Revija SRP 73/74

Ivo Antich
 

ROTMAN KOT STRIPSKI »ROMAN«

 

Kakor je bil po drugi svetovni vojni Miki Muster pojem za slovensko chasopisno slikanico in/ali strip, je imel pred njo podobno vlogo neki tuji avtor v domachi priredbi. Pod avtorsko oznako »G. Th. Rotman« so namrech v 30-ih letih v (liberalnem) dnevniku Jutro vsak dan izhajale s po eno ali redkeje z dvema slichicama tako imenovane slikanice (izraz »strip« ni bil uveljavljen, cheprav na Zahodu pojma strip in comic zajemata tudi pripovedne oblike s tiskanimi tekstovnimi segmenti pod slikami). Fabulirane karikaturice so bile skoraj skrite med chasopisnimi stolpci, a so pritegnile pozornost bralcev in zgodbe so postale popularne (knjizhni ponatisi, celo med okupacijo). Prevajal in imenitno prirejal jih je pisatelj Vladimir Levstik (podobno je pesnik Tit Vidmar prirejal za Mustrove slikanice romane drugih, najvech tujih avtorjev). Iz generacije, pred vojno odrashchajoche ob Rotmanovih slikanicah, je izshla vrsta avtorjev, ki so po vojni, sochasno z Mustrom, a v njegovi senci, v priblizhno dveh desetletjih shiroko razvili feljtonsko slikanico kot »izvirno« slovensko obliko tedaj »politichno in estetsko neprimernega« amerishkega stripa z oblachki. To »stripsko slikanico«, navadno v trislikovnih nadaljevanjih, so gojili vsi glavni dnevniki (Slovenski porochevalec, Ljudska pravica, Ljubljanski dnevnik, Vecher) pa po svoje tudi sholski tednik Pionirski list, slednji celo z nachrtno stilsko modernizacijo. Ljubljanski dnevnik je sicer zhe konec leta 1960 odpravil slikanico kot zastarelo in uvedel stran stripa z oblachki, v Delu pa so slikanice brez posebnih inovacij vztrajale skoraj do 90-ih let. Tako realsocialistichni kot avantmodernistichni »esteti« so prezirali Mustrov strip in slikanico, Rotmana pa so sploh imeli za naftalinsko smetje. V postmodernizmu z vech posluha za historichne stile Muster (nekoch »uvoznik« kapitalistichnega shunda, danes za nekatere celo del »realsocialistichne nostalgije«) dobiva priznanja, v 90-ih se pojavi tudi vech ponatisov Rotmana (sedem zvezkov, zalozhba Karantanija; shtiri zgodbe v eni knjigi, zalozhba Libro; oboje 1994), ki je po 1945 le poredko izshel bolj »obrobno« (Mohorjeva v Celju, Gorici, Celovcu); nekaj zgodb tudi v prvih dveh letnikih stripske revije Zvitorepec (1966-1973).

Odkar se Rotman kot eden najbolj branih avtorjev pojavlja na Slovenskem, tukajshnji bralci o njem ne vedo praktichno nich; ime se zdi nemshko (bibliotekarsko sta njegovi kratichni imeni »razvozlani« kot Gerard Theodor). GERRIT THEODOOR ROTMAN (1893 – 1943) je izvirno ime enega od utemeljiteljev nizozemskega stripa, ki ima sicer bogato tradicijo vse do ilustracij z besedilnimi »oblachki« v 15. stol. (za Nizozemce so Rotmanova dela stripi, tudi »krantenstrips«, tj. chasopisni stripi, cheprav s tekstom pod slikami; spochetka imenovane »slikovne zgodbe«). Shtudent na akademijah v Rotterdamu in Haagu, med vojno vojak, nato uchitelj, od 1921 poklicni risar. Prvi strip o paru mishi (slovensko Vrtismrchek in Shilonoska) 1924 v socialistichnem chasniku Voorwaats (tedaj je Disney, po poreklu Nizozemec, v ZDA snoval svojega mishka Mikija); po sporu 1927 preide h krshchanskemu listu, zanj rishe vsa 30. leta. Nemshki okupator zahteva, naj v svojih popularnih stripih shiri nacistichne ideje. Tezhko bolan umre sredi vojne. Otroci so prodajali ochetova dela med hudo lakoto pozimi 1944. Narisal je okoli 40 zgodb, med njihovimi junaki je bil najbolj popularen »Mijnheer Pimpelmans«, uteleshenje malomeshchana (v slovenshchini gospod Kozamurnik) iz 1927. Nekatera besedila pod slikami so v rimanih verzih (zgled Wilhelma Buscha, tudi risarsko in vsebinsko). Rotmanova risba je stilsko staromodna, tehnichno trdna, brez nihanj, s karikirano animacijo. Dve skupini zgodb: vsakdanje komichno-satirichne (»chaplinovske«) in fantastichne pravljichno-lirichne (»grimmovske«). S slovenskimi naslovi so znane: Bratec Branko in sestrica Mica (knjizhno 1930), Princeska Zvezdana, Kralj Debeluh in sinko Debelinko, Janko in Stanko, Prigode porednega Bobija… Vrh opusa se zdi mojstrovina Sambo in Joko: brezhibna risba, preprosto uchinkovita zgodba s prepletom vsakdanjosti in basni, s slikovito kontrastnima junakoma – kraljevski lev in norchevski opichjak – in z grenko »psiholoshko« poanto o »svobodi«.