Revija SRP 73/74

Damir Globochnik

 

SATIRICHNI LIST PIKA IZ LET 1912–1913
 
 
Satirichni list Pika je zachel izhajati leta 1912 v Ljubljani. »Izhaja vsak chetrtek ob 8. uri zjutraj. Celoletna narochnina je 10 K in sorazmerno. Ako ni narochnina vsaj chetrtletno naprej plachana se list ne poshilja. Izven avstrijski narochniki doplachajo poshtnino. Rokopisi se ne vrachajo, oni brez podpisov gredo v kosh.« Urednik in izdajatelj Pike je bil Slavoj Shkerlj, sedezh urednishtva je bil v Ljubljani, na sv. Petra cesti sht. 18. I. Za milimeter shtiristolpnega oglasa v Piki je bilo potrebno plachati 5 vinarjev.

Piko je tiskala Uchiteljska tiskarna, pri kateri je v tem chasu izhajal »ultraradikalni« in prosrbski chasnik Dan (1912–1914), ki se je odlikoval tudi v ostrem napadanju katolishke Slovenske ljudske stranke, njenih vodilnih mozh, organizacij, duhovnikov ... Tudi Pika je bila kritichno razpolozhena do katolishkega politichnega tabora, to med drugim potrjuje v prvi shtevilki objavljena karikatura ljubljanskega knezoshkofa dr. Antona Bonaventure Jeglicha z naslovom »V kratkem izide spet nova broshura, ki jo je spisal nash Bonaventura«. Karikatura je zasmehovala niz broshur, ki jih je ljubljanski knezoshkof Jeglich izdajal na zachetku 20. stoletja. Najbolj odmevna med njimi je bila Zheninom in nevestam oziroma Pouk za srechen zakon iz leta 1909, ki je vsebovala nasvete za mlade, v spolnih recheh neizobrazhene ljudi. Liberalci so Jeglichevo vzgojno dobronamernost izrabili in uprizorili pravcato medijsko afero. Jeglichevo knjizhico so razglasili za pohujshanje in pornografijo, prevedli so jo tudi v hrvashchino, nemshchino in italijanshchino ter izdali posebno broshuro z najbolj znachilnimi citati iz Jeglicheve knjizhice. Jeglicheva broshura je bila zaradi shkandala po nekaj dneh umaknjena iz prodaje, liberalne broshure pa so postale uspeshnice, saj so bile prodane v vech tisoch izvodih.

10. junija 1912 je umrl pesnik Anton Ashkerc, duhovnik, ki se je s svojim pesnishkim delom vedno bolj priblizheval liberalnemu taboru. Pod psevdonimom je zachel leta 1881 sodelovati z Ljubljanskim zvonom. Anton Mahnich je v Rimskem katoliku oznachil Ashkercheve Balade in romance za brezverne in revolucionarne, Ashkerca so doletele tri kazenske premestitve. Liberalni tabor pa je pesnika koval v zvezde. Leta 1898 je Ashkerc prosil za upokojitev, nakar mu je ljubljanski zhupan priskrbel sluzhbo magistratnega arhivarja. Ashkerc, ki je konec 19. stoletja veljal za najpomembnejshega slovenskega pesnika, je na ta nachin odkrito prestopil v liberalni tabor. Zaradi pesnitve Aglaja iz leta 1899 je Jeglich Ashkercu prepovedal sodelovanje z Ljubljanskim zvonom in "preurno mashevanje". Ashkerc se je podredil samo zahtevi po podaljshanju verskega obreda, nakar mu je Jeglich nasploh prepovedal njegovo opravljanje. Liberalci so Ashkercu priredili velichasten pogreb, ki pa ga je spremljal tudi pritlehen boj med liberalno Narodno napredno in katolishko Slovensko ljudsko stranko.

