Gerald Parks
ORFEJ
I
Poznam svoj konec.
Ni me strah.
Pravo plachilo je
za pesem.
Kdor ochara zhive skale,
ve za svojo usodo,
da se bo raztreshchil
v drobce glasu
in se zhiv zagrebel
na dno zemlje.
II
Bila je kri, in farsa.
Dva kovinska oceana
sta poplavila svet.
Bil je potop. In en sam
citrar se je uprl
zadnji trobenti, in zaigral.
Zemlja se je stresla in ljudje,
vsi osupli, so negibno obstali,
umirajochi in skoraj vechni.
Potem so chredno navalili nanj,
in ga raztrgali na kosce,
nebo pa je onemelo.
Kup uniform,
bleshchechih sabelj, in lobanje,
ki jih glasba ni prebudila.
III
Lomiti skale ni nich. Beseda,
trsha od diamanta,
zlomi najchistejshe
miselno jeklo.
Zhe kot sedemletni otrok
sem doumel skrivni char
rimanih in ritmiziranih besed
na slabotne dushe.
In to sem zachel izrabljati,
v svojo korist, kot ochitno
znamenje svoje mochi.
Svetloba, ki trzhe tkivo
srca; sonce, ki razkriva
zmalichena chustva;
harmonija atomov v soglasju
z nameni in chuti.
In nastal je preplah, zachudenost;
nihche ni odkril vira
moje umetnosti, moje
bozhanske tehnike.
Zato so me zavidali, in ljudstvo
me je odgnalo; blodil sem sam
med rastlinjem, nestanovitnimi
oblaki in zanesljivimi bogovi.
Nekega dne sem tudi sam doumel:
bil sem in bom bog;
zlomil sem svoje telo, in postal
nich drugega kot glas.
Dolgo so me iskali,
a me niso vech nashli;
vendar glas zveni kot
chisti odmev vechnosti.
IV
Charodej sem, in bil sem to vedno:
charodej zvokov in pomenov,
ki tichijo v zemlji, kot mrlichi;
samo jaz dam zhivljenje in smisel
stvarem s svojo besedo.
Zdaj beseda izbeza tudi najbolj
prikrito skrivnost; jaz sem sam,
preziran in razcapan, burkezh, ki
stresa besede, kot bi spushchal prdce;
moje pesmi ne ocharajo vech.
Toda dajte mi citre
ali pishchal, ki jo je veter upognil,
in bom zapel, kot v davnih chasih,
ko so se srca parala;
in, che drugih ne,
bom ocharal samega sebe.
V
Pan, zmotil si se:
naj bo she tako lepo, telo
ni vechno, le bezhen
krch nasilja.
To, kar ishchesh, je prihodnost;
radost Pánove pishchali,
ki izzveneva od tvoje ljubezni.
Daj jo zdaj v usta
in zaigraj: ugasla strast
zna zelo lepo peti.
VI
Vse kaj drugega kot bron. Petje
je umetnost, vklesana v zrak,
ki zbezhi, brzh ko jo zachujesh.
Pa vendar te note
trajajo,
neizbrisljivo,
kamenje,
vrzheno proti svetu,
da bi za sabo pustilo znak
ob silovitem trchenju.
VII
Morda na mesecu
bom nashel novo
glasbo:
ne tiste od sfer
(samoumevne),
marvech harmonijo skal,
melodijo praznih
prostorov med
atomom in samim seboj,
ratio stvari,
ki je postala umetnost
v vechnih enachbah:
glasbo bitja
in nicha.
VIII
Zgubljam ljubezen, zhivljenje.
Smrt pa se me
ne upa dotakniti.
Bolj ko umiram, vech pôjem.
IX
Petje
je
moje dihanje.
vdihnjen zrak
in izrechen.
X
Nimam ne ocheta ne matere.
Petje me je porodilo.
Petje me bo pokopalo.
XI
Velika skrivnost je ta:
odsev zraka
huje rani kot kamen.
Vsak kamen je znamenje,
ki se spreminja v kri.
XII
Vrti se
in krozhi
ples
zvochnih
valov
v vrtincu
brez konca:
jaz pa sem
odmev samega sebe.
XIII
Tudi tam, kjer svetloba
oledeni
v arktichnem gozdu,
moj glas
ozhivi
ob brlenju
kratke zore.
XIV
Kakshen smisel ima petje
sredi vsakdanje procesije modnih
frizur in osladnih sladoledov?
Zapri usta, Orfej.
Za pevca se spodobi molk.
XV
Blazhena moja kruta
smrt.
A she bolj blazhen
nerojeni pesnik.
XVI
Jaz pa sem tako
ljubil ta svet
in ga sovrazhil
klical sem smrt
in se je izogibal
kako sem trpel
in se veselil
preziral sem telo
in duha
poznal sem slabosti mesa
in razuma
izgubljal sem se v chutnih nasladah
z mislijo presegal vse dovoljene meje
hodil sem, sam
in slep, v temi
zgubil sem svoje ime
v podzemlju
videl sem, kako ugashajo
umske zvezde
toda zdaj sem stopil iz nochi
zhivljenjskega spanja
in se v luchi prerajam.
O AVTORJU
Amerishki esejst, pesnik in prevajalec Gerald Parks se je rodil 27. julija 1945 v ZDA, v drzhavi Washington. Shtudiral je latinshchino in grshchino na univerzi v Seattlu, kjer je tudi diplomiral iz latinshchine leta 1966, na michiganski univerzi v Ann Arborju pa iz grshchine in klasichnih predmetov leta 1968. Od leta 1970 zhivi v Trstu, kjer se je kot profesor zaposlil na trzhashki univerzi in si ustvaril druzhino. Na Visoki sholi za moderne jezike se posebej ukvarja s pouchevanjem prevajanja iz italijanshchine v angleshchino.
Objavil je vechje shtevilo recenzij, esejev, monografij in prevodov iz angleshchine v italijanshchino in obratno. V angleshchino je prevedel pesnishko zbirko L’isola (Otok) / The Island gradeshkega narechnega pesnika Biagia Marina. V italijanshchino pa zbirki Songs of Innocence, Songs of Experience Williama Blaka, ki ju je strnil v eno: Canti dell’innocenza e dell’esperienza (Pesmi o nedolzhnosti in o izkushenosti). Uredil je knjige o Fordu Madoxu Fordu, Josephu Conradu, Williamu Faulknerju in Lewisu Carrollu. In prevedel tudi dve filozofski knjigi v angleshchino, in sicer: leta 1998 Heidegger and Leibniz, – Reason and the Path Renata Cristina in leta 2001 The Wisdom of Aristotle Carla Natalija.
Pesmi pishe tako v angleshchini kot v italijanshchini. Izshle so revialno v ZDA, v Angliji, Luksemburgu, na Cheshkem, v Sloveniji in Italiji; v slednji je izdal doslej she sedem samostojnih zbirk: Gente di confine (Ljudje ob meji), 1977, Epodi ed Epigrammi (Epode in epigrami), 1987, Lumen, 1992, Quake, 2000, nagrajeno zbirko Il naufragio (Brodolom) – skupaj s Solitudini (Samote) Alekseja Pregarca, Orfeo (Orfej), 2004, in La valle (Dolina), 2005. Vkljuchen je v nekaj antologij, med katerimi kazhe omeniti Poeti triestini contemporanei (Sodobni trzhashki pesniki), ki jo je leta 2000 uredil trzhashki pesnik in knjizhevnik Roberto Dedenaro. Prejel je vech nagrad.
Prevedene pesmi so iz zbirke Orfeo (Orfej), ki je izshla leta 2004 pri sloviti ital. zalozhbi Mobydick v Faenzi, v zbirki Lenuvole (Oblaki).
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich