Revija SRP 73/74

Gerald Parks

 

ORFEJ

 

 

I

 

Poznam svoj konec.

Ni me strah.

Pravo plachilo je

za pesem.

 

Kdor ochara zhive skale,

ve za svojo usodo,

da se bo raztreshchil

v drobce glasu

 

in se zhiv zagrebel

na dno zemlje.

 

 

 

II

 

Bila je kri, in farsa.

Dva kovinska oceana

sta poplavila svet.

 

Bil je potop. In en sam

citrar se je uprl

zadnji trobenti, in zaigral.

 

Zemlja se je stresla in ljudje,

vsi osupli, so negibno obstali,

umirajochi in skoraj vechni.

 

Potem so chredno navalili nanj,

in ga raztrgali na kosce,

nebo pa je onemelo.

 

Kup uniform,

bleshchechih sabelj, in lobanje,

ki jih glasba ni prebudila.

 

 

 

III

 

Lomiti skale ni nich. Beseda,

trsha od diamanta,

zlomi najchistejshe

miselno jeklo.

 

Zhe kot sedemletni otrok

sem doumel skrivni char

rimanih in ritmiziranih besed

na slabotne dushe.

 

In to sem zachel izrabljati,

v svojo korist, kot ochitno

znamenje svoje mochi.

 

Svetloba, ki trzhe tkivo

srca; sonce, ki razkriva

zmalichena chustva;

harmonija atomov v soglasju

z nameni in chuti.

 

In nastal je preplah, zachudenost;

nihche ni odkril vira

moje umetnosti, moje

bozhanske tehnike.

 

Zato so me zavidali, in ljudstvo

me je odgnalo; blodil sem sam

med rastlinjem, nestanovitnimi

oblaki in zanesljivimi bogovi.

 

Nekega dne sem tudi sam doumel:

bil sem in bom bog;

zlomil sem svoje telo, in postal

nich drugega kot glas.

 

Dolgo so me iskali,

a me niso vech nashli;

vendar glas zveni kot

chisti odmev vechnosti.

 

 

 

IV

 

Charodej sem, in bil sem to vedno:

charodej zvokov in pomenov,

ki tichijo v zemlji, kot mrlichi;

samo jaz dam zhivljenje in smisel

stvarem s svojo besedo.

 

Zdaj beseda izbeza tudi najbolj

prikrito skrivnost; jaz sem sam,

preziran in razcapan, burkezh, ki

stresa besede, kot bi spushchal prdce;

moje pesmi ne ocharajo vech.

 

Toda dajte mi citre

ali pishchal, ki jo je veter upognil,

in bom zapel, kot v davnih chasih,

ko so se srca parala;

 

in, che drugih ne,

bom ocharal samega sebe.

 

 

 

V

 

Pan, zmotil si se:

naj bo she tako lepo, telo

ni vechno, le bezhen

 

krch nasilja.

 

To, kar ishchesh, je prihodnost;

radost Pánove pishchali,

ki izzveneva od tvoje ljubezni.

 

Daj jo zdaj v usta

in zaigraj: ugasla strast

zna zelo lepo peti.

 

 

 

VI

 

Vse kaj drugega kot bron. Petje

je umetnost, vklesana v zrak,

 

ki zbezhi, brzh ko jo zachujesh.

Pa vendar te note

 

trajajo,

neizbrisljivo,

 

kamenje,

vrzheno proti svetu,

 

da bi za sabo pustilo znak

ob silovitem trchenju.

 

 

 

VII

 

Morda na mesecu

bom nashel novo

glasbo:

 

ne tiste od sfer

(samoumevne),

marvech harmonijo skal,

 

melodijo praznih

prostorov med

atomom in samim seboj,

 

ratio stvari,

ki je postala umetnost

v vechnih enachbah:

 

glasbo bitja

in nicha.

 

 

 

VIII

 

Zgubljam ljubezen, zhivljenje.

Smrt pa se me

ne upa dotakniti.

 

Bolj ko umiram, vech pôjem.

 

 

 

IX

 

Petje

je

moje dihanje.

 

vdihnjen zrak

in izrechen.

 

 

 

X

Nimam ne ocheta ne matere.

Petje me je porodilo.

