Revija SRP 73/74

Jolka Milich

Vprashalnica
 
O PREVAJANJU IN POEZIJI
 
III
 
Brez zganjanja panike
 
Preden se lotim svoje nadaljevanke oz. nanizanke o prevajanju in poeziji, mi dovolite, da se malce razpishem o branju knjig na sploshno. Da se pach malo ogrejem in nato pozabim na to vprashljivo tematiko, ki sem si jo sposodila iz chasopisja. Zachela bom s priljubljenim pesnikom Tonetom Pavchkom, ki je imel v Delovi prilogi Ona 7. februarja letos zanimiv intervju, vendar, milo recheno, z naravnost presenetljivo kontroverznim naslovom, ki je nota bene bralcem nekako sugeriral, da smo tik pred katastrofo, che se ne poboljshamo, saj je chrno na belem pisalo, da: Che ne bomo brali, nas bo pobralo. Med pogovorom je zazvenela tudi nasprotna tozhba, da dandanes tiskamo prevech knjig, ki pa (moja opomba) jih najbrzh izdajamo le larpurlartistichno, zaradi lepshega tako rekoch, saj jih po Pavchkovem mnenju ne bere nihche. Kar neverjetna teorija za dobo, v kateri zhivimo, ko je prva in glavna skrb skoraj za vsako dejavnost, vchasih malce prikrita ali zastrta z leporechjem – najprej zasluzhek! Che ni zasluzhka, je tista dejavnost, ki ga ne prinasha, ukinjena ali pa gre podjetje kratkomalo v stechaj, potemtakem sploh ni verjetno, da bi se razmahnilo v malodane nepojmljive razsezhnosti. Sledil je vzdih, da je bilo boljshe nekoch, ko je bilo manj knjig in vech bralcev kot pa zdaj, ko vse te gore bukel, ki jih lahko izda vsakdo, nihche ne bere. Med raznimi drugimi floskulami o knjigah je padla tudi tista – znana zhe vrabcem in shkorcem na strehi – o televiziji, in sicer, da je danashnji chlovek len (ochitno za branje), saj strmi zgolj v televizijski zaslon, ki ga poneumlja. In to govori chlovek, ki je vsaj nekaj let delal tudi na RTV in ga je mogoche videti she dandanes kar pogosto na ekranu, ko nastopa v kakshni oddaji; drugache recheno, vsa ta leta nas je oberoch in na vsa usta veselo poneumljal… Vprasham ga: Je pochel to in s to prakso obchasno nadaljuje za ljubi kruhek ali iz kakshnih drugih, bolj perfidnih ali skrivnostnih namenov? (Zazhelen je odgovor.)

Ne pesnik ne sprashevalka Ana Turk najbrzh nista, vse tako kazhe, opazila, da so se chasi korenito spremenili, da ne rechem kar menjali tudi na tem podrochju, in da sta zlasti tu, povedano simplicistichno, izumrla nekdanja mala obrt in rokodelstvo, ko sta bila, recimo, v vasi dva kovacha in gostilnicharja, pa pekarski mojster z vajencem, par shivilj, zhupnik s cerkovnikom in kuharico, uchitelj in en sam pisar, ostali pa dninarji in kmetovalci, odvisni od njih – vse te je nadomestila in pomasovila industrija. Zdaj znamo zhe skoraj vsi vsaj nekaj shivat in shtancat in celo kmetovat, za navrh so nas opismenili do zadnjega, saj zhe skoraj vsaka vasichka in zaselek zmoreta po nekaj pesnikov in slikarjev pa pripovednikov, da o vashkih godbah, pevskih zborih, kitaristih in baletkah niti ne govorimo. Veliko tezhje je dandanes najti dimnikarja kot umetnika. To vem iz dolgoletne lastne in bridke izkushnje. Satirik Zharko Petan je nekoch rekel, da so elektrichne kitare nezazheleni stranski uchinki elektrifikacije. Jaz smeje dodajam: (Ne)zazheleni (?) stranski uchinki sholarizacije pa so zlasti trume diplomiranih pesnikov, knjizhevnikov, filozofov, sociologov et consortes.

Turkova in Pavchek nista opazila, da se je veliko nekdanjih zgolj-bralcev, ki najpogosteje niso bili niti veshchi pisanja, z obvezno osemletko, dodatnim srednjim in vishjim sholanjem in s posebnimi techaji ustvarjalnega pisanja nauchilo vech kot tekoche pisati in da najbrzh zato vechina od njih rajshi napishe zbirko pesmi ali romanchek, torej formulira svoje misli in dozhivetja in kar sodi zraven, kot da bere in premleva le tuje misli kot v prejshnjih chasih. Nekoch davno smo se vsi rogali in smejali socialistichni paroli Vsi smo ustvarjalci, ona pa – tebi nich, meni nich – je v kratkem chasu meso postala, in ne samo meso za zasebno ali ozhjo druzhinsko uporabo na kakshnem pikniku, marvech tudi velevazhna kulturno-financhna postavka knjizhne industrije, ki cvete, da je kaj po vsem svetu, ne samo pri nas.

A povrnimo se k Pavchkovemu naslovu Che ne bomo brali, nas bo pobralo, ki zasluzhi she dodaten komentar. Po mojem strokovnem in laichnem mnenju toliko, kot beremo zdaj, nismo brali nikoli. Vsivprek in vse sorte, od dnevnikov, tednikov, mesechnikov, leksikonov, enciklopedij, prilog, broshur, specializiranih publikacij, koledarjev, zbornikov, uchbenikov, navodil, reklam, knjig, vodichev – in tako dalje brez konca in kraja. Pavchkovo alarmantno svarilo bi se kvechjemu moralo glasiti: che bomo (pre)brali vse tisto, kar nam bo prihajalo dan na dan pod roke, pa si she kaj zraven sposodili ali kupili, ne bomo imeli vech chasa za zhivljenje, od samega branja bomo popolnoma otopeli in izgubili smisel za resnichnost. Pa she ob gozdove bomo prej ali slej. Nujno je, dragi sorojaki, da strogo selekcionirate svoja berila in ne pretiravate z bralnimi razvadami in pozhrtijami, ker so tudi prevelike in nekontrolirane doze chrk konec koncev shkodljive, s tezhkimi stranskimi uchinki in hudimi psihichnimi posledicami. Le poshkilite kdaj pa kdaj na televizor, da si od nonstop branja odpochijete izmuchene mozhgane! Ali pa pojdite na partijo pokra in balinanja. Pojdite kdaj na izlet in kakshen dan se prav postite, to je ne preberite niti vrstice, niti pike ali vejice. Pred vsako chrko zamizhite, da se notranje prechistite. Samo po sebi umevno druge krati kar pridno segajte po garantirano zdravem in pozhivljajochem branju s poreklom, iz znanih hramov in butikov, ne pijte vsake brozge, ki jo ponuja(jo) globalistichni trg ali maksimarketi ali zakotne beznice. Drugache recheno: berite mene, Toneta Pavchka, in nalokajte se pri viru, ker pishem zares lepe pesmi za odrasle in mladino, pa tudi zanimive eseje, saj sem sploh skoz in skoz kulturen chlovek, ki ga ne kazhe zamuditi, nasprotno, poiskati ga je treba z luchko pri belem dnevu! S pravo besedo in nasvetom vedno na pravem mestu in ob pravem chasu. Pa she nastopati znam privlachno, tega ne zna vsak lirik in vchasih niti igralec ne, pa starejsho publiko do srchnih globin ocharati, mlajsho pa od glave do glezhnjev fascinirati. Ko pa se, nepoboljshljivi veseljak, na vsem lepem tudi gromko zasmejem, sem sploh neodoljiv, kot bi rekli nekoch, cheprav se ne sme, ker je v pravopisu prepovedano s krogcem. Skratka, sem zajamcheno enkraten in neposnemljiv. Dolgoletni chlan elitnega literarnega kluba zajamcheno enkratnih in neposnemljivih, ki jih lahko tudi berete brez strahu, da bi se okuzhili z nekvaliteto! Tone dixit in Jolka je potrdila! Ona pa ne lazhe. Ji lahko verjamete.

Tone, tako se govori! Direkt. Brez zganjanja panike, da nas bo konec. Saj ta (pra)strah, ki nam ga slovenski vrachi in shamani malajo pred ochmi, nam je zlezel zhe v kosti. Kar mnozhichno nam katastrofisti zhugajo z izumrtjem iz najrazlichnejshih razlogov: ker se dovolj ne plodimo (sami pa she otrok nimajo in jih ne marajo, da o tistih, ki prisegajo na celibat in vzdrzhnost niti ne govorimo), ker se ne cenimo dovolj (sami pa hlastajo le po tujem blagu in dobrinah), ker smo prevech ubogljivi in se rajshi uklanjamo tuji volji, kot bi se pokonchno drzhali svoje (sami pa nas noch in dan vabijo k poslushnosti in pozivajo k pokornosti), no, zdaj nas bo po Pavchkovi sodbi za namechek pobralo she iz trte izvito dejstvo, da ne beremo, mi pa se vchasih zhe utapljamo v morju bla bla bla sentenc, referatov, prispevkov, pridig in govoranc.

Povabila bi ga tudi, naj stopi kdaj v kakshno knjizhnico, kjerkoli, magari v sezhansko, in povprasha prijazne knjizhnicharke in ravnateljico, ali mu lahko kaj konkretnega povejo na rovash (ne)bralnih navad obiskovalcev. Moja opomba: Che ne bi Sezhanci brali knjig, ali bi bila sploh potrebna velika knjizhnica z vech kot desetchlanskim osebjem? Ne bi bilo edino modro, da jo zaprejo, kot so zhe davno njeno sosedo – diskoteko Titanic, ker je zmanjkalo obiskovalcev? In malo manj davno she njenega drugega soseda, nochni klub Faraone? Resnici na ljubo moram povedati, da je v Sezhani falirala tudi mala knjigarna, kombinirana s papirnico, ne le zabavishcha, ker promet ni kril stroshkov obratovanja, a to je zhe druga zgodba, in sicer o kupni (ne)mochi tukajshnjega prebivalstva in o totalni gluhosti drzhave, evfemistichno imenovane tudi domovina, ki kot kakshen srednjeveshki valpet obravnava in izmozgava tudi male podezhelske knjigarne in zakotne trgovinice z meshanim blagom, ki komaj dihajo in tezhko shajajo, kot da bi shlo za mestne pa obvezno superrentabilne shtacune, vse v duhu gesla: Plachaj dac in vse druge neznosno visoke stroshke – ali crkni! In kajpak crknejo in crkavajo. Ko pa nimajo nobene druge ugodnejshe alternative.

A povrnimo se h knjigam, ki jih nihche ne bere. Morda bi bilo bolj prav rechi, da jih malokdo kupuje, ker so za navadne zemljane predrage. Pa she prevech jih je, da bi jih lahko vse pokupil in nato she prebral. V tem dam Pavchku prav, le tega ne vem (naj mi on pove, ki najbrzh ve, saj se on pritozhuje, namesto da bi se je veselil, nad kvantiteto objav, ki je nedvomno kriva, da se je znizhala vrednost vsake knjige), katere knjige so pravzaprav odvech in bi jih morali preprosto ukiniti oz. jim ne dovoliti, da sploh pridejo na knjizhni trg. Kaj predlaga – tozadevno? Morda pa bo prevzelo to delikatno vlogo knjizhnega zhandarja, lepshe redarja in zglednega skrbnika za literarno kakovost nashe slavno sodishche, ki je zhe nekaj – baje pritlehnih in nekonstruktivnih primerkov – spravilo s poti ali na varno in s tem konsekventno znizhalo tudi njihovo kolichino ter obvarovalo pred izgubo chasa in pohujshanjem shentflorjansko populacijo. Ministrstvo za kulturo pa mu bo lahko izdatno pomagalo s tem, da bo zavrachalo vloge pesnikov in pisateljev alias prijaviteljev na svoje komplicirane razpise, in z diferencijacijo slovenskih revij in knjig. Ampak che dobro premislimo, tudi shunk, sirov, salam, mortadel itn. je odlochno prevech, da bi jih lahko vse pokupil in pojedel kak ljubitelj knjig in dobre papice. Morash se pach omejiti. Preoblozhena miza ponuja, in je norec, ki se kuja, a na krozhnik naj si da, kar se mu zdi najbolj slastno in kar bo pojedel. Kar ostane, naj prepusti drugim. Tudi chevljev, sandal, cokel, natikachev je prevech, in oblek, plashchev, rut pa vozil in koles ter vsega drugega je ogromno, sam pa si lahko privoshchish le vchasih komaj kaj, odvisno od potreb in okusa, in zlasti od globine ali plitvine zhepa. Che je zhe vsega na pretek, tudi birokratov, najbolj jalovoplodnih uporabnikov uslug papirnate industrije, pa politikov in celo brezposelnih, in noben krizh se ne vznemirja in pritozhuje, oziroma le vchasih protestira zaradi lepshega, cheprav marsikdo v nedeljo teche v kakshen supermarket nakupovat po znizhani ceni vech, kot potrebuje, ali gre tja vsaj past skomine, v ponedeljek pa vlozhi proshnjo za kakshno sluzhbico v drzhavni administraciji, kjer she najbolje plachajo, ali pa kandidira na kakshni lokalni listi – zakaj torej ne bi bilo na pretek tudi pesnikov in knjig? Kolikor je meni znano, ima vsaka knjiga svoj krog ali krogec bralcev. Saj je tudi Presherna in Koseskega et co. nekoch bral le dolochen krog ljudi, prej manjshe sorte kot velike. Vsi drugi, pismeni in zlasti nepismeni, pa nich. Isto je veljalo za vse druge poznejshe pesnike, tudi v chasu, ko je bralno obchinstvo narashchalo z upadanjem nepismenosti. Ker je bilo poetov vsaj za polovico manj, knjige pa so bile she razmeroma poceni, je lahko po njih segalo vsaj za polovico vech ljudi. Che so bile kolikor toliko zanimive pa she od kritike oklicane za nepozabne umetnine, kar so vchasih tudi bile, so maloshtevilni avtorji lahko rachunali tudi na vechjo popularnost in visoke naklade, po katerih se upravicheno tozhi Pavchku. Bi se tudi meni. O njih brzhchas sanjajo tudi tisti sporni pisci (lahko berete: pisuni in poetastri), ki so v intervjuju oznacheni z »vsakdo«. Ko bi bili takrat tako shtevilni, kot so zdaj, bi si morali takó slavo kot naklade med seboj kolikor toliko pravichno porazdeliti. Enachba je preprosta: malo pesnikov – vechja porcija slave in bonitet. Veliko pesnikov … naj Pavchek kar sam koncha izrachun, jaz bom dodala le: v tem primeru je she tezhje in tudi precej bolj zamudno presoditi, kateri so zares dobri, vsaj za nas, in kateri zanich. Mimogrede povedano: tudi italijanskemu pesniku in nobelovcu Eugeniu Montaleju je shla naravnost na zhivce vrtoglava rast pesnishkih osebkov na literarni sceni. Slovenski pisatelj Alojz Rebula, ki se rad izrazha nekoliko drastichno, pa vechino lirikov dolzhi, da jih daje le besedna diareja; prevedeno v lepo slovenshchino, cheprav recheno malce bolj robato – njihovi artefakti se mu zdijo navadna driska, che se pa zatechemo po strokovni izraz, jo lahko bolj elegantno imenujemo logoreja. Tudi pesniki si drug o drugem, nikoli o sebi, zelo pogosto mislijo, da njihovi kolegi resnichno bolehajo za logorejo, saj so njihovi verzi res zanich, eno samo jecljanje in stokanje, shkoda papirja! Ni jih pa mogoche preprichati, da bi nehali, she pristavijo chisto obupani – kar naprej klanfajo tiste zmazke in jih vezhejo v knjige! Ko jih vprasham, da bi bolje razumela, ali mi nashtejejo nekaj imen teh nepiscev in nepoetov, pa kar umolknejo, s pretvezo, da nomina odiosa sunt, sicer pa da tako sama vem, za koga vse gre, le kaj sprashujem. Edino kar res trdno vem, je, da med klamfachi in nebodijihtreba pesniki ni nikoli tistih, ki se bridko pritozhujejo chez pretirano shtevilo lirskih ali pripovednih dush. Oni ochitno sodijo med ta prave, posvechene od boga ali od muz, nenadomestljive. In nihovo pisanje je obenem tudi sveti misijon in veselo oznanilo, ki se koncha shele z njihovo smrtjo.

Dalech nas je pripeljal Pavchkov dramatichni vzklik, kaj nas chaka, che ne bomo brali. Upam, da sem ga preprichala in notranje pomirila, da namrech beremo she prevech. Tudi televizijo radi gledamo in ne pustimo se ji poneumljati. Kvechjemu se, udobno sede v fotelju, smejemo TV bedakom. Pred chasom sem z uzhitkom gledala tudi Pavchkovo hcherko igralko, nocoj bom gledala Nika Grafenauerja in Lojzeta Rebulo v Pisavah, pa she kakshno detektivko zraven, ali pa bom pozno ponochi poslushala kakshen koncert. Nedavno sem z velikim zanimanjem prisluhnila pogovoru o spravi, a ko sem iz tona in podtonov besed zaslutila, da se tezhki kalibri in sogovorniki ta vecher ne bodo spravili, sem si rekla – salviamo il salvabile, reshimo, kar se da reshiti, ugasnila sem urno televizor in se spravila spat. Vi se kar pojdite svoje rabuke, che vas veselijo! Po mojem mnenju nas je odlochno premalo, da bi se vechno shli ravbarje in zhandarje ter dvoboje, pa chetudi le besedne. Skrajni chas je, da rechemo tem igricam – genug. In vsak naj ostane pri svojem. Na svoje stroshke, ne pa na drzhavne. Na drzhavne naj bodo samo tiste iniciative, ki nas zdruzhujejo in zedinjajo. Ki koristijo vsem. Itd. Skrajni chas je tudi, da televizije ne demoniziramo in da brez vsakega strahu odpiramo to okno v svet, ko nam chas in zhelja narekujeta ali dovoljujeta. Che se hoche kdo poneumljati, pa naj se (kdo mu pa brani?), vendar ni samo televizija optimalno sredstvo za poneumljanje, obstajajo she malce drazhja in she bolj nevarna, le sechi je treba po njih. In med njimi, ne boste verjeli, so tudi knjige in chasopisi. Pa she marsikaj.

Dragi Tone, namesto da bi se veselil, da imamo toliko izobrazhenih ljudi, ki pishejo in imajo vsaj eno svojo knjigo v zhepu, che zhe ne kaj vech, mi delash tako galamo (pa she skregano z logiko), naj za bozhjo voljo beremo, ker…

 

 

Dvojezichne zbirke – zares dvorezni mech?

V dvojni shtevilki Literature za januar/februar 2005 (163/164) je recenzentka Ana Gershak svoj kratki zapis o Jaquesu Prévertu, ki je izshel v zbirki Mojstri lirike leta 2004 pri Mladinski knjigi v prevodu Alesha Bergerja, zachela takole, s kanchkom nejevolje celo na rovash dvojezichnih izdaj:

»Dvojezichne izdaje so vedno dvorezni mech: za tiste, ki “avtohtonega” jezika ne znajo, izvirnik na nasprotni strani od prevoda pomeni zgolj porabljanje papirja, ki bi ga uredniki lahko mirne dushe porabili za …vech prevodov. Nasprotno tisti, ki materni jezik pesnika obvladajo ali jim ta ni ravno shpanska vas, vechino branja izkoristijo za pedantno zbiranje napak, ki jih je zagreshil prevajalec. In ker je prevajanje poezije zahtevno delo (che zhe ne kar svojevrstna umetnost), ni nich chudnega, da se napakam ni nikoli mogoche povsem izogniti.«

