Revija SRP 73/74

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (VI)

 
 

DRUZHINA NOVAK (Druzhinske zgodbe; TVS 1 – 2. 2. 2005). Shtirje iz rodu Novak, vsi skupaj so dali 500 knjig. V okviru mozhnosti soliden pogovor z voditeljico Alenko Zor, zdi se le, da je bil morda nekoliko prevech osredotochen na patriarha Vilka Novaka, znamenitega etnologa in slavista; ob njem bi bilo zanimivo malo bolj predstaviti stran njegove zhene, Primorke iz Trsta. Novake v glavnem istovetijo s Prekmurjem, ker patriarh pach izvira od tam, toda shirsha specifichna pomenljivost se zdi ravno to, da povezujejo »obe morji« slovenske identitete – zahodno in vzhodno, Jadransko in Panonsko…

DNEVNIK NEKEGA NARODA (Filozof na oblasti; TVS 1 – 8. 2. 2005). Pod »platonovskim« naslovom sedmega dela dokumentarne serije se skriva Kardelj, slovenski revolucionar in vodilni ideolog (»filozof«?) jugosocializma. Konec 60. in zachetek 70. let XX. st. je bil razvojni vrh (dvig standarda, vodilna vloga v neuvrshchenosti, nobelova Andrichu, oskar Vukotichu itd.) socialistichne Jugoslavije s sochasnimi vse razvidnejshimi znamenji politekonomske dekadence (tj. razpadanja – gledano danes). Tri centralne figure te federacije so bili Tito, Rankovich, Kardelj (»SHS«), med njimi pa je prishlo, kot je znano danes, tudi do osebnega trka (TRK nakazujejo celo njihove zachetnice). YU se je v osnovi zlomila po prastari »ilirski« ali Teodozijevi lochnici Z – V. (Iliri - Trachani? Kolikor se imajo Albanci za Ilire, bi tudi oni sodili na »ilirsko stran«, cheprav so zemljepisno »onstran Drine«.) Po spominih Svetozarja Vukmanovicha Tempa je Tito nekaj mesecev pred smrtjo v pogovoru z njim rekel: »Jugoslavije ni vech, partije ni vech…« Kardelj naj bi nachrtoval »reshitev« v obliki nekakshne konfederacije, prehitela ga je smrt. Tudi po mnenju nekaterih drugih je imela YU eno samo mozhnost za prezhivetje: (specifichno, ohlapno?) konfederacijo - te besede pa ravno v Srbiji niso smeli niti slishati, kaj shele, da bi se resneje pogovarjali o njej; v glavnem so jo razumeli kot prozorno zahrbten nachrt »malih ostalih«, ki naj bi »izigrali« najvechji, vodilni narod zveze.

BORGES (Knjiga mene briga; TVS 1 - 10. 2. 2005). Ob novi izdaji Ficciones (poskusi tega naslova v slovenshchini kot najbolj primerno kazhejo tujko: Fikcije; podobno kot pri Baudelairovih Korespondencah). Voditelj Drazhen Dragojevich z dvema sogovornikoma: filozof Dean Komel in novinar Igor Bratozh. Marsikaj tehtnega, cheprav je pogovor ostajal v glavnem dokaj tog in hermetichen; morda voditeljeva vprashanja niso bila ustrezno izostrena, sogovornika pa se nista natanchneje odzivala. Voditeljevo izhodishche je bila ugotovitev, da je Borges pri svojem pisanju uporabljal po knjigah nabrano kulturno izrochilo in dela drugih pisateljev; ko je oslepel, so mu prebirali sodelavci. Voditelj je precej vztrajno, vendar zaman ponujal tudi misel, da se v Borgesovem nihilizmu morda skriva usodnost kot »nekaj vech«. Morda kazhe take pogovore bolj pozhiviti z vmesnimi vprashanji »na terenu«: navadnim bralcem, knjizhnicharjem… V tem smislu je bil z ozadjem NUKa ustrezen citat Andreja Blatnika po Danilu Kishu: da namrech po Borgesu v svetovni literaturi ni nich vech tako, kot je bilo… (Borges - Beckett - Gomringer: kljuchna trojica za prozo, dramatiko in poezijo v svetovni literaturi XX. stoletja; vsi trije: »heglovski« konec umetnosti, razsulo subjekta, zgodbe, dramske zgradbe, verza, same rushevine, ostanki in odpadki, smetishcha podatkov, brodolomske naplavine in minimalizem… To je zadnji zid, popolnoma avtentichen, vendar dalje ni mogoche; mozhno je le postopno »vrachanje«, seveda ne brez zavesti o prehojeni poti… Borges je svojo »obnovo literature« izvajal s skrajno zgoshchenim, tako rekoch leksikonskim stilom.)

SRCE V BREZNU (Il cuore nel pozzoSrce v vodnjaku; Italija, 2005; TVS 15. in 16. 2. 2005). Rezhija Alberto Negrin; glasba Ennia Morriconeja je obrtno korektna, zhalobno enolichna, mestoma osladna. (»Problem« izvirnega naslova: pozzo namesto fojbe, brezno namesto vodnjaka – v vodnjaku ni vech voda, ampak kri?) Letoshnji Preshernov dan ni sovpadal le s pustom in koncem kitajskega leta, ampak tudi z italijansko-avstrijsko protislovensko ofenzivo: sochasno karnevalsko praznovanje italijanskega dneva spominov na fojbe v Trstu s premiero filmske agitke Srce v breznu, na Dunaju pa z visoke drzhavne inshtance zanikanje slovenske pravice do pravnega nasledstva po Jugoslaviji glede uresnichevanja zashchite zdesetkane, po vsakem shtetju razpolovljene slovenske manjshine v Avstriji. Che ni nich nakljuchno, je vse simbolichno pomenljivo, in to brez iluzij tako glede novodobne panevropske »ljubezni« kot glede (pretirane?) slovenske nezaupljivosti in prastrahov pred sosedi (ki niso vech »vragi«?). Slovenija kot mikrodrzhava, z vidikov tradicionalne evropske drzhavotvornosti pravzaprav zakoten odcepek neke fantomske drzhave, v italijansko-avstrijskem geohistorichnem in politekonomskem precepu (s hrvashkim »namechkom«), z bremenom jugokomunistichne dedishchine na plechih, tudi notranje travmatichno razdvojena skoraj do avtoblokade, je prevech vabljivo izpostavljen plen, da bi se bilo mogoche sosedom odrechi vsaj preliminarnemu »pripravljanju terena« za razlichne poravnave lastnih notranjih in zunanjih, protislovenskih rachunov. Ko v Italiji znani politiki in javni delavci pishejo ali govorijo, da je bil vzhodni Jadran zmeraj italijanski in bo tak spet ter da so »slavi« v fojbah (kot »infoibatori«, cheprav so zachetniki tovrstnega chishchenja fashisti po prvi svetovni vojni) pokonchali celo »vech milijonov« Italijanov, neofashist v ovchjem kozhuhu pa v Istro poshlje usteklenicheno sporochilo »Vrnili se bomo«, v takem chasu je mogoche prichakovati karkoli, med drugim pach tudi propagandni filmski »nacrealizem«. Mediteranske teatralichne igrice na ozadju resnih dolgorochnejshih namenov… Prvi del Srca v breznu she v dolocheni meri daje vtis obrtnishko solidno narejenega tv filma, v drugem delu pa se povsem razgali kot prozoren populistichni konstrukt, tempiran predvsem »na chustva«, zaradi razvlechenosti in »stripskega« primitivizma (in ne zaradi kakrshnekoli politichne ali et/n/ichne prizadetosti) gledljiv le s posebnim potrpljenjem. V prvem delu je na ozadju »istrske apokalipse« 1945 ter bega Italijanov proti Trstu in Gorici (edina v filmu omenjena toponima) v ospredju moralno nesprejemljiva ljubezen med Italijanko in Slovanom, v drugem pa – za »dobrososedsko ravnotezhje« – patriarhalno sprejemljiva ljubezen med Italijanom in Slovanko. Zakaj so ob tem filmu prizadeti zlasti Slovenci, niti ni povsem jasno, saj film »slovenskost« partizanskih likvidatorjev nakazuje le z italijansko izgovorjenim imenom glavnega ubijalca (Bóstjan), drugache pa Italijani v filmu govorijo le o plemensko nedefiniranih »Slavih« (le v drugem delu se junakinja Anja izjasni kot »Jugoslava«), tako rekoch nekakshnih »Indijancih«, ki verujejo v vrachanje dush mrtvih, zato ob njih pushchajo pse za strazho (pred temi vampirskimi dushami); partizanski poveljnik Nóvak (igra ga Dragan Bjelogrlich), zagrizen »antiitalijan«, ukazuje tudi svojim vojakom v knjizhni italijashchini, nekajkrat je v ozadju slishati kakshen »srbohrvashki« vzklik, eden od »titinov« pa ima znachilno srbsko ime Drashko, seveda prav tako v »brezshumnishki« obliki. Ker je Nóvak eden najbolj pogostih priimkov na Hrvashkem (prim. istrska toponima Novaki Motovunski, Novaki Pazinski itd.), ta »SHS« kompletizacija asociira tudi rapalsko mejo… Gre predvsem za shirokopotezno prerachunano klofuto (vzhodnojadranskemu) slovanstvu nasploh, in to v she svezhem mnozhichnomedijskem asociativnem kontekstu nedavnih balkanskih vojn s posilstvi in etnichnimi chishchenji (Evropa, glej, taki so, to sprejemash v svoj krog), kakor tudi v pripravljanju ustreznega »ozrachja« za 60-letnico konca druge svetovne vojne. Metanje blata na drugega pach do dolochene mere avtomatichno zmanjshuje blato na lastnem obrazu, se pravi, da gre za propagandno umivanje lastne chrnine, tj. fashistichne dedishchine, ki se tako relativizira. (Te poganske zverine z zloslutnimi rdechimi zvezdami smo skushali kultivirati, nismo jih okupirali, osvobajali smo jih…) Ni nakljuchno italijanski katolishki duhovnik ena glavnih figur v filmu. Koliko Italijanov ve, da so bili slovenski in hrvashki katolishki duhovniki fashizmu poseben trn v peti? »Chedermachevsko« stisko teh ljudi, ki so bili hkrati »vojshchaki Vatikana« in pripadniki na smrt obsojene etnije, ki se je pri osvobajanju zatekala tudi v komunizem, si je komaj mogoche predstavljati. Pri vsem tem je treba priznati dolocheno relevantnost tudi tujim pogledom nase, s samopodobo Slovencev kot nedolzhnih ovchic je ochitno konec, neizogibno je spregledati brezno tudi v lastnem srcu in se soochiti z dejstvom, ne glede na njegovo vshechnost, da nobenega poglavitnega problema slovenske identitete ni mogoche razumeti zunaj (juzhno)slovanskega konteksta. Ni povsem brez pomena, da je bil film posnet v Srbogori, cheprav se dogaja v Istri; morda gre tudi za srbogorski mashchevalni »nizki udarec« alpskim ex-bratom (prim. dolgi niz srbogorskih imen v odjavni shpici; fashisti so 13. 7. 1920 v Trstu v stavbi Narodnega doma pozhgali tudi hotel Balkan). Kakorkoli, Slovenija Italijanom ne more predpisovati, kakshne filme naj snemajo; tudi najbolj neobveshchenemu Evropejcu pa je lahko jasno, da italijanstvo nima kaj iskati na drugi strani Jadrana od Soche navzdol; zhe chisto geografsko je tam ochiten manjshinski tujek brez naravnega etnichnega zaledja, zato se je ob dramatichno prelomnem razkritju brezperspektivnosti tudi tako mnozhichno pobralo – razen, seveda, che se nekoch v prihodnosti ne namerava neoimperialno »zdruzhiti z Romunijo«. Vsekakor se v novem – petelinovem – kitajskem letu obetajo she zhivahni istrski »petelinji boji«… »Pripravljalni« pogovor voditeljice in treh filmskih kritikov v ljubljanskem studiu pa je v glavnem razkril le slovensko gmotno nemoch pred dejstvom filma, ki si ga je italijanska drzhava pach lahko privoshchila.

ROK BENKOVICH (20. 2. 2005). Slovenija je v dveh dneh naredila dva »skoka med velikane«. 19-letni Kamnichan samozavestnega obraza na portretih (mediji so izbrskali, da ima za domachega ljubljenchka pitona Zorana), dotlej znan v glavnem ljubiteljem zimskih shportov, je postal kot svetovni prvak v smucharskih skokih »chez noch« narodni junak, cheprav seveda taki uspehi ne pridejo kar tako. »Drugi skok« je bronasta kolajna slovenske ekipe na istem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu. Seveda gre za sposhtovanja vreden dosezhek tako posameznih tekmovalcev kot strokovne ekipe za njimi, vrh tega pa tudi za »oblizh« na slovensko prizadetost zaradi manjshe uspeshnosti domachih smucharjev v zadnjih letih… Temu so skoraj v »bratski posmeh« kolajne Janice Kostelich, ki je tako rekoch ekscesni primer za vprashanje o razmerju med dokazi neke osebne volje do mochi na eni in nacionalno prepoznavnostjo z indentiteto na drugi strani. Identiteta namrech vkljuchuje dolocheno identifikacijo, samoprepoznavanje, potemtakem bi moralo biti »nekaj Janice« v vsakem Hrvatu, tudi tistem, ki ne zmore niti stati na smucheh; podobno bi moralo biti v vsakem Slovencu »nekaj Benkovicha«. Vsekakor so slovenski smucharji in skakalci vsaj v skladu z alpskim kontekstom; cheprav je na Balkanu »vse mogoche«, vendarle ni dosti verjetno, da bi se Kostelichevi pridruzhil npr. kakshen skakalec iz Benkovca v Dalmaciji…

BUSH – PUTIN (24. 2. 2005). Srechanje Busha in Putina v Bratislavi. Pred leti je Bush ob srechanju pozdravil Drnovshka kot predstavnika »Slovakije«, ko pa je bil Mesich na obisku v Moskvi, ga je Putin nagovoril kot predsednika Slovashke (verjetno mu je Mesich zvenelo podobno kot Mechiar); tako je pach pri velikih: ob mnozhici podatkov in skrbi, ki jih imajo v glavah, so jim mali neredko »enakopravni« kot bolj ali manj nadlezhne igrachke… Menda je bilo ob tokratnem srechanju v Bratislavi v svetovnih masmedijih toliko zamenjav Slovenija-Slovashka, da pravzaprav le specialisti vedo, v kateri od teh dveh drzhav je bil zares ta dogodek. Tokrat je Slovashka pobrala mitropo-slovansko smetano in pustila Slovenijo v ozadju… Kako je s temi slovanskimi vmesnimi (med Prusi in Rusi) identitetami? Slovaki so se »znotraj Chehov« utemeljili na doslednejshi zvestobi katolishtvu v nasprotju s cheshko tradicijo husitske hereze in protetantizma (po nekaterih podatkih naj bi bila Cheshka she danes »najbolj ateistichna« evropska drzhava) ter na drugem vechstoletnem okupatorju (Slovaki pod Madzhari, Chehi pod Nemci; tudi v primeru Slovenci – Hrvati je pomemben okupatorski »prispevek« k identiteti, prvi tisoch let pod Nemci, drugi pod Madzhari; Boshnjaki imajo v svojo identiteto vpisane Turke). Zlasti dolgotrajnejshe okupacije namrech v okupirancih povzrochajo simptome vechje ali manjshe »identifikacije z agresorjem« ali neizbezhne »adaptacije mishljenja« z vsiljeno (uvozheno, prevladujocho) kulturo; za tolazhbo si potem prirejajo nekakshna opravichila v smislu nenasilnega razsvetljevanja (»irski« misijonarji pri Slovencih, bogomilski »uvoz« islama pri Boshnjakih, »pacta conventa« pri Hrvatih ipd.).

BOLNI PAPEZH (Dnevnik, 26. 2. 2005). »Kaj so mi storili…« je najprej vprashal sveti oche. Potem pa je zapisal: »She vedno sem Totus tuus (ves tvoj).« – citiran odlomek iz porochila na prvi strani Dnevnika o operaciji papezha JP II. »Totus tuus« je geslo, ki si ga je papezh izbral za vodilo na zachetku svojega pontifikata, nanasha pa se na Devico Marijo. Z vidika logike: papezh je »ves Marijin« in hkrati ves v sluzhbi Boga kot Svete Trojice, znotraj katere za Marijo ni prostora (razmeroma pozna ureditev njenega statusa: 150- in 55-letnica dogme o njenem brezmadezhnem spochetju in nebeshkem vstajenju; prva 1854, druga 1950; mochno zabelezheno v zahodnih katolishkih masmedijih, npr. »Inmaculada - 150 anos de la proclamación del dogma« v shpanski reviji Alfa y Omega, dec. 2004). Recidiv (pra)slovanske materolatrije pri JP II? Morda »popravek« postopnega izrivanja zhenske identitete iz Sv. Trojice (duh je v hebrejshchini zhenskega spola: ruah; v grshchini je srednjega: pneuma; v latinshchini moshkega: spiritus).

JOZHE PIRJEVEC (Delo, Sobotna priloga; 26. 2. 2005). Dr. Jozhe Pirjevec, italijansko-slovenski zgodovinar in scenarist dokuserije Dnevnik nekega naroda, v dnevnishkem zapisu odgovarja na ochitke, da v tej seriji ni uporabil oznake »revolucija« za dogajanje med drugo svet. vojno: res ni bilo revolucije, bil je le prevzem oblasti… Se pravi: revolucije ni bilo, bil pa je (revolucionarni) prevzem oblasti… Tovrstna »nominalistichna« pomenljivost pojmov seveda ni nich novega: pod drugachno besedo naj bi bila tudi stvar nekoliko drugachna. Za nekatere tudi javna prisega na nemshki mech ni bila kolaboracija. Besede so raztegljive, dejanja pach ne. Neznosna tezha dejstev naj bi bila njihova (ne)znosnejsha lahkotnost? V chasu, ko so v ospredju poudarki na interesih nacije, beseda »revolucija« menda zveni nekam neustrezno, zato naj bi jo bolje zaobiti. (Morda nekoch niti »oktobrska revolucija« ne bo vech revolucija, ampak bo kot »prava revolucija« obveljala predhodna februarska, oktobrska bo le njen skrajnostni ali nepotrebni »podaljshek« ali uzurpacija oblasti v dolochenih razmerah.) Sicer pa se je glede vprashanja, ali je revolucija bila ali ni bila, nadvse nazorno mogoche pouchiti v samem sredishchu slovenske prestolnice, na »Trgu revolucije«, kjer stoji nikakor ne malo opazen spomenik, ki ima v trpezhnih chrkah izrecno napisano, chemu je namenjen.

