Revija SRP 73/74
Dokumenti
Dokument 1

Jolka Milich

 

ODPRTO PISMO

 

Generalni drzhavni tozhilki Barbari Brezigar
Ulica Ivana Regenta 2, 5000 Nova Gorica
 
Ministru za pravosodje RS dr. Lovru Shturmu
Zhupanchicheva ulica 3, 1000 Ljubljana
 
Varuhu chlovekovih pravic in knjizhevniku Matjazhu Hanzhku
Urad varuha chlovekovih pravic, Dunajska 56, 1000 Ljubljana
 
Univerzitetni diplomirani pravnici Zdenki Cerar
Stritarjeva c. 5, 1290 Grosuplje

 

POJASNILO

To odprto pismo je tu in tam daljshi ali nekoliko krajshi in ponekod drugache formuliran sestavni del obshirnejshega pogovora z mariborsko kulturno urednico Melito Forstnerich Hajnshek v Vecheru z dne 14. januarja 2005, in sicer v zvezi s pisateljico Bredo Smolnikar. Zakaj sem ga iztrgala iz konteksta, ga osamila in izpostavila in ga poshiljam naslovnikom? Ker mi je prijatelj, ki z mano zelo rad kramlja in debatira o literaturi, omenil, da je prebral intervju, a brzh nato kategorichno dodal, naj si izbijem iz glave, da mi bo kdo od… interpeliranih v zvezi s pripovedko Smolnikarjeve odgovoril. Niti preleteli ga ne bodo, kaj she prebrali. Pristavil je: Morda, che bi ga oklestila zgolj na problem kaznovane pisateljice in prepovedane knjige in jim ga poslala v branje v urad ali na dom. Morda, je ponovil skeptichno, a bojim se, da bi dozhivela tudi pri tej korenito skrajshani verziji popoln molk. Imash prav, sem se strinjala z njim, pri nas kulture odgovarjanja “vishjih sharzh” na vprashanja drzhavljanov zhal nismo niti uvedli she, kaj she da bi jo razvili. Vseeno hvala za nasvet, sem po premisleku dejala, najbrzh ga bom poslushala. Tako bom vsaj zagotovo vedela, che bom delezhna tishine, da ne gre za nevednost, marvech za zaroto molka in sprenevedanja.

 

***

Motto:
Slabo uslugo sam sebi stori,
kdor na vprashanja najraje molchi,
kajti beseda besede zheli,
najsi celó kdaj razum prehiti.
 

Janko Messner

 

Polemizirali ste pogosto z literati zaradi klishejskih zhenskih likov v maniri trpechih cankarjanskih mater. Prav nemogoche so se vam zdele zhenske v povojni slovenski prozi?

Sami najbrzh veste, da zmore nasha literatura bolj malo zhenskih likov, s katerimi bi se sodobne zhenske rade identificirale. Osebno nimam chisto nich proti Cankarjevemu modelu zhene in matere, pod pogojem seveda, da mi ga ne klonirajo tudi v druga besedila. Svoj char imajo tudi Vorancheve pa Potrcheve, sicer she vedno trpeche, a zhe dokaj radozhive ali transgresivne zhenske.

Vse slovenske matere so nekako morale biti po njegovem kalupu vsaj malce zakrzhljane in bolestne, in seveda tepene od mozha ali usode, le tu in tam si naletel na kakshno normalno, polnokrvno v literaturi. Nazadnje sem jo nashla prav v povesti Brede Smolnikar, v liku tiste njene razvpite Rozine, zaradi katere jo danes kot divjachino za odstrel sodno in she kako drugache preganjajo.

Skoraj absurdno je, da je prav Breda Smolnikar zaradi svoje na moch sharmantne in nich klishejske junakinje, v katero je le vdahnila nekaj resnichnega zhivljenja, zhe obsojena na najradikalnejshi mozhni nachin.