Gershakova, ki obvlada, vse tako kazhe, francoshchino ali ji ta vsaj ni shpanska vas, se je shla potem skoraj dosledno… le pedantno zbiralko napak, saj je vech kot pol zapisa porabila, da nam oznani to svojo pogruntacijo o dvojezichnih izdajah, ki na sploshno niti ne drzhi, in da nam za navrh razodene, da je prevajalec shtevilne zhe znane pesmi bodisi popravil ali povsem na novo prevedel, zhal, ne vedno najboljshe… saj… vchasih ne uspe zaobjeti prefinjenega francoskega humorja ali ne najde ustreznih ekvivalentov v slovenshchini, tako da marsikatera besedna igra ostane neopazhena.

Nato ozkosrchno posveti prevajalcu eno samo samcato vrstico in pol s pohvalo, v ostalih shestnajstih vrsticah pa se poznavalsko razpishe o lirichnih znachilnostih francoskega pesnika. In to je vse. Naj mi dovoli, da jo tudi jaz malce pouchim, kako se suka svet pri nashih sosedih v zvezi z dvojezichnimi izdajami. Zdi se mi namrech, da je pomanjkljivo informirana pa she brez posebne ljubezni in fantazije do jezikov vobche.

V Italiji vsaka vechja ali boljsha zalozhba izdaja tujo poezijo vedno z izvirniki ob strani, tako da tujih zbirk, che nimajo “il testo a fronte”, vechina ljubiteljev poezije niti ne kupuje, in mednje sodim tudi jaz. Zadnje chase so to metodo dvojezichnosti prevzele celo boljshe leposlovne revije, tudi tiste, ki izhajajo na internetu. Gershakovi celo svetujem kot primer, da sede, ko utegne, za rachunalnik in si natipka tole geslo: http://www.filidaquilone.it/num002milic.html
pa bo lahko zvedela ne samo o eksistenci ljubljanske pesnice Maje Razborshek, ki zhivi na Krasu, marvech bo lahko brala tudi deset njenih pesnishkih izlivov dvojezichno – kar je vechkrat ne samo zanimivo in poduchno, marvech tudi pravi uzhitek – in she marsikaj samo v italijanshchini. Za namechek si bo lahko ogledala, s kom je ta njena rojakinja v druzhbi v tej drugi shtevilki revije podob, idej in poezije z naslovom Fili d’aquilone (Nitke papirnatega zmaja). Posebej jo opozorjam, da v Italiji, che odvzamemo zamejstvo, slovenshchino redko kdo pozna, po mojem priblizhnem izrachunu niti 0,001 celotnega prebivalstva. Eden od urednikov revije, ko sem ga opozorila na skoraj nichelno znanje nashega jezika pri njih, mi je pojasnil, da bodo bralci vseeno videli, kakshen je, in si ga bodo vsaj vizualno – che ne zvochno – veliko lazhje predstavljali. Hrvati, srbi, chehi in drugi slovani, ki zhive v Italiji, pa bodo verjetno znali tudi kaj prebrati in razumeti (narodna imena pishem namerno z malo zachetnico, da bo v besedilih chimmanj odvechnih velikih, najbrzh pod vplivom italijanov, ki so jih nekoch tudi obvezno imeli in celo gojili, zhe dolgo pa jih povechinoma zamenjali z minuskulami, ki pa niso sploh obvezne, le – demokratichno – stvar izbire in okusa.). Nikoli ni prepozno, da se kaj novega nauchimo. Skratka, preprichal me je, da se dvojni jezikovni nastop vsekakor izplacha. Tega mnenja so urednishtva kar shtevilnih italijanskih revij, recimo L’Almanacco, Anterem, Soglia, Smerilliana, Schema, Le Voci della Luna in she katera. Zadnja omenjena je pristala na enojni tisk le prevodov na mojo izrecno proshnjo, in celo vechkrat argumentirano formulirano; opozorilo o tem je tudi pripisala v revijo ob izidu slovenskih pesmi samo v italijanskem prevodu. Tudi v zbornikih, ki jih izdajajo razpisovalci raznih pesnishkih nagrad, tiskajo nagrajene tuje pesnike dvojezichno. Niti oplazi jih ne misel, da bi bile dvojezichne izdaje, kot trdi Ana Gershak, vedno dvorezen mech. Nasprotno, njim