Revija SRP 73/74

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
XIII
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*

 

Kadar je posebno izmuchena, zapre ochi in se nasloni na najblizhje deblo. Pregiba ustnice. Gozd je vsemogochen. Sklonjena k drevesu, prosi Boga za pomoch. Pod velikim hrastom roti vse svetnike, naj ji pomagajo. Dviga roke, s prestrashenim obrazom, pri tleh, med grmovjem. Moli. Joka. Se utrujeno usede v vlazhno travo. Se nekoliko umiri. Zazdi se ji, da bo kmalu vse drugache. Lepshe. Boljshe. Pod vejami starega drevesa niha s telesom in z glavo naprej in nazaj, kot da bi premikala zvon v domachi farni cerkvi. Sanja, da se nahaja v prelestnem krogovichju, ki se lesketa v najsijajnejshih barvah. Nenadoma je obdana z angeli in zlatimi zharki. Pred njo se zableshchi v modrih meglicah vechernega gozda Marija z malim Jezushchkom v rokah. Nasmehne se ji in ji pomigne z roko, naj vstane in gre naprej. Marija jo motri s shiroko razprtimi bodrimi ochmi.

»Pojdi domov... Domov... Do ocheta... Do ocheta... Ta tvoja pot bo sveta... Sveta... Do ocheta...«

Maha z roko, ko se ji priblizhuje iz gostega vejevja, da bi ji pomagala v stiski. Veronika zardi.

Se z zadnjimi mochmi oprime drevesa, ko vstane, da bi se priblizhala Mariji, ki zdaj odlochno zravnana stoji na jasi za sedmimi drevesi pod rdechim baldahinom. Kot v domachi cerkvi.

Veronika pogleda navzgor, med veje, debla in kroshnje, k Mariji z detetom, osvetljeni z migotajocho svetlobo, ki puhti izpod vej velikanskega gozdnega drevesa in barva zelena stebla travnih bilk z mavrichnimi prelivi. Nebesa.

Pogleda k Mariji in se nasmehne. Ji postane nerodno. Nemirno skloni glavo. Pogled se ji zaustavi na polomljeni, mokri, z lishajem porasli veji. Se zave, da se nahaja sredi gozda in ima pred seboj she tezhko in nevarno pot.

Strmi v poltemo. Tipa s pogledom proti Mariji, ki izginja v goshchavi iz senc in polsenc. Zakaj jo zapushcha? Ali se bo vrnila, da jo odreshi?

Preplavi jo nestrpna zhelja, da bi zaprhutala kot divji ptich, kot sokol, kot metulj tu skozi chrni gozd, se dvignila nad obzorje, zletela dalech naprej, pod nebo, nekam drugam, v svobodo, v prostost, kjer zhive drugachni ljudje in vladajo drugi zakoni.

Toda okrog nje je samo gosta neprijetna podrast, polomljene veje, praprot, kislica, trpotec, kalni potok. Tezhka in naporna pot. Kam?

Spet zachuti, da se neizogibno blizha nekaj, chesar noche in ne more doumeti. Nekaj, chemur se ne more izogniti, pa naj se she tako trudi. Nekaj, chemur bi rada ubezhala, a ne more. Nekaj, kar prihaja od zunaj, nejasno, grozljivo, brez prave oblike. Popacheno. Z nekakshnim gobcem, ki spominja na prashichev rilec. Divje. Toda brez zob. Ostudno kot gosenica. Z mreno chez ochi. Slepo in srepo. Zaslepljeno.

Ah. Nichesar, kar se bo zgodilo, she ne ve. Nich ne ve. Samo sluti, da se ji nekaj neizprosno blizha. Kolebavo shepa skozi gozd, nekam v temo, chez suhljad, med mokro travo, proti domu...

* * *

Veliki grof nestrpno pomezhikne, se razkorachi, nemirno obracha glavo proti Joshtu Soteshkemu, ki obstoji v zamazanih shkornjih in z na pol odpeto srajco pred svojim gospodarjem. Zvesti Hermanov vitez je ves razgret od prizadevanja, da bi do zadnje pichice izpolnil ukaze neusmiljenega mogochnika.

»Ste coprnico konchno ujeli?«

»Trudimo se... Povsod jo ishchemo... Toda zhenska je neverjetno spretna... Prava lisica je... Res je povezana s hudichem.«

»Premalo se trudite... V teh zadevah pomaga le odlochna volja... In trda roka... Kako dolgo bom she moral chakati!«

»Naredimo, kar moremo... A se nam je spet izmuznila...«

»Izmuznila?«

»Ne vem, kako bi njihovi milosti to natanchno razlozhil... Zagotovo je vmes coprnija...«

»Saj vsemu svetu ves chas dopovedujem, da je nevarna coprnica...«

»Nekje pri Podchetrtku, v goshchavi, so jo zalotili shtirje lovci... Toda she preden so jo mogli ujeti, se je zavrtela v napachno smer in jih popolnoma zmedla... Prelisichila jih je... To ti je tica... Preden so mogli ugotoviti, kaj se dogaja, se je naslonila na oddaljeno drevesno deblo, si razpela jopo in razkrila svoje zhenske skrivnosti... Zelo prsata coprnica je... Ni chudno, da so mozhje obstali kot okameneli in z ochmi pozhirali njene chare... Ker, kar koli ima kdo proti njej, lepa je zagotovo, res je lepa... Tudi jaz sem jo zhe videl... Ko je bila v jechi...«

»Ah, kaj mi pravi moj zvesti vitez! Kakshna je torej?«

»Tisti joshki! Dve sochni shpichasti hrushkici. Gotovo bi ugajali njihovi milosti... S chvrstima pecljema sredi obeh kolobarjev, na vrhu zavihanima v debela rozhnata cuzka. Take prsi so res prava pasha za uboge moshke ochi... Lepa je kot greh...«

»Ja, ja, a vseeno bi jo morali ujeti...«

»Ja, vem... A ni shlo... Njihova milost naj oprostijo... Je vse zacharala... In she preden so se mozhje lahko spet zbrali, je na pol naga, z navzdol bingljajochimi joshki, skochila proti z grmovjem porasli strmini in izginila v temi...«

»Ja. Nemarna coprnica je... A lepa, kot pravish...«

Grof Herman dvigne rdecho glavo.

»She sam bi jo rad imel v pesti, s tistimi njenimi zhenskimi izzivi,« se divje zarezhi. »Bi si jih rad natanchneje ogledal... Jo malo namuchil, ha, ha... In jo potem dobro nategnil, da bi vedela, kdo je v tej dezheli glavni knez... Ko ne bi bila prenevarna...«

»Kar she ni, lahko she bo...« se zasmeje Josht Soteshki. »Sicer pa je mozhje zares niso mogli ujeti... Ona jih je namrech ujela v ris...«

»V ris?«

Veliki grof nemirno zabliska z ochmi.

»Ja. V ris... Shele, ko jim je zhe ushla, so videli, da se nahajajo v zacharanem krogu... V charovnishkem krogu... Ujeti... Obdani z ostrim kolobarjem strupenih mushnic... Pravi vrazhji krog... Rdeche gobe z belimi pikami krog in krog... Popolnoma jih je unichila... Nevarno omamila... Kot da bi bili zastrupljeni... Coprnica pa na svidenje... Na drugo stran... V noch...«

»A ne za dolgo! In ne za vedno!«

Grof Herman jezno zarobanti.

»Ujeli jo bomo in potem ji Bog pomagaj! Ne bo ji dobro, ko jo dobim v pest!«

Jezno bolshchi v Soteshkega.

»Zdaj pa se naj zares potrudi... Charovnici moramo chimprej izpodrezati peruti... Drugache nas bo she unichila!«

* * *

Zbrani menihi vdano zhebrajo tolazhilne molitve. Zavedajo se tezhke odgovornosti, ki jim jo je nalozhil na plecha sam Bog, ta strogi, toda pravichni sodnik. Kako naj na tem pobozhnem konsiliju ocenijo vedenje premilostljivega celjskega gospoda in dobrotnika, ki ni, kot dobro vedo, vshech nekaterim najvishjim predstavnikom Svete Cerkve? Ali naj zatisnejo ochi pred grehi, ki so zares v nebo vpijochi?

Vejo, da so chasi tezhki. Da celo v samem redu vlada nered. Turshka nevarnost narashcha in je vedno bolj vseprisotna. Postaja obremenilna. In she huje je, da se kristjani prepirajo med seboj. Nesloga gospoduje. Spletke med brati postajajo usodne. Zhivljenja nekaterih najboljshih bratov so ogrozhena prav zaradi njihove svetosti, ki moti kruto nesramnost sveta. Ali bodo umrli muchenishke smrti?

Ah, kar na samih zachetkih, ko je veliko kartuzijo vodil prior Guigo, je zhe prishlo do razkola. Nadaljnjo zmedo so povzrochili razlichni papezhi in protipapezhi ter zagrizeni boj za nadoblast med cesarji in papezhi. Saj je zhe Friderik Barbarossa hotel biti kot voditelj cesarstva po zgledu obnovitelja imperija Karla Velikega tudi pokrovitelj Cerkve s pomochjo njemu vdanih shkofov, in to proti volji papezhev, ki niso hoteli izgubiti svojega mogochnega vpliva in njim zveste duhovshchine. Kdo je imel prav? Kdo sploh ima v tej nesrechni dolini solz prav? Ali se vsi motimo? Ali vsi greshimo?

Menihi bi bili radi pravichni, strogi in dosledni. She posebej, kar zadeva vprashanje uboshtva. Toda zdaj je vech kot ochitno, da se skoraj nihche vech ne brani sprejemati bogatih daril. Eden izmed najbolj lakomnih je zagotovo sam prior, pri katerem se kar kopichijo najrazlichnejshi dragoceni predmeti, cheprav je bil red ustanovljen zato, da bi v ubogi skromnosti in ponizhnosti, v nesebichni revshchini, ki nas naredi svobodne in odprte za vsa bistvena vprashanja zhivljenja, nashli pravo pot do Boga. Baje tako dragocenih paramentov in drugih liturgichnih predmetov kot v domachi kartuziji nimajo niti v bogati Italiji. Tako zdaj mnogi namerno greshijo zoper stroge predpise odlochno vernega svetega Bruna. Po samostanih se za namechek smukajo celo zhenske. Iz zakotij vedno znova zaslishish zatishan smeh, ljubeznivo shepetanje, tu in tam tudi kaj hujshega... Z vzkliki strasti in s pohoto po greshnem mesu so do konca onechastili sveti red in zlomili chistost strogo obvezne de ortu et progressu ordinis Carthusiensis... pro vita evangelica et apostolica.

V takem polozhaju naj zdaj ubogi menihi mirno in trezno razsojajo o pregrehah dobrotnikov, velikih celjskih grofov in knezov Hermana in Friderika? Kako naj pravichno odlochijo, kdo od obeh ima prav in kdo od obeh je vechji greshnik? Saj so sami zmedeni in greshni. Ni jim niti dovolj jasno, kdo od glavnih mogochnikov svete katolishke cerkve je v tej megli zhivljenja sploh she na pravi poti. Oh, vsemogochni gospod Bog naj se jih usmili v tej najvechji stiski!

Pushchavnishki menih Klemen proti vecheru, ko se po pobozhnem posvetu menihi utrujeno umikajo v svoje tihe celice, prestrasheno zapre ochi. Potem se zravna in upre svoj pogled v obiskovalca.

»Mladi mozh, vse to, kar tu vidish, je lahkomiselnost sveta... Napuh na videz svetih, ki hochejo biti boljshi od greshnikov tam zunaj izven teh zidov, v blatu greshnega sveta... Toda tu, med menihi, vedno bolj odetimi v zlato in svilo, pod oltarji z dragocenimi kelihi in med omarami, v katere so skrili rubine in safirje, se shiri pogubni vonj duhovne smrti... Che se ne bomo zavedeli, kaj se dogaja, bosta propadla red in svet, ki bi jima morali biti za vzgled! Zapomni si to, mladenich, in nas ne posnemaj! Postani boljshi od nas!«

* * *

Grof Orlando de Campoamore je nadvse zadovoljen, ker se nesramna dogodivshchina pri kastelanu in njegovi radodarni soprogi ni nesrechno konchala. Razjarjeni kmetje, ki jim je onechastil zhene in dekleta, ga vendarle niso pobili iz zasede kot psa. O tem, kako so ga muchili, mu odrezali njegovo za vse lepe zhenske nevarno moshkost in ga ubili, je samo sanjal. Hvala bogu, da je tako.

Zdaj, konchno na varnem v imenitnem Neaplju, se hitro zateche k svoji radozhivi prijateljici, medtem ko se njegova vesela zhena vrochekrvno zabava z mladimi vitezi na posestvu izven mesta. Ko vstopi v prijetno urejeno sobo, ga rdechelasa kontesa Claudia Martesi ljubeznivo povabi k mizici z izbranimi pijachami. Zagrabi za vrch rdechega vina in mu ga ponudi. Orlando pije v dolgih, strastnih pozhirkih. Nato nastavi vrch na Italijankine ustnice.

V dolgi rozhnati obleki je tokrat posebno zapeljiva. Tega se ochitno tudi sama jasno zaveda. S prsti shari po dragoceni sponki nad napetimi prsmi, ki komaj chakajo, da svojo lepoto ponudijo pozheljivim moshkim ustnicam.

Orlando zachuti privlachni vonj zhenskega telesa. Njena zamolklo lesketajocha se kozha dishi po arabskem olju. Ko se Italijanka she bolj priblizha k prijatelju, se sladki duh izbranih mazil zdruzhi z vrochim zadahom njene vedno bolj razdrazhene spolnosti.

Poredna lepotica dregne v zlato sponko nad prsmi, ki neprichakovano hitro popusti in se odpne. Na pol v zadregi se skloni proti Orlandu in se mu zadrzhano nasmehne. S prsti leve roke skusha preprechiti, da se ji obleka ne bi popolnoma razpela, vendar se ji to ochitno ne posrechi. Kot oster blisk se pred Orlandovimi ochmi zaiskri zhivi ogenj obeh razdrazheno izbochenih prsnih bradavic.

Italijanka v sladki omami zapre ochi, ko jo chokati moshki prime pod mehko zadnjico in porine na blizhnjo posteljo. Spodnji del oblachila ji zdrkne chez trebuh pod kolena. Orlando vidi, da nima spodaj nichesar. Z dishechim oljem premazana in radodarno razkrechena zhenska stegna se radozhivo zalesketajo v popoldanskem soncu, ki prshi z dolgimi pshenichnorumenimi zharki v sobo velike palache in pada naravnost na Italijankino do golega obrito mednozhje z zhe rahlo razprto rezho. Kako zanimiva je ta radodarno ponujajocha se shkoljka bisernica z nabreklim rozhnatim mesom v vdolbini! Ko jo lizhe in poljublja, vznemirjeno zachuti, kako se iz Italijankine vedno bolj razdrazhene nozhnice zachenja pretakati v njegova usta svojevrsten okus po mushkatu in janezhu. Omamljen okusha sladki med greshne naslade, ki postaja vedno mochnejsha.

S spodnjim delom telesa se pozheljivo pritisne k Italijankinemu trebuhu in ji privzdigne noge. Z ustnicami se oprime kontesinih seskov in obe voljno napeti dojki zasuka ostro navzgor, da ju med vedno hitrejshim ljubljenjem lahko lazhe lizhe in stiska. Kontesine prsi, bele kot iz najboljshega italijanskega marmorja in narahlo preprezhene z drobnimi modrimi zhilicami, divje utripajo pod Italijanovimi ugrizi in poljubi. Preplavi ju gosta megla, kot da bi bila na meji med zhivljenjem in smrtjo. Zachutita nekakshno trzanje, ostro dviganje, padce, rezko vznemirjenost.

»Saj si skoraj boljshi kot celjski Friderik, cheprav je mlajshi!« vzklikne Italijanka po prvem zblizhanju in se zadihano skloni k blizhnji mizici. Razgrete, nekoliko navzdol kot dva polna grozda viseche prsi ji burno utripajo, ko zagrabi za vrch rujnega vina. Oba zasoplo pijeta. Se potem spet drazhita in poljubljata.

»Kaj poznash tistega Friderika?«

»Precej vroche sva se pozabavala na poroki pri habsburshkem vojvodi... Je res, da ga je oche vrgel v jecho?«

»Ja, tako je... Zaradi njegove druge zhene... Zaradi Veronike z Desenic... Kakshna zhenska!«

»Kaj si jo imel v postelji?«

»Zakaj pa ne... Ko bi vedela, kako se ti da, che ji je do tega...«

»Ja, kakshna je?«

Kontesine ochi zazharijo v nevarni vzburjenosti.

»Goni se pokrivem in pochez, z vsakim, kot pravijo. Zato je tako spretna pri ljubljenju.«

»Kaj je boljsha od mene?«

»Ah, ti si enkratna!«

»Ne, zdaj sem pa res ljubosumna!«

»Le zakaj? Saj imash skoraj vsak dan novega prijatelja!«

»Pa sem vseeno ljubosumna na to zhensko!«

»Sem si jo pach privoshchil... Kaj je zhe to! Vsi smo greshniki... A je res dobra... Vzel sem jo vechkrat zaporedoma... She in she... Chisto mokra je bila pod trebuhom... Saj je kurba sama tako hotela, medtem ko se je Friderik kar poleg naju popolnoma nesramezhljivo zabaval z mojo zheno... Tako je prishel vsak na svoj rachun.... Sem usmiljen do zaljubljenih...«

»Ah, si res pravi falot... Saj bi morala poznati tvoje nesramnosti...«

»Nesramnosti?« se Orlando zasmeje. »Jaz sem samo ljubech chastilec prevech lepih zhensk...«

»Ja, ja. Seveda... Se she spomnish na tisti vrazhji vecher, ko si mi prevzel malo Valerijo? Cheprav si mi obljubil, da bosh sposhtoval moje zhelje in me ubogal.«

»Katero Valerijo? Ne spominjam se.«

»Res ne? Na pijani vecher? Ko sva sklenila, da zapeljem tisto plashno svetlolasko. Prosila sem te, da me ubogash in se odstranish... Z zvijacho sem jo primerno opijanila. Jo zachela ljubeznivo bozhati in previdno slachiti. A si skochil izza zastora, za katerim si naju opazoval, in me odrinil... Vrgel si jo na posteljo. Jo tishchal med blazine. Ji strgal srajco s telesa...«

»Le zakaj je to zdaj vazhno?«

»Ni vazhno, a je zate znachilno... Brezobziren si... Do zhensk...«

»Tako torej mislish?«

»No, pomiri se. Vseeno si mi vshech... In nenadomestljiv si... Ker si tako drzen... Vedno znova te potrebujem... Takrat, ko si Valerijo konchno popolnoma slekel in ji vzel nedolzhnost, sem se te posebno pozhelela... A se nisi zmenil zame... Chakala sem nate, ko je zhenska onemoglo migala z zadnjico pod tvojim trebuhom. Razdevicheno vreshchala pod tvojim ogromnim falotom. Ti pa si postajal vedno bolj pohoten... Priblizhala sem se ti, da bi me ljubil, a si me samo nesramno odrinil... Ko si konchno odnehal, me nisi niti pogledal. Cheprav sem bila popolnoma gola. Odvihral si, kot da se ni nich zgodilo, chesh da se ti zelo mudi. Jokala sem skupaj z ubogo nesrechnico... Bala sem se, da se bo ubila, kar bi bila tudi moja krivda. Jaz sem bila tista, ki sem si jo najprej pozhelela. Se zachela z njo igrati unichenje nedolzhnosti... Slishala sem, da je po tem dogodku postala najvechja cipa. Popolnoma se je zavrgla.«

»Zhivljenje je pach tako... Zhal... Kaj si ji nedolzhnost zavidala?«

»Niti ne... Predvsem sem bila radovedna, kako se bosh obnashal ti, ko bosh videl, da jo slachim. Zachenjam na zhenski nachin ljubiti... Hotela sem te preizkusiti... Videti, ali se znash vendarle enkrat premagati, zadrzhati... Hotela sem, da jo pustish popolnoma na miru. Da samo opazujesh, kaj delava... Seveda to pri tebi ni mogoche.«

»Kaj vendar hochesh od mene, che mi na postelji pripravish mlado presno meso, godno za dober fuk... Tak sem pach. Ne morem biti svetnik.«

»Hotela sem sicer, da postanesh ob tuji nagi zhenski pozheljiv. A da svojo vzburjenost porabish zame, ne za drugo... Razocharana sem bila, da si ljubil drugo – in ne mene...«

»Ja, le kaj vendar prichakujesh?«

»Prichakujem, da me ljubish...«

Kontesa se razburjeno zasmeje in dvigne glavo.

»Daj, bodi dober. Saj si mi vshech in nochem, da mi zamerish, che povem resnico...«

»Ah, nikar se ne sprenevedaj. Vedno in povsod si vzamesh tisto, kar si zhelish...«

»Zdaj si zhelim, da me spet vzamesh!«

Orlando preslishi kontesino moledovanje. Zanalashch odlasha in na ta nachin she stopnjuje prijateljichino pozhelenje. Za trenutek obmiruje, kot da bi bil ubog starchek, ki se je odrekel vsakrshnemu zemeljskemu veselju in se samo she pripravlja na poslednje potovanje, ki ga bo odpeljalo v tezhko prisluzheno vechnost.

Zhenska zato presenecheno zatrepeta, ko jo Italijan popolnoma neprichakovano potegne k sebi in jo zachne nenavadno nezhno bozhati in poljubljati po zgornjem delu skrbno negovanega telesa, pod vratom, po ramenih, nad dishechimi prsmi. Te se, imenitno premazane z eksotichnim oljem, v prichakovanju, da bodo uslishane in ljubljene, vabljivo potresajo med grofovimi vedno hitrejshimi pregibi.

Italijanka zapre ochi in tezhko diha. Preplavi jo nevarna napetost. Zadrzhuje dih. Muchno prichakovanje po ljubezni hrepenechega mesa postane nevzdrzhno. Nenadoma se ne more vech premagati. Z roko zdrsi proti Orlandovim s temno dlako poraslim nogam. Otipa njegovo mochno spolovilo in ga zachne drazhiti. Chuti, kako gmota tezhkega mesa med Italijanovimi nogami vidno naraste.

Rezko hrope, ko se mu vdaja. Ah, kako jo muchi! Ja, tako! Ja! Ja! She! Mochno! Ja! Ja! Tako! Ja! Zdaaaj!

Krichi od pozhelenja. Dozhivi vrhunec. Njeni razmrsheni rdechkasti lasje se zaiskrijo na Italijanovi oznojeni kozhi.

Zadihani ljubimec dvigne glavo.

»Sem dovolj dober za pravnukinjo slavnega Giouana Bocchaccia, pisca preshtevilnih nesramnih zgodb?«

»Ja, ja, dober si... Boljshi si kot vechina moshkih, ki jih poznam, che zhe hochesh vedeti... Povej, s katero si bil pred mano nazadnje v postelji?«

»Zakaj hochesh to vedeti?«

»Kar tako... Drazhi me... In malo sem tudi ljubosumna...«

»Na druge zhenske?«

»Ja, na druge... Ki jim kar naprej dvorish... Medtem ko mene zanemarjash.«

»Ah... Res ni treba, da si ljubosumna... Najlepsha si... In najbolj drzna od vseh.«

»Ah, to rechesh vsaki, ki jo hochesh dobiti v posteljo...«

»Ne, to sploh ni res...«

»Ne lazhi... No, povej, katero si si nazadnje privoshchil...«

»Neko Agato, che zhe hochesh vedeti...«

»Kdaj?«

»Vcheraj zvecher... Je zhena debelega francoskega markija, ki se mudi tu v Neaplju na dvoru...«

»Je dobra pri ljubljenju?«

»Ah, najprej sem imel kar nekaj tezhav. Samo z zvijacho sem ji lahko razpel zgornje vezenine... Rekel sem ji, da tako dragocene svile chez kake zhenske prsi sploh she nisem videl... Da pa se vidi k srechi she vse kaj drugega... Ker je blago nad bradavico leve dojke nekoliko raztrgano, je jasno, da njena skrita in skrbno varovana zhenska lepota nikakor ni vech zakrita... – Kaj se vidi, kje je raztrgano, je preplasheno zadrgetala... – Tu, nad vasho chudovito dojko, sposhtovana gospa, sem rekel, cheprav to sploh ni bilo res, in ji z enim samim pregibom odrinil shelestecho modro svilo dalech pod prsi... Ja, in kakshne ima... Kar takoj sem jo zagrabil za polne joshke z velikima izboklinama okrog obeh dolgih seskov... Prav nich nisem bil prizanesljiv. Na hitro sem ji odstranil she vse spodnje zhlahtne cape in pasove, cheprav je krichala, da se to ne spodobi. Da zares ne gre. Nikakor ne gre. Z njo da chesa takega sploh ni mogoche pocheti... Postal sem she bolj divji... – Ja, prosim, zares ne, je zajecljala. – Zakaj njihova milost to delajo z mano, saj sem jim prepovedala, da me slechejo. Sem poshtena zhena. Zares sem zvesta zhena, je stokala... A se nisem oziral na njeno moledovanje... Brez odlashanja sem ji razprl noge in zachel s sladkim delom...«

»Ti baraba!« se zasmeje kontesa in ga vroche pogleda.

»Je zanimiva chrnolaska z dolgimi, dalech chez ramena padajochimi lasmi... In tak, svilnato chrn, je tudi njen strashno koshati puh ob mednozhju... Res je odlichna... Cheprav se je treba skozi vso tisto spodnjo goshchavo shele s trudom prebiti do njenega zhenskega zaklada.«

»Ah, kaj pravish... Ljubosumna sem... In kakshna je bila?«

»Ko sem ji s sladkimi poljubi kar najbolj razdrazhil prsi, se je takoj vdala v usodo... Kar hitro sem jo spravil do vrhunca... Chisto brez sape je ostala... A na zachetku jo je bolelo ... Do krvi sem jo... Saj vesh, kakshnega imam... Komaj je shel v njeno ozko rezho...«

»Ah, ti veliki falot!«

»Kar precej sem jo razdrapal. Nekaj je stokala... Malo krvavela... A se je kmalu navadila na moje muchenje... Naenkrat je na vse pozabila. Postala zares divja... Prava, polna zhenska. In takrat sem jo nenavadno mochno vzel... Se razbesnel... Onemoglo je hrzala pod menoj... Mi ponujala vedno bolj razdrazhene sramnice, nabreklo privzdignjene iz njenega chrnega puha kot zharech rdech cvet... Divje se me je oprijemala... Me grizla v ramena... Tu pod vratom, poglej, me je do krvi... – She, she, je krichala. – Samo ti tako znash... Prekleto pohotna babnica je. «

»Joj, joj... Z mano pa se ti to ne posrechi, kaj?«

»No, bova videla... Saj mi bosh zdaj pokazala, kaj znash... Sama vesh, da si najboljsha. In najbolj pokvarjena. Kot se za te rechi spodobi.«

»Saj sem Bocchaccijeva pravnukinja. A pazi! Che me zdaj res hochesh imeti, mi morash najprej povedati she eno nesramno zgodbico... Posebno dobro zgodbico... Drugache ne bo nich...«

»Saj ne mislish resno? Pravkar sem ti jo povedal.«

»Toda ta je bila resnichna... Hochem izmishljeno zgodbico... Ki pa mora zveneti, kot da je resnichna...«

»Poznam na stotine takih nesramnih zgodbic... Izmishljenih in resnichnih...«

»Vem, saj si mi povedal zhe tri ali shtiri... Nekatere niso dosti slabshe od tistih, ki si jih je za zabavo izmislil moj praded. Zaupaj mi zdaj kakshno novo!«

»Ja, che hochesh! Samo ti znash bolje pripovedovati... Tvoja zgodba o zasanjani Valeriji, ki sem si jo nagajivo privoshchil, namesto da bi vzel tebe, je res dobra. Kaj naj she sledi? Zhivljenje samo napishe prave zgodbe! Najina zgodba tukaj pa je sploh najboljsha zgodba.«

»Mislish? Ne! Izmisli si nekaj bolj nesramnega. Cheprav je morda neresnichno, bo verjetno tako nesramno, da lahko postane resnichno... Saj ni svet nich drugega, kot zloglasna javna hisha in borilnica, kjer muchijo in ubijajo...«

Orlando se zagrenjeno zasmeje.

»Le zakaj si tako chrnogleda... Saj ni tako hudo. Raje uzhivaj!«

Skloni se proti ljubici in jo poljubi na ljubki bradavici, ki razdrazheno poskochita iz shpichaste sredine obeh zanosno privzdignjenih prsnih kolobarjev.

»Che res mislish, da so moje zgodbe dobre, si eno izmislim. A boljshe kot Bocchaccijeve niso. Slabshe so... Vendar je ta, ki ti jo bom zdaj povedal, vseeno dovolj zanimiva. Saj je podobna tistim, ki si jih je izmislil tvoj slavni praded,« reche Orlando in si prijateljico pozheljivo pritisne ob svoje razgreto telo.

Zhivordecha vrshichka kontesinih dojk ga vidno razdrazhita, ko spolzita kot gobchka dveh porednih mishk po hrapavi kozhi pod njegovimi prsmi. Prijateljica ga zagrabi za napeti ud in si ga vtakne med sramnice.

»Ah, kako lepo me polnish... Ostani tu notri... Mirno notri... In pripoveduj...«

Orlando se nagne naprej. Jo hoche poljubiti.

»Ah, bodi miren! Pripoveduj!«

Naga oblezhita drug v drugem. Z vrchem rdechega vina ob golih bokih in razgaljenih zadnjicah. Pijeta. Blazhena polnost moshkega mesa v zhenskem mesu.

Orlando dvigne glavo. Se zbere. Drzna pripoved mu zachne sama od sebe gladko techi z jezika.

»Do zdaj je ni she nihche videl nage. Tudi sama se ni smela zanimati zase. Ni smela misliti na to, kakshno jo je ustvaril ljubi Bog. Ni smela pomisliti, kakshna je videti. Ni se smela niti za hip pogledati. Ne gola ne oblechena. Redovna pravila so bila nadvse stroga. Cheprav she zelo mlada, tako rekoch v vzponu zhivljenja, si ni smela ogledovati lastnega telesa, kaj shele bozhati ali otipavati lastno meso. To zhal pregreshno meso. To bi bilo nesramno nechistovanje. She hujshi greh bi bil opazovati telo koga drugega oziroma katere druge v samostanu. Na primer mile duhovne sestre v Kristusu, da ne pomislimo na najhujshe, na buljenje v moshkega, v oblechenega moshkega... Oziroma na res usodno pregreho, na skrivno opazovanje slechenega, razgaljenega moshkega. Na pozheljenje po njegovem mesu.«

»Ah, Orlando. Zhe vidim, da jaz ne bi bila dobra nuna,« prekine kontesa pripovedovanje in se vrochekrvno zasmeji. Se she bolj stisne k Orlandu. Se opre na komolce in se z zgornjim delom telesa nekoliko vzdigne z blazin. Bleshcheche naoljeni dojki z nabreklima vrshichkoma obeh zelo porednih seskov zatrepetata tik ob Orlandovih ustnicah.

»Znano je, da mora vsaka nuna pod temno redovno obleko nositi volneno spodnjo obleko,« nadaljuje Orlando, kot da ne vidi kontesinih charov. »Te spodnje obleke ne sme nikoli odlozhiti. Pach pa si jo sme enkrat na mesec oprati, a z uposhtevanjem strogih pravil. Che bi ji pri tem nedostojnem pranju vendarle ushel pogled na kak del telesa, je to resen greh nechistovanja. Nemudoma ga je treba sporochiti spovedniku in se nato spokoriti. Seveda se lahko vsaka nuna umiva le tako, da si ne sleche spodnje obleke, ki shchiti greshno telo pred najhujshimi zablodami in je istochasno brisacha in nochna srajca. Vsaka nuna mora, che ne gre drugache, z mokro krpo zelo previdno spolzeti pod svojo zashchitno volno in na hitro, s sklonjeno glavo in s polzaprtimi ochmi, v pobozhni molitvi s ponizhnimi mislimi storiti tisto najnujneje potrebno. Vse drugo je najstrozhje prepovedano.«

Orlando poredno zakashlja in hudomushno pogleda svojo nago prijateljico, ki se mu radodarno ponuja s prijetno dishechih blazin.

»Toda mlada Lukrecija se nenadoma znajde v posebnem polozhaju, ko ji nekega lepega dne pogled med umivanjem zaide na bujne prsi. Zdi se ji, da ji prevech nemirno utripajo pod grobo volno, a si ne zna vech pomagati iz sladke stiske,« se zasmeje grof in z dlanjo podrsa chez izzivalno ponujajocho se mu kontesino dojko.

»Mlada nuna nenadoma ne more umakniti pogleda od svojih polnih mlechnobelih prsi in obeh navzgor napeto zavihanih temnih bradavic,« zadihano nadaljuje Italijan, ko se kontesa she bolj izprsi in zastoka v njegovem nezhnem objemu. »Shele pozneje se zave, da je greshila. Spovednik je mlad menishich, ki prihaja vsak teden k sestram mashevat in dodatno enkrat tedensko spovedovat. Z oznojenim chelom poslusha Lukrecijino nashtevanje grehov, a si ne more kaj, da je ne bi vprashal she kaj vech. Tako dela vedno znova zlasti pri vseh tistih nunah, za katere zhe po njihovem glasu ugotovi, da so mehke, nezhne, negotove. Le redko naleti na odpor, na nerazumevanje. Potem takoj odneha... A pri mladi, nadvse brhki sestri Lukreciji je drugache. Chudna napetost, ki jo chuti pri teh spovedih v zhenskem samostanu, je tokrat posebno ostra. Ne more se premagati in jo na pozheljiv nachin, a s svetohlinskim glasom vprasha, ali si pri umivanju dolgo chasa ogleduje prsi. Naj pove, kaj pri tem obchuti. Ali se ji zdi, da so lepe? Kakshne so torej? Ali res misli, da so lepe? Zakaj misli, da so lepe? Ali se ji zdi, da so njene prsi nekaj posebnega? Ali je zhe videla kakshne druge zhenske prsi? Res she ni videla drugih zhenskih prsi? Je druge zhenske sploh ne zanimajo? Zakaj je ne zanimajo?

Menishichevo chelo je vedno bolj mokro od neusmiljenega potu. Po rdechkasto razzharjenih licih se mu nabirajo dolge znojne srage predolgo zadrzhevane prepovedane strasti.

Ali je odkrila kaj posebnega na svojih prsih? Kakshne so te prsi? Velike? Majhne? Dolge? Shpichaste? Napete?

Zakaj prechastiti to sprashuje?

Zato, ker je treba biti pred Bogom popolnoma poshten in odkrit!

No, kakshne prsi ima? Velike?

Ne ve natanchno.

In tisto tam na vrhu? Tisto posebno?

Na kaj prechastiti mislijo?

No, saj dobro ve... Tisto shpichasto na vrhu dojk, prsi, joshkov, tisti sesek, cuzek, cicek, bradavica... Kakshni sta njeni bradavici? Rumenkasti? Temni?

Bolj temni, prechastiti...

Tako, tako... Naj pazi nase... Naj se spokori... Deset ochenashev naj izmoli, da bo hudich zapustil njeno dusho in telo...

Menishich si z rutico brishe potno chelo. Nemirno obracha ochi. Odganja hudicha.

Lukrecija je popolnoma zmedena. Upa, da tokrat pri umivanju ne bo greshila.Vendar ji roka iz radovednosti kar sama od sebe zaide pod volno in jo narahlo privzdigne. Chuti, kako ji polne prsi zatrepetajo pod mokrim blagom. Nehote zdrsi z dlanjo chez vrshichek leve dojke. Bradavica nemirno poskochi sredi radodarno velikega temnega kolobarja, se napne in izbochi. Lukrecija povesi ochi. Ve, da bo spet morala izpovedati greh. Greh, ki je zdaj hujshi kot prvich.

Menishich Pankrac je tokrat posebno radoveden. Njegovo chelo je zhe na zachetku spovedi popolnoma oznojeno.

Ali si je spet ogledovala prsi? Kaj je videla? So se napele? Jih je pobozhala? Kaj je delala z obema bradavicama? Se je z njima mogoche sladostrastno igrala? Ji je bilo pri tem lepo?

Menishicha zaliva neusmiljeno vroch pot.

Naj ve, da je velika greshnica. Zato naj izmoli dvajset ochenashev, da ji Bog odpusti njene naglavne grehe.

Menihu se srajca med ostrim sprashevanjem pregreshno lepi na razgreto telo. Zatrepeta, ker zachuti, da mu hudich spodaj pod kuto tokrat posebno nevarno nagaja. Povesi ochi.

Lukrecija postane po novi spovedi pozheljivo pozorna na vse posebnosti svojega telesa. Si ga zvecher, ko se zapre v celico in je nihche ne vidi, zachne na vse nachine bozhati in otipavati. Odkrije mednozhje, si z dvema prstoma razpre rezho. Sili vanjo, drazhi vlazhne gube, bozha vedno bolj nabrekle kozhice, ki zachenjajo nenadoma kar same od sebe pohotno siliti chez brazdo med velikimi in malimi ustnicami, in vzdihuje, ko jo zalije nasladno ugodje.

Pri naslednji spovedi je menih strog, a tudi posebno sladak. Zardeva od pozhelenja, ko mu nuna opishe svoja nova nechistovanja. Zanima ga velikost nozhnice in obchutki pri bozhanju, chustva, strast.

Ali nikoli ne pomisli na kaj posebnega? Na to, da meso zahteva svoje. Ga ne zheli she bolj obchutiti? Zares spoznati?

Kako she bolj obchutiti, prechastiti?

Tako, da se izzhene hudich v peklensko brezno, draga sestra v Kristusu. V peklensko brezno, ki je tvoja nozhnica.

Ali res, prechastiti?

Pridi opolnochi popolnoma potiho h grmom na samostanskem vrtu. Na skrivaj, da te nihche ne vidi in ne slishi. Ti bom pokazal, kaj dela hudich in kako se ga da ugnati v kozji rog...

Ja, prechastiti.

A nikomur ne govori o tem... To je zadeva, ki jo poznava le midva... In vsemogochni Bog. K njemu se bova priporochila, ko bova poslala hudicha v pekel. Kot zasluzhi...

Pozno ponochi se Lukrecija splazi na samostanski vrt. Za grmom jo zhe chaka mladi menih Pankrac. Jo vroche pogleda.

Zdaj bova greh izgnala v brezno, da vesh... Lepo se sleci in se ulezi tu v travo! Popolnoma se sleci!

Ah, prechastiti! Se to sploh sme? Zakaj prechastiti tako govori! To je greh!

Ne, to ni greh, sestra. To je pobozhno izganjanje hudicha... Vendar ohrani to skrivnost zase... Zanjo sme vedeti le ljubi Bog!

Saj prechastiti ve, da se ne smem slechi!

Tokrat je drugache... Tokrat hoche sam Bog, ki te je ustvaril golo in greshno, da se slechesh... Tudi jaz bom odlozhil obleko... Pred Bogom morava biti popolnoma gola...

Ali res?

Ja, toda najprej bova lepo zmolila ochenash... Da bova hudicha lazhe porinila v brezno.

Ja, prechastiti.

Lukrecija sramezhljivo zapira ochi, ko potegne s sebe volneno spodnje krilo. Zalije jo prijetna mehkoba hladnega nochnega zraka in jo bozha po vseh porah njene mlade gole kozhe. Nad sabo zachuti vrochi dih razgretega meniha.

Sestra, zelo lepa si, zato mora hudich takoj v brezno.

Ja, prechastiti.

Lukrecija razburjeno zastoka, ko opazi, kako se menihu v motni bleshchavi mesechine med nogami bochi nekaj dolgega in debelega, s chimer se ji priblizha pod trebuhom. Prestrasheno zapre ochi, ko ji moshki razpre sramne ustnice.

Vidish, to je hudich, ki bo zdaj odvrgel svojo greshno dusho v brezno.

Ah, prechastiti.

Aj, kako rogovili pod mojim trebuhom. A se nich ne boj! Ukrotila ga bova! Lepo ti bo!

Menih je od vzburjenja popolnoma prepoten. Rezko, piskajoche diha, ko vdira med Lukrecijine kozhice.

Ga dobro chutish, kaj?

Ah, ja. Ja.

Zdaj pazi... Zdaj bo hud.

Ko jo razdevichi z dvema kratkima sunkoma, jo prebode rezka bolechina, kot da se je urezala z nozhem v palec in zdaj zaradi te nerodnosti celo krvavi.

Ah, ne tako hitro... Ne, ne... Ne prevech...

Ja, sestra... To je pach hudich... A ti bo kmalu dobro...

Ja, prechastiti... Ah, ja... Ah, ja. Kako je velik in trd.

To je hudichev koren lechen, draga sestra. Poseben koren. Iz katerega mora hudich ven. V tvoje brezno, draga sestra, mora hudich ven. Zares ven...

