Revija SRP 73/74

Lucijan Vuga

GLINA JE NASH OBRAZ

 

Glina je nash obraz,

gnetljiva in spremenljiva,

make up dezhevni, prah

za vsakokrat.

 

 

IN MEMORIAM

»Zhivljenjepis je nakljuchje, ki mu odtenke dajemo sami.« Tako se glasi prvi stavek zapisa, s katerim se Lucijan Vuga predstavlja na zavihku svoje edine pesnishke zbirke Odtenchje sluchaja (1987). V stavku sta modificirano navzocha naslovna pojma, ki kot genitivna sintagma, sestavljena iz izvirnega neologizma in iz ene najbolj vsakdanjih besed, pomenljivo nakazujeta tako vsebino zbirke kot avtorjevo bivanjsko-ustvarjalno »ideologijo«: gre za (osebne) odtenke v obzorju (sploshne) sluchajnosti. Knjizhica pesmi se zdi kot izgubljena sredi Vugove obsezhne, na razlichna podrochja segajoche bibliografije, toda ker je ves chas poleg drugega pisal tudi poezijo, je ni mogoche jemati kot »nakljuchje«, temvech ravno nasprotno – intenzivnost tega vztrajanja v ozadju potrjuje, da so »nakljuchja« pravzaprav kljuchi do slutenega sistema usodnosti. Tako se znotraj Vugovega opusa kot »kljuchni tekst« pokazhe shtirivrstichna miniatura z naslovom Glina je nash obraz iz drugega dela znachilno urejene zbirke: prvi del pesmi z malimi chrkami brez interpunkcije, drugi del po obichajnem pravopisu. Ta dvodelnost se navezuje na dvobesednost naslova, oboje pa nakazuje mozhnost »bistvenega vpogleda« v avtorjevo bivanjsko (osebnostno) enkratnost in njeno avtorefleksivno ozaveshchenost glede chlovekove »glinaste spremenljivosti« in izrochenosti prahu. Znachilnosti Vugovega pesnishkega idioma: modernistichna hermetichnost, zastrtost z »igro« v jeziku (prim. stil »blizhnjega soseda« pisatelja Sasha Vuge), abstrahirajochi neologizmi (npr. vsakdanjichenje), manj znane besede itd., ob vrhunskem intelektualizmu tudi prvinska ocharanost od narave.

»Dvoumnost« dinamizma dvojnosti ima avtobiografsko podlago: rojstvo na meji slovanstva in romanstva (Solkan, 30. 7. 1939), nenavaden spoj poklicne in ustvarjalne prakse; srednja elektro in metalurshka shola, strojna fakulteta s specializacijo (Anglija, ZDA) v smeri skrajne intelektualizacije (kibernetika – »mislechi stroji«), magister znanosti in univerzitetni predavatelj, ob tem esejist shirokih interesov in izvirni raziskovalec pradavnine slovenske identitete. Od mladih let literarno ustvarjalen, pesmi in krajsho prozo objavlja v mnogih revijah, njegov najbolj markanten literarni dosezhek je zajetna »romansirana kronika« Hisha na meji (2003), izviren pogled na rodni obmejni bivanjski topos in njegove prebivalce skozi zadnji dve stoletji; drugi zgodovinski roman je Prah preteklosti (2006). Shtiri knjige so izshle tudi v elektronski Knjizhnici Revije SRP : Hisha na meji (2002), Megalitski jeziki (2004), Prah preteklosti (2005), Veneti v Troji (2006). Z dvema radijskima igrama (Shahovska kraljica, Jutri ne bo vremena) in z dramo Medeja (vse troje obj. Revija SRP) sezhe tudi v dramatiko. Jantarska pot (2000), Davnina govori (2003), Megalitski jeziki (2004) in Veneti v Troji (2006) so mogochna knjizhna »kvadriga« kot rezultat polstoletnega »obrobnega«, tiho vztrajnega, znanstveno rigoroznega in esejistichno slikovitega raziskovanja jezikoslovno-arheoloshkih sledov slovenske (slovanske) kontinuitete. Pripravljal je tudi strokovno knjigo s podrochja kibernetike. Vsega skoraj prevech za enega chloveka? Med izletom ob Nadizhi mu je odpovedalo srce (april 2006). Chlanek, ki ga je napisal ob smrti prijatelja-sodelavca, ima naslov Franci Zagorichnik – danes in za vselej (Prim. srech. 1998-206/207), s parafrazo veljaven tudi zanj.

 

Izbor in opomba Ivo Antich