se zdi ta obichaj nekaj samo po sebi umevnega. Tudi meni. Mnenja smo namrech, da je prevod vedno le prevod, nekakshna blagoglasna informacija o umetnini, vendar nekaj bolj ali manj (in vechkrat naravnost vzorno, vchasih pa chisto nich) lepega in zanesljivega, medtem ko je izvirna pesem tisti dejavnik, ki ga ni mogoche prezreti, pa tudi garancija naj bi bila, kadar je poleg prevoda, da je prevajalec svoje prepesnjevalsko delo tudi dostojno opravil, dal vse iz sebe. Neka moja dobra znanka, profesorica v pokoju, ki se zhe nekaj let pridno uchi italijanshchino, mi je nedavno povedala, da uporablja tudi dvojezichnega Kosovela in Kocbeka, da se med zopetnim in vechkratnim branjem poezije v obeh jezikih obenem nauchi marsikaj koristnega ter na prijeten in nich suhoparen nachin obogati svoj besedni zaklad. Jaz med branjem in uzhivanjem na primer Borgesa, Lorce ali Chara ali Tardieuja etc. v izvirniku in v vech italijanskih prevodih (vchasih tudi v slovenshchini) rada spotoma preverjam, koliko svoboshchin so si vzeli prevajalci, vchasih brez potrebe in vchasih z njo; pa koliko so prevajali avtorja in koliko – kdove iz kakshnega nagiba, najbrzh iz svete lenobe – na svojo roko improvizirali, ali kaj bolj kompliciranega preskochili ali nanizali besede kar mimo teksta, da so prej prishli na konec najbrzh, ker prevajanje nasploh, tudi proze, in poezije posebej, ni samo zahtevno delo, kot za poezijo ve povedati tudi recenzentka Gershakova, marvech je za namechek dokaj zamudno delo. Ko se z njim malo bolj resno… mamish, si kar mimogrede ob dan, chas kar sfrli, ti pa tega niti ne opazish, shele ko odlozhish knjigo in pogledash naokrog, se zavesh, da je zhe trda tema, ti pa imash v rokah le kakshno borno stran.

She o eni italijanski posebnosti bom danes spregovorila, v vednost bodochim prevajalcem, da se bodo lazhje znashli in ne bodo zadeve interpretirali narobe, kot se na sploshno rado zgodi; v tem specifichnem primeru je napachno razumel mladi Miklavzh Komelj pri prevajanju furlanskih pesmi Piera Paola Pasolinija v 166. shtevilki lanske Literature. Torej:

Italijani v svoje pesnishke antologije uvrshchajo tudi dobre narechne pesnike – in teh je pri nashih sosedih kar nekaj, marsikateri od njih gostuje tudi v vsakem zvezku, kar pri nas sploh ni obichaj, slovenski uredniki vsaj doslej niso vkljuchili v svoje florilegije sodobne poezije she chisto nobenega narechnega pesnika. Morda jih mi sploh nimamo. Ne, enega prav chudovitega, menda zaljubljenega v krave, podezhelje in zhivino, sem brala pred leti, najbrzh v Primorskih srechanjih in she v neki drugi reviji. Njegovega imena pa se ne spominjam. Ga bom zhe izbrskala iz pozabe in se pozanimala, ali she vedno pishe take presunljivo lepe in kar antologijske narechne pesmi. Italijani jih pishejo na debelo, seveda v najrazlichnejshih italijanskih narechijh, ki so vsaj deloma ali she vedno v rabi, od Alp tja do Apulije in Sicilije. Da pa jih bodo razumeli vsi italijani, tudi tisti, ki dolochenih dialektov ne znajo, ker zhivijo v drugih pokrajinah in vchasih she svoje narechje znajo bolj slabo, opremijo pesmi s prevodi v knjizhno italijanshchino in te prevode v prozni obliki tiskajo pod vsako narechno pesmijo. Prevajalci so navadno pesniki sami. Drugache recheno, narechni pesniki nastopajo vedno dvojezichno, kot tuji pesniki, le tujim objavijo izvirnik in prevod v obliki pesmi na dveh straneh, narechnim pa le izvirnik v obliki pesmi, v italijanshchini pa kot prozo na isti strani pod pesmijo.

Miklavzh Komelj je v Literaturi brez potrebe objavil obe varianti shestvrstichnice Il nini muart (Mrtvi dechek) v furlanshchini in nato obe pesmi prevedel iz italijanske prozne predloge ter svoja prevoda tudi sam pisal prozno. Sploh ni razumel, da je besedilo v italijanshchini le v pomoch tistim, ki ne znajo furlanshchine. Zadevo je zakompliciral in si jo razlagal chisto po svoje ter se v obeh opombah tudi skliceval na pomembnost soochenja in na podobne homatije, ker je spregledal preprosto dejstvo, da gre za navadno dvojezichnost. Ko bi vsi italijani znali furlanshchino, bi to in vsako pomembno soochenje, tudi pri vseh drugih nepotrebnih prevodih, odpadlo. Potemtakem bi bilo edino prav, da napishe tako, kot navajam spodaj (navedla bom dva svoja stara prevoda, ker mi je Literaturo vcheraj dopoldne odnesel prijatelj, ki ga je pritegnila neka refleksija Andreja Blatnika, menda o pisateljih kot o blagovni znamki, danes pa ga zaradi dezhja ni bilo na spregled, cheprav je bil obljubil, da pride). Pa saj vsebina v tem kontekstu ne igra vloge, govor je le o obliki.

 

Mrtvi dechek
 
Svetel vecher, v grabnu
narashcha voda, nosecha zhenska
stopa po polju.
 
Spominjam se te, Narcis,– imel si
barvo vechera, – ko zvonovi
zvonijo mrlichu.
 
(op. prev.: ocharana pesem iz leta 1941)
Mrtvi dechek
 
Svetel vecher, graben je
presahnjen, senca noseche zhenske
stopa po polju.
 
Ne da bi se vrnil in o tebi sanjal, Narcis,
she vedno vem, da si imel barvo vechera,
ko zvonovi zvonijo Maj.
 
(op. prev.: odcharana inachica iz leta 1974)

 

 
Pa she to, ker v tretje gre rado

Ker sem se kar dvakrat sklicevala na Literaturo, pa naj se she enkrat, da bo zadoshcheno slovenskemu reklu. V letoshnji 178. shtevilki (za april) omenjenega mesechnika za knjizhevnost se Ludwig Hartinger pogovarja s publicistko Nelo Malechkar o marsichem, zlasti pa o svojem pesnishkem dnevniku v slovenshchini Ostrina bilk, ki je tik pred izidom. Ko se niti dobro ne razgovori o Kosovelu, mu jo tiskarski shkrat, ki nikoli ne miruje, grdo zagode. Srechkov stih Razpokan bo(de)sh hrepenel, ki se v francoskem prevodu Viktorja Jesenika glasi: Lézardé, tu seras le désir – glej pesem Ti nisi / Ce n’est pas toi – mu do nerazumljivosti iznakazhe v Lazardé tu seva le désiv, kar v francoshchini ne pomeni chisto nich. Ker francoshchino pri nas zna razmeroma malo ljudi, je dobro opozoriti bralce na shkratov nedovoljeni in nezazheleni poseg.

Jolka Milich

 
 
O prevajanju in poeziji I
O prevajanju in poeziji II
O prevajanju in poeziji IV