Me veseli, da sva na isti valovni dolzhini. Ko sem knjigo Ko se tam gori olistajo breze dobila v roke, sem jo dala najprej prebrat svoji zelo nachitani, vech kot devetdesetletni mami. Tudi zato, ker je bila knjiga drobna in chrke primerno velike, to se pravi prirochna za lagodno branje. “Konchno ena chudovita zhenska, ki je delavna, podjetna, iznajdljiva, normalno razmishljujocha, spolno zhiva, z napakami in vrlinami”, tako mi je rekla, ko jo je prebrala. In res, konchno ena prava zhenska figura, ki ne zaudarja le po papirju in tiskarskem chrnilu, marvech prav prijetno dishi po duhovno elastichni in dinamichni zhenski. Kaj pa jo je doletelo, vemo. Spremljala sem njeno trnovo pot po medijih, nisem pa imela mozhnosti, da bi se v to sodno afero poglobila, ker sem tedaj negovala svojo zhe tezhko bolno in nepokretno mamo. Le chlanke sem izrezovala, ob jutranjem bolj povrshnem prelistanju Dela in drugih chasnikov in jih stavila na kup. Shele nedavno sem si vzela chas in prebrala vsa tista porochila. Pustimo za zdaj (odprto) vprashanje, da mora ali je morala plachati pisateljica odshkodnino tistim domachim in amerishkim tozhnicam, ki zatrjujejo, da so v literarni Rozini prepoznale svojo mater, cheprav, che se ne motim, in najbrzh se ne, obenem trdijo, da je bila mati chisto drugachna; che je pa bila chisto drugachna, potem le nima dosti skupnega z junakinjo iz povesti; ne razumem, zakaj sploh vztrajajo pri trditvi o podobnosti in prepoznavnosti. A se ne nameravam bosti s sodnijami, le razumeti zhelim, kar se mi zdi tezhko razumljivo in tudi nelogichno. Dotaknimo se najpoprej dejstva, ki se tudi nas in zlasti nas tiche – da mora pisateljica vzeti iz prodaje vsak izvod, ki se kjerkoli pojavi na slovenskem (?) ali kar na svetovnem(?) trgu, ker che ga najdejo – kdo? tozheche stranke? sodishche? – mora avtorica plachati, nota bene, za vsak pretecheni dan od izdaje obsodbe do dneva najdbe – tozhnicam ali sodishchu? – globo 50.000 tolarjev (plus obresti, menda)! Kar niso machje solze in ne pasji kashelj. (Gospa Bredka-pripovedka, nehajte zhe pisati zgodbe in povestice in se pridruzhite kakshnemu sleparju velikega formata – na Slovenskem jih imamo zhe za celo kolekcijo, potemtakem imate veliko izbiro! Pa nikomur, kolikor mi je znano, upam, da se motim, niso she skrivili lasu, menda uzhivajo imuniteto kot poslanci! (Prmejdun, da se boste lazhje in ceneje izmuznili, che vas zachopatijo, iz neizprosnih shap pravice. Saj te se rajshi izzhivljajo nad tatovi kakshne kokoshi in nad literati, kot da bi se spoprijemale s korupcijo in zdruzhbami organiziranega kriminala, ochitno.). Pa she to v zvezi z astronomskimi globami za eno smrkavo in lepo zgodbo: mar se gremo pri nas odiranje (uzuro)? Je v Sloveniji oderushtvo dovoljeno in ga celo sodstvo izvaja v korist privatnikov? Smo znoreli? Po svetu je, kolikor mi je znano, prepovedano in shteto za kaznivo prakso. Izvaja se le ilegalno.

Zdi se mi, kot da prebiram poglavje iz Kafkovega Procesa, ne pa obsodbo modernega slovenskega sodishcha iz enaindvajsetega stoletja.

Sprashujem generalno drzhavno tozhilko gospo Barbaro Brezigarjevo, pa ministra za pravosodje dr. Lovra Shturma (lahko mi odgovori tudi gospa Zdenka Cerarjeva kot bivsha generalna drzhavna tozhilka in kot pravnica z velikimi izkushnjami), in seveda prichakujem odgovor od varuha chlovekovih pravic gospoda Matjazha Hanzhka, ki je tudi knjizhevnik in sodi v nash ceh, in hvalezhna bom komurkoli, ki kaj zanesljivo zna na tem zapletenem podrochju, saj gre tudi nam, navadnim drzhavljanom, zlasti tistim jezichnim, kot sem jaz, bolj ali manj zhe za nohte. Rada bi nekaj prepotrebnih pojasnil in napotil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni. Sodim med tiste, ki se striktno drzhijo predpisov in pravil, ki plachujejo davke, ne da bi utajili en sam tolar, ki ne teptajo ne zasebnih ne mestnih gredic, ne razbijajo iz objesti obchinskih zharnic, ne poshkodujejo tuje imovine in ne pishejo obscenih ali zaljubljenih fraz na zidove oziroma jih ne packajo s svojimi grafiti. Toliko, da veste, s kom imate opraviti.

Vtis imam, da je slovensko sodishche s kaznovanjem tozhene pisateljice implicite kaznovalo tudi mene in marsikoga, pa cheprav nismo chisto nich krivi. Kaj nam je storiti? Kako naj se ravnamo? A prej naj she obrazlozhim svoj problem. Kupila sem to nesrechno knjigo, ko je bila le nagrajena in vsestransko neoporechna pripovedka, torej v chasu, ko she ni bila sodno prepovedana. Menim, da je knjiga moja last, s katero lahko prosto razpolagam. Je tako ali ni? Jaz knjige kupujem, dobim v dar, podarjam in prodajam, ko sem kdaj na tesno z denarjem. Mi lahko sodishche prepove, da s to knjigo, ki je moja neodtujljiva lastnina, dokler se je sama ne znebim, delam, kar hochem? Che jo prodam kakshnemu starinarju ali na bolshjem trgu ali odstopim brezplachno Trubarjevemu antikvariatu, che jo tozhnice ali sodishche dobijo, bodo preganjali mene, ker sem dala v prodajo svojo zakonito lastnino, vendar obenem tudi prepovedano chtivo? Ali bodo dodatno preganjali avtorico, cheprav ni imela svojih prstov vmes? Kaj potemtakem smem ali ne smem in zakaj s to svojo lastnino? Brala sem nekje, da so tozhnice nashle v Svetu knjige en izvod te prelepe, a frdamane povesti, cheprav je bilo Smolnikarjevi recheno, da so dali vse iz prometa (navajam prosto po spominu). Odkod se je priguncala v Svet knjige? Anti imajo v Svetu knjige potrdilo o njeni provenienci? Kdo jim jo je prodal in kdaj? In zakaj so jo prevzeli, che so vedeli, da je prepovedana? Chigava lastnina je? She vedno in kar nenehno avtorichina? Lahko kdorkoli, recimo sodishche ali avtor, prisili knjizhnice, da dajo kako knjigo iz prometa, pa cheprav so jo kupile, ko ni visel nad njo veto, in gre potemtakem za njihovo last? Podobno neodtujljivo, kot je moja?

Pa she to: Pisateljica se je menda med sodnimi razpravami vedno sklicevala na to, da njeni junaki in junakinje nimajo nich skupnega z resnichnimi osebami v sorodu s tozhnicami, pa cheprav jih je jemala iz… Cankarjeve zhe prislovichne arene zhivljenja, in potemtakem imajo tudi moje poteze in verjetno tudi vashe in prav tako brzhchas kakshno njihovo (mislim na tozhnice), ime recimo neke moje trzhashke prijateljice, prvo Svetlanino spolno izkushnjo, veselje do brinovchka, kot ga ima in opisuje Aliche Ch. iz Clevelanda, sorodnica moje sosede Mare, ki mi je nedavno poslala listek z ganljivo pesmico, ki jo je spesnila njena amerishka svakinja in se glasi: O Brinovchku. Da ni ta brinovchek z veliko zachetnico kakshen potomec pravega ali romanesknega Brinovca, zaradi katerega pisateljica Smolnikarjeva zdaj poti krvavi pot in trpi peklenske muke? Bog si ga vedi, che se ne oglasi kakshen “ta pravi” in ne zahteva od mene sodne satisfakcije zaradi razzhaljene rodbinske chasti in za navrh poterja she avtorske pravice in dividende! Naj vseeno tvegam in vam dam v branje prvo kitico? Ker sem srchne sorte, bom tvegala (klicaji in vprashaj so moji):