Na naslovnici tretje shtevilke Pike je bila objavljena karikatura Ashkerca v druzhbi s Francetom Preshernom. Karikatura neznanega avtorja prikazuje pesnika na nebeshkih oblakih nad silhueto Ljubljane. »Al’ so vremena Kranjcem se zjasnila?« vprashuje Presheren (s pomochjo verza iz Sonetnega venca, sonet Ran mojih bo spomin in tvoje hvale). Ashkerc, ki se je pridruzhil Preshernu na slovenskem pesnishkem Olimpu, s palmovo vejo (atributom muchencev) v rokah, mu odgovarja: »Nich ni, nich ni, je she chisto tema.«

V shesti shtevilki sta sledili karikatura in istoimenska pesem Dva Toneta. Na karikaturi, ki je tako kot vechina karikatur v Piki iz leta 1912 najbrzh izdelana v lesorezni oziroma linorezni tehniki, se je Jeglichu prikazal Ashkerchev duh.

Posebna shtevilka Pike je izshla brez zaporedne oznachbe (6. sht.). Naslovnico je krasila karikatura z naslovom Zmagovalcu! Strumen predstavnik liberalnega Sokola z vencem v eni in sabljo v drugi roki kraljuje nad »farshkimi« sovrazhniki. Eden izmed duhovnikov se s pomochjo krizha brani pred Sokolom, dva imata v roki nozh, neki »far« (far: slabshalna oznaka za duhovnika) grize skalo, na kateri stoji Sokol, nad vsemi se spreletavajo chrni netopirji. Njihova prizadevanja so neuspeshna, kar nam pojasnjuje podnapis: Naj le v nas chrna se podi druhal, le Sokol vedno je in bode zmagoval. Karikatura pod naslovom Kultura na Slovenskem pa je v duhu liberalnega satirichnega lista Osa (1905/1906) predstavila primerjavo med mogochno stavbo »farovzha« in porusheno bajtico, ki je bila namenjena sholi.

To shtevilko Pike je policija zaradi podlistka Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata, ki ga je spremljala podoba nasmejane zhenske ohlapnih moralnih nazorov, in kratke shale Babe zaplenila, zato je bila natisnjena she enkrat brez spornega podlistka, saj je ta po mnenju oblasti zhalil javno moralo.

S pomochjo aktov Drzhavnega pravdnishtva, ki jih hrani Arhiv republike Slovenije v Ljubljani, lahko natanchno sledimo poteku zaplembe sheste shtevilke Pike. Drzhavno pravdnishtvo (drzhavno/javno tozhilstvo) v Ljubljani je 7. julija 1912 po telefonu obvestilo policijo, da je drzhavni pravdnik (javni tozhilec) odredil zaplembo Pike. Ob 7. uri zvecher je bil tisk satirichnega lista ustavljen. Do takrat je bilo natisnjenih 1020 izvodov. Unichen je bil tiskarski stavek za sporni prispevek. Do druge izdaje ni prishlo. Drzhavno tozhilstvo je she istega dne poslalo sedem izvodov Pike v vednost Dezhelnemu predsedstvu v Ljubljani.

Urednishtvo Pike je zagreshilo prestopek po 516. paragrafu drzhavnih zakonov habsburshke monarhije. Dezhelno sodishche je utemeljilo zaplembo Pike s tem, da so sporna mesta v Piki popisovala spolne pojave na namerno shaljiv nachin, ki je bil grob do morale in sramezhljivosti ter je spodbujal javno pohujshanje.

Za informacijo o drznih ali – bolje recheno – neokusnih dome­tih tedanjega satirichnega pisanja sporni podlistek in shalo, ki sta bila pisana v pogovorni ljubljanshchini oziroma narechju z vsemi pravopisnimi napakami, saj naj bi bila delo neizobrazhenih, polpismenih Ljubljanchank, navajamo v celoti.

 

»I.

Naj prejmejo tist gospod, kso me zadnch vidl na Kudeloum.