O CENZURI (Peti element; TVS 1 - 27. 2. 2005). Pogovorna oddaja, namenjena »kvintesenchnim« zadevam, tokrat z naslednjim motom: »Zdi se, da je sprememba druzhbenega sistema v devetdesetih odpravila cenzuro v umetnosti. Gre res za ukinitev cenzure kot take ali se je ta zgolj razprshila in prevzela nove pojavne oblike?« (cit. Delo - Vikend). Voditelj Drazhen Dragojevich v pogovoru z dvema filozofoma (Bojana Kunst, Lev Kreft) in dvema knjizhevnikoma (Dushan Jovanovich, Matjazh Kocbek); problem nachet z razlichnih vidikov, tudi v smislu avtocenzure; v povzetku se zdi, da v postsocializmu in globalizaciji velja ugotovitev o razprshenosti in avtonomiji sektorjev v kulturi ter da je v socializmu cenzuri vechinoma sledilo bolj neposredno kazensko ukrepanje. – Tudi tokrat kakor sploh nikoli, kadar je govor o cenzuri, ni zastavljeno vprashanje o najbolj sploshni, v vseh chasih in v vseh druzhbenih sistemih veljavni cenzuri – o »kvalitativnem cedilu«. Morda to sicer formalno ni chisto prava cenzura, je pa najbolj mnozhichna, samoumevna, neizogibna, perfidna, prirochno manipulativna, dvoumno izmuzljiva in za avtorje najbolj obchutna, pogosto usodna. Vsega, kar je ponujeno razlichnim odgovornim (direktorskim, urednishkim, producentskim) inshtancam v soochenje z javnostjo, pach zhe chisto fizichno ni mogoche realizirati; »kvalitatitvno cedilo« pa se najbolje izkazhe, kadar je kakshno umetnishko delo zavrnjeno kot vrednostno nezadostno, ko pa morda chez chas (tudi po smrti avtorja) le kje pogleda na dan, dobi najvishje nagrade in je lahko razglasheno celo za narodotvorni spomenik… Zastavlja se tudi vprashanje, v kakshno zvrst cenzure sodijo shtevilne likvidacije novinarjev v postsocialistichni tranzicijski osvobojenosti (primer Petek v Sloveniji, umori v Rusiji, obglavljeni ukrajinski novinar Georgi Gongadze, ki je ostro kritiziral oblast pod predsednikom Kuchmo itd.).

DOMOVINA PETRA KLEPCA (Slovenija, 2004; TVS 1 - 1. 3. 2005). Rezhija Marjana Frankovicha, umirjeno, zanesljivo. Etnoloshko dragoceno opozorilo na pretezhno pozabljen predel Slovenije. Pokrajina ob gornji Kolpi. Na jugu kochevske obchine nekdanja krajevna skupnost Kostel. To je Kostelsko, a to ime se v tem dokumentarcu ne pojavi, ker Kostelsko v ozhjem smislu ne obsega Klepcheve Osilnice. V shirshem smislu pa Kostelsko na zahodu sega do chrte Chabar – Osilnica, to sta kraja, ki se povezujeta z imenom Petra Klepca, dejansko in simbolichno pa tudi z reko slovenske prestolnice, se pravi z Ljubljanico, sedmeroimensko reko, ki izvira pri Prezidu, hrvashkem »zobu«, segajochem v slovenske notranjske hribe okoli Babnega polja. Vsekakor gre za mejno pokrajino, pravo zaseko v dinarskem krasu, to je meja med Slovenijo in Hrvashko, prej med Avstrijo in Ogrsko, po nekaterih je to tudi meja med »pravo Evropo« in Balkanskim polotokom. Klepec pa naj bi bil po slovenski ljudski pripovedi »doma v Chabru«, ki je danes na hrvashki, ali v Osilnici, ki je na slovenski strani Kolpe.

DEDISHCHINA FASHIZMA (Fascist Legacy; 1. in 2. del; VB 1989; TVS 2 - 2. 3. 2005). Programska »nasprotna utezh« Srcu v breznu. Zaradi zadrzhevanja v arhivu zhe skorajda zaprashena angleshka (BBC, rezhija Kim Kirby) dokumentarna »poslastica«; izvrstna predstavitev »imperatorskega« delovanja italijanskega fashizma. V tej zgodovinski grozljivki se v Mussolinijevi senci (sam Mussolini se je sonchil v »nevidni« senci monarhije in Cerkve) izoblikujejo trije »glavni junaki«, izvajalci njegovih »teoretichnih« navodil, generali Badoglio, Graziani, Roatta, vsi trije z zajetnimi dosjeji vojnih zlochincev, ki se povsem razvidno uvrshchajo med najhujshe morilce v zgodovini chloveshtva, a jih zahodni zavezniki niso nikoli postavili pred sodishche. Italija je bila pach nagrajena za svoj obrat sredi vojne in ker je bila Zahodu potrebna zaradi osrednje protikomunistichne varovalne vloge njenega »shkornja« v Sredozemlju. Zato je bila njena fashistichna dedishchina z neshtetimi kolonizatorskimi »hekatombami« pometena pod preprogo; seveda toliko lazhe, ker so se tudi Anglezhi na blizhnjih afrishkih lokacijah »ustrezno izkazali«, npr. v Sudanu konec XIX. stoletja., ko so pod generalom Kitchenerjem z mnozhichnim koshenjem upornishkih domorodcev preizkushali novo orozhje… Kljub vsakrshnim interesnim prizadevanjem vseh zlochinskih sledov ni mogoche zabrisati, nekaj spomina in nekaj dejstev zmeraj ostaja; tako npr. ni pozabljeno, da je bil tudi italijanski fashizem, izvirajoch iz Rima kot svetovnega katolishkega sredishcha, ideoloshko rasistichno utemeljen; po njem naj bi na obmochjih, ki naj bi jih osvojil od Balkana do Afrike, prebivali pripadniki manjvrednih, civilizacijsko-kulturno neustvarjalnih, nezanesljivih ras in etnosov, s katerimi je treba po vzoru antichne rimljanske prakse, uchinkovite npr. zlasti pod Cezarjem, postopati kot z barbarskim mrchesom. Ta obmochja se v glavnem ujemajo s staro, iz krizharskih bojev proti heretikom izvirajocho papeshko zemljepisno oznako »ex partibus infidelium«. Seveda so imeli nemshki rasistichni »specialisti« Italijane le zachasno za »enakovredne« zaveznike, saj so za dolocheno prihodnost predvideli temeljito rasno chishchenje tudi v Italiji. Italijani so pach po svoji prevladujochi antropoloshki podobi dalech »juzhno« od arijskih idealov, pravzaprav so bolj ali manj podobni semitom, Indijcem, tako da se tudi besedna blizhina med Rimom (nem. Rom) in Romom, romanstvom in romstvom ne zdi povsem brezpredmetna.

MALTESHKI SOKOL (The Maltese Falcon; ZDA, 1941; TVS 1 - 5. 3. 2005). Prvenec Johna Hustona (rezhija in scenarij), klasichni film noir po klasichnem »krimiju« Dashiella Hammetta (1930). Glavni par Humphrey Bogart in Mary Astor. Nekateri dvomijo, da bi bil film tako slaven pod lastnim delovnim naslovom (The Gent from Frisco) in ne pod naslovom romana.

VISOKA SIERRA (High Sierra; ZDA, 1941; TVS 1 - 12. 3. 2005). Scenarij je skupaj z avtorjem istonaslovnega »hard-boiled« romana W. R. Burnettom napisal John Huston, rezhiral pa po malem legendarni Raoul Walsh. Gre za vrsto filmov, ki so v shtiridesetih letih ustolichili Humphreya Bogarta kot igralsko odkritje, do danes edinstven fenomen zvezdnika kot »antizvezdnika«, uteleshen »renchechi pes« ali »chloveshka podgana«, svojevrstno sharmantna ikona t. i. chrnega filma (film noir). Sierra je kombinacija gangsterskega filma, chrnega filma in vesterna z ostrimi, pomensko nabitimi dialogi, z dogajanjem v depresivni planinski divjini na meji med Kalifornijo in Nevado (sijajno posnet policijski pregon), tu je najvishji vrh ZDA – Mount Whitney; v te hribe se zateche Bogart kot pobegli ropar, pogojno izpushchen iz zapora; znajde se v brezizhodnem polozhaju – neuglashenost v ljubezni, obup in avtodestrukcija, samomorilski nachrt za zadnji rop, smrt pod policijskimi streli… Roman in film sta po naslovu, temi in gl. igralcu blizu Hustonove absolutne klasike Zaklad Sierra Madre, 1948 posnete po istonasl. romanu (nem. izvirnik 1927) B. Travna, nemshko-amerishko-mehishkega »trijezichnega« pisatelja (s »slovenskim« priimkom), enega od »obskurnih« velikanov literature XX. st.

SPET DOMA (TVS 1 - 13. 3. 2005). Ceca – poseben zalogaj, ostra balkanska zachimba v poudarjeno slovenski »domachijski« oddaji. Njeno pravo ime niti ni omenjeno, predstavlja se le v svoji vlogi pevke (mozhna asociacija: Juga »spet doma«?). Profesionalno odpoje dobro aranzhirano skladbo s prizvoki balkanskega melosa. Vsekakor gre za zhensko s pomembnim »ozadjem«: vdova zloglasnega Arkana, »slovensko-chrnogorskega Velikosrba«. V chasopisnih intervjujih ga ne more prehvaliti: bil je zlat mozh in oche (devetih otrok, s Ceco dva; vsekakor je kot nacionalist poskrbel za nacijo tudi z vidika reprodukcije; bil je na spisku, ki ga je haashko sodishche sestavilo za vojne zlochince s podrochja ex-YU; pravzaprav to niti tako nenavadno – niso redki kruti machisti, ki so privatno nezhni druzhinski ljudje, pach v smislu »kompenzacije«). Najbolj slaven Cecin refren je »Sve je jasno, samo istina se krije« (iz pesmi Zabranjeni grad); nedvomno primerna »definicija« dolochenega (kronichnega) stanja na Balkanu…

VELIKI SEN (The Big Sleep; ZDA, 1946; TVS 1 - 19. 3. 2005). Klasika, legendarni »film noir«, ob katerem so zbrana velika imena s trajnim zvenom: eden temeljnih klasikov detektivke Raymond Chandler z istonaslovnim romanom, koscenarist William Faulkner, najvechji amerishki pisatelj XX. stoletja, rezhiral je Howard Hawks, igralski par sta Humphrey Bogart in Lauren Bacall. Nekateri kritiki menijo, da Bogart ni najbolj primeren za vlogo Chandlerjevega »boemskega« privatnega detektiva Marlowa, da so bili drugi igralci v drugih variantah ustreznejshi (Mitchum, Gould). Po toliko letih je vse ochitnejshe dejstvo, da je Bogart kot Marlow edinstven, v chasu in prostoru nastanka tako romana kot filma preprichljiv, avtentichen, in da so bili vsi drugi, ne glede na svojo markantnost, le priblizhki iz drugih kontekstov. Pripomba bi bila, da film prevech obvladuje ochitna osebna simpatija med Bogartom in Bacallovo, dejstvo pa je tudi, da je zgodba nepregledno zapletena, kljub izostrenim, duhovitim dialogom.