Petje me bo pokopalo.

 

 

 

XI

 

Velika skrivnost je ta:

odsev zraka

huje rani kot kamen.

 

Vsak kamen je znamenje,

ki se spreminja v kri.

 

 

 

XII

 

Vrti se

in krozhi

ples

 

zvochnih

valov

v vrtincu

brez konca:

 

jaz pa sem

odmev samega sebe.

 

 

 

XIII

 

Tudi tam, kjer svetloba

oledeni

v arktichnem gozdu,

 

moj glas

ozhivi

ob brlenju

kratke zore.

 

 

 

XIV

 

Kakshen smisel ima petje

sredi vsakdanje procesije modnih

frizur in osladnih sladoledov?

 

Zapri usta, Orfej.

Za pevca se spodobi molk.

 

 

 

XV

 

Blazhena moja kruta

smrt.

 

A she bolj blazhen

nerojeni pesnik.

 

 

 

XVI

 

Jaz pa sem tako

ljubil ta svet

in ga sovrazhil

 

klical sem smrt

in se je izogibal

 

kako sem trpel

in se veselil

 

preziral sem telo

in duha

 

poznal sem slabosti mesa

in razuma

 

izgubljal sem se v chutnih nasladah

z mislijo presegal vse dovoljene meje

 

hodil sem, sam

in slep, v temi

 

zgubil sem svoje ime

v podzemlju

 

videl sem, kako ugashajo

umske zvezde

 

toda zdaj sem stopil iz nochi

zhivljenjskega spanja

in se v luchi prerajam.

 

 

O AVTORJU

 

Amerishki esejst, pesnik in prevajalec Gerald Parks se je rodil 27. julija 1945 v ZDA, v drzhavi Washington. Shtudiral je latinshchino in grshchino na univerzi v Seattlu, kjer je tudi diplomiral iz latinshchine leta 1966, na michiganski univerzi v Ann Arborju pa iz grshchine in klasichnih predmetov leta 1968. Od leta 1970 zhivi v Trstu, kjer se je kot profesor zaposlil na trzhashki univerzi in si ustvaril druzhino. Na Visoki sholi za moderne jezike se posebej ukvarja s pouchevanjem prevajanja iz italijanshchine v angleshchino.

Objavil je vechje shtevilo recenzij, esejev, monografij in prevodov iz angleshchine v italijanshchino in obratno. V angleshchino je prevedel pesnishko zbirko L’isola (Otok) / The Island gradeshkega narechnega pesnika Biagia Marina. V italijanshchino pa zbirki Songs of Innocence, Songs of Experience Williama Blaka, ki ju je strnil v eno: Canti dell’innocenza e dell’esperienza (Pesmi o nedolzhnosti in o izkushenosti). Uredil je knjige o Fordu Madoxu Fordu, Josephu Conradu, Williamu Faulknerju in Lewisu Carrollu. In prevedel tudi dve filozofski knjigi v angleshchino, in sicer: leta 1998 Heidegger and Leibniz, – Reason and the Path Renata Cristina in leta 2001 The Wisdom of Aristotle Carla Natalija.

Pesmi pishe tako v angleshchini kot v italijanshchini. Izshle so revialno v ZDA, v Angliji, Luksemburgu, na Cheshkem, v Sloveniji in Italiji; v slednji je izdal doslej she sedem samostojnih zbirk: Gente di confine (Ljudje ob meji), 1977, Epodi ed Epigrammi (Epode in epigrami), 1987, Lumen, 1992, Quake, 2000, nagrajeno zbirko Il naufragio (Brodolom) – skupaj s Solitudini (Samote) Alekseja Pregarca, Orfeo (Orfej), 2004, in La valle (Dolina), 2005. Vkljuchen je v nekaj antologij, med katerimi kazhe omeniti Poeti triestini contemporanei (Sodobni trzhashki pesniki), ki jo je leta 2000 uredil trzhashki pesnik in knjizhevnik Roberto Dedenaro. Prejel je vech nagrad.

Prevedene pesmi so iz zbirke Orfeo (Orfej), ki je izshla leta 2004 pri sloviti ital. zalozhbi Mobydick v Faenzi, v zbirki Lenuvole (Oblaki).

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich