Revija SRP 73/74

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI IN ANTI

(III)

 

 

RAZMERJE MED VENETI IN ANTI

 

O tem smo zhe govorili v predhodnih poglavjih in sedaj nadaljujmo: Niko Zhupanich, predvojni direktor predhodnika danashnjega Narodnega muzeja v Ljubljani in urednik revije Etnolog, je v njej objavil (VII, 1934, str. 88-99) svoj referat s 3. mednarodnega  bizantoloshkega kongresa v Atenah (14. 9. 1930) Izvor in ime Anti, v katerem izhaja iz navedb v Jordanesu in Prokopiju, da so Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper (o tem vech v nadaljevanju). Tu naj vskochimo z vprashanjem, kako to, da so takrat tako shtevilni Anti zhiveli med “sarmatskima rekama” in niso imeli svojih imen zanje?!) Zhupanich nadaljuje (str. 97): »... kar porochajo bizantinski zgodovinarji o kaosu narodov vzhodne Evrope in Podonavja, se ne da razlozhiti s pomochjo grshkih, latinskih, germanskih ali slovanskih jezikov... potreba je po znanju orientalskih jezikov, posebno kavkashkih, ugrofinskih in uraloaltajskih, da bi se prineslo svetlost v temno zgodovinsko etnologijo velikega preseljevanja narodov na kraju antichnega veka.«

Prav to je storil sedemdeset let kasneje Mario Alinei s teorijo kontinuitete, toda s prav nasprotnim sklepom, da sploh ni bilo velike selitve narodov, ampak je v bistvu shlo za kulturne vplive ob neobsezhnem premikanju ljudstev; ki so po Evropi kontinuirano naseljena najmanj od neolitika.

Niko Zhupanich je tudi avtor prispevka Reka Erak (Etnolog, IV, 1930-31, str. 113-121, v srbo-hrvashchini, prevod L.V.) s podnaslovom: Prispevek k zgodovini boja narodov za prevlado nad juzhno Rusijo v drugi polovici 4. st.n.sht., kjer obravnava prav prostor med Dneprom in Dnestrom ter pravi, da Huni, ki so jim Vzhodni Goti priznali nadoblast po samomoru stoletnega kralja Hermanarika (leta 375), niso mogli trpeti samopashnosti njegovega naslednika, kralja Venetarija (zapisano po Jordanisu) ali Vidimira (zapisano po Amianu Marcelinu). Zlasti so mu zamerili, da je brez njihove odobritve sprozhil vojno proti vzhodnim Slovanom, Antom, ki jih je po hudih bojih pokoril. Balamber, hunski kralj, se je z vojsko odpravil nad Venetarija, ki se je spochetka uspeshno upiral in napadalcem zadal znatne izgube, a je na koncu omagal v bitki na reki Erak leta 376, kjer ga je lastnorochno ubil Balamber s strelom iz loka, to je utrdilo prevlado Hunov nad Goti. Tako pishe Jordanes sredi 4. st.n.sht. (De origine actibusque Getarum, cap. 247-250). S tem so postali Huni neomejeni gospodarji danashnje juzhne Rusije, tako da so lahko nadzorovali poti chez severno chrnomorsko primorje iz Turkestana in evropskega vzhoda proti srednji Evropi.

 

 

 

Torishche bojev med Huni in Goti v 2. polovici

4. st.n.sht. (povzeto po N. Zhupanichu)

 

Zgodovinarje zanima ta dogodek zato, ker je povezan z usodo Antov! Po ustaljenem gledanju je to bil chas, ko naj bi Praslovani she zhiveli v praskupnosti onkraj Karpatov.

O imenu reke Erak je vech razlichic: erac (Codex Ambrosianus XI saec.; Codex Ottobonianus X saec.; Codex Berolinensis XII saec.); erae (Codex Heidelbergensis VIII saec.; Codex Palatinus IX saec.; Codex Valentiennensis IX saec; Codex Laurenttianus XI saec.); aere (Codex Ambrosianus XI saec.); Eraks (Konstantin Prorfirogenet: De administrando imperio). Slednji zavracha reko Fazis (Phasis) kot reko Eraks ter pravi, da so mesta Teodoziopol, Abnikon in Mastaton v Transkavkaziji, ne v Kolhidi ob izlivu reke Phasis, marvech v Armeniji ob izlivu reke Aras (antichno Araxes). Vendar je to po mnenju Zhupanicha nesmiselno, saj je bila tedaj etnichna sestava prebivalstva juzhne Sarmatije taka, da so Vzhodni Gotje zhiveli na zahodu do Dnestra, medtem ko so Huni in Alani pritiskali nanje z vzhoda, potem ko so prestopili Don na pohodu proti zahodu. Zato je logichno sklepati, da se je kralj Venetarij z vojsko umikal proti Dnestru, to potrjuje tudi proshnja dela zahodnih Gotov (pod vodstvom Alavivusa) in vzhodnih Gotov (pod vodstvom Alatheusa in Saphraxa), umikajochih se pred Huni proti dolnji Donavi, cesarju Valensu, da jim dovoli naselitev na tleh rimske drzhave. To govori v prid iskanju Eraka na zahodu Ponta in ne v Kavkaziji. Ostrogotsko sredishche se je verjetno nahajalo blizu, che ne kar ob Dnepru, in vse, kar je bilo zahodno od Dnestra (Danaster, Tyras), ni bilo vech njihovo ozemlje. Tezhava nastane ob tem, da ne tam ne kje drugje v Evropi ni reke z imenom Erak, razen che se ne skriva v nekem drugem antichnem imenu, kakrshno je npr. naselje Eracton v evropski Sarmatiji, saj kazhe, da pomeni »mesto na reki Erak«. V antichni ilirski toponomastiki obstajajo podobne ali sorodne izpeljave geografskih in etnoloshkih imen na t-, katerega nastavek ima brez predhodnega samoglasnika znachaj derivativnega elementa. Iz Ptolomeja poznamo na Krku naselje Kourikon, sam otok se je imenoval Kourikta, prebivalci pa Currictae (Plinij) ipd. Prav Ptolomej je nashteval v evropski Sarmatiji nad reko Dnester (Tyras) proti Dakiji naslednje naselbine Carrodunum, Maetonium, Clepidava, Vibantavarium, pri tem je ochitno, da so razen dakijskega Clepidava imena ostalih mest keltska, in Eractum, ki naj bi lezhal na drugem bregu reke nasproti Tiraspola. In che je Erakton bil na Dnestru, je bilo ime reke Erak. Seveda niso vsi tega mnenja.

V Transkavkaziji je reka Aras (antichno Arakses), Armenci ji rechejo Erachs (Erasx), toda ta ne pride v poshtev iz drugih razlogov.

Na koncu se pokazhe nenavadna reshitev: stepski hudornishki vodotok Tiligul (antichni Aksiakes), ki ga poleti skoraj ni, od jeseni do pomladi naraste v sposhtljivo reko, saj Ptolomejev zemljevid evropske Sarmatije ne nakazuje Eraktona na Dnestru, marvech vzhodneje. In tudi omemba, da so se Ostrogoti po bitki umaknili na zahod proti Dnestru, kazhe, da je morala biti usodna reka vzhodneje, torej Tiligul (Aksiakes), in kazhe, da tako v imenu Aksiakes kakor v Erac tichi pomen »voda, reka«. Koren za Erac je *ar, ki podaljshan s priponami –b (Ar-bia v Italiji, Ar-pasos v Kariji), -k, -g (Or-gas pritok Mendra v Mali Aziji), -d (I-ar-danos v Lidiji), -n (Ar-na, Ar-ne  v Likiji, Arnus v Etruriji), -t daje razna rechna imena tudi v Galiji, Helvetiji, Noriku, Panoniji, Armeniji: Ar-axes »Ar-fluvius«, Ara dva pritoka Rena (Aar, Ahr); Arabo(n) Raba v Panoniji, Arar v Galiji (danes Saone) pritok Rodana, Are-lape naselje in reka v Noriku (reka Erlaf v Avstriji), Ar, Ar-ar, Arel (reka Jerelь v juzhni Rusiji, nastalo iz predskitshchine). Verjetno je koren reke Erak soroden z avarsko besedo er (ör) »reka« (op-L.V.: toda lahko bi tudi dodali, da med erak in reka ni velike razlike!).

Zhupanich sklene, da lahko trdi, da je Erak tekla v evropski Sarmatiji na prostoru med Dneprom in Dnestrom; tod so Huni premagali Vzhodne Gote 376, s tem je prenehalo njihovo gospostvo nad juzhno Rusijo. Z dokajshnjo verjetnostjo se sme rechi, da se ime reke Erak skriva v imenu naselja Eractum (Erakton), danes Ananev na gornjem toku reke Tiligul (med Dnestrom in Bugom), ki je lezhalo na vzhodni strani Dnestra, vsekakor ne dalech od njegovega toka.

Ker smo zgoraj omenili, da so po Jordanesu in Prokopiju Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper, torej prav tam, kjer naj bi se odlochilno spopadli Huni in Ostrogoti, slednji so se po porazu umaknili, nastaja vprashanje, ali so ti Anti-Slovani pretezhno ostali tam na svoji zemlji, saj je en del shel na zahod z Goti, med njimi tudi Hrvati... Ker so Goti prishli nad Chrno morje iz severne Nemchije oz. juzhne Skandinavije, so verjetno tvorili med Anti le vrhnjo, vodilno plast, in ko jim je zachela trda presti, so pobrali shila in kopita ter shli naprej krizhem krazhem po Evropi. Iz tega je dopustno sklepati, da so bili neka vrsta dobro oborozhene in organizirane elite, ki se je vsiljevala ali podjarmljala druga ljudstva, ali pa je morda shlo le za nekakshno delitev dela in so oni opravljali le vojashko sluzhbo, iz katere je vse bolj izvirala tudi moch in prevlada. Zato tudi niso imeli nikjer obstanka, ampak so se glede na razmerja mochi ali potrebe po vojashki sili selili skupaj z druzhinami. Goti sodijo verjetno v eno tistih relativno majhnih etnichnih skupin, ki so dajale v svojem chasu pechat in celo ime bolj shtevilnim podrejenim, podjarmljenim ali (ob)vladanim ljudstvom s stalnim bivalishchem, ki so se ukvarjala s poljedelstvom, rudarjenjem, obrtjo ipd., h katerim verjetno lahko prishtevamo tudi Kelte ali po Mariu Alineiju Ilire itd. Kot je za Indijo she danes znan kastni sistem, tako naj bi menda imeli Indoevropejci delitev druzhbe na duhovnishtvo, vojake in svobodnjake, ki so se ukvarjali s pridobitnimi dejavnostmi, poleg pa so bili she brezpravni suzhnji. In prav vojashke kaste so morda postale nekakshno avtonomno “ljudstvo”, ki je ponujalo ali vsiljevalo svoje storitve naokoli. Ne nazadnje zgodovina govori o spremembah, ki so nastale v dolochenem obdobju bronaste dobe, s pojavom organiziranega nasilja in s tem povezane obrambe, utrjevanja naselij itd. Poljedelska ljudstva so morda celo namerno sprejemala nadvlado vojashkih kast, elit, to jim je zagotavljalo obrambo, varnost...

 

Verjetno so bili tudi Hrvati predvsem taka “vojashka kasta”, in cheprav smo o njih zhe spregovorili, velja she kaj dodati.

 

*

 

Izvor imena in etnosa Hrvatov predstavlja she vedno velik izziv za zgodovinarje. Danashnji pogledi se niso kaj bistveno spremenili od tistih, ki ji je razgrnil zhe omenjeni dr. Niko Zhupanich v predavanju na 3. kongresu Mednarodnega antropoloshkega inshtituta v Amsterdamu dne 23. septembra 1927 in objavil pod naslovom Prvi nosilci etnichnih imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant (Etnolog, II, 1928. str. 74-79). Zachenja pa takole: »Kje in kdaj so postali Slovani, kje je lezhala slovanska pradomovina? Vsekakor do danes ni dokazan avtohtonizem Slovanov na ozemlju med Vislo in Dneprom ter severnim lokom Karpatov. Pach pa se lahko trdi na osnovi prvih pisanih porochil o Slovanih, da so oni pred svojim razhodom na zahod, jug in vzhod zhiveli na omenjenem terenu, za katerega se ne ve za gotovo, che je bil domovina Praslovanov, pach pa nepobitno domovina Protoslovanov.«

Tu moramo postati pozorni ob definiciji: Praslovani so bili pred Protoslovani! Ker Karel Oshtir uporablja termin Predslovani, ki pa pri njem pomeni razvojno stopnjo, ki jo je nakazal v shemi (Predslovansko *sebьrъ »zadrugar, Etnolog, IV, 1930-31, str. 28): staroevropshchina (neindoevropshchina) > predilirotrashchina > trashchina, baltshchina, slovanshchina, iz slovanshchine > rushchina, juzhnoslovanshchina itd., iz juzhnoslovanshchine > srbshchina-hrvashchina. Oshtirjeva vkljuchitev “slovanshchine” pred “juzhnoslovanshchino” in kasnejsho “srbshchino-hrvashchino” bi smiselno pomenila da je mislil na “praslovanshchino”, dasi nam izrecno ne navede polozhaja “predslovanshchine”, ki bi bila po tej njegovi shemi vsebovana v predilirotrashchini. Moram rechi, da mi to ni povsem jasno, ali pach, v tem smislu, da je predilirotrashchina skupna osnova za ilirshchino, trashchino in (pra)slovanshchino... Zhupanich pa ima Praslovane za prednike Protoslovanov...

Che nadaljujemo z Zhupanichem, ta poudarja, da soglasha z L. Niederlejem in drugimi odlichnimi zastopniki slovanske paleoetnologije, da so Srbi, Hrvati in Chehi po krvi in jeziku del Slovanov, ki so v davnini, she pred nasho ero, stanovali v protoslovanski (podchrtal L.V., ker je ta navedba potrditev, da Zhupanich uporablja Protoslovane za sicer ustaljene Praslovane) domovini med Vislo in srednjim Dneprom. Zhe Protoslovani so se razlikovali neposredno pred svojo razselitvijo na tri skupine : zahodno na Visli, vzhodno ob Dnepru in juzhno, ki je lezhala pod obema, oslanjajoch se na severni lok Karpatov. Predniki danashnjih balkanskih Slovanov so se nahajali v juzhni in Chehi v severozahodni skupini, kamor sodijo she danes.

Niederle opazha v zachetku nashe ere prve znake shiritve Slovanov, v 3. in 4. st. je sledila migracija v velikem obsegu, a v dobi od 5. do 7. st. so zavzeli slovanski narodi svoja nova selishcha, dalech od prvotnega sredishcha Protoslovanov. Pri preseljevanju slovanskih narodov na sploshno ni opaziti perturbacij, ker sedanji slovanski svet, razprostrt na ogromnem prostoru med Jadranom in Tihim oceanom, predstavlja organsko razshirjeno domovino Protoslovanov. Na prvotnem prostoru so ostali Poljaki in del Rusov, medtem ko je ostanek zahodne skupine prekorachil Vislo ter zavzel vzhodno Germanijo do reke Saale in srednjega Mena (op. L.V.: verjetno je Zhupanich mislil Main). Juzhno krilo je preshlo Karpate, zavzelo Dakijo, Panonijo, Norik in Balkanski polotok. V novem okolju in pod novimi vplivi iz sosedstva so se razvili iz juzhne grupe Protoslovanov: Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari.

Ta Zhupanicheva slika je izredno shematichna in s povrshnimi izrazi, npr. “vplivi iz okolja”; je s tem mislil, da so Protoslovani prishli v prazen prostor, okoli katerega je bilo nekaj drugega, ali da so se prishleki stapljali z (maloshtevilnimi ?!) staroselci?

Zgodovinar Jordanes, ki je zhivel sredi 6. st. in je bil po rodu iranski Alan, sicer pa pisar na gotskem dvoru, pripoveduje o Slovanih (Venetharum natio), da so bili razdeljeni na shtevilna plemena, vendar so se v glavnem delili na dve skupini: Slovane in Ante. Prvi so zhiveli na ozemlju od Visle do mochvirja pri Oseku (lacus Mursianus), na vzhodu do Dnestra in do mesta (civitas) Novietunensis v delti Donave.  Med Dneprom in Dnestrom so stanovali Anti, ki so se obchasno spopadali s Slovani. Paleoetnologa C. Zeuss in W. Tomaschek menita, da so Srbi in Hrvati predstavljali v etnoloshkem pogledu dve antski plemeni, ki sta okoli leta 600 zasedli Ilirik, drugi pa sodijo, da so bili Anti predniki danashnjih Rusov ali pa vsaj Malorusov.

Zhupanich odlochno trdi, da prvobitni nosilci imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant po svojem izvoru sploh niso bili Slovani, ampak so prishli mednje z vzhoda, iz azijske Sarmatije. V slovanski mnozhici so ti osvajalci izgubili pretezhni del svoje etnichne in jezikovne prvobitnosti, so pa dali tem Slovanom zachetke plemenske in drzhavne organizacije. Osnovo za takshno sklepanje dajejo zgodovinski viri, ki postavljajo v zachetku nashega shtetja Srbe, Hrvate, Chehe in Ante na ozemlje vzhodno od Azovskega morja, dalech od vzhodne meje slovanske pradomovine. She proti koncu prvega tisochletja  so segali vzhodni Slovani na jugovzhodu samo do levih pritokov Dnepra, Psiola in Sosne, tako da so bili she stotine kilometrov oddaljeni od Dona, a she dlje od Kubana.