Chastitlivi gospod, oni si gotov kej hudga od mene misljo, da sm jest kekshna .., ampak to ni res, ker so me vidl na kodeloum zadna nedela s tistim mozhem, se ne smejo nech hudga misl od mene, jest sm vod poshtene familije, znam zud nemshk, zdej sem uta reven hish, sej vejo, de more chlovek kej zasluzht za zraun, oni se pa men res dopadejo, kso en tako lep mlad gospod, res, prov vest so, jest znam tud shtrikat, pa shivat pa kuhat, jen gospodarstvu pelat, stara pa tud she nism velik chez trideset, ja pa nej nekar ne zamerjo, jest ponavad na Kodelou sploh ne hodim, pa lahko nardeva enga peshtelenga u tashkarjoum borsht, je prov lepo, kar juter nej pridejo, jih bom chakala, zdej jeh pa prov lepo pozdravljam. Mica Frajntlih.

 

II.

Nej sprejmejo tist gospod, k sva zadnch na grad bva!

Lub gospod, jest jem na morm povedat, kok se oni men dopadejo, oni so res en golant gospod, imajo gnar, zakaj pa niso prishle, kso obljubile, da pridejo pogledat mojo hcher, je fest punca, petnajst let je stara, u en shtacun se prodajat uchi, sej sem zhe praula, jih bo prou rada imela, bojo videl, bojo zh njo chist kontent, pa za tist vin bojo dal, k so zadnch obljubil vejo, pa kakshn prezent; moj mozh je star, nech na zasluzh, mrha stara, zato morm pa jest kej po stran zasluzht, pa me majo gospodje rad, se, zlo chedna, pa nej res pridejo, se bomo dobr imel u predovichoum sel stanujemo na namur sedm, u chetrtmo shtuk, prov cheden mamo, pa kar juter nej pridejo, k nabo starga doma popoudne, bova same s hcherjo, bojo videl, de bojo zlo zadovoln, pa dnar imajo, kaj se nem mara, mene baba opravljajo, de sm taka pa taka, pa kar sebe nej pogledajo, kso same.., pa vejo nch nej jm nekar ne verjame­jo, cheb jem kera kej chez mene rekla, le nas se nej drzhejo, mi smo poshten, ena kje tolk chez nasho Mici gobc brusila, pa ma zdej vamp od enga hlapca. Jeh zlo lpo pozdrau

Urshka Pocharjova.

 

III.

Nej sprejme sposhtvan gospod
Janez Porenta
mesar in posestnik
Lublana, na Polah.
Sposhtovani gospod!

Jim naznanim, da jest sim dobila eniga otroka te dni in sem brez sluzhbe, doma sedim per starsheh. Sej veste, de ste vi bli tist, ki ste bli permen pred devetem mescem, k sem bla kelnarca per ta zlat lukn u Udmat, pa se na bote nech zgovarjal, da niste vi oche, pa de so bli she drug zraven, jest bom persegla per sodnij, de vi ste tisti biu, pa bote imel shkandal, kaj bo rekla vasha zhena in mi bote mogel tistu in lamentacijo plachat.

Zato je pa tanar boljshi, de se kar mirn poglihava, nej me plachajo za babca sto goldinarjev, pa za otroka enkrat za vseli tavzhent goldinarjov, pa ste vsega los, pa je, che ne bom pa persegla, de ste me vi u keuder, k sem shla po sir, shlatal, je pa druge rechi, vse tak bom povedala, bote imel shkandal.

Zato vam ta svet dam, de se poglihate z mano v mir, brez sodnije, sej imate dnar.

S sposhtovajnam Reska Lukman.«

 

»Babe.

Jera: Shpeva, a s brava bukle od shkofa.
Shpela: Ja, prauja gospud shkof u büklah, da se ne sme pijan zakunskih dovzhnost opraulat, da se pol na utrokeh pozna.
Jera: O, ja, puzna, puzna, sej se na nashmu shkofu puzna.«

Pika je bila eden prvih satirichnih listov, ki se je zhelel bralcem prikupiti tudi s pikantnimi erotichnimi domislicami, dovtipi, podlistki … Naslov satirichnega lista je bil izbran primerno, saj se je dalo iz njega izpeljati tudi besedo »pikanten«. Zhenska pisma iz najtemnejshega Udmata naj bi »zbral in objavil Lulu«. Avtor ostaja anonimen.