POZABLJENI SVET JIDISHA (TVS 2 - 19. 3. 2005). Amerishki dokumentarec o judovstvu vzhodne Evrope, kjer je bil jidish (od nemshchine »osamosvojeno«, s hebrejshchino in slovanshchino prepojeno narechje) poleg vere najbolj pomemben element identitete. Vse to je izginilo. Tu je jasno razviden rezultat kot »konchni dosezhek« nacistichnega nachrta, ki ni bil nikakrshna »norost«, kot menijo nekateri, temvech tehnoloshko sistematichen panevropski genocid: judovstva, ki je dajalo poseben pechat zlasti vzhodni Evropi v stoletjih po pregonu iz zahodne, dobesedno in dejansko ni vech. Le she skromni ostanki, kakshna rushevina, kakshna slikovita, bolj chudashka skupina, ter spomini postaranih amerishkih Judov. Omemba Singerja, zadnjega klasika v praktichno izumrlem jidishu, »folkloristichno« zaznamovanega (amerishkega) Nobelovca. Kot obichajno: kar ne uspe nikomur, uspe Judu (najvishja nagrada za pisanje v jeziku, ki ne le, da bi bil minimalen kot npr. slovenshchina, temvech ga sploh ni vech). Znachilnost judovskega zhivljenja v vzhodni Evropi je bilo tudi to, da so najvech zhiveli v manjshih mestih ali trgih, ki so jih imenovali »shtetl« ali »shtejtl«, manj jih je bilo v velikih mestih, she manj na podezhelju, ker niso smeli biti posestniki zemlje; k intelektualni predirnosti pa je prispevala vzgoja, ki je zlasti od dechkov zahtevala celodnevno uchenje od zgodnjega otroshtva, za igre ni bilo chasa. (V dokumentarcu je off-narator znani amerishki filmski igralec judovskega porekla Eliot Gould; njegova najboljsha filmska vloga naj bi bil Chandlerjev detektiv Marlow v Altmanovem Dolgem slovesu.)

IZ CANTERBURYJSKIH ZGODB (Canterbury Tales; VB, 2003; TVS 2 - 19. 3. 2005). Prvi od shestih delov BBC-jeve nanizanke po Chaucerju, utemeljitelju angleshke literature v 14. stoletju. Dogajanje prestavljeno iz srednjega veka v danashnji chas. Skepsa ob tej napovedi se hitro razblini: zadeva kljub ochitno forsirani priredbi solidno deluje, seveda ob popolni profesionalni suverenosti vseh sodelujochih.

DRUZHINA KOSHIR (Druzhinske zgodbe; Slovenija, 2005; TVS 1 - 20. 3. 2005). V pogovorni oddaji je tokrat voditelj Lado Ambrozhich zbral tri predstavnice »neklasichne druzhine« – profesorico novinarstva na FDV dr. Manco Koshir in njeni hcheri (90-letna babica ni hotela sodelovati), ki ju ima vsako z drugim moshkim, starejsho s filmskim rezhiserjem, mlajsho s sinom Vitomila Zupana. Voditelj je z vprashanjem nakazal, da je bila sredishche druzhine babica kot tradicionalno druzhinska mati, za javnost pa je seveda osrednja osebnost Manca Koshir (1948) iz prve povojne generacije »partizanskih otrok« (»otroci socializma«). V oddaji je umanjkala vidnejsha navedba njenega »racionalistichnega starta« s shtudijem matematike in fizike, cheprav je najprej zaslovela kot (hrvashka) filmska igralka, ter na strokovnem (novinarskem, komunikoloshkem) vrhu s humanistichnim doktoratom; pri tem samouveljavljanju je za moshke veljala distanca (po omembi starejshe hchere, ki si je prav zato zhelela ustvariti obichajno, ochetovsko druzhino, ob desetletnici kronano she z drugo, cerkveno poroko). Vsekakor je pri Manci Koshir v ozadju dolochena intelektualna »strategija« v razvoju ega, tako rekoch »moshka volja do mochi« v izrazito javnem (medijskem, pedagoshkem) delovanju, drugachna tako od tradicionalnega zhenskega materinsko-gospodinjskega »zapechkarstva« kot tudi od »pravega« umetnishkega boemstva (prvotna shtudijska izbira nakazuje vprashanje o matematiki, ki je za nekatere filotehnichna, za druge pa filozofska znanost).

SMRT PAPEZHA JANEZA PAVLA II. (5. 4. 2005). Prvovrsten dogodek za svetovne medije, poln »simbolike«: v prekrasnem vremenu, ki je omogochilo popolno izvedbo »zadnjega spektakla medijskega papezha«« (»pouchna« smrt pred ochmi vsega sveta, ki se zlasti v medijih nenehno ukvarja z abstrahirano smrtjo), v velikonochnem chasu, na t.i. belo nedeljo, po 27 letih konec »slovanske dobe« (»Hej, Slovani« – poljska himna) v katolishki cerkvi. Papezh s »tipichnim« oglatim obrazom poljskega kmechkega ochanca, cheprav meshchan; vrhunski intelektualec latinske, »poljskozahodne shole«, teolog, poliglot, literat, meditativec in hkrati v nastopu »slovansko ljudski chlovek«. V Rim je prishel iz komunistichnega konteksta, z vzhodne strani »zhelezne« (tochneje in starodavneje: jantarne) zavese, ki jo je pomembno pomagal »raztrgati«. Nekonvencionalno spektakelsko odprt navzven (z mladostnimi gledalishkimi izkushnjami), s tem je menda pridobil chetrt milijarde novih vernikov ter se z osebnimi nastopi in prek novodobnih medijev, ki jih je maksimalno izkoristil, vsemu svetu tako rekoch »vsilil« kot vrhovna, univerzalna figura moralnega reda, po drugi strani glede notranjega cerkvenega zhivljenja konzervativen tradicionalist; to dvoje nikakor ni v takem notranjem nasprotju, kot se morda zdi na prvi pogled… Njegova domovina Poljska je med ruskim pravoslavjem in nemshkim luteranstvom absolutno katolishka, a so Poljaki vseeno kot vsi Slovani ujeti v belo-rdecho »west-east« dvojnost (pri poljskem mestu Legnica so aprila 1241 Mongoli potolkli »evropsko« vojsko nemshkih in poljskih vitezov, sicer tudi medsebojnih »krvnih sovrazhnikov«), ki jo je JP II. kot »pontifex maximus« skushal premoshchati vsaj v nekakshni umetnishki viziji, kakor jo je v njegovi rimski kapeli z bizantinskimi elementi nakazal slovenski umetnik Marko Rupnik. To dvojnost dovolj simptomalno in simbolichno nakazuje tradicionalna poljska belo-rdecha zastava, podobno kot ukrajinska rumeno-modra (v obeh primerih gre za paradoksen mitoloshko-ideoloshki »obrat«: bela, rumena za jutro ali vzhod – rdecha, modra za vecher ali zahod; prim. tudi geogr. oznaki »Bela Rusija« in »Rdecha Rusija«, obe nekoch pod Poljsko, ter med drugo svetovno vojno dve poljski protinacistichni armadi: zahodna »Armija Krajowa« in vzhodna »Armija Ludowa«). Papezh, ki je bil ob nastopu pontifikata na vishku svojih psihofizichnih sil, celo kot shportnik, je po atentatu maja 1981, ki ga je komaj prezhivel, zapadel v nasprotno skrajnost: odtlej je bil v stalni oskrbi zdravnikov in papeshke bolnishnice… (Atentat je bil menda KGB-jevska zarota, po nekaterih pa naj bi bili zadaj italijanska tajna sluzhba in CIA, celo z vatikanskimi sodelavci, ki jim je slovanski papezh morda krizhal kakshne rachune, mogoche so se zbali prehitrega razsula komunizma in pozhiralnishke »chrne luknje« po njem; kot udarno orodje uporabljen turshki poklicni morilec, ki se je pozneje razglasil za »Jezusa Kristusa«). Morda je njegova smrt tudi simbolichna »poanta« k sochasni filmsko-fojbarski aferi in slovenskemu obmejnemu obnavljanju napisa »Nash Tito« (ki je bil prvich postavljen iz kamnitih chrk na Sabotinu leta 1978, se pravi v letu izvolitve Karola Wojtyle za papezha; Slovenci kot Slovani takrat niso napisali »Nash papezh«).