Prvo omembo Srbov na vzhodu Azovskega morja, med plemeni okoli kimerijskega Bosporja, najdemo pri C. Pliniju S. (Nat. hist. VI, 19) v 1. st.; verjetno so zhiveli ob srednjem toku Kubana. Njihovi vzhodni sosedje so bili Zinchi, Zigi, ki jih imajo za prednike Cherkezov. Temu v prid naj bi govorila tudi etimologija imena Srb, ki se dá najlazhje razlozhi iz jezika Lezgijcev, kavkashkih domachinov, ki niso Indoevropejci niti Semiti ne Mongoli, ampak sodijo v alarodsko skupino (op. L.V.: tu opozarjam na Oshtirjeve raziskave, v katerih ishche za mnoge slovanske besede izhodishche v alarodskih jezikih, ki jih imenuje tudi predindoevropske, staroevropske, megalitske, toda Zhupanich vkljuchuje med Alarode tudi ljudstva vzhodno od Azovskega morja, to pa je zhe v Aziji!). Ime Srbi je po Zhupanichu najverjetneje sestavljeno iz korena *sur (sar, ser, sir, sor) »chlovek« in pluralnega sufiksa -bi; ser-bi »ljudje, narod«.

Ime Hrvat naj bi se prvich omenjalo vdolbeno v kamen v nekdanji grshki koloniji, v mestu Tanais, danes Azov, ob izlivu Dona v Azovsko morje (Maeotis): ΧΟΡΟΥΑΘΟΣ, ΧΟΡΟΑΘΟΣ (to sta osebni ali rodbinski imeni) v 2. in 3. st. na ozemlju azijske Sarmatije, kar kazhe, da so morali zhiveti nekje v blizhini Srbov, morda med dolnjim Kubanom in najzahodnejshim delom Kavkaza. Tam so po prichevanju zgodovinopiscev (Helanikos) v sosedstvu s Cherkezi zhiveli Harimati, kar se lahko po alarodskih glasoslovnih pravilih izgovarja kot Harivati, od koder slovanski Horьvate.

Pach pa za ime Chech antichni pisci niso sporochili tako jasnega izhodishcha, menda zato ne, ker so kot Grki tezhko povzemali negrshka imena, pa tudi kasnejshi razvoj imena je v teku tisochletij pustil posledice. Verjetno se prvotno ime skriva v nazivu Cisi, Cissi, prvich omenjenem v 1. st. pri Pomponiju Meli (Cronographia I, 13) spet na vzhodni strani Azovskega morja (Maeotis) v sosedstvu Antov, Amazonk, Ahajcev in Cherkezov (Cercetae). Kazhe, da so Kise in Ante vezali dolocheni blizhnji odnosi, ker jih P. Mela opisuje kot en narod: Cissi-anti. Nekaj kasneje tudi Plinij omenja Kise kot sosede Antov, Georgov in Amazonk na kaspijski strani Ciskavkazije (cis = tostran). Druge razlichice istega imena dobimo v Plinijevih kodeksih (Nat. hist. VI, 19): Szici ali Cizi (Cizici, Zizici, Zici, Cizimeni) ali kot sestavine etnichnega imena  Sedo-chezi. Na Tabuli Peutingeriani (verjetno iz 2. st., dopolnjevana med 4. in 6. st; o tem nekaj vech v moji knjigi Jantarska pot) je vpisan narod Chisoe med Psaccani, ob jezeru Lacus Salinarum, in plemenom Nardani (Vardani). Nekateri (Tomaschek) menijo, da so vse te oblike razlichice istega imena za cherkeske Cise (Chisci, Chezi, Cizi), stanujoche v danashnji Kabardiji na Kavkazu. Seveda je she nekaj drugachnih domnev, bolj ali manj lociranih na obmochje Kavkaza. Ime srednjeevropskih Chehov v porechju Labe (antichno Cichu) je prvich zabelezheno leta 805 v Annales Tiliani, zatem pa okoli polovice 10. st. v legendi sv. Vaclava (Chesi, v Chechachъ, knjaz chesьki). Glede etimologije se Zhupanich pridruzhuje mnenju, da stara narodna imena izhajajo iz pojma »ljudje«, in bi se zato dalo ime Chech razlozhiti iz alarodske kavkashchine chih »homme, Mann«, ki je morda v sorodu s kabardinsko-cherkesko c’ychu »chlovek«. Po mnenju Oshtirja (K predslovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog, I, str. 11-12) bi ime Chech verjetno izhajalo iz alarodskega korena *keks »juvenis«, analogno predlitavsko kekshe »meretrix« in pelazgijsko kassa »mladenka > blodnica«. Na Shtajerskem je znan cheh »dechek«.

Za Ante so mislili, da so se pojavili v zgodovini shele v drugi polovici 4. st., in sicer v bojih z gotskima kraljema Hermanarikom in Vinitarjem, slednji jih je neposredno po prihodu Hunov (376) po hudih spopadih obvladal. Prav na Vinitarjev ukaz so usmrtili Boza, voditelja Antov, skupaj s sinovi in sedemdesetimi antskimi prvaki. Toda Ante omenjata she pred tem Pomponius Mela in Plinij mlajshi, da zhive na Kavkazu. Kasneje, med 4. in 6. st. so stanovali med Dneprom in Dnestrom skupno s Slovani, ki so si jih podvrgli, a so se po tem kot maloshtevilna gospodujocha kasta etnichno asimilirali. Prvotni Anti pa zhive she danes  kot Andi, Aenti, Andalal ob zgornjem toku reke Koisu na vzhodnem Kavkazu ter govorijo lezgijsko narechje. Ime Anti se dá razlozhiti iz cherkeshchine and »narod«, kar je sorodno s hetitsko antuhsh »chlovek«.

Zhupanich meni, da dejstva govore v prid tezi, da so Srbi, Hrvati, Chehi in Anti v zgodovini prvich nastopili na podrochju Kavkaza kot neslovanski narodi, a so bili poslovanjeni v evropski Sarmatiji ali shele v porechju gornje Odre in Labe. Pred tem so se ta ljudstva odselila iz Kavkazije v domovino Protoslovanov, kjer so iz raznih delov slovanskih mnozhic ustvarila prve politichne organizacije, dala tem skupinam svoja imena in so pri tem svoj gospodujochi polozhaj poplachala z izgubo svoje prvobitne etnichne individualnosti.

Torej se nam tudi s tem Zhupanichevim izvajanjem potrjuje domneva o maloshtevilnih elitah, vojashkih skupinah ali kastah, ki so se selile k shtevilnejshim ljudstvom, katerih osnovna dejavnost je bila poljedelstvo, zhivinoreja in obrt. Zgodovinski mehanizem tega pojava sloni na predpostavki, da se je po neolitski revoluciji, tj. razmahu poljedelstva, povechevala proizvodnja hrane, in obenem s tem to po eni strani omogocha prezhivetje vechjega shtevila ljudi, zato so se poljedelska ljudstva namnozhila, po drugi strani pa prav poljedelstvo terja vech delovnih rok. Ker se je s tem pri poljedelskih ljudstvih kopichilo bogastvo, hrana in obrtnishki predmeti, orodja, okraski itd., kasneje je k temu prispeval tudi razvoj metalurgije, je to vzbujalo skomine pri drugih skupinah ljudi, ki niso osvojile novih poljedelskih in proizvodnih tehnologij, to jih je verjetno napeljalo k napadanju in ropanju. Te izkushnje so poljedelce (tako jih pogojno oznachimo) vzpodbudile, da so zacheli organizirati obrambo, to pa je postopoma pripeljalo do stalno oborozhenega sloja, ki je bil zhe spricho svojega polozhaja privilegiran, oborozhen in je (v zachetku vsaj delno, kasneje pa v celoti) bil oproshchen ostalih (zlasti poljskih) del, zato so imeli dovolj svobodnega chasa za politichne in organizacijske dejavnosti, postali so elita, ki je schasoma povsem obvladovala druzhbeno zhivljenje. Ker pa je tak nachin zhivljenja postal vabljiv, a v okviru enega ljudstva tezhko uresnichljiv za razrashchajochi se elitni sloj, so si posamezni segmenti poiskali nova ljudstva, ki so potrebovala (ali pa tudi ne in so se jim kar vsilili) vojashko zashchito. Tako so nastale navidezne »migracije, selitve ljudstev«, v resnici pa so le maloshtevilne elite prevzele oblast in dale ime na novo organiziranim poljedelcem, ki so kontinuirano zhiveli na svoji zemlji zhe stoletja ali tisochletja. Kasneje se pojavljajo drzhave na chelu s kralji, cesarji itd., ki so imeli za seboj maloshtevilno skupino ljudi (rechemo: ljudstva, narodi), po katerih jih she danes razpoznavamo, in so si podredili druga ljudstva in narode.

 

Zhupanich se tudi v drugih razpravah ukvarja s to temo; tako nas v Harimati – Studija k problemu prvobitnih Hrvatov (Etnolog, I, 1926/1927) spominja na Shtefana Bizantinca, ki je zhivel in pisal v zachetku 7. st., da v geografskem leksikonu Ethnika omenja narod Harimati ob Chrnem morju, tj. v azijski Sarmatiji, kar bi se ujemalo z domnevno pradomovino Hrvatov na Kavkazu. Viljem Tomaschek naravnost trdi (Antai, Pauly-Wissowa: Real-Enzyklopädie der klassischen Altertumswissenschaft I, 2338, Stutgart, 1894), da so Hrvati in Srbi antski plemeni, ki sta se pod pritiskom Avarov in Bolgarov preselili v 6. st. v Ilirik, pri chemer naj bi Tomaschek ne razlikoval prvobitnih od poslovanjenih Hrvatov in Srbov.

Shtefan Bizantinec, ki je chrpal iz Palaifatosa in Helanikosa, oba iz prve polovice 4. st.pr.n.sht., jih postavlja v Pont ob Chrnem morju, po Helanikosu z Lezbosa pa so zhiveli nad Cherkezi. Logograf Skylax iz Kariande v maloazijski Kariji na obali Egejskega morja, med drugim je tik pred perzijsko-skitsko vojno po narochilu kralja Darija vohunsko objadral Arabijo in del Indije, nam je v nekem periplu (zemljevid plovbe) zapustil tudi opise mnogih chrnomorskih in azovskih morskih obrezhij in tamkajshnjih ljudstev v 6. in 5. st.pr.n.sht., omenja med drugimi ljudstvi obmorske Cherkeze. Harimati so bili potemtakem na obmochju dolnjega Kubana ali v predelu med poslednjim odrastkom Kavkaza na severozahodu in dolnjim Kubanom; njihovi sosedje so utegnili biti Srbi, kakor so bili sosedje kasneje v Polabju: Bela Srbija in Bela Hrvatska in dandanashnji na Balkanu so drug ob drugem.

Ker se tu omenja pridevnik “beli” ob oznaki naroda, kazhe nekaj rechi o tem, kaj naj bi to pomenilo. Niko Zhupanich nam to razlaga v chlanku Znachenje barvnog atributa u imenu “crvena Hrvatska” (Etnolog, X-XI, 1937, str. 355-376) s predavanja na IV. kongresu slovanskih geografov in etnografov v Sofiji, 18. 8. 1936. Uporaba izraza Crvena Hrvatska – Croatia Rubea, v Letopisu popa Dukljanina iz zadnje chetrtine XII. st., sega dalech nazaj, najmanj v IX. ali zachetek X. st., v chas hrvashke narodne skupshchine na Duvanjskem polju, kjer so na osnovi starih virov ali izrochila delili Hrvashko na “Belo” (Croatia Alba) in “Rdecho” (Croatia Rubea). V 14. st. omenja beneshki letopisec Andrea Dondolo: Dalmacija – celokupno primorje, Hrvatska – gorsko ozemlje, kar naj bi ustrezalo prej omenjenim barvnim oznakam. Toda od kod te oznake? Zhupanich razvije dokaze, da so zhe zdavnaj orientalski narodi na ta nachin oznachevali strani neba:

vzhod  –  modro

zahod  –  belo

jug       –  rdeche

sever    –  chrno

sredina –  vijolichasto.

 

Zhupanich razvija v omenjeni razpravi Harimati, da je ochitno treba te enachiti s Hrvati, pri chemer je treba streti she en oreh: ali je mogoch prehod iz Harimatov v Harivate. Pri tem je mogoche izhajati zgolj iz neindoevropskih jezikov, a tudi semitski, mongolski ne pridejo v poshtev. Pri predarijskih prebivalcih Balkana, Pelazgih, ki sodijo v alarodsko skupino, je zaznati menjave b/p<>m<>w, za kar je mogoche najti veliko primerov (s tem smo se veliko ukvarjali pri navajanju iz Oshtirjevih razprav), to pa nam reshi uganko, da dobimo Harimatai : Haribatai > slovansko Hrъvatъ.

 

    Povzeto iz: Niko Zhupanich Harimati: Iz peripla Scylaxa

 

Slovenski znanstvenik Rajko Nahtigal je v razpravi Doneski k zgodovini vprashanja o imenu Hrvat (Etnolog, X-XI, 1937-39, str. 383-413) postavil naslednje ugotovitve:

 

(1) Ime Hrvat, genetiv Hrvata, s pripono, drugachno kakor slovanski pridevnishki -at- z rastocho intonacijo, ki izkljuchuje naglas na koncu, ni znano v slovanskih jezikih. Tudi zachetni H- je znak tuje besede, kakor tudi koren Hrv- ni razlozhljiv iz slovanskih jezikov.

(2) Ime Hrvat je v drugih slovanskih jezikih prevzeto zelo razlichno.

(3) Ne obstaja enotna praslovanska oblika.

(4) V starih tujih virih je podlaga *Horv- in *Hrov- (nedokazano *Hruv- in *Hurv-).

(5) Konchnica -at- za ljudstvo iz Zakarpatja nujno sili k enakim iranskim in ilirskim imenom: Karpat, Sarmat ipd.

(6) Iz germanskih in sorodnih jezikov ime ni prevzeto.

(7) Pri pohodu Hrvatov na jug so bili soudelezheni tudi Germani, to dokazuje sozhitje Kosezov z njimi.

(8) Po razselitvi po razlichnih slovanskih ozemljih se je samostojno sprejelo ime, kakor ga je dolocheni oddelek Hrvatov prinesel s seboj ter ga je zagospodovano slovansko ljudstvo dojelo.

(9) Hrvati so bili narodnostno meshani...

*

 

Ker je v zvezi s slovanskim naseljevanjem Balkana pomembna Zhupanicheva razprava The Serb Settlement in the Macedonian Town of Srbchishte in the VIIth century and the Ethnological and Sociological Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats – Naselitev Srbov v makedonskem mestu Srbchishtu v VII. st. ter etnoloshki in socioloshki moment v izvestju Konstantina Porfirogeneta o prihodu Srbov in Hrvatov (Etnolog, II, 1928, str. 26-35), ki je natis njegovega predavanja na 2. mednarodnem kongresu bizantologov v Beogradu, 14. aprila 1927, v angleshkem izvirniku, a ima tudi skoraj enako dolg, vsebinsko pa ne povsem enak povzetek v slovenshchini. Npr. v slovenshchini beremo, da bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet navaja v svojem slovitem delu De administrando imperio za balkanske Srbe njihove prednike Bele Srbe, ki so zhiveli v dezheli Bojki v sosedstvu Bele Hrvatske in Francije (Nemchije). [Angleshko besedilo (tudi v nadaljevanju prevod L.V.) pa, da Porfirogent porocha o prihodu Srbov in Hrvatov v Ilirik.] Ker pa ni moj namen, da bi primerjal in razchlenjeval oba teksta, se bom v nadaljevanju drzhal slovenske razlichice. Domovina Belih Hrvatov pa je po Porfirogenetovih besedah lezhala severno od Madzharske in vzhodno od dezhele Frankov, a severozahodno od Bavarcev. Zemljepisni razpored kazhe na polabske Srbe, katerih ostanki so she danes v Luzhici na Saksonskem. Po Porfirogenetu naj bi danashnji balkanski Srbi izhajali iz severozahodne slovanske jezikovne skupine, ki se dokaj razlikuje od vzhodne (ruske, beloruske, ukrajinske) in juzhnoslovanske (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari). V bistvu Zhupanich polemizira z Vatroslavom Jagichem oziroma oporeka njegovim izvajanjem v vech kot trideset let prej objavljeni razpravi Ein Kapitel zur Geschichte der südslavischen Sprahen (1895), v kateri je izrazil dvom o verodostojnosti Porfirogenetovega porochila o prihodu Hrvatov in Srbov na jug, pri chemer se je opiral na jezikoslovne argumente, saj bi na tak nachin etnoloshko razdvojili Bolgare (Trakija) od Slovencev (Norik). Jagich je v svoji razpravi, po Zhupanichevem mnenju, sijajno utemeljil in dokazal jezikovno enotnost juzhnih Slovanov med Chrnim morjem in Socho, saj jeziki tvorijo homogeno skupino dialektov, v kateri posamezni govori  in narechja prehajajo organsko drug v drugega, kakor chleni verige. Che pa bi prishli za chasa bizantinskega cesarja Heraklija (610-641) Hrvati in Srbi iz porechja Labe v Ilirik, potem bi danes govorili ob Moravi, Drini, Bosni, Neretvi priblizhno tako kakor v Luzhici na Sashkem v vzhodni Nemchiji. Ker pa ni tako, je treba Porfirogenetove trditve imeti za izmishljijo in iskati izvor Srbov povsod drugod, le ne med Labo in Salo, sklene Jagich. K temu Porfirogenet dodaja, da je cesar Heraklej odkazal Srbom po njihovem prihodu na jug obmochje (distrikt) “ta Serblia” (Srbchishche, v slovanskem prevodu Zonarasa iz 14. st.), ki lezhi severno od Olimpa, v Pieriji, kjer so ostali nekaj chasa. Jagich se sprashuje, kako bi mogel cel narod najti prostor za prebivanje in zhivljenje na tako majhnem prostoru, morda le samega mesteca Srbchishta? To naj bi dodatno spodbijalo resnichnost Porfirogenetovih navedb. Zhupanich mu odgovarja, da je prav ta cesarjeva navedba dokaz tochnosti, in utemeljuje s tem, da che je bilo res mogoche spraviti vse prispele Srbe na tako omejen prostor, potem so pach morali biti maloshtevilni, v nobenem primeru  jih ni bilo na stotisoche ali celo na milijone, kakor nekateri fantazirajo; morda bi jih nashteli nekaj deset tisoch. To govori v prid tezi, da so iz Polabja doseljeni Srbi predstavljali le relativno majhen vojashko organiziran zbor, ki je Bizancu pomagal v bojih proti Obrom, saj za velike mnozhice ljudi cesar Heraklej prav gotovo ni bil zainteresiran. Potemtakem je bilo Srbchishte le bolj ali manj utrjeno taborishche, in to tem prej, ker je to mesto tudi kasneje v srednjem veku obstajalo kot trdnjava ob srednjem toku Bistrice (Haliakmona). Podoben primer je v porochilu Porfirogeneta naselitev turshkih Bolgarov, ki so si, chetudi maloshtevilni (20.000 – 25.000), podredili Slovane v Trakiji. Bolgari so se na samem zachetku naselili na majhnem otoku Pevke v donavski delti in pozneje v utrjenem taborishchu Abobi blizu Shumena, ki je merilo vsega 23 km2, torej v krogu s premerom kakshnih 5,5 km, od koder so obvladovali obsezhno ozemlje in ustvarili drzhavo. Srbi niso ostali dolgo v Grchiji, ampak se se vrnili na sever v staro domovino, kakor so to storili Heruli sto let prej, ko so se vrnili iz juzhne Ogrske v Skandinavijo. Toda Srbi so si onkraj Donave pri Beogradu premislili, se obrnili in zavzeli Ilirik, kjer so she danes. Ker pa so bili maloshtevilni, she zdalech niso mogli asimilirati zhe tam mnozhichno naseljenih juzhnih Slovanov, ki so bili tam zhe vsaj od 6. st., in jim niso mogli vtisniti pechata polabskih Slovanov. Zhupanich prav v tem vidi dokaz, zakaj od Alp do Chrnega morja ni jezikovne prekinitve tam, kjer naj bi se naselili Srbi in Hrvati, ker so se asimilirali skoraj brez sledu. A le v etnoloshkem in jezikovnem smislu; k druzhbeni in politichni organizaciji pa so pomembno prispevali. In prav o teh kasnejshih nosilcih imen Hrvati in Srbi Porfirogenet pripoveduje, da so prishli iz Bele Hrvatkse in Bele Srbije, tj. iz Polabja in porechja gornje Odre. Oni so pomagali Bizantincem premagati Obre (Avare) in so po zmagi zavzeli Ilirik kot gospodujochi vrhnji sloj ter ustanovili drzhavno organizacijo pod svojimi imeni.

*

 

Navedimo she eno drugachno gledanje na izvor Hrvatov.

Jozhe Rus se prav tako sklicuje na Porfirogenetovo delo De administrando imperio (Etnolog, V-VI, 1933, str. 31-45) iz 10. st., kjer v poglavjih 29-36 pishe o dalmatinskih Hrvatih, da so prishli iz dezhele Hrvashke, ki lezhi onkraj Bavarske, onkraj Ogrske, v blizhini Frankov pa tudi zakarpatskih Pechenegov, kakor tudi na arabske kroniste v chasu velikomoravskega kneza Svetopolka (870-894) in angleshkega kralja Alfreda Velikega (849-901), ki jih imenuje “Horiti”. V tistem chasu so imenovani tudi Vislani, par sto let kasneje pa Lehi. Po Rusovem preprichanju je najstarejasha zgodovina hrvashkega imena nesporno germanska. Poleg tega se sklicuje na Niederleja (str. 34), chesh da so edini narod, ki ga poznajo zgodovinarji na tem shirokem prostoru, germanski Silingi, nastanjeni okoli chashchene gore  Sobotke (718 m) in reke Sleze [op. L.V.: Shleza], jugozahodno od Vratislave [op. L.V.: Wroc³aw; nem. Breslau]; ohranjeno je poslovanjeno ime Slask. Silingi so se spojili s Slovani. V germanskih virih kasneje ta prostor vezhejo na ime “Hrvat”. V nadaljevanju Jozhe Rus she precizira (str. 38): »... iz Skandinavije so z Goti vred prishli tudi predniki nashih Hrvatov in zasedli dotlej venedske dezhele, podedovali tudi njihovo vlashko [op. L.V.: keltsko] ime, in to so Jordanesovi Venedi.« K temu dodaja she: »... Slovani... so ob svojem vstopu v svetovno zgodovino stanovali s svojo sredico v prav blizhnji soseshchini vislanskih Hrvatov = Lehov, tj. v danashnji vzhodni Galiciji in Voliniji.«

Mislim, da je tu Rus pod vplivom tiste shole, ki je dokazovala skandinavski izvor Gotov, kasneje blodechih po shirjavah Evrope vse tja do Chrnega morja, ko so spotoma s seboj povlekli tudi del Hrvatov  v Dalmacijo in od tam v Italijo.

V bistvu se nakazuje shema:

Ko smo se zgoraj pri Oshtirjevem raziskovanju besede sebьrъ »zadrugar« vprashali, kako to, da te besede ni v slovenskem besednjaku, marvech je le v srbshchini, hrvashchini, rushchini (che naj bi bili tam tudi potomci Antov), morda tichi odgovor prav v tem, da so bila podrochja teh jezikov tudi v etnichnem stiku z neindoevropskimi vojashkimi elitami z vzhodne strani Azovskega morja, ki so prinesla svojo druzhbeno organizacijo, med njimi tudi »zadruge« in s tem njihovo ime, ki je ostalo do danashnjega dne. Medtem pa Slovenci nismo prishli pod vpliv teh vzhodnoazovskih ali kavkashkih plemen, razen obrobno in obchasno, kar je na slovenskem ozemlju zaznati v imenu »kosez« in posameznih toponimih ter priimkih »Hrvat« z izpeljankami. Zato nas ne sme chuditi, che nekateri shtejejo kajkavce na prostoru od Alp do sredine bivshe Jugoslavije med potomce Slovencev in raztegujejo slovensko ozemlje v srednjem veku od Vzhodnih Alp do izliva Donave v Chrno morje (Mayers Lexicon), medtem ko omejujejo Hrvate le na severni del Dalmacije in Srbe na juzhno Srbijo (podrobneje gl. mojo knjigo Davnina govori).

*

 

Tudi Karel Oshtir se je vprashanju Antov posvetil pri svojem znanstvenem delovanju, ki temelji na preuchevanju predindoevropskih, staroevropskih jezikov, posebej pa je s shtudijo Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928) posegel na odnose s skrivnostnimi Veneti, pri chemer je sicer izhajal iz jezikoslovnega stalishcha, saj je razpravo podnaslovil “alarodski w-prefiks”, toda ni se mogel in ochitno niti ni hotel izogniti (spomnimo na njegovo delo K predslovanski etnologiji Zakarpatja, kjer je izrecno poudarjen etnoloshki, t.j. narodoslovni vidik) pomembnim problemom njihovega izvora. Oshtir se je tu zhe lahko oprl na svoja shtevilna predhodna raziskovanja, na katera opozarja v uvodu in skozi celotno besedilo. Prav tako, kot obichajno v svojih ostalih tekstih, povzame svoje gledanje na predslovanski jezikovni substrat, s poudarkom, da to pochne zaradi boljshega razumevanja izvajanj razmerja med Veneti in Anti. Po njegovem mneju naj bi bile stvari take:

V srednji Evropi razlochujemo naslednje jezikovne plasti: (a) Iliro-Venete, ki vkljuchujejo Etrusko-Rete, Liguro-Ibere (>Baske) in Pelazge, predindoevropske Paleoevropejce, ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci, Sumerci); (b) centralno-indogermanske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar; (c) na to iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltskem morju Balti in zahodno od obeh – vendar locheni z ozkim iliro-trashkim pasom – Germani, v juzhni Rusiji pa Skiti.

Pri tem navajanju je Karel Oshtir pod tch. (b) omenil le Trachane, v drugih delih govori o Iliro-Trachanih, sicer pa je iz tch. (c) razvidno, da misli prav to.

Nato preide na pregled antichnih virov, ki neposredno ali posredno omenjajo Venete(1):

(a) Herodot III 115, Hesiod Fragm. 355, Skylax c.19, Skymnos v.188, kjer je govor o ‘Ενετοί in o jantarju ob izlivu reke Eridanos=Visla(2) (op. L.V.: o zagonetkah z reko Eridonos glej mojo knjigo Jantarska pot), stari pisci zamenjujejo te baltijske Venete z jadranskimi ter Eridanos z reko Pad. (b) Kornelij Nepos (Pomp. Mela  III 5, 45; Plinij II 170) porocha o Indih ob “Severnem morju”, Ind- namesto Venet- najbrzh pod vplivom Indov=Indijcev v Aziji. (c) Plinij IV 97, Tacit Germ. 46, Ptolomej Georg III 5, 6 in naprej, Tabula Peutingeriana, Markianos II 38-40: Venedi, Veneti, Venethi, Ouenedai, Venadi, Veridoi = *Venidoi, Ouen(e)dikos kolpos. (d) Iz germanskih virov *Wenetd > gotsko Venetharius Winitharius = starovisokonemshko Winidheri, Winida ter *Weneð > anglosaksonsko Winedas, staronordijsko Vindr in *Wenað > angloskasonsko Weonodland. Obshirno razpravlja o vsem tem Niederle v Slovanske starozhitnosti I/1, Manuel 31. Germanskega izvora je finsko *Venädä > Venäjä »Rusija«. (e) Semkaj sodi morebiti tudi slovanski *Vet in *went v rushchini Vjatichi ob  Oki = Vaniti po Niederleju v Slovanskih starozhitnostih. Menjavanje t<>th <>d (>ð) v zgoraj navedenih oblikah je morda germanskega izvora – v germanshchini prehaja  t v th ali t v d, ki ostane  v zachetku besede in za naglashenim vokalom, in td v ð  - je pa verjetneje  iliro-trashkega porekla, od koder izhaja tudi germanski premik glasov in kjer nahajamo poleg Veneti-Enetoi v zgornji Italiji tudi Enedi v Iliriji.

 

K temu izvajanju Oshtirjevbi opombi:

(1) Neuroi niso Slovani, ti kljub slovanskemu *nyrú »ãüçò; charmer; charovnik, ocharljivec«, ker spada *neur<>nur z u<o k predskitskemu anor in dalje z  r<>’ k predgrshkemu *noos > nous in k predskitskemu *ana(r) v Anaharsis »skitsko Philosoph«, katerega *hars »peritus; izkushen, veshch« < *khar[a]ts se ponavlja s kh<>g (kakor predslovansko chrusha<>grusha »Birne; hrushka«, predslovansko chodogú: predgrshko gandos o polla eidos kai panourgos v predslovanskem gorazdú; k ts<>zd. She manj so Slovani Boudinoi, o katerih porocha Herodot, da so ftheirotrageousi, in katerih *budh je soroden s predgrshkim *b[u]dh > ftheir »eine Fichtenfrucht; neki smrekov sad« (str. 47).

(2) Eridanos = Visla, to je jantarjeva reka; za to govori naslednje: (a) jantarjeva lezhishcha ob Visli, posebno pri izlivu, in njenih pritokih, in Eridanos je keltsko ime za jantarjevo reko: Er- < *wewar- < galsko *webar- »jantar« (primerjaj kimrijsko gwefr ipd.) + idar = predgalsko *idaxn »Fluss; reka«, o vsem tem Karel Oshtir v Danuvius-Asamus-Naissus, Visla < *Wiksl (s ks>s proti ksh>kx>ch) = novovisokonemshko Weichel je iz *Wiskl metatetizirano (ohranjeno morebiti v latinskem Visculus) in -skl- »jantar« je reducirano iz baltskega > staroegipchanskega sacal »Bernstein« itd. O shirjenju baltskega jantarja na jug kazhe primerjati med drugim ligursko langurium »Bernstein« in predbaltsko *langa(r) »Bernstein > okno« > litavsko langas »Fenster, okno«.

 

V nadaljevanju se Karel Oshtir loti starih virov za Ante: Antes, Anti, Antae, Antai, Anthaib(3)  je slovanska drzhava, ki se pojavi v juzhni Rusiji tekom 3. st.n.sht. ter izgine v zachetku 7. st.. O slovanskem poreklu Antov nihche ne dvomi, medtem ko so zgoraj omenjeni Veneti predslovanski in predgermanski (=ilirotrashki) avtohtoni Zakarpatja in vzhodne Nemchije, njihovo ime je preneseno na slovanske doseljence (podchrtal L.V.): (a) med Germani in Slovani se je ohranil pas avtohtonih Venetov, katerih ime so Germani po germanizaciji (oziroma slavizaciji) teh ostankov razshirili na Slovane; (b) *Vet v Vjatichi odrazha morebiti predslovanski *Venet : Vent>Vent, ki so se slavizirali (str. 48).

To Oshtirjevo razlago se mi zdi potrebno takoj komentirati. Medtem ko so Slovani iliro-trashki substrat v Zakarpatju vse do ozkega pasu, ki naj bi ostal, tako poslovanili, da je za njim komaj kaj ostalo v jeziku, pa so se Veneti ohranili v omenjenem ozkem pasu. In podobno z germanske strani. Kako? Zakaj? Seveda lahko zachnemo shpekulirati in najdemo poljubno mnogo razlag. Osebno mislim, da je tu Oshtir obstal, ker bi z dokonchno oznako Venetov kot Praslovanov dregnil v pangermanski osir... Svoje mnenje opiram zhe kar na Oshtirjevo pripombo (3), saj so Langobardi bili she leta 117. n.sht. zahodno od Labe, v spodnjem toku reke Veser  v Severnomorskem primorju okoli Bremna, leta  476 so ob zgornjem toku Visle okoli Krakova, od tam so shli v Panonijo, od koder so jih 568 potisnili Avari (Obri) v severno Italijo, leta 600 pa so zhe zavzeli dobrshen del Italije. Torej so bili pod Karpati nekaj chasa v 5. st., kar je veliko prepozno za chasovne razpone v formuli: Predindoevropejci (=megalitska ljudstva) = Predslovani>Praslovani>Slovani, ki zajema veliko daljshe chasovne razpone tisoch in vech let, che naj vse uskladimo z zgodovino megalitskih kultur z Iliri, Traki itd. Poleg tega velja, da so Anti zhiveli veliko jugovzhodneje, tam nekje nad Chrnim morjem, toda za to ima Oshtir razlago... (op. 3) 

 

Opomba 3:

Anthaib so prevzeli Langobardi od Slovanov, ko so se ob Karpatih pomikali proti jugu. Zaradi tega je treba -eb- formant  v predslovanskem Dudl-ebi (Dudl- iz *Daudl ali Deudl, ki je staroevropska genetivna izpeljanka iz *deud »natio« (prim. predgalsko Deudoriks ipd.), Velt-ebi, izvajati iz –aib. Ko so Germani zadeli ob Visli po absorbciji Venetov na Slovane *[W]antaib, so ohranili ednino *ant v zahodnogermanskem pomenu »Riese; velikan«, mnozhinski formant –aib pa so spremenili v starovisokonemshko –eiba »Gau; okrozhje« - pri tem se nam ni ohranil simpleks (nezlozhena beseda) in tudi germanski izvor ni dokazan.

 

S tem svojim zakljuchkom v opombi je Oshtir jasno pokazal, da je povzel nekaj nedokazanega! Zato je zanimivo, kako Oshtir potem nadaljuje. Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane (podchrtal L.V.); za to govori: (a) delitev Slovanov v dve glavni plemeni: Sclaveni in Antes po Jordanesu (Get. 34, 35), posebej she, che je slovanski ot<[w]ant »Ant« shele slovanski refleks prvotnega *Want, *Went »Venet«. (b) Niederle postavlja zibelko antske drzhave v Volynj, torej v osrchje zakarpatske pradomovine Slovanov; (c) ko so trchili Germani po absorbciji Iliro-Trakov v vzhodni Nemchiji ob Slovane, so jih spoznali pod imenom *Ant, che je zahodnogermansko *ant »Riese; velikan«, ohranjeno v anglosaksonskem ent in v novovisokonemshkem narechnem enz »Riese«, izposojeno iz slovanskega *ot »Ant«.

Oshtirjeva povzemanje po Niederleju, da so Germani trchili na Slovane, kazhe na zgodovinopisno smer, da so Germani prodirali proti vzhodu, da jih potemtakem tam prej ni bilo in da so oni osvajali tamkajshnja ozemlja, ne pa da je bilo vse to zhe prej germansko, od koder potem teorija o Indo-germanih.

Po Oshtirju, ki se opira na lingvistichne analize, je ime Veneti paleoevropskega izvora, ni pa izkljucheno, meni, da w- v Veneti:Anti izvira iz prefiksa (= t.j. besedotvorno obrazilo, predpona), vendar je spricho uporabe korena *ant edinole za Slovane prehod went: want>slovansko *[w]ant vseeno verjetnejshi (str. 49).  Che pa predpostavimo drugo mozhnost, da gre za indoevropsko izhodishche, se mora zaradi neslovanskega izvora korena *wa/en(a/e)t  uposhtevati predvsem iliro-trashko mozhnost.

Razmerje med germanskim *wenedt ali *wenadt in slovanskim *vent>vet, *[w]ant<*want spominja sicer na latinsko anat: starovisokonemshko enit<aneð napram litavskemu antis, slovansko oty (indoevropska praoblika *anet, ant), vendar je slovansko *went:*[w]ant izvajati iz iliro-trashkega *went, *want (> baltoslovansko *went, *want) oziroma iz *went, *want z ilirotrashko redukcijo e/a vokala v  , oziroma v > – .