O Brinovchku
 
She od chasov stare mame
Brinovchek je dobro znan
skuhan le za zhenske prave (!!!)
brzh prezhene vse tezhave
ti od glave pa do riti (?!)
che ga znash pravilno piti

Druge kitice pa si ne upam navajati takole javno (kvechjemu za zaprtimi vrati, kot na slovenskih sodishchih, da se nevedno ljudstvo ne pohujsha!), ker je v njej pregreshni nasvet, naj she mozh kdaj vzame v roke flasho (z brinovcem seveda), pa namig o “tistem delu telesa”, ki naj chrpa iz nje (iz steklenice) mochi, ker brez njega (tistega dela telesa) pust je celo raj (!), ko na rajzho gresh v nebesa. – Pa recite, da svet ni majhen! V dvokitichno pesem je sicer nevedna gospa Aliche le po afiniteti (pod kozho smo vsi krvavi) strnila (tj. poenostavila) nekaj umetnishko napisanih poglavij Smolnikarjeve.

Brala sem knjigo Brede Smolnikar o njenem procesu, kjer je objavljeno vse gradivo. Na kaj so se oprli tozhilci? Vprashanje: Che so med procesom menili, da je prishlo do krive izpovedbe, bi morala biti kaznovana tudi zaradi nje ali to ni potrebno? Iz sodbe namrech ni nikjer razvidno, da bi Smolnikarjeva kaj krivo izpovedovala, ona se je kar naprej nenehno sklicevala, da je pisateljica, ki si izmishljuje in pishe zgodbe, kar je zhiva resnica, sodishche pa je ni dodatno kaznovalo zaradi krive izpovedbe, che je ugotovilo, da izpoveduje krivo; te postavke nisem nashla v razsodbi ali pa mi navadni zemljani sploh ne znamo brati sodb, ker so napisane prevech ucheno, da ne rechem kar hermetichno. Che je tako, je skrajni chas, da jih sodishcha zachnejo pisati bolj razumljivo, da bomo krivi in nedolzhni brez muk in nedvoumno dojeli, zakaj smo bili kaznovani ali oproshcheni, v izogib nesporazumov, da ne bomo mislili, da smo bili le izigrani in krivichno obsojeni. Avtorica pa se je vseeno morala v Delu (2. 9. 2005 in she nekje drugje) opravichiti tozhnicam: To se pravi, morala je nekako javno prichati po krivem na sodnishko povelje, da… se opravichuje za vse v knjigi napisane neresnice in blatenje spomina in dobrega imena matere in ocheta tozhnic. Praktichno je morala izjaviti, da njena knjiga ni lepo-slovno delo, marvech chisto navadno obrekovanje in umazano klevetanje. Che ne bi dala te izjave v oba chasopisa, bi morala plachati nekaj milijonchkov, che se ne motim.

Ali ne gre pri tej vsiljeni izjavi v bistvu za nekakshno navajanje k lazhi? Le sprashujem, ne trdim. Rada bi kapirala. Tudi zato, ker rada stegujem jezichek in se bojim sodishch, kot hudich zhegnane vode. Ne bi rada prishla v njihove kremplje. A da ne pridem, moram vsaj priblizhno vedeti, kako tam rechi funkcionirajo. Kaj se sme in chesa ne, pa kaj je ac in smrtno prepovedano.

Za tako lepo in drobceno knjigo, ki bohotno opisuje zgodbo na moch zanimive zhenske, je zares, milo recheno, nenavadno, da je po dekretu vzeta iz prometa, avtorica pa she denarno krepko kaznovana z vrtoglavo visokimi vsotami, ki lahko rastejo v nedogled… tja do bankrota in she chez. (Anti ne misli sodstvo, da sodi pisateljica med petichnice v ozhjem sorodu s kakshnim slovenskim ultrasposobnim upravljalcem pidov, ki si je – kajpak poshteno – “narahljal” zajeten kupchek milijard? Ko bi le bilo tako! Najbrzh ne bi imela nich proti!) A che si bo ta zhenska (mislim pisateljica), ko jo bodo spravili na kant in v skrajni obup, kaj storila, kdo bo za to dejanje nosil odgovornost? A propos: Za koliko let velja ta prepoved? Za eno leto, dve leti, pet let, desetletje? Za vse vechne chase? To je pertinentno vprashanje, prosim odgovor nanj! Jo avtorica lahko prodaja v Italiji? Ali kje drugje, onstran slovenskih mej? Sprashujem izrecno gospo Brezigarjevo in varuha chlovekovih pravic Hanzhka, kako dolgo bo ta knjiga na indeksu in ne bo smela med bralce? Drushtvo za primerjalno knjizhevnost se je zavzelo zanjo in za pisateljico Smolnikarjevo. Knjiga je bila delezhna veliko pozitivnih ocen, in jih she bo, chas pa jo bo, prej ko slej prav gotovo rehabilitiral, snel ji bo okove. Na prochelju nashega ozkovidnega in ozkosrchnega sodstva pa bo pustila neizbrisen madezh. Na to naj sodstvo rachuna kot na smrt. Saj se je spravilo nad kratko moderno nedolzhno literarno vechernico (v neslabshalnem pomenu besede) z ognjem in mechem, ko da bi izganjalo hudicha. Zategadelj vprasham vso pravosodno kompanijo: “Forenziki”, ali ne bi bilo dovolj opremiti knjigo s pasico ali prilepiti nanjo listek, kjer bi pisalo chrno na belem, da knjiga ni v nikakrshni zvezi z druzhino tozhnic, saj take zhenske, kot je romaneskna Rozina, tozhnice niti ne marajo in ne priznavajo ter se s tozhenko povsem strinjajo, da ne gre za njihovo mater, gre le z zhivljenje, ki neshtetokrat pishe take in podobne zgodbe, v katerih se vechkrat v marsichem ali v kaki podrobnosti prepoznamo vsi. Saj srecha bestsellerjev in filmskih uspeshnic tichi prav v tem, da se z glavnimi junaki bralci in gledalci identificiramo. Mulci norijo za Potterjem samo zato, ker bi mu bili radi podobni, in ko ga gledajo, taki v domishljiji tudi so. A preprichaj ti nenachitano sodno osebje, da ne gre za delikt, marvech za zgodbo! A raje neham, ker s sodnijami, kot zhe recheno, se ne mislim bosti. Zhe brez njih imam dovolj tezhko zhivljenje. She oni mi manjkajo na grbi! Navsezadnje ni niti priporochljivo. Vsem, ki sukajo pero, nasprotno polagam na dusho, da na zachetno stran vsake knjige, pa che gre za novo kuharico ali pesnishko zbirko, ki jo bodo napisali, in lahko tudi pred naslovom recenzije in polemike, ki jo bodo objavili, iz previdnosti pa da se zavarujejo pred nevshechnostmi odslej napishejo, da je “vsaka podobnost z resnichnimi osebami in dogodki zgolj nakljuchje”.

Ochitno je z nashim dojemanjem sveta nekaj narobe. Namesto zhive, resnichne zhenske, in zgledno-nezgledne matere, ki celo uzhiva v postelji in je polna ljubezenske in vsakrshne fantazije, kar je menda najbolj motilo tiste krepostne in priletne hcherke in najbrzh del slovenske, rahlo zavrte srenje z visokim potencialom frigidnic, bi nam pisateljica morala namalati, che bi hotela imeti mir in uzhivati sadove svojega peresa, kakshno stoto slovensko milo jero (zdaj pa jaz fabuliram namesto nje), ki je chutno na nulti tochki ali she nizhe, in spredaj neobchutljiva kot likalna dila, zadaj pa kot perilni ploh, vendar vedno promptna, da se za mozha, druzhino, narod in domovino… zhrtvuje, tudi v postelji pri opravljanju svetih, le malce gnusnih zakonskih dolzhnosti.

Upiram se proti taki drzhavi, ki neko nedolzhno zgodbo tako preganja, da pisateljici zaradi nje rubijo hisho in zhe prezhijo na penzijo. Nesorazmerno stroga in ozkosrchna anatema je doletela to nedolzhno in prisrchno povest, ki bi jo brali z uzhitkom celo angeli v nebesih. Anti niso tako nadchutni in oleografichni, kot jih slikajo, marvech tudi oni imajo nekaj rdeche in zhuboreche krvi v perutnicah... Bojim se pa, da bodo zaradi votlega prestizha pisateljico popolnoma unichili.

Saj to je – recimo bobu bob – srednji vek.

 

Sezhana, 10. februarja 2006

Jolka Milich
Partizanska cesta 14
6210 Sezhana
V vednost:
Pisateljici Bredi Smolnikar – Depala vas 54a – 1230 Domzhale
Urednici kulture Meliti Forstnerich HajnshekVecher 2000 Maribor
Predsedniku DSP Vladu Zhabotu in UO DSP – Tomshicheva 12 – 1000 Ljubljana
Predsedniku PEN kluba Tonetu Pershaku – Tomshicheva 12 – 1000 Ljubljana
Ministru za kulturo RS Vasku Simonitiju – Maistrova 10 – 1000 Ljubljana

 

 

ODPRTO PISMO – IZVLECHEK
 
Generalni drzhavni tozhilki Barbari Brezigar
Ministru za pravosodje RS dr. Lovru Shturmu
Varuhu chlovekovih pravic in knjizhevniku Matjazhu Hanzhku
Univerzitetni diplomirani pravnici Zdenki Cerar
 
Sposhtovani!

To pismo je, kot zhe veste, saj ste nedavno prejeli po priporocheni poshti daljsho in bolj izchrpno verzijo, v zvezi s pripovedko pisateljice Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze, ki je dvignila zhe ogromno prahu in ga she bo. Zaradi nerazumljivo stroge sodne obsodbe in prepovedi ni bila knjiga samo vzeta iz prodaje, pa cheprav sodi med boljsha literarna dela in je bila celo nagrajena pa doslej na sploshno zelo dobro ocenjena od shtevilnih slovenskih kritikov in recenzentov, marvech za vsak izvod, ki je morebiti she v prodaji, so pisateljico obremenili z neverjetno visoko in narashchajocho globo, kot da bi shlo v njej za kakshno peklensko sporochilo, ki hoche do amena razstreliti drzhavo oz. sesuti ves svet, ne pa za prisrchno zgodbo iz domachih logov.

V tem svojem izvlechku pisma pa bom strnila le tista vprashanja, na katera prichakujem od pristojnih odgovor.

… Pustimo za zdaj (odprto) vprashanje, da mora pisateljica plachati odshkodnino tozhnicam, ki zatrjujejo, da so v literarni Rozini prepoznale svojo mater, cheprav trdijo obenem, da je bila mati chisto drugachna; che je pa bila chisto drugachna, potem le nima dosti skupnega z junakinjo iz povesti; ne razumem, zakaj sploh vztrajajo pri trditvi o podobnosti in prepoznavnosti… Dotaknimo se najpoprej dejstva, ki se tudi nas in zlasti nas tiche da mora pisateljica vzeti iz prodaje vsak izvod, ki se pojavi kjerkoli na slovenskem (?) ali kar na svetovnem(?) trgu, ker che ga najdejo kdo? tozheche stranke? sodishche? mora avtorica plachati, nota bene, za vsak pretecheni dan od izdaje obsodbe do dneva najdbe tozhnicam ali sodishchu? globo 50.000 tolarjev (plus obresti, najbrzh)! Kar niso machje solze in ne pasji kashelj.

Pa she to v zvezi z astronomskimi globami za eno smrkavo in lepo zgodbo: mar se gremo pri nas odiranje (uzuro)? Je v Sloveniji oderushtvo dovoljeno in ga celo sodstvo izvaja v korist privatnikov?Ali je mogoche?

Sprashujem vse zgoraj imenovane za nekaj prepotrebnih pojasnil in napotil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni. Saj gre tudi nam, navadnim drzhavljanom, zlasti tistim jezichnim, bolj ali manj zhe za nohte.

