Revija SRP 73/74

Lucijan Vuga

 

POLJA KJER SVA VSE SPOCHELA

 
 
 
polja kjer sva vse spochela
 
pred zachetkom je bilo zelo veliko
vse
kot zdaj menjachic mrgoli v oceanih
iz ene
pike zgoshchenih sonc vesolja v ognju
razprshenih
sanjavih upanj iz let zorenja
pozhar
razsejan iz prividov velichastnih
ki chas
edinole zhar mu vzame pogasi
prostrana
polja kjer sva vse spochela

 

 
ustvarila polje ki sprejema seme
 
v tishini je neshteto zvokov
prekrivajo se v vsem popolno
da ne uspe nobenemu uiti
 
na belem platnu so vse slike
neshteto barv in likov se prepleta
uzreti je mogoche jih v charnem soju
 
so znamenja na krajih najinih skrivanj
povsem na gosto iz vseh chasov
ustvarila polje ki sprejema seme

 

 
na rechnem bregu je chasovna skala
 
na rechnem bregu je chasovna skala
vlazhne lise so pustile ure
z mahom so oznacheni letni chasi
zbrazdano lice so stoletja
 
tam sedim do glezhnjev v vodi
odteka in se nich ne meni
le mrmra v razvlecheni izreki
kar se mi zdi da slishim
 
spoje in zlijejo se njeni shumi
z onimi iz meglenega spomina
pridushenih krikov utopljenih
potisocherjenih shepetov v strásti objetih

 

 
svetloba bega iz teme v temo
 
svetloba bega iz teme v temo
brezupno
brez sledi
razprshi pramenje se svetlikanj
 
in v takshni nochi zorijo sanje
brez chasa
zaporedja
v sedanjosti pretekla je prihodnost
 
z rokama v zhepih zhdim na obrobju
v sredishchu
in she onkraj
uziram vse dogaja se v zaprtem krogu

 

 
kot v gluho jamo bi pokopal besede
 
je she vprashanj o katerih se nisem vprashal
neznansko veliko
ne zmorem si zamisliti njihove vsebine
ne maram
da bi konchalo se z zakaj: ...
brez odmeva
kot v gluho jamo bi pokopal besede
in spiral
misli kakor reka vztrajno lizhe skale

 

 
nekje ustvari skoznje se nakljuchje
 
prostor si je vzel svoj delezh v izobilju
dopushcha strpno vmes atomske pike
ki begáje ishchejo izhod iz mrezhe
valovanj na vseh frekvencah
 
nekje ustvari skoznje se nakljuchje
na skrajnicah se odzrcali dvojnost
ubezhne tochke ki skozse potegnila
onstran je vesolja zaobrnjeno vlechko

 

 
in moja stopinja ki sprozha plaz
 
gorá najhujshi potres ne sesuje
nezadrzhno najeda jih le chasov chas
in moja stopinja ki sprozha plaz
le toliko dodaja kot dih v vihar
za eno zhivljenje to je vechnost
 
v pesek drobe se skale z melishch
reki gladká dno ter blazini breg
za zrnom zrnce drsi v ocean
brezbrizhno sprejema jih pljuskaje
naplavlja igraje si charobne obale
 
med mivko lesketno je neka sled
iz dob merjenih v velikih razponih
iz krajev prostranih kot deli celin
sled – v kateri se vsak prepoznava
a sebe prepricham da to sem bil jaz

 

 
med stozhnicami zhivljenja
 
stozhnice – presechne krivulje
plashcha dvojnega krozhnega stozhca
sesekanega z ravninami
 
ravnina vzporedna tvorilki
parabola
ravnina seka oba dela dvojnega stozhca
hiperbola
ravnina poshev seka le en del stozhca
elipsa
presechna ravnina pravokotna na os stozhca
krog
ravnina seka sam vrh stozhca
da nam tochko ali sekajochi se premici
oboje izrojeni stozhnici
le mesto vseh tochk
s stalnim razmerjem razdalj od gorishcha in premice vodnice
je neizrojena stozhnica
 
med stozhnicami zhivljenja

 

 
preslikava je mnogolichna
 
ti... jaz
*
mar nismo vchasih rekli
preslikava je mnogolichna
che ustreza originalu vech slik
(kvadratni koren je dvolichna funkcija)
dandanes tega izraza raje ne uporabljajmo
po definiciji je vsaka preslikava enolichna
mnogolichna preslikava pa je relacija:
odnos med elementi mnozhice
 
ta je mnogolichen

 

 
tudi che pred tem bezhim
 
v pesmih je nekaj vechnega
shelest osushenega listja
ko zapihajo jesenski vetrovi
da bo kmalu leto naokoli
obrne list koledarja v dushi
 
tudi che pred tem bezhim
 
k reki z vodami iz vseh chasov
v nebo kjer ure mirujejo
stanovitno temo krashkih jam
v globoki sen usmiljene nochi
norije strasti iz nekdanjih dni
 
tudi che pred tem bezhim

 

 
hoja po rokah
 
navpik je prevara chutil
in navada prvih korakov
 
hoja po rokah
 
drugache viden svet
svet drugachnosti
a z nogami ne moresh jesti
ne v WC-ju z glavo navzdol