Oshtir nadaljuje, da se deblo *wenet, *wenat baltijskih in zakarpatskih Venetov (pochrtal L.V.; torej so bili Veneti tudi v Zakarpatju!) ponavlja v gornjeitalijanskem Enetoi, Ouenetoi, dardansko Enetoi, galsko (Armorica) Veneti, lacus Venetus v Alpah; spricho paflagonskih v Iliadi, II 852, omenjenih Enetoi je keltski izvor tega korena izkljuchen (podchrtal L.V.). Semkaj stavijo tudi ilirsko Enedi, kjer kazhe izhajati iz grshkega *[w]enedoi, dasiravno bi se dalo *enet, *enat poleg *wenet, *wenat razlagati tudi na podlagi staroevropskega = predindoevropskega w-prefiksa.

Oshtir opozarja na svoje stalishche, da je bila predindoevropska staroevropshchina v sorodu s hamitshchino v severni Afriki ter s starimi prednjeazijskimi jeziki. Medtem ko je w-prefiks v staroevropshchini ohranjen zgolj v petrefaktih, najdemo v nekaterih hamitskih in prednjeazijskih jezikih ta prefiks she v zhivi rabi!

Prav bo, da vsaj nakazhemo hamitske jezike, te danes govore Hamiti, ljudstva severne in vzhodne Afrike; sorodni so semitskim ljudstvom (Arabcem idr.); glavni predstavniki so Berberi, Kabili, Tuaregi, Rifanci, Nubijci, Gala, Somalci, Danakilci, Guanchi (na Kanarskih otokih) itd.; hamitsko-semitskega izvora so Egipchani in Kopti, torej so to zhe davno znana ljudstva. Prav tako so zelo starega izvora Semiti, skupina ljudstev, ki zhivijo v dezhelah Blizhnjega in Srednjega Vzhoda, v severni in severovzhodni Afriki. V antiki so bili znani Akadijci (Asirci in Babilonci), Aramejci (Sirijci idr.) in Kananiti (Zhidje, Fenichani s Kartazhani, Moabiti, Amoriti idr.); danes so to Arabci, Zhidje in del Etiopcev (Amharci idr.) in jih je okoli 110 milijonov. Semiti so do dandanashnjega mochno prevladali nad Hamiti.

Oshtir prav na primeru w-prefiksa najde sorodnosti tako z berberskimi dialekti kakor s staro egipchanshchino. Seveda pa se osredotocha na staroevropske jezike, kamor sodi tudi baskovshchina, in navaja primere tudi s slovanshchino:

ezko, baskovsko, slovansko voskъ, litavsko vashkas < *washk (str. 53);

bizi, »zhivljenje«, < *witswi, bitswi: etrushchansko zivas »lebend?«, shvalce »vixit« (str. 57) ipd.

Glede drugih povezav, ki jih Oshtir  uporablja v svojih razchlembah, so nekatere prav vznemirljive, tako npr. za Apenine:

vapьno (> sekundarno vapiti) slovansko »Kalk; apno) < *wapenn, ligursko Penninus > Poeninus mons; etrushchansko Appenninus (< A-p-)mons, pen-th-na »Stein, kamen«, latinsko Penates »Götter des Herdfeuers; bozhanstvo ognjishcha« (che iz *pen »Stein > Herd«). K *pen »Herdstein > Herd« tudi penestes kakor ognjь:ognjishtь »mancipium; lastninska pravica«, etrushchansko > latinsko atrium »* Herdraum > Mittelraum des altitalisches Hauses« (hadra id est petra [r <> -] > etrushchansko etera z a<>e (str. 58);

Velesъ, predslovansko, »Seelengott; bog dushe« < *weleps : etrushchansko *laps > las > starolatinsko lases »Geister; duh, prikazen« (etrushchansko lupu »mortuus«); preko s<>ss latinsko lessus »Totenklage; mrtvashka tozhba« (str. 59);

velьb(l)odъ, predslovansko, »camelus« < *wulbland + velь »magnus (v-  je nabrzh slovanski v pred ъ!) (str. 59);

netopir, [x]netopyrjь, predslovansko, lat. saurix »eine Eulenart; vrsta sove«; za xne- »Haut; kozha« = litavsko shikshno; za *tpr <> *(t)sh(w)r prim. z baskovskim sabur »souris; mish« (str. 60);

ьstъba, predslovansko (germansko *stub »Stube; izba, soba«), likijsko *istu, bazi > isbazi gr. soros; coffin; krsta«, lat. vestibulum < *westub (str. 60);

vidla, predslovansko, »Gabel; vile, vilice« < *widh[u]l : etrushch. *dhulskn > lat. thu[l]scna > fuscina »Dreizack; trizob«; etrushch. *dhun »3, tri« > thun, thu; *skn < sken, s(a)cena »Haue des Pontifex; motika, rovnica (vrhovnega) svechenika (str. 61);

*wingar : *ingar  »rot; rdech« > bask. chingar »etincelle, braise, charbon; iskra, zherjavica, oglje,«, injar, inhar : gorri »rot; rdech«, gar »Flamme; gorech, plamen« (str. 61); *vigъnjь, predslovansko »Schmied(e) < *wigubnj : kelt. *gobann »Schmied; kovach, kdor dela pri vignju, z ognjem« (str. 61);

virajь, predslovansko, »Paradies« < *wiraju (che ne iransko po Vasmerju iz *vь Ir) : rajь (str. 61);

Visla, predslovansko (s ks>s proti ksh>kx) = germansko *Wixsl < *wiksl (ks<>sk), lat. Visculus < wiskl (:iksl > slovansko Isla »pritok Visle«) : predbaltsko > egipchansko sacal »jantar« (s<>st), predslovansko stьklo »*jantar« > steklo; *wist[k]l > german. *Wistlo »Weichsel = lat. Vistula (str. 61-62);

vitegъ, predslovansko, »eques; vitez, konjenik, jezdec« < *w-i-tem-g: -tem-  preko (t<>d) v etrushch. damnos (ippos), predslovansko *demtel »Pferdekraut; konjska zel« > detel »Klee; detelja« (str. 62);

tele, predslovansko, lat. vitulus »Kalb« < *w-i-tel (str. 62);

vivьlga, predslovansko, »Oriolus galbula, vuga, kobilar« < *w-i-wilig : i-vьlga : vьlga > vuga (str. 62);

vьrtъ, predslovansko, »hortus« (: vьr[to]tъpъ ali vьr[to]tъbъ »hortus, spelunca; vrt, nasad, zelenjava, jama, votlina« : etrushch. tupi = karijsko taba “petra” ?) < *wirt, iliro-trashko *irt < hortus (str. 63);

*ebdzhur > ezvъ, predslovansko, »Dachs; jazbec«, *webdzhul, baltoslovansko abdzh[u]r (abtsh[u]r?), prusko wobsrus, litavsko obshrus. Vobesca ibersko »Wald bei Bilbilis« < *w-o-besh : romansko a-bs-us »unbebaut; neobdelan« : bask. baso »foret; gozd« (str. 62);

Vogesos > Vosegos, Vosagus, Vasagus, galsko »Vogesen, Vosges« < *woges, o<>e ter ks<>s(s),  ligursko Vesulus pinifer : *gesust > irsko gius »Kiefer, g<>k; bor«, germansko *kezn > *kena »Kien; smolnica, derenica, sovoj (gl. Janezhich – JAN)«, juzhnoslovansko  narechno ma-cesnъ (ke>ce !)(str. 63);

nedъro, predslovansko, »kolpos; zaliv, prsi, nedra, vagina«, *vъn nedъra > vъn edъra !, grshko nedus »ventre; trebuh«, *w-e-ntl, etrushchansko netshvis »haruspex; vedezhevalec iz drobovja zhivali«; * netsur spada s ts<>t/d k slovanskemu nedъro (str. 65);

setь(nъ), predslovansko, »extremus; skrajen«, preko s<>r baskovsko *rutin>uruti, *urrut[i]n>hurrun,  z  u<>i  pa *urritn>urrin »loin; dalech, redko« (str. 66) prim. od-soten;

voskъ, predslovansko, litavsko vashkas < *washk »Wachs«, [shk<>ksh] germansko *waxsa < *wapshk, latinsko apis »Biene; chebela«, *waban, *wabon (str. 66);

vapa, predslovansko, »stagnum, mlaka, luzha ipd.« < *wap : zahodnogermansko narechno ap(p) v rechnih imenih (str. 66);

*wenter, baltoslovansko, »Art Netz; vrsta mrezhe« (>slovansko veterь, litavsko ventaris) < *w-e-nt-er: nat > germansko *nat, not »Netz, mrezha«, prusko noatis »Nessel; kopriva« lat. nassa »Fischreuse; ribishka vrsha, sak« (str. 67);

*wepr, baltoslovansko, »Eber; merjasec« (>letishko vepris, slovansko veprь) < *wepr (e<>a) : lat. aper, starovisokonemshko ebur, grshko kapros (str. 67);

*vi[k]snja [ks<s] > vishnja [ks<>sk], predslovansko, *wiksaxn/l »Weichselkirsche; vishnja« (starovisokonemshko wihsela, severnonovonemshko wessel, romansko *viscj > ital. visciola itd. (str. 68);

konjь, predslovansko, *wikpo »Pferd; konj« (> grshko ippos, ikkos) < *w-i-kp : keltsko *kapp > sirijsko capall, kimrijsko ceffyl, (pp<>b) galsko Caballos, grshko kaballes, latinsko caballus slovansko kobyla, latinsko cabon, *kabn > slovansko konjь (str. 69);

vixla > vila, predslovansko, <wish(ax)l, (kakor zhi[x]la : litavsko ginsla) spada z i<>o k baltskemu *woshun  (n/l<>- ) »junge Frau« > litavsko *wuoshwje > uoshve »Mutter der Frau«, keltsko narechno *gwox[w]ið > kimrijsko gwaudd, starokornvalsko guhit, bretonsko gouhez, latinsko voxor, [v]uxor »die rechtmässige Frau, zakonska zhena« < *waxksh; ksh- »nympha, junge Frau« iz *kaxs »jung, mlad«, v etrushchini husrnana »juvenilis; mladosten«, hushiur »mlad«, grshko nannos »majhen, palchek«. Iz *wish(ax)l »nympha« z numfe>numfutsa = nevesta>nevestъka »Wiesel; podlasica«, tudi germansko *wisulon »podlasica«, *awis(e)l > aielouros, ailouros »chat, chatte; machka«. K semaziologiji (=semantika, pomenoslovje) morebiti tudi slovanska lasiæa »Wiesel; nevestica=podlasica) : etrushchansko lasa »*Jungfrau>dienende Gottheit; *devica > sluzhabnica bozhanstva« (str. 70); itd.

 

Vse, kar je oznacheno kot predslovansko, predgermansko itd., je treba obravnavati kot skupno osnovo, ki naj bi po Oshtirjevem mnenju preshla iz predindoevropskih jezikov v indoevropske. Oshtir na temelju svoje podrobne pripravljalne razchlembe zgledov sklene, da se sme primerjati *wenat, *wenet : *ant »Venet > Slovan« z alarodskim *ant(h) »chlovek« (v predgrshchini anthropos, predhetitshchini antuhsh) (str. 70), vendar je slovanski *ant v Antis in iz tega anglosaksonski ent, novovisokonemshki narechni enz »Riese; velikan«, najbrzh shele slovanska analogichna stavchnofonetichna tvorba iz *want < *want (kakor vosa > osa, vosъ > osъ itd.) in * want se lochi od *wenat, *wenet : * want > slovansko *went le po a<>e. Zato tudi ne sodi venetski *wen v Veneti k *wen(n) v retski Venostes, Vennonetes »Alpenvölker; alpsko ljudstvo«, ker se ta *wen(n) ne dá odcepiti od retskega *enn v Ainos , Aenus, Enos, In »reka Inn«, in dalje od predromanskega, galskega  venna »Schleuse, Mühlgraben; zatvornica, mlinski jarek«.

Oshtir se je v tem svojem temeljitem jezkoslovnem traktatu seveda oslanjal na lingvistichne zakonitosti, toda treba je takoj dodati, da so drugi slovechi jezikoslovci, med katerimi je npr. Devoto (kot lahko preberemo tudi v tej knjigi), v 3. tisochletju pr.n.sht. postavili Venete v Panonijo, od koder naj bi se kasneje preselili v severno Italijo po kopnem in v srednjo Italijo chez morje.

To njegovo nelagodje je zachutiti v nadaljevanju (str.71), ko pravi, da nekateri sicer vezhejo Venet z indoevropskim *wen > starovisokonemshko wini »prijatelj« itd., in tudi Avesta pozna vathva »Schar, Herde; krdelo, trop, chreda«, kar bi prishlo v poshtev ob morebitnem indoevropskem izvoru korena *wen/o/t : *wont (> slovansko *want > *[w]ant). Vendar je zaradi predindoevropskega porekla venetskega jezika (podchrtal L.V.), na katerega se je ulegla centralnoindoevropska plast, *wen(e/a)t, *went > baltoslovansko*went <> *want > *want > slovansko *[w]ant najbrzh sorodno s pribaltskimi Oueltai, ki jih omenja Ptolomej III 5, 10 in katerih ime tichi tudi v imenih zahodnoslovanskih  ljudstev Velti, Veleti, Veletabi (< slovansko *Veltebi; komaj da < *Veltove), Velatabi itd. > visokonemshko Wilzi (z<t). To ime prikljuchujejo k predbaltoslovanskemu *wa/elt > *wa/elt »Riese; velika« v starocerkvenislovanshchini vlatъ, rusko veletъ, volotъ, poljsko wielot in je po pomenu identichno s predbaltoslovanskim *went > *went »gros; veli« v slovanskem komparativu vetjь »vechji«; k -en- iz -en- primerjaj rastochi naglas v srbshchini-hrvashchini veæe, veæ, slovensko vech, letonsko Venjta »Velikaja« = litavsko Venjta (str. 71).

Podchrtal sem “predindoevropsko poreklo venetskega jezika” zato, ker je Oshtir o tem preprichan; pa je res tako? Da in ne! Po teoriji kontinuitete bi morali biti Veneti prisotni na teh prostorih zhe tisochletja pred n.sht., torej vsaj v neolitiku, che ne zhe prej. In prav po teoriji kontinuitete je treba njegovo t.i. “predindoevropsko Evropo” zavrechi in jo nadomestiti s kontinuirano naseljenimi ljudstvi, to pa so med drugimi, kot pravi Mario Alinei, tudi Slovani in Slovenci na sedanjih ozemljih in tudi v Vzhodnih Alpah.

Oshtir nadaljuje, da je pri tej razlagi imen Venet : Ant in Velt podana ne le etimologija (predslovansko *vel(t) »gros; velik«, *vent), ampak tudi prehod e<>a v Venet : Ant kakor v wielot : vlatъ, in kochno mozhnost izvajanja narodnih imen Venetov: *We/ane/a/t <>*We/alt. Nekateri k temu dodajajo she Azh-vinchei (Buga, Rocz. slaw. VI 27) (str. 71).

Oshtir meni, da na podlagi njegovih raziskovanj ni izkljucheno, ker se pojavlja osnova *waxl tudi v baskovshchini *wal > al (primerja Enetoi poleg Veneti) »pouvoir; moch, oblast«, da gre za staroevropski, predindoevropski izvor korena, saj poleg tega najdemo na podlagi staroevropskega prednjeazijskega w<>h (<> f <ph), k temu likijsko uhe <> uwe, wata <> hata, etrushchansko Ve[r]sta <> *Horsia > Horchia »Göttin des Herdfeuers; boginja ognjishcha« (etrushch. verse »ogenj«), she baskovsko *hant > handi  »velik« iz *phant preko *fant, chemur odgovarja s prehodi f > b > w predbaltoslovansko *waxn(ax)t »velik«  (str. 72).

Oshtir pa postavlja she drznejsho predpostavko, kar seveda spet opira na jezikoslovne analize, da pred  n v staroevropshchini prehaja asimilatorichno p>m, npr. cybindis > kumindis, torej poleg *paxnt »velik« tudi *maxnt, ohranjeno v etrushchini mantisa »additamentum; dodatek, dostavek«, predkeltsko *mant > irsko meit »velik«, zato ni neprichakovano poleg omenjenega predbaltoslovanskega * waxn(ax)t  »magnus, Venetus« tudi *maxn(ax)t , torej *Ment > *Ment »Venet«, ohranjen morebiti v baltskem estuariju (morska plitvina, laguna, mlaka, zatok) Mentonomon nomine (Plinij 37, 35) (str. 72).

Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe  n<>l so nastali Veneti za predslovansko welt >welt> zahodnoslovansko Veltebi – kjer je oblika -eb- za oznachevanje imena ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz slovanshchine preshla tudi v langobardsko Anthaib) iz -aib-  in se pojavlja tudi v sicilijansko-trashkem -ib- – tako *we/ame/t v Veneti-Antes <> *welt v Veltebi primerjamo s predslovanskim *went > *went > vet »velik« <> *wel  v vel »velik«, *we/alt > ve/alt > ve/oltъ »velikan«.

Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti=Anti; vendar bomo v nadaljevanju videli, da se dá to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, tudi uposhtevajoch zhe na zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vêtьskê k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

*

 

Che spomnimo, da je Karel Oshtir oznachil v svojih lingvistichnih raziskavah predindoevropske jezike kot megalitske jezike, med temi naj bi bila tudi etrushchina in venetshchina, je vsekakor prav, da se ozremo na tisti chas megalitov tudi po nashem ozhjem, slovenskem ozemlju. So kakshna znamenja megalitske kulture tudi pri nas?

 

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.