Lukrecija tezhko zasope, ker hudich v njenem breznu jezno zadrgeta in se razpre... Po njeni nozhnici se razliva toplo, po svezhih ribah disheche seme...

Vidish, draga sestra v Kristusu, zdaj sva hudicha poslala naravnost v pekel...

Toda zakaj je tako moker, prechastiti?

Ah, tak je pach, da lahko pride ven... Joka, ker ga je sram, da je prevech greshil... Dobro je, da sva ga izgnala na peklensko dno...

Ja! Kako lepo je to in Bogu dopadljivo...

Ja, draga sestra. A chutim, da hoche spet jokati... Precej mochno hoche jokati... Naj ga she enkrat poshljeva v pekel? Kaj pravish, draga sestra?

Ja, ja, prechastiti... She mi poshlji hudicha... Mochno ga poshlji. Kako lepo je to...

Ja... In da o vsem tem molchish. Jaz in Bog sva tista, ki dolochava, kaj se bo s tabo zgodilo. Si namrech greshna zhenska. Vsemogochni me je poslal, da te odreshim...

Ja, ja... Naj me prechastiti odreshi... She bolj odreshi... Moram ga chutiti, ko me odreshi...

In zdaj ga chutish, kaj, ker te bom odreshil... Dobro ga chutish, kaj...

Ja, res ga chutim... Grozno miga in joka... Ja, ja... Chutim ga... Dobro ga chutim...

Ga chutish, kaj?

Ja, ja... Ga chutim... Prosim... Ah ja... Prosim... Ga chutim. Res ga chutim...

Je mochan, kaj?

Ja, ja!

Dobro, da je mochan. Zato gre zdaj zares v brezno. Do dna v brezno.

Ah ja! Sveti krizh bozhji... Ja... Ja. Kako je to lepo... She, ja! She!

Je mochan, kaj?

Ja, ja, mochan... She, ja... Ah, ja... She... Zdaj! Ja... Tu... Mochno... Tu... Ja... Zdaaaj...

Nuna ostro zastoka in v nasladi privzdigne svoj popolnoma razdevicheni trebuh...«

Orlando de Campoamore prekine pripovedovanje in se skloni nad kontesine vroche ustnice.

»In tu je zgodbe konec, ker so v samostanu chez devet mesecev nashli mrtvega dojenchka in je zato razbit lonec!« reche in zagrabi za vrch z vinom. »Tu v najinem pa je k srechi she veliko zhlahtnih kapljic. Na, pij!«

Kontesa se dvigne z blazin. Pije. Nato si sezhe z dlanjo proti chelu in si pogladi rdeche lase.

»Res vrocha zgodba. Ti pa znash! Poljubi me!« zajechi.

Orlando jo hudomushno pogleda. Skloni se k prijateljici in jo narahlo ugrizne v vzburjena vrshichka nevarno razgretih dojk. Postane neprizanesljivo divji. Italijanko kot strela z jasnega prebode opojna nesramnost. Divje zakrichi in se popolnoma preda prijatelju, ki se omamljeno izgubi v vrochi zhenski notranjosti.

* * *

Veronika stopi preplasheno pred ocheta, ki pogleduje nekam stran, v daljavo, kot da ne vidi, kako stoji pred njim izmuchena in zadihana in ga prosi za pomoch. Preganjana zver.

V kotu, za shiroko mizo, brli rumenkasta svecha. Chez leseni dobro pomiti pod padajo sence, ki jih rishejo predmeti ob steni, lonci, vrch, velika lonchena skleda. Zunaj, pred hlevom, v katerem dva vranca zobata proso, se v blatni zemlji sredi vechernega polmraka zamolklo svetijo odtisi konjskih podkev.

A zdaj ne more misliti na dobrodushnosti in prijetnosti svojega otroshtva. Na tihi mir zvecher v tej hishi, ko je bila she otrok. Ko je bilo vse tako prijazno. Ko je potochek zadaj za hisho ljubeznivo klokotal, ko je stopala chez brv na travnik. Ko je lahko hodila v beli dolgi obleki pod razkodranimi oblachki. Ko je zasanjano plesala pod razcvetelimi jablanami in hrushkami in sanjala o pogumnem vitezu, ki ji bo prishel naproti po vijugasti potki in jo odreshil.

Spominja se, da so v senci ob blizhnjem gozdu she lezhale zaplate zadnjega snega. Blizhnji hribi so bili oviti v mlechnobelo meglo. Usoda. Nepreklicno mogochna usoda.

Zdaj bi se rada priblizhala ochetu, se privila k njemu, ga poljubila na chelo. Zheli si, da bi jo vzel v roke, kot nekoch, jo pobozhal po laseh, jo ljubkoval. Da bi jo vzel k sebi v narochje, jo vodil s seboj na polje in v gozd kot takrat, ko je bila she otrok in sta z ochetom sedela na vozu ob hlapcu in dekli. V tezhki poletni sopari so srechavali druge, s senom natovorjene vozove, na katerih so presherno sedeli kmetje in prepevali nagajive pesmice...

Ochetov voz se je tu in tam zaustavil ob naproti prihajajochem vozu... Gospodarja sta si izmenjavala misli, dokler ni hlapec pochil z bichem in je tezhki voz spet zashkripal chez kamenje na kolovozu... Ker se je nebo nad gozdom potemnilo, se je bojeche privila k ochetu. Ta pa se ni zmenil za dogajanje nad svojo glavo, temvech je kar naprej veselo popeval, kot da je vse v redu in ne bo nihche nikoli in nikjer zablodil na stranpota ... in se ne bo nikoli nikomur nich hudega pripetilo.

Oche, kje si? Zakaj mi nochesh pomagati?

Veronika zapre ochi. Zagleda voz sena sredi polja. Zazdi se ji velik kot gora. Ob vozu stojita hlapec Gashpar in dekla Jerica, ki v potu svojega obraza z lesenimi vilami grabita kope sena in ga nakladata na vedno vishjo goro na vozu. Junijska vrochina postaja neznosna. Platno se lepi na kozho poljskih delavcev, znoj jim polzi po hrbtih in po trebuhih v drobnih nadlezhnih progah. Konj prestrasheno zarezgeta. Nebo preplete svincheno siva zloveshchost. Veronika se dushi v vrochi sopari. Tezhko diha. Bi rada pobegnila domov. Zheli si, da bi jo oche prijel za roko in mirno popeljal k materi v druzhinski sobi in v hlad ob veliki kamniti pechi v levem kotu.

»Domov bo treba,« konchno vendarle reche oche in jo prime za roko. »A se nich ne boj! Saj ne bo tako hudo...«

Tedaj zagrmi s podvojeno mochjo. Zemlja se strese v trpki grozi. Veronika skusha zakrichati, stechi domov, toda neznansko mogochna svetloba jo vrzhe na tla, med mokro travo in preslice.

Ali svet sploh she obstaja? Nechesa ochitno ni vech. Chesa? Ni vech chasa? Ni vech sveta?

Nenaravna svetloba meche zublje na negibno zhensko pod vozom, rishe chudne malike po njenem telesu, s katerega je strela strgala in pozhgala obleko. Sika v polne prsi she mlade nesrechnice, meche se po njenih belih bokih in trebuhu. Neusmiljeno nesramno se plazi chez krepke noge uboge dekle Jerice navzdol v zhalost z vodo prepojene, na smrt utrujene zemlje...

Toda Veronika she zhivi... Se stiska k ochetu. Ishche njegovo varstvo in pomoch. Zatiska ochi, da ne bi videla velikanskega gorechega voza sena sredi neznansko prostranega polja... Zapira ochi, njena stiska pa je kljub temu popolna...

»Oche, ali mi bosh pomagal?«

Skozi megleno zaveso spominskih slik v svoji dushi ga skusha zachutiti kot v otroshtvu, toda ko odpre ochi, ji je vedno bolj tuj, odvraten, chuden, nedoumljiv...

Oche bulji nekam v temo, povesha glavo, se neumno rezhi. Na mizo ji je postavil debel kos kruha s slanino in velik vrch jabolchnika in jo sili, naj je in pije.

»Tu pri nas ne moresh ostati,« ji pravi s sklonjeno glavo. Momlja chudne, nerazumljive besede.

»Hlapci celjskega grofa so bili zhe dvakrat v nashi hishi... Vse kote so nam premetali... Spet bodo prishli... Che ostanesh tu, te bodo hitro ujeli... Odvlekli v Celje... Ne bodo te vech izpustili.«

Oche ji she kar naprej govori in govori nekakshne besede, o razsodnosti, zdravi pameti, zakaj je bila tako neumna, neprerachunljiva, lakomna, pohotna, zakaj mora stalno letati za vsemi temi nesrechnimi moshkimi, od njih prihaja vsa ta nesrecha, zakaj ni vendar ostala doma, mati si je vedno zhelela, da bi imela pomoch pri hishi, zakaj torej vse to nepotrebno, ta neprijetna kasha, toda bo zhe nekako, nobena juha se ne poje tako vrocha, kot se skuha, v bodoche mora biti torej pametna, to ji res priporocha...

»Kam naj grem, oche...«

Ostareli mozh nemirno krili z rokami, miga z glavo, se spreneveda...

»Ne vem... Tvoj mozh Friderik je zaprt v stolpu zgoraj na celjskem gradu... Ne more ti pomagati... Edino varnost ti lahko ponudijo gozdovi... Zateci se v Kochevski Rog... Tam je zelo samotno... V goshchavi se nahajajo krdela pogumnih, drugachnih ljudi... Ubezhnikov... Tam je tudi nekaj rokovnjachev – rokomavharjev in starih chudnih bab zelishcharic... Domujejo v zasilnih kochah in v luknjah sredi gozda... V breznih... Samo ti ti lahko pomagajo, ker so neodvisni od gospodov, ki vladajo nashemu zhalostnemu svetu... Samo ti so ti lahko v oporo, ker so izven zakonov, ki dolochajo potek nashega zhivljenja.«

Medtem ko jé, se ochetove besede smukajo po vseh vogalih ozke izbe, curljajo kot goste mrzle kaplje po njeni osamljeni, razocharani dushi, udarjajo jo po vseh delih njenega izmuchenega telesa. Toda kaj naj stori? Ve, da se oche boji. Morda bi ji rad pomagal, vendar se noche zameriti velikemu grofu in njegovim valptom. Ti bi lahko izrabili prilozhnost, kot velikokrat v podobnih primerih, in mu z zvijacho in nasiljem ugrabili skromno posest. Morda bi ga celo izgnali iz dezhele, ga pahnili v nemilost in nesrecho.

Silovit nemir v njej se mesha z rezko bolechino, vendar se z bledim obrazom zhe odpravlja na plan, med v vetru skrivenchena drevesa in med dolga stebla suhih trav, med kamenje na kolovozu, v noch in v vse nevarnosti...

* * *

Pasjeglavec se prostashko zarezhi. Njegov pogled je rezek, skoraj krvav. Tokrat je posebno techen. Osoren. Popolnoma zapit.

Danes bodo njegovi stihi zares zhgochi. Grozni. Svinjski. Primerni za pekel tega brezbozhnega sveta. Kot zanalashch za prasce in prasice, ki nam vladajo. Zato mu naj kar prisluhnejo. Pijano se zamaje proti svojemu uchenemu prijatelju.

Krichi, da je cesarjev marshal de Vildecans res pravi osel, a posel ljubezenski mu je zares donosen. Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico, zvecher se goni s kurbo cesarico.

Magister Carolus Gregorius Carniolus, o katerem se shiri glas, da je najpomembnejshi um v dezheli ob Savi in Dravi, prebledi. Dvigne chasho k ustnicam. Pokusha. Tuhta. Tehta. Pije.

»Pa smesh tako pisati? Je to dovoljeno?«

»Dovoljeno, dovoljeno... Nikogar ne bom vprashal za dovoljenje...«

»Pa ti bo mogoche zaradi tega she hudo... Nepremishljen si... Bolj bi moral misliti na okolishchine. Na corpora et species. Na prima materia. Namrech na ignis, sal et balsamus. Ja, ja. Ne glej tako neumno. Nich se ne chudi. Ogenj, sol in balzam so osnovnice vsega. Tudi Bog je konchno troedin. Troedino dobrotljiv. To so pach te tri naglavne stvari, iz katerih svet in njegove corpora obstoje, torej tudi ti. To bi lahko vedel, pesnik. Ker si iz te snovi tudi ti,« se kremzhi magister.

»Ja, iz soli. Ah, daj no! Nehaj mi soliti pamet! Raje pij!«

»To kislico, kaj?«

«Ja, to kislico... Bo zhe, kar pach bo, chetudi bo hudo...«

»Ti zhe vesh... Buchman... Nikoli te ni mogoche pregovoriti... Bi lahko manj mislil na dolores. Zakaj izzivash bolechino, rane, razpoke... Na nekaj lepega bi lahko mislil... Saj vesh, oblast hic et nunc, namrech tu v dezheli pod Triglavom, ni posebno navdushena za shale... Sicer pa bom zatisnil ochi. In odmaknil ushesa od te tvoje prekleto pohujshljive pesmice, ti prismojena pijandura!«

»Hvala enako! Isto velja za tebe, pijandura. Glede pesmice pa ne bo pomagalo... Chetudi bosh mizhal in se delal gluhega... Vseeno jo bodo slishali...«

»Ja, ja... Govori, kar hochesh. A vedi, da sem dobrodushen. To naredi uchenost... In ker sva prava vinska bratca, kot se spodobi za take ljudi. Nobile par fratrum... A vedi: Nihil humani a me alienum puto... Cheprav sem, tega se jasno zavedam, chlovek kakor vsi ostali, z vsemi chloveshkimi slabostmi... Ne bi shkodilo, che bi se tega zavedal tudi ti, slavni pesnik, ki si tako oster do napak drugih... Svojih pa ne vidish, kaj?«

»Pij raje... In ne premishljuj... Cheprav je to, kar imava na mizi, res kislica. Za nasho domacho rabo... Ni vsak dan praznik,« skusha Dangeroz preslishati magistrove pripombe.

»Ah, tu pri Celjskih raste samo kislica,« reche ucheni Carolus Gregorius Carniolus. »Zato pa uvazhajo zase lashko vino. Kaj mislish, da bi bil Herman s to chobodro zadovoljen?«

»Me briga... Te ostre verze pishem zaradi nachelnih stvari. Ne zaradi slabega vina. Ker so nashi oblastniki nechloveshki. Me bodo she pomnili...«

Dangeroz premika pasjo glavo navzdol in navzgor. Se izprsi. Iztegne jezik. Kazhe fige.

Carolus Gregorius she bolj prebledi.

»Ne, ne... Zaradi kislega vina tako pishesh... To je resnica... Vino je resnica.«

»Da te ne bo kap,« reche Dangeroz. »To, kar sem zdaj napisal, namrech zares presega vse mere. A se na nich vech ne oziram. Svet si kaj drugega tudi ne zasluzhi. Che torej nochesh, da bi se pohujshal, zatisni ushesa...«

»Ja, kaj si torej napisal?« se magister spet prestrashi.

Dangeroz vstane. Hudobno poje.

Marshal de Vildecans je sicer osel,
a posel je njegov nadvse donosen.
Na rep svoj mochni zjutraj nasadi devico,
zvecher se goni s kurbo cesarico.
Saj pravijo, da je njegov falot res pravi,
kot kavelj je, ki vsako do dna zagrabi.
 
Grof, cesar, papezh in berach,
vsi so enaki, ko nimajo vech hlach.
In tudi, che je repek drugega bolj kratek zobchek,
a grofov grozni tich pozhreshen gobchek,
potruditi se mora prvi kot tudi drugi,
samo napeta bosta kos svoji nalogi.
 
De Sacerbe ga zhe na teshche v tolsto rit zapichi,
a tudi papezh stoka na lepotici kot vsi hudichi.
Grof Friderik ga porine strastno kar za tri,
junashko sope, ko v ljubico se zakadi.
Vsi fukajo, kot da gre za zadnjo stavo.
Nich ne pomaga. Na koncu bodo she ob glavo.

»Sveta nebesa,« vzklikne ucheni magister. »Zdaj gresh predalech. Umorili te bodo!«

Pasjeglavi pesnik pa ne reche nich.

* * *

Dezh ne more vech ponehati. Veje dreves stokajo v besnem nalivu. Pod sunki vetra se pritiskajo druga ob drugo, kot da bi se hotele objeti, vendar se ne morejo ljubiti. Svet se je namrech popolnoma pokvaril. Obzorje je ogromna temna kacha brez ochi.

Veronika tava med mokrim listjem, gazi po blatu, se skusha izogniti kotanjam, polnim vode.

Sanja, upa, prichakuje... Se boji lastne usode.

Njena dusha leti nad vrhovi mokrih koshatih smrek, se hoche iz stiske zatechi v narochje njega, ki zhdi v jechi, a jo bo odreshil in osvobodil.

Zazdi se ji, da je spet pri njem. Chuti, kot ob njunem prvem srechanju, kako jo bo sladko zapeljal v samotno sobo in posadil na posteljo. Mochna moshka roka zhe polzi med njena stegna, da ji razpne zashchitni pas chez mednozhje. Friderikov vrochi dih je tik nad njenimi prsmi, ki razgaljene silijo z obema rozhnatima bradavicama naravnost v ljubimcheva lokavo razprta usta. Ko ji moshki ljubeznivo napete hrushkaste dojke zasuje z vrochimi poljubi, zastoka od hrepenenja in zasanjano zapre ochi...

Toda zdaj jo udari mokri veter naravnost do srca. Zave se, da se nahaja v temnem kochevskem gozdu. Zatrepeta od groze ... in trenutek zatem presenecheno zadrhti. Tik pred seboj zagleda vhod v prostorno votlino, iz katere se oglashajo pijani glasovi in shegavo petje...

Ne more se vech obotavljati... Naj se zgodi, kar se hoche. Chetudi jo ubijejo. Plane v slabo razsvetljen zadimljen prostor, v katerem ob manjshem ognju sedi pet ali shest bradatih moshkih...

Zdrzne se. Rokomavharji... Gozdni razbojniki...

Takoj zatem se ji od slabosti zvrti v glavi... Samo na pol she chuti, kako pada nekam v meglo, strmo navzdol, v objem treh ali shtirih rok, naravnost na kup shelesteche slame...

* * *

Zazdi se mu, da ga objemajo nezhne roke. Veronikine sladke roke. Zachuti jo v neposredni blizhini. Drhti. Domishlja si, da je njegova zhena tik ob njem. Da se mu predaja, brezpogojno, vsa, z dusho in telesom.

Je kot polna luna. Lepa, tezhka.

Obe dojki sta izredno napeti. Rozhnata seska sta obrnjena navzgor, k njegovim ustom. Zahtevata, da ju ljubi, muchi, popolnoma razdevichi.

Veronikine dolge hrushkaste prsi sta dve divji polni luni.

Zhenska se sklanja nad njegov trebuh. Napeta seska pritiska ob njegove prsi. Zahteva, da se nemogoche ljubita.

»Hitro, dragi... Nimava veliko chasa...«

Veronikine dlani krozhijo chez Friderikove shiroke, z dlako porasle prsi. Zhenski prsti polzijo chez moshko kozho, rishejo po hrepenechem telesu kroge in zanke, pripovedujejo o skrivnostih srca in pojejo o tajnih krajih skritih uzhitkov. Nezhno in zasanjano bozhanje postane nenadoma raziskujoche, odlochno, zahtevno. Rahlo ljubezensko shelestenje iztiri v vihar, v krik, ki odmeva globoko v temo in dolgo ne izveni.

Polni luni Veronikinih prsi se dotakneta Friderikovih ustnic. Spet zahtevata, da ju vzame v usta. Izpije do onemoglosti.

Luna dviga roke, se ga oprijema okoli vratu, bokov, trebuha, se preliva kot mesechina chez razprta kolena, polzi nazaj v temo. Zavzdihne in se skloni nad Friderikove ustnice. Lunini zharki so kot jezichek, ki se zapichi pod nebo v ustih. Friderik zachuti radozhivi poljub luninega hrepenenja, ki polni vse predele njegovih ust.

Luna je vedno bolj mogochna in tezhka. Razposajeno polzi chez Friderikovo telo, z vso tezho svojih zharkov pritiska na njegov trebuh, se premika chez strmo navzgor izbocheni ud. Obsipava ga z vrochimi poljubi, bozha in ljubkuje. Je nenasitna.

Friderik chuti zharke, roke, dotike, dihanje, polzenje, strast, bolechino, ki teche skozi njegovo meso in kri, ki sili v njegovo dusho in je vech ne zapusti.

Iz teme se zasvetita rozhnati bradavici na Veronikinih hrushkastih prsih, cheprav sploh ne ve, kaj so sanje in kaj je resnica.

Luna postane she bolj neizprosna. Zdi se mu, da ga bo ljubljenje zadushilo. Lunini zharki nesramno sharijo po njegovem mesu, se razposajeno dotikajo razdrazhene glavice na nabreklem udu. Postajajo boleche gospodovalni. Trdi kot kovano zhelezo. Kot velikanska sekira udarjajo po napeti verigi, s katero je priklenjen ob vlazhno steno. Udarci so vedno mochnejshi.

Chuti, kako se veriga upogiba pod neizprosno silo tezhkih luninih zharkov. Ob vsakem novem udarcu se kreshejo iskre bozhje jeze. Jecha se zamaje v oglushujochem poku. Veriga se pretrga. Lunini zharki padajo na razgaljeno Friderikovo meso.

Veronikine ustnice se mu hrepeneche priblizhajo.

Ja, nobene druge noche vech imeti. Samo za to svojo lepo zheno hoche zhiveti.

Usmiljeni Bog, naredi chudezh! Razrushi stene grozne jeche! Spusti ga na svobodo! Dovoli, da popravi napake, ki jih je zagreshil! Dopusti, da poishche Veroniko in jo zashchiti pred sovrazhniki!

Zachuti nekakshen udarec, sunek, poljub. Lunini zharki so kot usoda. Po celotni jechi valovi omamni vonj nevarne ljubezni.

Veronikine hrushkaste dojke so vedno bolj neizprosne. Iz obeh bradavic polzi belo mleko onostransko omamne strasti. Kaplja na Friderikove prsi in njegovo razgreto kozho.

Veronika zhari iz same sebe, cheprav je v jechi, ki je navadna luknja in nima niti ene line, popolnoma temno.

Lunini poljubi so ostri, kruti, grozni. V Friderikovi glavi trikrat pochi. Celotni svet se zavrti na vse strani. Celjski grad gori v zelenkasto strupenih plamenih.

Friderik zastoka. Dvigne glavo.

Zhelezna veriga neusmiljeno zarozhlja, ko se Hermanov neposlushni sin v celjski jechi zbudi iz chudnih sanj. Prepoten je in popolnoma sam.

* * *

Na senu se leno preteguje pet ali shest kosmatih moshkih. Meh z jabolchnikom krozhi od ust do ust. Pripovedujejo si prostashke shale. Pri tem pogledujejo v vdolbino v steni na levi strani votline, kjer smrchita dve pijani starejshi zhenski, Baba Jaga in Baba od Vraga. Umazani debelushki z napihnjenima trebuhoma. Tolsta rdechkasta bedra jima nesramezhljivo razkrita kukajo iz raztrganih rashevinastih jank. Veronika sluti, da grdi babnici, che sta trezni in dobre volje, skuhata mozhakom celo kosilo. Morda pa poskrbita tudi za druge dobrote in sladkosti.

Kadar mozhje mislijo, da so povedali kaj posebno duhovitega, se tako divje zarezhijo, da se zatohli zrak v votlini zatrese, kot da je vihar. Butajo drug v drugega, ropotajo s svojimi chudnimi jeziki, glasno, grobo, nizkotno.

Neki chrnolasi bradach je ne more izpustiti iz ochi. Veronika chuti, kako se pase po njenem telesu in jo v mislih slachi do golega, vendar ji ni do nikakrshne pustolovshchine. Z grozo opazi, kako bradach z roko vedno bolj odlochno polzi med svoje noge in jo pri tem pozheljivo gleda. Kako naj se ga obrani?

Nekoliko se pomiri, ker rokomavharji v trenutku sposhtljivo utihnejo, ko v votlino udari velikanska pojava odlochnega chloveka z divje razmrshenimi lasmi. Chudnemu mozhaku v raztrgani menishki kuti tik za hrbtom sledi koshcheno suh manjshi mozh z gosto sivo brado.

Tudi on je oblechen v zamazano menishko oblachilo.

»Kdo si?« jo nagovori velikanski moshki in se ji priblizha.

»Veronika, zhena grofa Friderika Celjskega.«

»Sem si kar mislil, da bo kaj takega... A se nich ne boj... Tu pri nas si na varnem, cheprav so moji mozhje videti kot pravi gozdni razbojniki...«

Orjashki mozhak poshkili po zakajenem prostoru in zatuli: »Ali niste nashi sestri v Kristusu she z nichemer postregli... Dajte... Predramite se... Pripravite kruh, gnjat in nekaj jabolchnika...«

Veronika dvigne glavo, si pogladi svetle lase. Zdi se ji, da se chudni chlovek smehlja skozi polmrak, vendar ve, da jo istochasno ostro opazuje.

»Poznam tvojo zgodbo«, reche mozhak. »Vsa dezhela si jo noch in dan pripoveduje... Veliko si prestala... S krvavim grofom Hermanom se ni mogoche shaliti... A tu v gozdu smo kar ponosni nate... Dobro si potegnila za nos to naduto gospodo in njene hlapce... Kako si naredila, da te niso ujeli?«

»Zhe od otroshkih let se rada potepam po divjini... Kadar gre zares, nikomur ne zaupam.«

»Tako je tudi prav... Take junakinje rabimo za nasho vojsko, ki se bo tu iz gozda uprla nasilnezhem, ki nam vladajo.«

Temnozelene Veronikine ochi presenecheno zazharijo.

»Kdo si, da tako govorish?«

»Sva brata Tomazh in Bonifacij... Mogoche si zhe slishala za naju. Pred chasom sva zapustila pokvarjeni samostan in se odpravila v svobodo. Preganjajo nas. Zato sva se s tovarishi zatekla sem v gozdove... Od tu se bomo borili za resnico in pravico... Celjski morajo za vedno izginiti iz nashe dezhele... Tu nimajo kaj iskati... Ti pa se she lahko reshish, cheprav si se porochila z enim od te zoprne gospode...«

Veroniki postane tesno pri srcu. Nemirno povesi ochi. Ne ve, kaj bi odgovorila. Friderika ne more in noche zapustiti. Zaradi njega se je njeno zhivljenje popolnoma spremenilo. Zdaj ne more vech nazaj. Vanjo se spet priplazi strah pred prihodnostjo. Gre ji na jok, vendar se premaga. Iz ponosa noche pokazati zhalosti.

Chudni pushchavnik Tomazh opazi njeno zadrego.

»Kaj ti je?« zakliche in jo strmo pogleda.

Veronika sklanja glavo. Molchi.

Spet je v pasti. Ti rokomavharji zahtevajo, da se odpove svojemu Frideriku. Ko bi glede tega ugodila zhe prej grofu Hermanu, ne bi zdaj zhivela kot preganjana zver.

Ne, prevech zahtevajo. Zachuti, da postaja v votlini nevarno. Tu ne bo mogla ostati. Vendar brat Tomazh zhe treshchi vanjo z ognjevitimi besedami.

»Kaj neki je tak razvajeni grof, ki si ga porochila? Fichfirich, ki ne ve, kaj je zhivljenje. Pijavka, ki se zajeda v sestradano telo ljudstva...«

»Moj mozh je...«

»Ah, mladenka... Ti si del nashega ljudstva... Tvoj zakon z grofom ni vreden pochenega grosha... Za nas je neveljaven... Porochi se s kakim fantom od fare tu v lepih domachih vaseh...«

»Zakaj se potem skrivam pred Hermanovimi birichi? Che bi se pravochasno odpovedala njegovemu sinu, bi bilo vse drugache... Ne bi se znashla pri vas v goshchavi...«

»Ni she prepozno... Odpovej se mozhu, mi pa bomo staremu Hermanu tako zagodli, da se ne bo vech opomogel... Imeti se za grofa je neverjetno nesramno. To je najvechji greh. Bog je ustvaril vse ljudi enake. Nikakrshen grof ali shkof se ne more samopashno usesti na mehke blazine in pridigati, da je na svojem polozhaju po milosti bozhji... Na tebe, lepa zhenska, pa chaka drugachen mozh... Boljshi mozh... Nash mozh...«

»Nobenega drugega mozha nochem... Pustite me na miru.«

»Ne bomo te pustili na miru,« se zadere menih.

Razmrsheni lasje mu v sveti jezi padajo chez chelo.

»Naredila bosh tako, kot bomo mi odlochili. Poboljshati se morash... Spremeniti morash svoje klavrno zhivljenje... Ali verujesh v Boga?«

»Ja, zagotovo, oche...«

»Nisem oche... Sem Tomazh, tvoj brat v Kristusu...«

»Ja, brat Tomazh,« zajeclja in povesi glavo.

Rokovnjachi na slami se divje zarezhijo. Eden od mozh, z velikansko plesho na ogromni lobanji, se zvija od smeha. Z rokama se poka po trebuhu in kazhe s prstom na Veroniko, chesh, saj neumna baba tako nichesar ne ve.

»Torej, ali verujesh v Boga, stvarnika nebes, vic, pekla in zemlje?« ponovi vprashanje brat Tomazh s strogim glasom.

»Ja, brat...«

»No, to je dobro in pravilno,« reche pushchavnik. »Vesh, Bog je ljubezen... Zato ni sramota, da ljubish... Ljubiti je dovoljeno... Celo z vech moshkimi ali zhenskami se sme ljubiti... Hkrati ali posamichno... Vse to je ljubezen... Ni pa dovoljeno, da se druzhish z izdajalci in izkorishchevalci... Takim barabam se ne sme nihche nekaznovano predajati s srcem in telesom... In ravno to delash ti... Greshish! Poboljshaj se!«

Za Tomazhevim razburjenim obrazom se nenadoma zalesketa jezna glava brata Bonifacija.

»Tu so she druge zelo vazhne stvari, ki jih je treba vedno in povsod uposhtevati!« zavpije.

Rokomavharji na slami se na glas zakrohotajo. Eden od razbojnikov izvleche iz malhe posusheno roko umrlega dojenchka in z njo divje krozhi po zraku.

»Upitaj smolarje!« krichi in dviga mrtvo dojenchkovo roko kot razpoznavno znamenje upornishke zarote.

Veronika prebledi od strahu in zapre ochi.

Brat Tomazh dvigne glavo. Se ostro namrshi. Razbojniki v trenutku utihnejo.

»Zakaj se rezhite?« zavpije. »Kaj je tu smeshnega? Poslushajte raje, kaj bo povedal brat Bonifacij... Pri njem se lahko marsikaj pametnega nauchite!«

Bonifacij se ob Tomazhevih besedah ponovno opogumi. Nadaljuje s poukom. Krichi, da je edina prava oblika bivanja ljudska vas, ta uboga gmajna , narejena kot iz enega kosa iz starih chloveshkih izkushenj.

»Zdaj je napochil chas, da bomo izgnali iz dezhele vse te lakomne kramarje in pismouke... Vse gosposko do tal porushiti... Unichiti...«

Pushchavnika zatrzata z glavama. Sta shla predalech?

»Zhe dobro!« miga Bonifacij s koshcheno glavo.

Veronika se umakne v zadnji kot. Joka v poltemi.

»Raztrganci, se ne boste zganili?« zarjuje brat Tomazh. »Lachna je... Dajte ji vendar piti in jesti... To je nasha krshchanska dolzhnost...«

Ko ji v koshari prinesejo nekaj za pod zob, se Veronika nekoliko umiri. Z rokavom si brishe solze. Hlastno jé. Sluti, da se tam zunaj za votlino v vetru prekupicujejo drevesa. She vedno dezhuje. Mar je zhe prishla jesen? Ve, da mora biti za hribom lepa dolina. Polja. Nekje dalech je vas, v kateri zhivahno meketajo koze... Nekje... Nekje... zhivijo drugachni ljudje. Garajo v potu svojega obraza, pojejo, trpijo, se ljubijo.

Z roko si sezhe v zamazane, a she vedno dolge in lepe lase. Jih bozha.

Chepi na slami kot droben ubog pajek. Kot kup nesreche. Vendar postane nenadoma srechna. Iz koshare se ji namrech ponuja kup dobrih jedi. Jé in pri tem neznansko uzhiva. Konchno bo po dolgem chasu zares sita! Ne vidi, kako jo chrnolasi bradach vedno bolj pozheljivo opazuje.

* * *

Zrak okoli nje poka od zloveshche napetosti. Odpro se nekakshna vrata. Po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Skozi ozko shpranjo nad vrati pade pramen svetlobe proti sredini sena. Veronika zagleda kup popolnoma nagih prikazni. Povesi ochi. Zaslishi zasoplo dihanje. Preden more zbezhati, jo zagrabi kosmata moshka roka. Zachuti, kako jo rezki moshki pogled slachi od zgoraj navzdol. Najprej dojke, potem mednozhje. Zakrivljeni ud se nevarno napet priblizha njeni na pol odprti rezhi. Skloni glavo. Rezko sope. Kriva sablja, najboljsha sablja. Moshki jo prebada na neusmiljen nachin. Vedno znova. Trikrat. Desetkrat. Ve, da bo vsak trenutek dozhivela vrhunec. Morda proti svoji volji. Ali pa tudi ne. Ko se mu vedno bolj hlastno predaja, gleda strmo v tla, stran od njegovega obraza. Se potem kljub slabi vesti popolnoma razpre, da lahko tuja sablja udari globoko v sredo njenega razdrazhenega mesa. Semena prshe v nozhnico kot gost divji dezh, jo napolnijo do dna. Uzhiva. Kljub temu jo zaboli v prsih. Sanja chrno nevihto. Zagleda samo sebe, z dusho, chrno od nezveste strasti, prevech chrno od chrnega ljubljenja sredi chrnega vechera...

* * *

Zdaj ko je v stolpu zhe pet mesecev, se Frideriku zachenja dozdevati, da bo izgubil razum. Tema, smrad, bolechine, strah, da bo v tej luknji, priklenjen na verigo, poginil kot garjav pes, so kot plaz gorskega kamenja, ki nenadoma zgrmi z usodnega brega slabe vesti na dusho in jo pokoplje pod seboj. In tu so vsi ti nenavadni obchutki, zhelje, bojazni, hrepenenja, v katera vedno bolj vdira kes zaradi nepravilnih preteklih dejanj.

Ponochi ga tlachi vedno hujsha mora. Chuti, da se je pregreshil nad zhivljenjem... in nad zhenskami. Tudi nad Veroniko, v kateri je spodbudil vse slabe strani njenega znachaja, namesto da bi jo utrdil v dobrem in lepem.

Ja, le kaj ji je pravzaprav nudil?

Ve, da mu je hotela roditi sina, novega grofa Celjskega, vendar ji te zhelje ni hotel izpolniti. Zbal se je besa svojega ocheta, velikega grofa Hermana... Ja, pravzaprav se je ustrashil samega sebe...

Le kam je ves chas bezhal v tem svojem praznem zhivljenju? Je bezhal iz samega sebe v shtevilne zhenske, da bi pozabil, kako podel je v resnici? Pri vseh teh obchevanjih z najrazlichnejshimi ljubicami mu je pochasi postalo zhe vseeno... Kot da je zhivel brez obchutkov za dobro. Brez vesti. Ja, in kje je ostala ob vsem tem ponotranjenost? Je to samo beseda? Lepa beseda? Morda je to ponotranjenost obchutil samo v redkih srechnih trenutkih, ko se je povzpel na najvishjo vzpetino svojega grajskega hriba in mu je pogled zdrsel na pisano preprogo zhitnih polj spodaj v dolini. S pogledom je ljubeznivo bozhal dozorevajocho pshenico, rzh in proso tam v daljavi, to svoje zhito, oves, rzh. Prevzemala ga je nekakshna ganjenost, kot da bi z roko drsel chez vse to zlato celjsko klasje in ga strastno poljubljal. Ja, uzhival je kot gospodar svoje zemlje, kot lastnik velike posesti. Tam z visokega hriba jo je s pogledom ponotranjeno bozhal, kot da bi z roko drsel chez mlado zhensko kozho. Toda pri zhenskah mu je bila ta ponotranjenost popolnoma odvech, neznana in smeshna. In zdaj je mogoche prepozno.

Bo sploh she kdaj prishel iz jeche? Bo lahko nashel nazaj k Veroniki? Ji bo lahko pokazal, da jo ima zares rad? Ali bo lahko sploh she popravil vsaj nekaj tistega, kar je zagreshil v svojem dosedanjem zhivljenju? Ali bi ga chustva in ponotranjenost lahko pripeljala na popolnoma drugachno, boljsho pot?

Samota v stolpu je naravnost neizprosna. Friderika stisne od groze pri srcu. Skloni se nekam v samega sebe. V lastno temo. Veriga rezko zarozhlja. Zhelezo ga rezhe v kosti.

* * *

»Kaj naj torej storimo?« reche dezhelni vojvoda in se razkoracheno usede na z rdecho blazino chastno pokriti stol.

»Pristrichi mu bo treba peruti,« reche shkofov protonotar in ponizhno skloni glavo.

»Komu pristrichi?« reche nadvojvoda in milo gleda v duhovnika.

»No, pristrichi peruti pesnika... O pesniku govorimo, vasha visokost.«

»O pesniku? O katerem pesniku?«

»Ah, saj je njihova visokost o vsem pouchena... Za pisca tistih neumnih verzov gre, s katerimi zhali in sramoti vas, visokost, in druge vladarje.«

»A tako,« reche vojvoda.

»Ja, zhal je tako,« reche vishji duhovnik in skloni glavo.

»Kaj naj torej storimo?« reche vojvoda in dvigne glavo.

»Pristrichi peruti, visokost... Da ne bo prevech visoko letal...«

»Pristrichi, ja, pristrichi... Kaj torej predlaga?«

»Strogo izprashevanje vesti, visokost... Z vsemi sredstvi... Che ne gre drugache, pred sodishchem...«

»V jecho torej z nepridipravom... Pa je to dobro? In za nas koristno?«

»Ja, v jecho, da ne bo pisal takih pesmi... Zato je dobro...«

»Dobro, dobro...«

»Naj torej ukrepa?«

»Naj ukrepa, che je dobro...«

»Kako naj ukrepa?«

»Tako, da se bo spametoval... Morda bi ga bilo za zachetek treba samo premlatiti... Mu nekoliko potipati obisti... Da bi med osatom iskal svoje polomljene kosti... Kaj meni o tem?«

»Ne ve, che bi brce kaj pomagale... .«

»Pa vseeno bi ga bilo vredno premlatiti... A ne premochno... Naj ostane pri zhivljenju... Morda postane boljshi... Pesnike rabimo, da slave domovino in vladarje...«

»Saj so ga zhe tolikokrat premlatili... A nich ne pomaga... Ta Dangeroz ostane Dangeroz, tudi che pobira na smetishchu svoje izgubljene kosti...«

»Nich ne pomaga?«

»Ne, njihova visokost mora vedeti, da je ta pesnik zares chuden ptich...«

»Ja, potem pa zapreti... Kaj hochemo... Ali ima boljshi predlog?«

»Ne, ne, pach zapreti, ker je vse drugo brez smisla pri tem chloveku, visokost...«

»No, potem pa zapreti... .Ja, zapreti... Ker dela same neumnosti... Kaj pach hochemo...«

»Ja, seveda, zapreti, visokost...«

»Zapreti... Ker ne gre drugache...«

»Zapreti, ker drugache ne bo miru...«

* * *

Frideriku se zazdi, da so se vrata jeche nenadoma odprla na stezhaj. Na stopnicah zagleda Veroniko v dolgem belem oblachilu. Priblizhuje se mu z zharechimi ochmi. Okrog njenega zasanjanega oblichja pleshejo sonchni zharki. Na glavi se ji bleshchi diadem iz treh zlatih celjskih zvezd.

Pogleda ga na posebno ljubezniv nachin.

»Ti moj veseljak!«

Ne more umakniti pogleda od njene lepote.

»Moja uboga deklica! In zdaj si vendarle prishla!«

Sanja, da se v ozadju premikajo ljubeznive postave. Dechki ali angelchki. Blizhajo se mu v gosjem redu. Pojejo nezhne pesmi. Stopajo proti njemu in se ne ustavijo. Gredo skozi zid, skozi kamen, skozi njegovo telo, se priklanjajo in pleshejo.

»Moja lepa zhena!«

»Moj lepi mozh. Moj korenjak!«

Dozdeva se mu, da ga Veronika vzpodbudno gleda, ko se mu blizha. Vzdiguje roke. Te so nenadoma krila, kot da hoche poleteti z njim iz jeche v daljne dobre dezhele, kjer ni ne stiske in ne nasilja, temvech samo ljubezen, ljubezen, ljubezen...

* * *

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005; 71-72– 2006;)
* Tri zvezde XIV (v naslednji shtevilki Revije SRP)