Za enega mozhnih kandidatov bi poleg urednika Slavoja Shkerlja lahko imeli tudi humorista, pisatelja in chasnikarja Rada Murnika (1870–1932). Rado Murnik je nasploh pogosto sodeloval s humoristichnimi listi. Humoristichne chrtice in tudi povsem plehke dovtipe je npr. pisal za Slovenski narod in satirichne liste Jezh, Osa in Kurent. V Jezhu in Osi je bil urednik, med 1910 in 1912 je urejal Lovca. Sodeloval je tudi z Vesno, Slovanom, Ljubljanskim zvonom ter avstrijskimi in cheshkimi chasniki. Med njegovimi vechjimi deli so satirichno-parodichni roman Groga in drugi, leta 1895 objavljen v Ljubljanskem zvonu, zgodovinski roman Hchi grofa Blagaja, prav tako objavljen v Ljubljanskem zvonu v letih 1911 in 1913 (predelana izdaja za mladino je izshla pod naslovom Lepi janichar), novela Ata Zhuzhamazha iz 1900 v Ljubljanskem zvonu, burka Bucek v strahu iz 1903, zbirka humoristichnih in resnih novel Znanci iz 1907, zbirka vojashkih, stanovskih zgodb Jari junaki iz 1909, humoristichna novela Matajev Matija iz 1909, Zhenini nashe Koprnele iz 1921 idr.

Dve zanimivi karikaturi sta bili objavljeni tudi v shesti shtevilki Pike. Karikatura Tirolci na Kochevsko, na kateri nemshki Michel (personifikacija tipichnega Nemca) vleche skupino Tirolcev proti Kochevju (»Ala, prütrlein, nua babr poldaj in Kostiabr a hoamir!«), je bila naperjena proti nemshki hegemoniji v avstro-ogrski monarhiji. Pod vplivom balkanske vojne in narashchajochega projugoslovanskega razpolozhenja med Slovenci pa je nastala karikatura, ki prikazuje brkatega srbskega junaka, kraljevicha Marka. Ta budi slovenskega kralja Matjazha: »Vstani, mrha ti zaspana - / Zora puca, bit’ che dana!«

Urednishtvo Pike se je leta 1913 – podobno kot Plutov chasnik Jutro (1910–1912) – preselilo v Trst, kjer je tisk satirichnega lista prevzela tamkajshnja tiskarna Edinost. »Izhaja z datumom vsake sobote zjutraj. – Narochnina: Celoletno 10 K in sorazmerno, prodaja se po 16 v. komad. – Rokopisi se ne vrachajo, nefrankovani se ne sprejemajo. – Ponatis prepovedan, vse tiskovne pravice pridrzhane. Dopisnik jamchi za izvirnost poslanega gradiva. Redakcijski zakljuchek v chetrtek opoldne.« Izdajatelj, urednik in upravnik je ostal isti, Slavoj Shkerlj. Sedezh urednishtva je bil na Via Commerciale 18. II. Milimeter shtiridelne vrste oglasa v Piki je stal 8 vinarjev. Skromno naslovnico je nadomestila bogata chasopisna glava z izpisom naslova lista, okrog katerega se ovija kacha, ob straneh pa sta nasmejani glavi hudicha in klovna. Kot njen avtor je podpisan Tomazhich. List je dobil tudi novega risarja karikatur pod imenom M. Vicenjik. To pa je verjetno zhe skorajda vse, kar lahko rechemo o listu. V Narodni in univerzitetni knjizhnici v Ljubljani je namrech ohranjenih samo pet shtevilk Pike prvega (do 6. sht.) in zgolj dve shtevilki drugega letnika, cheprav jih je leta 1913 izshlo najmanj devet.