluciji, ampak bi se procesu pridruzhila tudi kulturna politika.

In naj chisto na koncu opozorim she na dolochbo o ustanovitvi medresorske komisije za promocijo Slovenije v tujini. Ta naj bi bila zadolzhena za strokovno presojo, koordinacijo interesov sodelujochih resorjev, pripravila naj bi dolgorochno strategijo promocije Slovenije v tujini, hkrati pa bi sama she izvajala vechje promocijske projekte. Resolucija ne dolocha profila chlanov te komisije – bojim se, da bi lahko shlo za drzhavne uradnike. Bi res lahko tujini kuturno podobo Slovenije predstavljali uradniki?

Ali pa je v resolucijo vendarle nekdo samo pozabil zapisati, na kakshni strokovni ravni naj bi delovala komisija?

 

Zakljuchek

Tole besedilo se bo zdelo marsikomu dolgovezno in pusto, a sem ga vseeno zapisal. Obravnava namrech akt drzhave, za katerim stoji tudi izbrana smetana slovenskih kulturnikov, vkljuchenih v Kulturni Forum. Prav bi bilo, da bi se she oni pretolkli skozi tale tekst, saj sem preprichan, da je v njem dovolj soli za resen premislek.

Konchujem z naslednjo odlochitvijo: podpiram Forum v njegovih prizadevanjih, da naj sedanja vlada izpolni svojo dolzhnost in porocha Drzhavnemu zboru RS o izvajanju te resolucije. Ne bom pa podprl tistih prizadevanj, ki bodo morebiti vztrajala pri izvedbi prav te resolucije v celoti, kajti, verjemite – taka, kot je, naj raje ostane na pol poti.

Treba jo je temeljito dodelati, spremeniti in dopolniti.

 

Matjazh Jarc, 12.4.2006