Vtis imam, da je slovensko sodishche s kaznovanjem tozhene pisateljice implicite kaznovalo tudi mene in marsikoga, pa cheprav nismo chisto nich krivi. Kaj nam je storiti? Kako naj se ravnamo? A prej naj she obrazlozhim svoj problem. Kupila sem to nesrechno knjigo, ko je bila le nagrajena in vsestransko neoporechna pripovedka, torej v chasu, ko she ni bila sodno prepovedana. Menim, da je knjiga moja last, s katero lahko prosto razpolagam. Je tako ali ni? Jaz knjige kupujem, dobim v dar, podarjam in prodajam, ko sem kdaj na tesno z denarjem. Mi lahko sodishche prepove, da s to knjigo, ki je moja neodtujljiva lastnina, dokler se je sama ne znebim, delam, kar hochem? Che jo prodam kakshnemu starinarju in podobno, pa jo tozhnice ali sodishche dobijo, bodo preganjali mene, ker sem dala v prodajo svojo zakonito lastnino, vendar obenem tudi prepovedano chtivo? Ali bodo dodatno preganjali avtorico, cheprav ni imela svojih prstov vmes? Kaj potemtakem smem ali ne smem in zakaj ne s to svojo lastnino? In z mano vsi drugi.

She veliko vazhnih vprashanj mi roji po glavi, a jih bom kdaj drugich zastavila, ker je danes zmanjkalo prostora. She to bom vprashala. Za koliko let velja ta prepoved? Za pet let, desetletje? Do smrti tozhnic in tozhenke? Za vse vechne chase? To je pertinentno vprashanje, prosim odgovor nanj! Jo avtorica lahko prodaja kje drugje onstran slovenskih mej? Sprashujem izrecno gospo Brezigarjevo in varuha Matjazha Hanzhka, kako dolgo bo ta knjiga na indeksu in ne bo smela med bralce?

 

Jolka Milich

V vednost neshtetim.

 

 

ODPRTO PISMO – POST SCRIPTUM

 

O ZADEVI PISATELJICE BREDE SMOLNIKAR INFORMATIVNO

Ker me veliko znancev in neznancev sprashuje, ali mi je kdo od naslovnikov odgovoril na gornje Odprto pismo, sporocham, da mi je nanj zelo prijazno odgovorila le generalna drzhavna tozhilka RS Barbara Brezigar. V pismu shtevilka Tu 131/06 z dne 23. 2. 2006 mi sporocha, da mi seveda ne more dati “napotil in pojasnil za zhivljenje v skladu s slovenskimi zakoni”. Lahko pa reche, da so zakoni za to, da jih sposhtujemo in da ignorantia iuris nocet. (Moj pripis za tiste, ki ne znajo latinshchine: nepoznavanje prava shkoduje.) V zvezi s pravdno zadevo, o kateri je odlochalo sodishche, pa je z obzhalovanjem pristavila, da mi na ta vprashanja ne more odgovoriti, ker zadevajo odlochanje sodishcha in ne drzhavnega tozhilstva. Moj pripis: kar je najbrzh res tudi za nepoznavalko iusa moje bazhe.

Skratka, dala mi je vedeti, da lahko prichakujem kakshen iluminanten odgovor le od dr. Lovra Shturma, ministra za pravosodje RS, ali od kakshnega njegovega v pravu dobro podkovanega pomochnika. Jaz magari zares veliko prichakujem od cehovskega kolega knjizhevnika Matjazha Hanzhka. On, ki je trenutno obenem in zlasti varuh chlovekovih pravic, torej tudi moj branilec in zavetnik, mi lahko z oslinjenim prstkom desne ali leve roke bratsko ali ochetovsko pokazhe na tiste zakone in paragrafe, ki naj se jih nauchim na izust, rajshi enega odvech, kot enega premalo, da mi bo znanje koristilo, ne pa tozadevna ignoranca shkodovala. Vsaka brca, pravim jaz, en korak naprej.

Prav prisrchno se zahvalim generalni drzhavni tozhilki za odgovor in poduk. Vracham ji samo po sebi umevno lepe pozdrave.

Jolka Milich

Sezhana, 28. februarja 2006

 

___________
Glej tudi nadaljevanje: Zhe spet o Bredi Smolnikarjevi