Revija SRP 73/74

Lucijan Vuga

SHAHOVSKA KRALJICA I. del

 

SHAHOVSKA KRALJICA
(Posodobljena grshka tragedija brez epiloga)
II. del
Posvecheno avgusta 1947 ugrabljenemu in izginulemu dr. Andreju Urshichu – Slavku Hribovcu.
Delo je nastalo v drugi polovici osemdesetih let 20. st. in dolgo ni nashlo poti v javnost. Shele leta 1998 je dozhivelo krstno izvedbo na Radiu Trst, z vech ponovitvami.
 
OSEBE (glede na okolishchine se lahko uporabljajo grshka imena):
Slavko (Megaleio)
Marija (Entimea)
Vanja (Teodora)
Boris K. (Agonistes)
Prvi prishlek (Protoerhomai)
Drugi prishlek (Deuterohomai)
Major Stuart (Epimeletes)
Adjutant majorja Stuarta (Boetos)
Kapetan UDBE (Ploiarhos)
Polkovnik UDBE (Sintagmatarhes)
Vojak UDBE (Stratiotes)
Tajnica polkovnika UDBE (Gramatea)
Nachelnik I. odseka (Protoproistamenos)
Nachelnik II. odseka (Deuteroproistamenos)
Kurirka (Ageliofora)
Zhenska iz Volarjev (Ginaika)
Fantek z njo (Mikroagori)
Grobar iz Tolmina (Tafos)
*
Beli glas – shahist (Leukoskaki - fono)
Chrni glas – shahist (Mauroskaki - fono)
zhrtev, ugrabljeni publicist in opozicijski politik
Slavkova sestra
Slavkova sestra
eden najvishjih funkcionarjev iz Ljubljane
sumljiva oseba ob srechanju v gozdu
sumljiva oseba ob srechanju v gozdu
oficir angleshke policije
 
prebegnil iz Ljubljane v Trst
shef UDBE v Ljubljani
 
 
podrejen polkovniku
podrejen polkovniku
tragichna figura, ki so jo izrabili za predajo ponarejenega pisma Slavku
___________
* (Op. avt.: UDBA – shirshe uporabljan izraz za jugoslovansko tajno policijo, katere kratice so se z leti spreminjale, skladno z reorganizacijami.)
 
 
 
 
IV. PRIZOR
(Igra se je polno razvila in slutiti je njen konec.)
 
BELI GLAS
Najpomembneje je ugonobiti kralja.
 
CHRNI GLAS
Kralj je dobro zavarovan.
 
BELI GLAS
Po tehtnem premisleku je morda le mogoche najti prave poteze.
 
CHRNI GLAS
Le che so figure slabo razpostavljene naokoli.
 
(V pisarni shefa UDBE v Ljubljani.
Velika, prostorna pisarna z debelimi preprogami, oljnatimi slikami, z orehovo, poloshcheno stilno mizo, z velikima portretoma Stalina in Tita. Polkovnik UDBE v brezhibni uniformi. Pravkar odhaja iz pisarne tajnica s pladnjem kozarcev in kavnih skodelic.)
Vstopi vojak UDBE, salutira. Za njim vstopita zhenski. Vojak se brez besed umakne – rutinirano. Zhenski brez oklevanja stopita proti pisalni mizi...)
 
POLKOVNIK UDBE (naravnost, da bi chimprej opravil):
Zdravo! Zdaj sta tu. Kaj hocheta? Kar naprej pisarite v Ljudsko skupshchino, komisijam, predsedstvu republike... , da, celo Zdruzhenim narodom! (ukazujoche) Sedita!
 
MARIJA (odlochno):
Gospod polkovnik, naj dodam: in zaporom in tozhilstvu in sodishchu. Nihche nichesar ne ve – razen che vi veste!
 
POLKOVNIK (prikrito samovshcheno):
Kako to mislite: vi? Saj nismo vsemogochni! Celo iz tujine pritiskajo po diplomatski poti. Che ne bi interveniral Boris K. ...
 
MARIJA (se ne dá):
Prav k njemu sva hoteli. Ali nima korajzhe, da bi si pogledali v ochi?
 
POLKOVNIK (preteche):
Nikar tako, brzdajte jezik! Ali mislite, da se mora predsednik ukvarjati prav z vsako malenkostjo?
 
VANJA (Marijina sestra; prizadeto):
Za vas je smrt chloveka – malenkost. Najin brat je bil. Doma je strta mati.
 
POLKOVNIK (ve, da ga je polomil, toda to mu ne gre do zhivega, profesionalcu):
Vsa stvar se je zgodila pod “ZA-VEZ-NI-KI” (ironichno), do katerih je bilo vajinemu bratu zelo veliko. Zakaj se njihova policija ni potrudila, da bi razjasnila primer? Kaj imamo mi s tem?
 
VANJA (uporno):
Najinemu bratu ni bilo do Anglo-Americhanov, zavezniki pa smo si bili, mar ne, ko so prihajale poshiljke pomochi. Bratu je shlo za demokracijo.
 
POLKOVNIK (zaripel, skoraj zavpije):
Kdo bo nam dajal lekcije iz demokracije? Pri nas je prava ljudska demokracija, ne pa kakor tam chez, kjer se stranke polastijo oblasti in slepijo ljudstvo z lazhnimi utvarami, da na volitvah lahko odlochajo. Pri nas so ljudski odbori, ljudska skupshchina. Oblast ima delovno ljudstvo, proletariat. Konec je izkorishchanja chloveka po chloveku, ki bi ga radi nekateri tako imenovani “demokrati” – kakrshen je bil vash brat – spet uveljavili.
 
VANJA (preudarno):
Slavko je bil velik narodnjak. Res ni bil z vami, toda tudi na drugi strani ni bil. Veliko je naredil za svoj narod. Nasha druzhina je bila vselej v prvih vrstah za slovenstvo.
 
POLKOVNIK (znizha glas, ne pa tudi pretenj):
To ni dovolj, svoj narod ljubiti – gre za svetovni proletariat, za vse izkorishchane ljudi tega sveta. Treba je gledati in razmishljati internacionalistichno – edino komunizem je resnichno human in more prinesti odreshitev ter blaginjo najshirshim mnozhicam. Narod pa – narod je nevarna rech, kaj hitro se to sprevrzhe v nacionalizem. In potem je tu nacional-socializem, fashizem. S tem smo enkrat za vselej razchistili.
 
VANJA (uvidi, da v tej smeri nima smisla nadaljevati):
Toda ali o Slavku kaj veste? Ali vam ni policija iz Trsta poslala dosjeja o tem primeru?
 
POLKOVNIK (nejevoljno):
Ampak kaj sitnarite, poslali, poslali? Dosje. Kaj pa so ugotovili? Nekakshna nesramna namigovanja. Stari imperialistichni triki. Nich stvarnega. Ali se spodobi za tako renomirano policijo (za kakrshno jo Anglezhi imajo), da operira z nekakshnimi indici? Nesposobni so bili, najprej za vzdrzhevanje reda na svojem podrochju, hochejo pa se tudi opravichevati za neuchinkovitost, valech sume na neidentificirane agente tujih sluzhb.
 
VANJA (vztraja):
Zagotovo vemo, da je bil prav Boris K., malo pred ugrabitvijo najinega brata, pri njem v Kobaridu...
 
POLKOVNIK (ukazovalno):
Pochasi dekle! Kdo lahko zagotovo trdi, da je bil vajin brat ugrabljen? Padel je, ponesrechil se je, morda je celo kaj popil tisti vecher...
 
VANJA:
Slavko ni pil. Kaj pa zhica chez pot?
 
POLKOVNIK (z naucheno logichnostjo):
Zhica? Ali je bila sploh njemu namenjena? Lahko so se fantje dajali med seboj zaradi deklet, doletelo pa je njega, potem pa so se v strahu razbezhali...
 
VANJA (nejeverno):
Kam je pa izginil?!
 
POLKOVNIK:
Kdo ve, ali ni zaradi udarca izgubil spomin pa je kam zablodil. Celo upati je, to ne bo ne prvi ne edini primer na svetu, da se kar naenkrat od nekod pojavi, ko se mu povrne spomin.
 
VANJA (ga gleda z veliki ochmi):
In vi to verjamete?
 
POLKOVNIK (kot da je preslishal, a ni):
Tudi za vas je bolje, da v to verjamete. Morda se vrne. Mi mu sedaj nich nochemo, cheprav nam je vseskozi metal polena pod noge. Chudno partijo je igral, vlekel je napachne poteze. Saj je bil dober shahist in je vedel, da ima vsaka otvoritev svoje logichno nadaljevanje. Dober shahist se neprenehoma uchi od drugih mojstrov!
 
VANJA (branech brata):
Slavko je bil zvest svojemu preprichanju, ni menjal barv, kot so se spreminjale situacije na politichni shahovnici!
 
POLKOVNIK (spet vzkipi):
Ponovno vaju opozarjam! Kam merita s temi namigovanji na spreminjanje barv?
Pravzaprav, viii, “gospodiiichna” Vanja, ali ni ljudska oblast dobro poskrbela za vas? Uchiteljica ste v Spodnjem dolu – to ni velemesto, toda mir imate in sluzhbico.
Lepi in mladi ste, kakshnega krepkega fanta si dobite pa bo druzhinica tu... Pozabite na vse. Ne meshajte se v politiko, ki je bila tudi bratu v pogubo. Glejte v svetlo prihodnost, ki jo tako zanosno gradijo mnozhice.
 
VANJA (nepomirljivo):
Toda o Slavku nekaj veste, che pravite: je bil... Vse v preteklem chasu. Torej ga ni vech?
 
POLKOVNIK (obvlada se, cheprav je to zanj tezhko):
Kaj toliko vrtate in tehtate vsako besedo? Kdo ve, kje je; morda v Ameriki, Argentini... Je zhe imel svoje razloge, navelichal se je vsega skupaj, spoznal, da je bilo brezupno, kar je pochel, saj so bile proti njemu mnozhice in ljudska oblast. Spomnite se na mnozhichne demonstracije v Gorici, za prikljuchitev Primorske k Jugoslaviji.
Se vam bo zhe oglasil.
 
MARIJA (preseneti):
Ali ste kaj povprashali kurirko, ki mu je tistega vechera prinesla pismo?!
 
POLKOVNIK (pripravljen na vprashanje):
She sam sem jo zaslishal. Zapretil sem ji, da naj skrbno premisli, kar bo govorila, da ne bo segla roka ljudskega sodishcha tudi po njej. Dobila je pach pismo od neznanca. Vajin brat je imel veliko stikov, dobro vemo, kako na shiroko je razpredel mrezhe.
 
MARIJA:
Ali ga je vsaj opisala – njegov govor, kako je bil oblechen? Je bil domachin ali od dalech – Slovenec ali tujec? Nashim ljudem take stvari ne uidejo!
 
POLKOVNIK:
Ali bi radi vedve nas uchili, kako se taki stvari strezhe? Ali se gresta privatni detektivki? Kako naj se uboga zhenska spomni, che pristopi neznanec, bezhno izrochi pismo in v dveh besedah narochi, komu naj ga preda?
Jaz si vaju zhe kar nekaj chasa ogledujem. Prijetni dekleti in bistri sta. Morda vaju she kdaj obishchem, pa se kam zapeljemo skupaj. Vse zhivljenje je she pred vama, uzhivajta ga. Krute stvari so se dogajale in se she dogajajo na svetu, toda pred nami je svetla prihodnost.
 
VANJA (hoche she nekaj rechi, a le zamahne z roko, potem pa se le odlochi):
Pozdravite Borisa K. (To je bilo izrecheno s posebnim poudarkom in z najbolj skrito vsebino.)
 
(Marija in Vanja vstaneta; ne da bi se rokovali in pozdravili, odideta, vmes z obeh strani nekakshni gibi, ki so prazachetek ali praostanek zaznavanja bitij ob blizhnjih srechanjih. To so bolj znamenja, kako iti drug mimo drugega, da ne pride do spopada.)
 
POLKOVNIK (si prizhge cigareto, dvakrat globoko vdihne in puhne, pozvoni).
 
TAJNICA (odpre vrata, usluzhno):
Prosim, tovarish polkovnik?
 
POLKOVNIK:
To, kar ste pravkar posneli, izbrishite! Nich pomembnega nismo izvedeli. She naprej velja: do tega primera imam dostop le jaz. Vrhu bom porochal osebno, ustno!
 
TAJNICA (navajena, da ne sprashuje, da ji izrecno rechejo, kdaj naj gre, odhaja.)
 
POLKOVNIK (medtem ko ona odhaja, ji narochi):
Poklichite mi takoj nachelnika chetrtega oddelka!
(Tajnica odide, polkovnik sedi, gleda nepremichno nekam v daljavo.)
 
NACHELNIK IV. ODSEKA (vstopi, obnasha se korektno):
Zdravo!
 
POLKOVNIK:
Ali je iz Trsta kaj vesti o prebegli svinji?!
 
NACHELNIK:
Ni ga vech v Trstu. Prishlo je do tezhav; nash najbogatejshi vir informacij je usahnil – Anglezhi so ga zaprli, ker je okradel vojashko skladishche in chrnoborzijanil. Kolikor vemo, Anglezhi niti ne slutijo, da je delal tudi za nas.
 
POLKOVNIK (pozorno poslusha):
In che bi zvedeli, da je imel njihov oficir povezave z nami?
 
NACHELNIK.
Nich hudega, ne pozna nikogar razen neposredne zveze. Od njega smo le sprejemali. Politika ga prav nich ne zanima, za denar mu je shlo.
 
POLKOVNIK (nezaupljivo):
Vseeno. Zabrishite vse sledove. Nasha zveza naj se umakne.
 
NACHELNIK:
To smo zhe izvedli. Rutinsko!
 
POLKOVNIK:
In oni podlezh?
 
NACHELNIK:
Rahlo sled imamo. Morda ga bodo spravili v Avstralijo. Preverjamo. Pet skupin smo aktivirali v ta namen.
 
POLKOVNIK:
Ali ga na poti tja dol lahko doleti kakshna nesrecha?
 
NACHELNIK:
Seveda. Ugotovili smo, da je pri Anglezhih izpraznil “vrecho”! in jo celo otresel, da ja ne bi ostalo zrnce v njej. Nam pa tako nima vech kaj povedati. Odsluzhil je...
 
POLKOVNIK:
Ukaz potrjen: nesrecha. Vsekakor bi bilo najbolje na ladji. Morda tako, da izgine med valovi...
 
NACHELNIK: Razumem. Ker sem zhe tu, bi vprashal zaradi direktive sht. 21. Nadzorujemo vse stike nashih s sovjetskimi oficirji – toda to postaja hkrati obsezhen posel, saj te stike politichno in v javnosti podpirajo in vzpodbujajo.
 
POLKOVNIK:
Ta direktiva je z najvishjega vrha. Koliko mozh she potrebujesh?
 
NACHELNIK:
To bom sporochil she danes. Pravkar dodelujemo operativni nachrt.
 
POLKOVNIK:
Poleg tega je treba she dolochiti posebno manjsho skupino, za katero drugi ne bodo vedeli in bo delovala neposredno po mojih direktivah; to je za supernadzor.
 
NACHELNIK:
Ali naj med te vshtejem tudi one, ki so jih poslali iz Beograda?
 
POLKOVNIK:
Da, tako.
 
NACHELNIK (vstane, pozdravi in odide).
 
TAJNICA (vstopi):
Tu je tovarish nachelnik prvega odseka, ki ste ga zhe prej narochili. Ali naj vstopi?
 
POLKOVNIK (pokima).
 
NACHELNIK I. ODSEKA (smehlja se, nekako tako, kakor da se pochuti enakega svojemu nadrejenemu, morda zhe nekoliko nad njim; pomenljivo):
Si pa kar delaven danes; chlovek mora kar chakati, da pride na vrsto...
 
POLKOVNIK (kot krotilec pred levom, ki mu bo morda nekega dne strl glavo med nastopom v areni):
Stvari se kopichijo. Ali si pripravil?
 
NACHELNIK (dvoumno):
Pripravil; in she vech kakor to...
 
POLKOVNIK (oprezujoche):
She vech? Kaj naj bi bilo – vech?
 
NACHELNIK (sprenevedavo):
Preverili smo preteklost, poreklo, obnashanje med NOB, kako sedaj izpolnjujejo naloge...
 
POLKOVNIK (previdno kot pred kacho, ki lahko pichi):
Toda to je bilo vendar narocheno!
 
NACHELNIK (kot chlovek, ki ve, da je blizu cilja):
Da, in prav za vse nashe pripadnike brez izjeme! (To poslednje s poudarkom.) Vse!
 
POLKOVNIK (se komaj vidno vznemiri, ali ne zbira obremenilnih podatkov tudi o njem):
Brez izjem torej ... (in nagonsko polozhi roko k predalu, ki ga je imel napol odprtega).
 
NACHELNIK (smehljaj mu ne izgine z ustnic, morda postane za spoznanje vidnejshi):
No, nekatere stvari ne bodo ostale take, kakor se spochetka napishejo. Z dodatnimi informacijami se she kaj pojasni in spremeni... Si hotel kaj rechi?
 
POLKOVNIK (si komaj vidno oddahne, cheprav ostane nezaupanje v zraku):
Zakaj jaz? Ne bi mar moral? Se ti je tako zdelo? Kdaj bo porochilo konchano?
 
NACHELNIK (nejasno):
Kot sem ti rekel, je pravzaprav zhe konchano. Brzh ko zberemo dodatne informacije...
 
POLKOVNIK (s poizkushano avtoriteto):
Takoj mi ga poshlji she tako, nedokonchano, vnaprej!
 
NACHELNIK (nekako neposlushno kar vstane in gre k vratom):
Brzh ko bo konchano! (Odide.)
 
POLKOVNIK (skloni glavo, stisne ustnice in si rahlo prikimava, nato vzame iz predala pishtolo, pogleda, ali je naboj v cevi, in si jo dá za pas.)
 
 
 
 
V. PRIZOR
(Tudi che gre ena partija h koncu, se lahko zachne zhe druga; na novi deski...)
 
BELI GLAS
Nenavadni preobrati. Ni treba biti ravno mojster, da se ti posrechijo nove kombinacije.
 
CHRNI GLAS
V tem je drazh obvladovanja figur. Premikash. Kanish to, storish ono – sebi v zadovoljstvo in korist, nasprotniku v jezo in shkodo. Cilj je: mat!
 
BELI GLAS
She eno kombinacijo poskusim. Spraviti kmeticha do zanje vrste in ga povzdigniti v kraljico. Le kakshna poteza she manjka.
 
CHRNI GLAS
Che ne bi zhe moja mochna figura branila tistega polja.
 
BELI GLAS
Morda bi poskusil z zamenjavo. Mogoche pa ni vech hasno – se blizhamo koncu?
 
CHRNI GLAS
Tako je. Razblinilo se je upanje neusojene kraljice. Ponujam novo igro.
 
BELI GLAS
Z mnogimi drazhljivimi razlichicami.
 
(A – pol scene na domu ugrabljenega Slavka; B – pol scene na domu kurirke, ki mu je pred usodnimi dogodki prinesla ponarejeno pismo.)
(A – v prostorni dnevni sobi premozhne trshke druzhine, s knjigami, pohishtvom, ki izdaja zasidranost v slovenskem okolju, samozavestno, vendar trpko ozrachje; vse umirjeno, sposhtljivo.)
 
MARIJA (bere neko pismo, dogodki okoli nje je ne zanimajo, morda ne vidi in ne slishi).
 
VANJA:
Marija...
 
VANJA:
Marija!
 
MARIJA:
Kaj? Oh, da.
 
VANJA:
Kdo pishe?
 
MARIJA:
Kdo ve. Poigrava se z nashimi zhalostnimi chustvi. Nas hoche she na ta nachin muchiti? Ali je bolna, iztirjena dushevnost, ki vodi njegovo pero?
 
VANJA:
Je o Slavku?
 
MARIJA:
Na, preberi si. Nekdo, ki se ne sme predstaviti in mu je uspelo pobegniti, trdi, da ga je srechal. Ali da je bil v njegovi blizhini. V Kochevskem Rogu da ga imajo zaprtega, kjer izrabljajo njegove intelektualne zmogljivosti, da pishe zanje.
 
VANJA (drzhi v rokah pismo in ga prebira):
Le chemu bi nam poshiljali to pismo? Potem, ko smo vse poizkusili, da bi za njim nashli najrahlejsho sled, da je she zhiv – morda ujet, zaprt.
 
MARIJA:
Perverznost krvnikov je neizmerna.
 
VANJA: Morda pa je le res. Slishala sem zhe za take primere, da so imeli nekatere zaprte kar dve leti, ne da bi domachi vedeli zanje. Potem pa so se le oglasili...
 
MARIJA:
Prelepo, da bi bilo res. Moti jih, da she kar naprej vrtamo za resnico. In bi nam radi na tako okruten nachin vzeli she zadnji kanchek vztrajnosti.
 
VANJA:
Kaj ko bi kar naravnost vprashali na UDBO? Jim pokazali pismo?
 
MARIJA:
Che bi nam UDBA imela kaj povedati, bi to zhe storila. Vse doslej so bili oglusheli in onemeli. Posmehovali bi se nama, pa she shikanirali bi naju z dodatno preiskavo za neznanim piscem. Na koncu bi naju obdolzhili, da sva si pismo preprosto izmislili, si ga sami sebi poslali.
 
VANJA:
Ali bi pismo poslali v tuje chasopise? Doma ga ne bi nihche objavil.
 
MARIJA
Kaj sploh pomislish? Takoj bi nama bili za vratom. Morebiti celo zhelijo sprovocirati kaj podobnega.
 
VANJA:
Sicer pa je bilo pismo oddano v Avstriji. Zakaj bi se nekdo, ki je zhe na varnem, bal odkriti svojo identiteto? Celo prek tuje policije bi lahko sporochil ali s pomochjo odvetnika.
 
MARIJA:
Tako kot vsepovsod vohajo, pregledujejo tudi poshto iz tujine, zlasti pa takim, kakrshni smo mi. Ne bi jim ushla njegova vsebina. Vse to je delo njihovih sprevrzhenih mozhganov in krvavih rok.
 
***
 
(B – v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed – morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
 
KURIRKA (zhenska she ne tridesetih let, prijetne zunanjosti, blaga):
Neeee... (stokajoche zavpije in si zatiska z rokama ushesi).
(Steche do edinega okna in ga skusha zapreti, a je zhe zaprto. Vrne se do sredine prostora in se ekvidistanchno obracha do sten, kakor da se umika nechemu, kar bi morda prishlo iz njih.)
(Nekomu, nevidnemu govori.)
Ukazali so mi... moram, so rekli... molchati. Ko sem ti dala pismo, si me shiroko razprtih ochi pogledal in rekel: Torej, tudi ti.
Odvrnila sem: Nich ne vem, kaj je notri, pameten si, presodi.
(Gre, si natochi kozarec in ga na dushek spije z neko tableto.)
Oni vedo o meni vse. Morala sem ti predati pismo. In nisem molchala, kot so mi zabichali... Pameten si, presodi, sem dejala.
In si rekel: Tako bom zvedel, kam kdo spada.
(Stiska se v dve gubi, kot da jo zvijajo hudi krchi. Drzhi se sredine sobe, chim bolj sredine, najraje bi to do centimetra izmerila. Boji se sten, iz kateri se lahko kaj pojavi.)
Gledala sem skozi polkna, ko si se odpeljal z motorjem. Tega sem se neznansko ustrashila. Nekaj groznega se bo zgodilo, che zhe meni tako grozijo. Hotela sem stechi proti Robichu, da bi te med potjo nazaj ustavila. Pa sem prishla le do stopnic...
(Se pozhene, kot bi ponovila, kar je takrat pochela.)
Celo noch nisem spala. In she vrsto nochi za tem. Ponochi se prebujam. Le chez dan me vzame za kakshno urico.
(Se pokrije chez glavo z rjuho.)
Ti si pa shel kakor Kristus, vedoch za svoje poslanstvo, tudi po Judezhu. Jaz nisem nich kriva. Prisilili so me. Zavedli... Nich mu ne bomo storili, le pogovorili se bomo z njim... Nich mu ne bomo storili...
Da bi le ostal v Kredu ali v Robichu in se ne bi vrachal, sem prosila, kot bi molila. Vso noch, dolgo noch...
(Pod rjuho se zgrudi.)
 
***
 
(A – trkanje na hishna vrata.)
 
MARIJA:
Naprej!
(Vstopi zhenska srednjih let, s fantkom pri dvanajstih, trinajstih. Razgleda se po sobi.)
 
ZHENSKA:
Ali ste sami? Je she kdo v blizhini? Dober dan.
 
MARIJA:
Dober dan. Sama sem. Mati pochiva, ostali so po opravkih. Vi ste iz Volarjev, kajne?
 
ZHENSKA:
Da, s pevskim zborom smo se nekoch srechali. Kmalu po vojni v Tolminu. Potem smo do jutra plesali na Brajdi. Spomnim se vas, da ste imeli tako lepe, negovane lase.
 
MARIJA:
Kako pa kaj gre vam? Kje ste zdaj?
 
ZHENSKA:
She vedno v Volarjih. Sprva sem mislila, da bom ostala na Okrajnem ljudskem odboru v Tolminu. Pa saj res nisem bila za pisarnishko delo. In she okraj so ukinili, vse je shlo v Novo Gorico. Kako gre? Kako naj pach rechem, gre. Prevech ne smesh imeti, ker se ti usede za vrat oblast. Onim v mestu je gorje, nekateri she otrokom nimajo kaj dati jesti...
 
MARIJA:
Ali je ta vash? (Pokazhe na fantka.)
 
ZHENSKA:
Ne, sestrin. Nisem porochena. Zaradi njega sem prishla sem, cheprav sem zahajala k vam, ko ste she imeli trgovino. Pravzaprav... on je videl... nekaj, se nam zdi, za vas pomembnega... Ali ste res sami, ne bi rada vznemirjala... (se ozira nekam prestrasheno).
 
MARIJA (njena prejshnja vljudnost se prelevi v pozornost):
Kaj neki je otrok videl?
 
ZHENSKA (se obrne k otroku):
Povej! Samo, kar si videl!
 
FANTEK (menca, zbegan je, ne ve, kako bi zachel):
Ribe sem lovil. Skakal sem v vodo. Stikal sem pod skalami za postrvmi. Vsi moji vrstniki to pochnejo.
 
ZHENSKA (nestrpno, da bi bilo chimprej, konchano):
No, ono drugo je pomembno, tisto povej! (Ga prime za ramo.)
 
FANTEK (postane she bolj negotov, najraje bi zbezhal):
Prishel sem do neke chudne skale med vrbjem. Pravzaprav je bila iz dveh skal, med njima pa zabetonirana shpranja. Od tega betona je ob zadnjem nalivu narasla Socha odtrgala en del in tam so bile kosti in kosi obleke...
 
ZHENSKA (strmo pogleduje fantka in Marijo).
Tako pravi zhe ves chas!
 
MARIJA (pretresena, drhti):
Kje je to bilo?
 
FANTEK (odgovarja kakor uchiteljici):
Precej dalech od mostu navzdol proti Tolminu.
 
MARIJA (zhalostno, zamishljeno; sama sebi):
Takrat nas je sled pripeljala do mostu...
 
ZHENSKA (hiti dodati):
Toda to je bilo zhe pred enim mesecem. Shele po ovinkih je otrok pochasi povedal, kaj je videl. Ko sta shla svak in sosed spet tja, ni bilo vech nich videti, razen nekaj kep betona. Ali je voda dokonchno odnesla ostalo ali pa je kdo drug pomagal reki...
 
***
 
(B – v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed – morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
 
KURIRKA
(V rokah drzhi kozarec, strese v usta tableto in ga na dushek izprazni. Z ostrim pogledom premeri vse razdalje v prostoru in se komaj zaznavno pomakne proti njegovemu namishljenemu sredishchu.)
Nekoch se bo odprlo nebo, Kristus me bo z odpushchanjem pogledal in pomolil roki proti meni.
Pridi! bo rekel. Jaz vse odpushcham. Ti nisi kriva. Zapeljali so te hudobni duhovi. Toda njihova moch pojenjuje, nimajo vech oblasti nad teboj. Pridi! Zdaj je prishel tvoj chas, zate sem prihranil posebno mesto. Tako bo rekel.
(Dvigne roke proti stropu – nebu, kjer so vratca na podstreshje. Tam se, tako je videti, kot v meglici nekaj dogaja, svetlika se, ali pa le kakshna podgana med svojim norim dirom stresa prah skozi shpranje...)
She prej bom shla k Nadizhi, ochishchujocha in blagodejna voda mi bo ochistila telo, izmucheno od nochi brez spanja, njeno zhuborenje pa mi bo uravnalo misli. Pripravljena bom, ko se bo odprlo nebo in konchno odpushchanje Najvishjega bo odreshilo mojo dusho.
(Tishchi se za vrat, kot bi jo zhe nekaj dushilo. Nato skloni glavo kot v molitvi, vendar rok nima za to sklenjenih.)
Prehodila bom vso pot: od Kobarida do Robicha in nazaj. Vsako bilko bom prosila za odpushchanje in nemo mi ga bodo dale, to vem. Nich nisem kriva!
Na tistem mestu pa bom pokleknila in se posvetila razmishljanju o tistem vecheru. Drevesi, ki sta ga ujeli s svojima krepkima debloma, mi bosta pritrdili: Nisi kriva!
Tudi naju so zlorabili, tako kakor tebe. Naju, lipi, simbol slovenstva. In ochishchena bom odshla od njiju.
(Tishchi jo v prsih. In chaka znamenje od zgoraj. Brezumno si razlaga od tam prihajajoche shume. Prestavi mizo, popravi ji lego, da je chim bolj tochno v sredini prostora. To dela z nevrotichno natanchnostjo. Zleze na mizo in se kot zbegana, zasledovana zhival stiska v neznatnost.)
Chim bolj se moram zdruzhiti s svojo notranjostjo, da ne spregledam znamenja in ne preslishim njegovega klica: Odpushcham ti.
 
***
 
(A – na okno, za katerim je trda noch, rahlo potrka; ni videti nikogar.)
 
MARIJA (ki bedi, se zdrzne, pogleda proti oknu, ne da bi vstala; prisluhne).
(Na oknu se prikazhe roka, ki spet rahlo potrka. Postave ni videti, da je ne bi obsijala luch iz prostora.)
 
MARIJA (nelagodno ji je, vstane, negotovo, kot bi hotela pridobiti na chasu, si popravlja obleko, konchno izusti):
Kdo je?
(Takrat potrka pri vratih. Previdno, ne preglasno.)
 
MARIJA (stopi do vrat):
Kdo je? Saj bo skoraj polnoch.
(Spet potrka in pridushen glas): Odprite.
 
MARIJA (previdno odshkrne vrata in v sobo se hitro izvije moshki, da se Marija odmakne):
Za bozhjo voljo... Kaj bi radi, kdo ste?
 
GROBAR IZ TOLMINA (mozhakar , ki je sicer vsega vajen, je previden):
Vi me ne poznate, jaz pa vas poznam, pravzaprav celo vasho druzhino. Morda ni prav, da sem prishel ob tej uri, toda tako sem se lahko najlazhje prikril. Popoldne sem shel v Bovec in zdaj se pozno vracham.
 
MARIJA (ga od strani z nezaupanjem in radovednostjo poslusha):
Mar se vam je kaj zgodilo, da potrebujete pomoch? S chim pa ste prishli? Pesh? Ali je she kdo zunaj?
 
GROBAR (govori tiho, zaupno):
S kolesom, sam. Prav nochem, da me kdo zalezuje. Zaradi vashega Slavka sem tu.
 
MARIJA (se nasrshi, skoraj razsrdi):
Zakaj nas ne pustite pri miru? Che nas je zhe prizadela nesrecha, nas je mar treba she dushevno muchiti z lazhnimi upanji in namigovanji?
 
GROBAR (se v svoji konspirativnosti ne da motiti):
Poslushajte, nisem vam she povedal, kdo sem: grobar iz Tolmina. Nekaj vem, kar vas bo zanimalo. In pomagal vam bom.
 
MARIJA(zelo presenechena):
Grobar! (Zle slutnje.) Kaj veste? Gre za preverjene stvari?
 
GROBAR (nadaljuje v svojem pritajenem slogu):
Prisezhem, vse je res, kar vam bom povedal. Pred meseci, prej nisem utegnil, nisem mogel k vam, tudi oprezali so za menoj, so me zhe ob prvem svitu vrgli iz postelje tolminski udbovci. Moral sem z njimi na pokopalishche in izkopati jamo za zidom. Pripeljali so krsto, rekli so, z neko neznano zhensko, ki se je utopila v Sochi. Ko smo krsto spushchali v jamo, se je povesila in v njej so se skotalili kamni.
Nisem chrhnil nobene. Toda tudi oni niso tako neumni, da niso slishali – tako sedaj pazijo name. Govori pa se o vashem Slavku in tistem betonu s kostmi ob Sochi. Na skrivaj vam ga odkopljem in prekopljem sem v Kobarid.
 
MARIJA (zelo prizadeta, na jok ji gre, solze se ji zalesketajo):
Poslushajte. Na skrivaj ste prishli k meni. Za vami oprezajo. Ali resno mislite, da bi ostalo prikrito, kar predlagate?
 
GROBAR (ni prichakoval takega vprashanja):
Vse bi tako zakamuflirali... Z nekaj opreznosti nam lahko uspe...
 
MARIJA (trdo, kot bi rezala v zhivo):
Morda bi... Vi celo menite, da zagotovo. Ali pa je to res Slavko? Zakaj bi ga, tudi che je, prekopavali na skrivaj, kot zavrzhenca? Kdo se boji javnega prekopa? Kdo prikriva njegov grob? Bi nas radi v kaj vpletli? Ali pa bi radi samo kaj zasluzhili?
 
GROBAR (nich vech konspirativno):
No, che nochete, pa nich. Mislil sem, da boste to rade volje sprejeli, konchno je vash brat. Lahko noch.
 
MARIJA (gre odlochno k vratom, jih odpre na stezhaj, da je luch iz kuhinje dalech posvetila navzven in je mozhakar lahko lagodno stopil skoznje): Zbogom. Bo zhe prishel dan, ko bomo Slavkove posmrtne ostanke zagrebli v domacho zemljo. Che pa ne, naj mu bo lahka slovenska zemlja, kjerkoli zhe lezhi, saj so ga umorili na Slovenskem...
 
***
 
(B – v manjshi preprosti izbi; iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed – morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
 
KURIRKA (vidi se, da je pravkar nekaj popila, negotova je, sredi mize stoji, pod stropnimi vratci na podstreshje):
Ne prenesem (se zvija v vratu), da vse ochi bolshche vame, ko se kje prikazhem. Ta je tista... Kam so se pa vsi drugi porazgubili, poskrili, prelevili v ugledne in sposhtovane drzhavljane? (Strese z glavo.) Le mene so pustili vsem na ocheh.
(Stopi z mize, vzame stol, ga postavi na mizo in se stezhka plazi nanj.)
Chim vishje pridesh, tem chistejshe je nebo, modrina postane tema. Tishine je vedno vech in nikogar ni, ki bi prebadajoche buljil vate. Vzpenjati se je treba. Tudi na Krn ni lahko – namuchish se.
(Negotovo se kobaca na stol, da bi prishla do podstreshnih vratc.)
 
(Iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed – morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
Obljubili so... obljubili so mi, to in ono, da bom povishana... (Mashi si ushesa.)
Prishli so s tistim pismom!
(Konchno ji uspe splezati na stol, neuravnotezhena, pridvigne se. Uspe ji odpreti podstreshna vratca. Z vrha potegne zgoraj obesheno vrv.)
Nochem, da so vse ochi uprte vame.
Ne prenesem... Nich nisem kriva...
Obljubili so mi...
(Stezhka se potegne na podstreshje, ob tem se stol spodmakne in pade z mize na pod.)
(Iz onostranstva, morda umishljeno, iz tishine prihaja vse glasnejshi zvok motocikla, nato cviljenje zavor, kovinski zvoki padca, stokanje ranjenca, topot tekajochih ljudi, brez besed – morda sopenje ipd., nekoga odvlechejo.)
(Od zgoraj krik!)
Nich nisem kriiiiivaaaa...
(Vrv izgine na podstreshje, vratca se s treskom zapro.)
 
(Tishina.)
 
 
 
 
DODATEK KOT POJASNILO:

Iz zhivljenjepisa dr. Andreja Urshicha – Slavka Hribovca, po: Primorski slovenski biografski leksikon, uredil Martin Jevnikar, Gorishka Mohorjeva druzhba, Gorica 1974-1994 (zv. 1-20):

Politik in chasnikar, r. 17. oktobra 1908 “pri Jeronovih” v Kobaridu, ugrabljen in izginil 31. avgusta 1947. Bil je drugi izmed sedmih otrok trgovca Antona, ki je bil svojchas starosta Sokola in kobarishki zhupan, in Amalije Volarich iz Robicha. Osnovno sholo je opravil v Kobaridu, gimnazijo pa v Novem mestu. Pravo je shtudiral na ljubljanski univerzi. Od chasa, ko so fashisti aretirali brata, tigrovca, Rudija leta 1928 (ki je prezhivel dolga leta v fashistichnih zaporih), ni vech mogel obiskati domachega kraja, kamor se je vrnil shele poleti 1945. V Ljubljani je zhivel najprej pri sorodnikih in kasneje pri druzhini zarochenke, pianistke in profesorice Silve Hrashovcheve. Zhe v dijashkih letih je bil politichno dejaven; usmerjen je bil liberalno, vendar jugoslovansko, ker je v mochni slovanski drzhavi videl zaslombo za zatirane Slovence v zamejstvu. Ni bil cerkven, vendar tudi ne ateist, bil je zagovornik demokracije in svobode. V Novem mestu je bil chlan dijashkega drushtva Prosveta, na univerzi pa unitaristichnega Jugoslovanskega naprednega akademskega drushtva Jadran, bil je tudi predsednik in urednik mladinske revije Val ter Kluba jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Reke, chlan Akademske akcije za izpopolnitev Univerze, Narodnega akademskega bloka, odgovoren za publikacije. Dal je pobudo za shtevilne, tudi vsedrzhavne manifestacije jugoslovansko usmerjenih shtudentov. Bil je med ustanovitelji in urednik shtirinajstdnevnika Nasha misel in postal urednik pri dnevniku Jutro. Ob sporu med mladimi in starimi v JNS (Jugoslovanski nacionalni stranki) je bil Urshich med vodilnimi predstavniki nove mladinske organizacije, Mlade JNS, in se uveljavil kot publicist. Pozimi 1941 je bila ustanovljena Mladinska napredna delovna skupnost z namenom, da povezhe mlade razcepljenega liberalnega tabora. Ko je Italija napadla Jugoslavijo, je bil Urshich v vojski, po njeni kapitulaciji se je vrnil k Jutru. Zaradi sramotnega obnashanja JNS do okupatorjev je Mlada JNS izstopila iz stranke in se osamosvojila pod imenom Nova Jugoslavija, ki se je zavzemala za osvoboditev in zdruzhitev vseh Slovencev, na celotnem ozemlju, pred potujchevanjem, za obnovo Jugoslavije, ob shiroki samostojnosti njenih sestavnih delov, za demokratichna nachela in socialno pravichnost. Urshich je sicer zahajal v imenu svoje skupine na seje “direktorija JNS”, ki je nastal med pogajanji za zblizhanje, vendar vanj ni vstopil. Pogajal se je tudi za vstop v OF-Osvobodilno fronto. Na odlochilnem pogovoru jeseni 1941 so sodelovali s strani Nove Jugoslavije: inzh. J. Rus, F. Juvan in Urshich, za OF pa Boris Kidrich, Drago Marushich in dr. Jozhe Rus; razshli so se zaradi monopolistichnega polozhaja Komunistichne partije Slovenije ter razlichnega odnosa do jugoslovanske monarhije in vlade v emigraciji, ki so ju Urshich in somishljeniki legalistichno priznavali. Decembra 1941 je Nova Jugoslavija zachela izdajati ilegalni list Zarja svobode, ki je podpiral gibanje generala Drazhe Mihajlovića in ki so mu aktivisti OF 25. januarja 1942 zaplenili tiskarske stroje. Ko so se liberalne skupine januarja 1942 zdruzhile v Napredno delovno skupnost, je Urshich zastopal Novo Jugoslavijo v njenem petchlanskem ozhjem odboru, ko pa je bila aprila 1942 ustanovljena Slovenska zaveza kot najvishji ilegalni politichni forum tradicionalnih strank, je bil Urshich v sedemchlanskem plenumu in v vodstvu propagandnega odbora. Sodeloval je pri ilegalnih listih Slovenska zaveza in Novice. Sam ni bil pri kaki vojashki formaciji in tudi ni obiskal domachega kraja, da ne bi ustvaril videza dobrih stikov z okupatorjem. Iz Ljubljane je shel 6. maja 1945 in se chez Ljubelj umaknil na Koroshko, junija se je premaknil v Rim, od tam v Trst, kjer je odklonil sluzhbo pri Glasu zaveznikov in se preselil k svojcem v Kobaridu. Zhe leta 1946 je bil z A. Sviligojem, A. Kacinom ter I. Krpanom v pripravljalnem odboru za ustanovitev od KPS – Komunistichna partija Slovenije in SIAU – Slovensko-italijanska antifashistichna unija, neodvisne slovenske politichne organizacije. Iz tega se je januarja 1947 na obchnem zboru v Gorici rodila ADZ – Slovenska demokratska zveza in Urshich je postal chlan shestchlanskega vodstva, ko pa je aprila 1947 izshla prva shtevilka tednika Demokracija, je bil ob P. Kemperletu njen dejanski urednik. Stalno bivalishche je ohranil v Kobaridu, vendar z namenom, da se pred drzhavno razmejitvijo septembra 1947 umakne v Gorico. Leta 1947 je v Riccioneju sodeloval pri ustanovnem zboru skupne liberalne stranke, Slovenske demokratske stranke, kjer je po pooblastilu A. Sviligoja zastopal tudi gorishke liberalce. Predstavniki novih slovenskih oblasti (takrat she cona A, ZVU – Zaveznishke vojashke uprave) so ga nekajkrat obiskali in vabili v Ljubljano, vendar je to odklonil zaradi nachelnega odklanjanja novega rezhima, njegove totalitarnosti in nasilnosti. Vse to je vzbudilo veliko nasprotovanje levice, ki je z napadi in grozhnjami skushala zaustaviti to gibanje. Kljub svarilom prijateljev se je Urshich pogosto brezskrbno zadrzheval v Kobaridu, chesh da se zaradi chiste vesti in neomadezhevanih rok nima chesa bati. V nedeljo 31. avgusta 1947 zvecher so ga neznanci zvabili iz Kobarida v Robich ob Nadizhi. Ko se je na motornem kolesu vrachal, so med Starim selom in Kobaridom potegnili zhico chez cesto, da je padel. Kar je sledilo, kljub policijskim preiskavam in poznejshim poizvedbam, she ni pojasnjeno, dejstvo pa je, da je Urshich za vedno izginil.

Che opustimo nekatere gotovo netochne ali morda celo nalashch sprozhene vesti, obstajata dve verziji: da je bil Urshich zhe tam ali nedalech od kraja ugrabitve umorjen in pokopan (govorice domachinov, med katerimi je morda treba iskati eksekutorje obsodbe iz najvishjega politichnega vrha v Ljubljani, ali pa je bil prepeljan v Ljubljano in kasneje umorjen – izpoved bivshega polkovnika OZNE Winklerja; izjava predsednika ljudskega sodishcha dr. Zhigona Urshichevima sestrama, da je brat v Prisilnih delavnicah v Ljubljani ter da ne bo hudega, chesh da gre le za “chistega ideoloshkega nasprotnika”). Chez leta je bila na kraju ugrabitve, kako zgovorno, razstreljena skala ob cesti, kjer so svojci prizhigali sveche. Ugrabitev je mochno odmevala, prishla je celo do Varnostnega sveta Zdruzhenih narodov, vendar je politichno mochno napeto ozrachje med velesilami in medvojnimi zavezniki prispevalo, da so zadevo pometli pod preprogo. Urshicheva mati je med drugim leta 1953 naslovila proshnjo na predsednika Tita; zaman. She celo leta 1962 je pisala pravosodnim ministrstvom vseh jugoslovanskih republik in prejela odgovore, da se Urshich ne nahaja v zaporih na njihovem ozemlju. Po sklepu dezhelnega tajnishtva je Slovenska skupnost v Italiji zaprosila marca 1990 Svet za varstvo chlovekovih pravic in temeljnih svoboshchin v Ljubljani, naj ugotovi, kako je prishlo do Urshicheve ugrabitve in smrti; vendar tudi to ni obrodilo kaj prida sadov.

Nekateri raziskovalci (predvsem Ivo Jevnikar) so po osamosvojitvi preuchevali arhive takratnega Ministrstva za notranje zadeve in naleteli na skoraj 600 strani debel tipkani elaborat o medvojni Machkovshek-Novakovi skupini med leti 1941-1945, ki jo je decembra 1954 z oznako “strogo zaupno” izdal v nekaj izvodih Angleshki referat pri II. sluzhbi UDB Ljudske republike Slovenije. V njem se omenjajo Urshicheva zaslishanja in zhivljenjepisi v elaboratu nastopajochih oseb. Zanimivo, da je UDBA vanj zapisala, da je Urshich: “radi svojega protinarodnega delovanja v chasu med in po okupaciji obsojen na 3 leta strogega zapora, nato bil pomiloshchen. Sedaj se nahaja v Kobaridu.” V resnici ni bil ne sojen ne pomiloshchen, kaj shele, da bi zhivel v Kobaridu.

Jevnikar je tudi odkril skoraj 150 strani gradiva, ki je bilo na mikrofilmih, med katerimi je tudi 11 strani obnove zaslishanj, 12 strani zapisnikov zaslishanj od 9. septembra 1947 do 29. septembra 1948, pri chemer je prvih 11 iz chasa do 6. novembra 1947, sledijo Urshichevi rokopisi, ki jih je bil prisiljen napisati o razlichnih temah, ki so zanimale tajne agente. Dva nosita datum 7. april in 24. april 1948, in vsebujeta osebna dozhivetja, zlasti pa politichne razmere v dobi italijanske okupacije (spori v liberalnih vrstah, pogajanja z OF, o Slovenski zavezi, majorju Novaku), potem o chasu nemshke okupacije (potovanje v Rim jeseni 1943, znano Rupnikovo svarilo itd.), umik iz Ljubljane na Koroshko in v Rim, razmerja v politichni emigraciji posameznih jugoslovanskih narodov, zborovanje slovenskih liberalcev marca 1947 v Riccioneju, ustanovitev Slovenske demokratske zveze, organizacijo SDZ, osebna razmishljanja...

Da bi razumeli, kako je tajna policija, UDBA, ravnala s svojimi zaporniki, je zgovorno zhe to, da so bila zaslishanja dolga in pogosta; prvo se je zachelo 9. septembra 1947 in konchalo 10. septembra ob 2,30 zjutraj, nadaljevalo pa zhe ob 9,15 ter trajalo do 2,20 naslednjega dne. Sedmi ohranjeni zapisnik zaslishanja zachenja 2. oktobra 1947 ob 20. uri, koncha pa se naslednjega jutra ob 4,30; ob 5,30 pa se je nadaljevalo itd... Iz zapisnikov je mogoche razbrati, da je bil Urshich v zaporu pod chedalje hujshim pritiskom in torturo. Bil je zaprt v tim. “prisilnih delavnicah”, to pa je bil tisti del ljubljanskih zaporov na Poljanskem nasipu, ki ga je imela UDBA “zazidanega” kot najstrozhje varovani in najbolj tajni del za posebne jetnike.

Urshich je bil torej zhiv vsaj she do konca septembra 1948, torej celo leto po ugrabitvi, vendar je to povsem negotovo, morda she dalj, in so ga potem ubili, saj je bil dobrshen del arhivov unichen ali pa jih ima nekdo nekje spravljene na varnem...