CHRN DAN V BLACK ROCKU (Bad Day at Black Rock; ZDA, 1955; TVS 1 - 9. 4. 2005). Po sochasnem televizijskem predvajanju ta polstoletni film sodi v prichujochi »kavbojsko-samurajski« tematski krog kot nekakshen epilog… Mojstrovina rezhiserja Johna Sturgesa, vrsta znanih igralskih imen s Spencerjem Tracyjem na chelu (njegov glavni nasprotnik izvrstni Robert Ryan). Klasichna, arhetipska (vesternovsko-samurajska, po svoje pa tudi cankarjevska, prim. Pohujshanje) tema: nenavaden (nekonvencionalen) tujec pride v morasto zakotno podezhelsko »mesto«, v katerem po svojih zakonih vladajo zarobljenci in nasilnezhi (eden od filmov karizmatichnega filmskega samuraja Toshira Mifuneja: Ronin v brezpravnem mestu, 1977). V Chrnem dnevu je Hollywood prvich obdelal ravnanje amerishkih oblasti z lastnimi drzhavljani japonskega porekla med drugo svetovno vojno, zato bi bil smiseln tudi naslov: »Japonski dan v amerishki Chrni luknji«… Chista klasika v vsakem pogledu. Tracy je ustvaril markanten lik odpushchenega (»odvechnega«) vojaka z minimalistichno, navidezno lezherno igro: dva meseca po koncu vojne leta 1945 invalid, ki je v vojni izgubil roko, v podezhelskem gnezdu sredi pushchobne pokrajine (za njegov izstop se je tu vlak ustavil prvich po shtirih letih) ishche ocheta svojega padlega vojnega tovarisha, da bi mu izrochil sinovo medaljo za hrabrost. Ocheta, ki je bil Japonec, so med vojno ubili pijani domachini, besni na vse, kar je dishalo po tujcih, she zlasti Japoncih, s katerimi so bile ZDA zapletene v strashen spopad na Pacifiku. Morilci takoj posumijo, da bi tujec lahko razkril njihovo skrivnost, zato se ga skushajo znebiti. Cheprav gre za skrajno omejitev glede prostora, chasa, protagonistov in chetudi dramatichnost dogajanja ni vseskozi izenacheno intenzivna, celota pomeni izvrstno kombinacijo trde kriminalke (film noir) in vesterna, zanesljivo vpisano v filmsko zgodovino, ob bok paradigmatichnemu Zinnemannovemu Tochno opoldne (1952) z Garyjem Cooperjem.

BENEDIKT XVI. Izvolitev novega papezha 19. aprila, novica je svet obshla v glavnem 20. aprila 2005 (Delo), tj. na Hitlerjev rojstni dan, blizu tudi dnevu 60-letnice njegovega samomora (30. april 1945) in hkrati konca druge svetovne vojne. Novi papezh, bavarski Nemec (z reke Inn kakor Hitler) Joseph Ratzinger, si je nadel ime Benedikt XVI. Nekaj te »simbolike« nakazuje drugi, nehitlerjevski obraz nemshtva in hkrati nachelno usmeritev v konsolidacijo rimokatolishtva z zdruzheno, duhovno prenovljeno, za grehe »spokorjeno« Nemchijo kot njegovo staro hrbtenico (prim. nekoch uradni naziv »sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda«, Sacrum Romanum Imperium Nationis Germanicae; Nemci so pach najvechji evrounijski narod; che se ne bi temeljito poklali med sabo v tridesetletni vojni med katoliki in luteranci 1618 - 1648, bi danes verjetno vsaj tri chetrtine Evrope govorile nemshko). Zato tudi niso uresnichena prichakovanja (naivna, cheprav kompetentna) nekaterih, da bo novi papezh s katere druge celine, da naj bi bil torej pokojni JP II. tako rekoch zadnji papezh Evropejec. Ravno nasprotno: izbira Nemca po Poljaku (bila sta dolgoletna najtesnejsha sodelavca) kazhe poudarek na kontinuiteti in hkrati premiku pozornosti od vzhodne Evrope (in njenega sesutega komunizma) naravnost v center, v sredishchno »tradicijo mochi«; spricho vse vechje navzochnosti drugocelinskega, drugorasnega in drugoverskega (zlasti muslimanskega) priseljenstva v Evropi kot izhodishchni trdnjavi krshchanstva nikakor ne gre za »golo nakljuchje«. Predstavniki Cerkve sicer zanikajo, da je Ratzinger le »prehodni papezh«, toda samo dejstvo izvolitve 78-letnega chloveka, ki menda niti ni najboljshega zdravja (zhe nekajkrat naj bi dozhivel lazhjo kap), kazhe, da od njega na njegovem mestu v osnovi ne prichakujejo nekega dolgorochno pomembnejshega delovanja, temvech da gre predvsem za omenjeni simbolichni poudarek na tradicionalni evropski identiteti (pokojni JP II. je politikom neuspeshno predlagal definicijo celine kot krshchanske v evropski ustavi).

KAJ JE NAREDILO ADOLFA HITLERJA (The Making of Adolf Hitler; VB, 2002; TVS 1 - 26. 4. 2005). Programska naveza na 60-letnico Hitlerjeve smrti in konca vojne. Mit je zadaj za vsako veliko osebnostjo, pri tem se k nespornim podatkom, dejstvom, prilepi ogromno balasta, iz vsega skupaj je potem dobesedno »zbrkljan« mit, kot pravi C. L. Strauss (mit kot »brkljarija«). Hitlerja je naredil denar, ki ga je dobival od nemshkega in sploh zahodnega kapitala. She zmeraj je tu pa tam mogoche prebrati, da je bil Hitler blaznezh, da je pach vsaka diktatura blaznost ipd. Bilo bi lepo, ko bi bilo (le) tako… Gre za skrajno kompleksne okolishchine, ki omogochijo vzpon diktatorja in vzpostavitev poshastnega totalitarnega sistema. V zachetku je bil Hitler v Rdechi armadi (nemshkih komunistov) v Műnchnu, nato v Nemshki delavski stranki, leta 1920 preimenovani z nacionalnim poudarkom – »Nacionalsocialistichna« (NSDAP). Povezave z obskurnimi okultnimi drushtvi, z malomeshchanskim »spiritizmom«, ki je mitoloshko pripravljal »purgatorij« (»klajnpurgerski« izviri nacizma). Tudi chisto osebna psiholoshka problematika, od elementov atavizma do ochetovega nasilja v otroshtvu (Hitlerjev oche judovskega porekla, sovrashtvo do Judov tudi kot svojevrstna »samoochishchevalna« kompenzacija; dolochene psihosocialne podobnosti s »protikolegom« Stalinom, ki je bil v otroshtvu tudi zhrtev nasilnega ocheta, kompleks zakotnega gruzinskega manjshinca v ruskem morju, »kompenzacijske« hekatombe z zatiranjem zatiralcev…)

LENI RIEFENSTAHL (razstava v Muzeju novejshe zgodovine, feb.- maj 2005). Kadar je govor o Hitlerju in medijih, ni mogoche mimo imena te znane fotografinje, igralke in rezhiserke, ki je maksimalno uresnichevala mozhnosti filma v sluzhbi totalitaristichne (nacistichne – kontrast realsocialistichne) spektaklokracije. Vsekakor zanimiva osebnost in vrhunska profesionalka, celo bioloshki fenomen; rojena 1902 v Berlinu v protestantski druzhini inshtalaterskega mojstra, umrla med spanjem na svojem domu v blizhini Műnchna 2003; zaradi poshkodbe v mladosti ex-baletka, shportno aktivna tako rekoch do zadnjega diha (menda se je she leta 2002 potapljala). Njen igralsko-fotografsko-rezhiserski opus se deli na shtiri znachilne tematske sklope »von oben bis unten«: alpinizem (kult gorskih vishin) – nacizem (kult rasnega elitizma) – »afrikanizem« (kult eksotichnih rasnih »nizhin« – pleme Nube v Sudanu) – batigrafizem (kult morskih globin). Najbolj znana sta njena dokumentarca iz nacistichnega obdobja, z zgovornima naslovoma: Zmaga vere (1933), Triumf volje (1935). Nekateri se chudijo umetnici, da jo je »ocharal«, zasvojil Hitler. Manj chudno je ob dejstvu, da je »ocharal« tudi markantnega filozofa Heideggerja, ki je v pozivu shtudentom leta 1933 izjavil: »Samo Firer, samo on je nemshka resnichnost sedanjosti in prihodnosti…« Koliko je pri obeh zadaj resnichne ocharanosti in koliko videnja »praktichne nuje«, je seveda poseben problem. Leni je trdila, da o nacistichnih zlochinih ni vedela nichesar, chetudi so ohranjene fotografije njene udelezhbe (s filmsko ekipo, na Hitlerjevo pobudo) nemshkega pohoda na Poljsko, kjer je bila v nekem manjshem kraju pricha pokolu dvajsetih Judov. (Sebe, starshe in stare starshe je na »fragenlist« za Drushtvo drzhavnih umetnikov oznachila z »arisch«, a menda je bila tudi sama judovskega porekla.)

 
 
 
(Velikoekranski (»hitlerjanski«) dodatek)

PROPAD (Untergang; Nemchija, 2004 – kino Vich, 2. 5. 2005). Nemshki film o Hitlerjevih zadnjih dnevih. Profesionalno brezhibna rezhija: Oliver Hirschbiegel. Izvrstni igralci, zlasti Bruno Ganz v vlogi Hitlerja. Naslov tega filma bi lahko bil: Tudi zver je chlovek… Ob 60-letnici smrti in konca vojne je Hitler spet »junak nashega chasa« ali vsaj medijev (knjige, filmi o njem; seveda precej vech kot ob sochasni 25-letnici smrti Tita, Hitlerjevega balkanskega antagonista). Firerjev propad je bil hkrati propad nacistichnega »nebeshkega kraljestva«… Kljub dokumentarni natanchnosti in izchrpnosti film niti priblizhno ne navaja Hitlerjeve zadnje, »samotolazhine« izjave, ki naj bi se glasila: »Kljub vsemu sem uspel opraviti najbolj bistveno nalogo… Ochistil sem Nemchijo judovstva…« (verjetno bi bila navedba te izjave prevech problematichna za sedanjo evropsko javnost). Film se tudi ne dotakne podatka, ki po svoje osvetljuje Hitlerjev propad (menda okuzhenost s sifilisom; podobno kot „na drugi strani” Lenin).