Revija SRP 73/74

Ivo Andrich

 

BREZ NASLOVA

 

 

Niti bogov niti molitev!

In vendar se vchasih zgodi, da slishim

nekaj kot molitveni shepet v sebi.

 

To se moja stara in vechno zhiva zhelja

oglasha od nekod iz globine

in s tihim glasom prosi za malo prostora

v katerem od neskonchnih rajskih vrtov,

kjer bi naposled nashel tisto,

kar sem zmeraj zaman iskal tukaj:

shirino in prostranstvo, odprt razgled,

malo svobodnega diha.

 

(Beograd, 1973)

 

 

OPOMBA K ANDRICHU:

Razmislek o Ivu Andrichu (1892–1975), srbsko-bosansko-hrvashkem pisatelju (pripadnost pisateljev vech literaturam ni taka redkost, kot se navadno zdi; npr. irsko-angl.-francoski Beckett, nemshko-avstrijski pisci itd.), skoraj avtomatichno zastavlja tudi vprashanje o mestu literarnih ustvarjalcev iz (nekdanjega) jugoslovanskega in sploh juzhnoslovanskega (z Bolgarijo) prostora v »globalizirani« svetovni literaturi. Andrich je namrech edini literarni nobelovec iz tega slovanskega dela Balkana (neslovanski Balkanci Romuni nimajo nobenega, enako Albanci, Grki dva). Relevanten odgovor je lahko le dejstvo, da je njihovo mesto preprosto in grobo recheno – nikakrshno. Niti Andrich niti noben njegov juzhnoslovanski rojak nima veljave nespregledljivega stebra v svetovni literarni zavesti, a v tem ni nikakrshne »krivice« s strani »vasezagledanih velikih«, kot se rado pojadikuje, temvech je predvsem posledica kljuchnega kvalitatitvnega »catcha«: tudi najvechja (in najbolj prevajana) imena tega prostora so, radikalno vzeto, le lokalne velichine pod magichno mejo »najvishjega preboja«, ki iz takih ali drugachnih »uspeshnikov« naredi tvorce metaforichnega pojma identifikacije ali t.i. univerzalne paradigme (kot so npr. Petrarca z Lauro, Shakespeare s Hamletom, Servantes s Kihotom, Ibsen z Noro, Strindberg z Julijo, Flaubert z Bovaryjevo, Dostojevski s Karamazovimi, Kafka z Josefom K., Hashek s Shvejkom itd.). Tistih iz juzhnoslovanskega prostora, ki so se vsaj nekoliko priblizhali temu »zakletemu cilju«, je mogoche, in she to skrajno pogojno, priblizhno ducat: Presheren s (patetichnim) Pevcem in s kakshnim »nesrechnim sonetom«, Cankar s Kachurjem in Hisho MP, Bartol z Alamutom, Strnisha s pesmijo in z dramo Ljudozherci, Krlezha s Hrv. bogom Marsom (vojne novele) in Latinoviczem, Andrich z Mostom na Drini in Prekletim dvorishchem, Duchich s pesmijo, Crnjanski z Romanom o Londonu, Selimovich z Dervishem, Bagrjana s pesmijo, Konstantinov z Bajem Ganjom ipd. Andrich je bil korifeja Titove Jugoslavije, negativne kritike o njem so bile »potlachene« (franc. kritik ga je imel za neizvirnega, neduhovitega, stilsko konservativnega, danes po njem pljujejo zlasti bosanski muslimani); v senci njegove markantne proze je poezija, ki jo je pisal pomalem vse zhivljenje (vse od prve knjige Ex Ponto, 1918), tako da se kot kljuchni miniaturni tekst vsega opusa kazhe pesem Brez naslova iz 1973 (menda zadnje, kar je napisal; konchna poanta k expontovski »ovidijevski« usodi chloveka, ki je iz rimskokatolishkega konteksta »premostil Drino« na pravoslavni Vzhod, ne k »lepi modri«, ampak k »chrnomorski« Donavi).

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich