Revija SRP 73/74

Bogdan Novak

 

KAZEN
(zgodbe kar tako)
 

Kazen

Bilo mu je ime Mihael, tako kot bozhjemu nadangelu, le da so ga v vsakdanjem zhivljenju klicali Miha. Tisti Mihael je imel zapisano samo v uradnih dokumentih, ki so ga spremljali skozi zhivljenje.

Njegovo zhivljenje je bilo polno in pestro. Vsaj mislil je tako. V sluzhbi je garal, dosegel je lep polozhaj, za konjichka pa je slikal akvarele. Ob vsem tem je nashel chas za mnoge uzhitke. Rad je kaj dobrega pojedel; pil je veliko, predvsem izbrane zhgane pijache: viski, konjak in pleterski sadjevec. Tudi zhenske so mu razveseljevale telo in duha.

V tistem chasu se je na novo zaljubil. Hrepenel je po njenem telesu, vendar je zavlacheval z izpolnitvijo svojih in njenih spolnih zhelja, ker se mu je pravzaprav zdel najlepshi tisti chas zaljubljenosti in prichakovanja, hrepenenja, chakanja na izpolnitev sanj. Vedel je iz izkushenj, da ko bo z zhensko zachel spolno razmerje, se bo chez chas vse skupaj skrchilo samo she na seks in bo postajalo iz dneva v dan manj zanimivo, dokler se ne bo prelevilo v dolgochasje in se bo spet oziral za drugo.

Tistega dne je precej popil, vendar ni bil pijan. Le rahlo okajen. Che je po malem dolival ves dan, je lahko izpraznil tudi steklenico in pol zhganja, ne da bi bil kaj vech kot dobre volje. Za njim so bila dolga leta vaje v pitju in potreboval je vedno vech alkohola, da je lahko dosegel blazheno stanje. Zgodaj zjutraj, okoli chetrte ure, se je zbudil sam od sebe, segel na nochno omarico, si nalil dva decilitra zhganja, ki ga je izpil v dolgih pozhirkih. Ko je zachutil, da pijacha prijemlje, je omotichen legel in spet zaspal. Okoli osme ali devete se je prebudil, si takoj nalil deciliter, da je dosegel nirvano, potem je chez dan samo dolival in vzdrzheval dosezhene vishave.

Lezhal je na blazinjaku s kozarcem v eni roki in s cigareto v drugi. Na prizhganem televizijskem zaslonu pred njim so migetale neke podobe, ki se mu jih sploh ni zdelo vredno pogledati. Bil je zatopljen v lastne misli, cheprav bi tezhko povedal, o chem sanjari. Misli so bile she najbolj podobne tropu ovac, ki jih je spustil na pasho. Brez psov chuvajev in brez palice je sedel ob chredi in jo opazoval, kako se razleze na vse strani po pashniku, se spet zbira okoli ovna, pa spet razleze kot skupina mravelj.

Nenadoma ga je zabolelo v levi roki. Bolechina ga je preshinila, kot bi bil zgrabil za golo elektrichno zhico. In potem she enkrat. Zvilo ga je, trzal je, potem se je umiril. Pomislil je na srchno kap. Zdaj bom umrl, si je rekel, in chez nekaj dni me bodo nashli nepremichnega, morda zhe razpadajochega na tem blazinjaku. Odlozhil je kozarec s pijacho na nizko mizico, ker se je bal, da ga bo izpustil iz rok. She tik pred smrtjo se je bal politi pijacho. Ugasil je cigareto v pepelniku.

Usedel se je. V prsih je chutil topo bolechino, dushila ga je strashanska peza. Vsaj she pozhirek si lahko privoshchim pred smrtjo, je pomislil in takoj uresnichil zamisel. Zvrnil je pijacho iz kozarca na dushek in znova odlozhil prazno chasho na mizico. Takshna je torej smrt. Prav nich se je ni bal. Celo s samoironijo je mislil nanjo, ko si je rekel, da vsaj ne bo umrl zhejen. To pa res ne.

Skushal si je iz steklenice naliti she pozhirek sadjevca, ko ga je spet preshinila tista stresajocha bolechina v roki, da jo je nehote skrchil. Chutil je, da bo omedlel, vendar ni. Nenadoma je njega in ves prostor oblila jarka bela svetloba. Njeno sredishche je bilo v kotu poleg okna, kjer je stal hladilnik.

Nichesar se ni bal. Navdajal ga je blazhen mir in vedel je, da je to podoba smrti. In tista svetloba, ki je napolnjevala njega in prostor, je bila On. Lahko se je pogovarjal z njim, ne da bi odprl usta. Zgolj izmenjavala sta si misli. Vedel je, da je On prishel ponj. Bil je poosebljena ljubezen.

»Moj Bog,« je pomislil in hkrati tudi vedel, da ga On razume. »Moj Bog, zakaj? Saj si mi vendar obljubil, da bom zhivel do shtiriinshtiridesetega leta!« To je bila njegova fiksna ideja, da bo dozhivel 44 let, 4 mesece in 4 dni, ker je bil rojen 4. 4. 44. »Saj si mi vendar obljubil!« Vedel je, da je to samo njegova ideja, da mu On ni nichesar obljubil, a zdaj, ko bi se moral posloviti od tega sveta, ga je nenadoma zgrabila panika in oklenil se je edine reshilne bilke, ki mu je prishla na misel. In tudi vedel je, zakaj: »Saj si mi vendar obljubil, da bom lahko zhivel do shtiriinshtiridesetega. She dve leti imam do takrat! In ravno zdaj, ko sem tako neskonchno zaljubljen!«

Svetloba se mu je nasmehnila.

»Naj ti bo,« je rekel glas iz svetlobe s posebno ljubeznijo, in svetloba je zachela slabeti, dokler ni povsem ugasnila.

Miha je z olajshanjem padel vznak na blazinjak in zadihal dosti lazhje. Bolechina iz roke in iz prsi je izginila. Globoko je zajemal zrak, kot bi mu dolgo manjkalo kisika. Zdelo se mu je, da je priplaval na povrshino vode in hlastal za zrakom, da bi si napolnil podhranjena pljucha.

Potem je zaspal. Ko se je pozno ponochi zbudil, je najprej segel po kozarcu. Bil je prazen, v steklenici pa she za pol chashe tekochine. Nalil si jo je, in ko so se mu po dolgih pozhirkih mozhgani zbistrili, kozarec pa se je spraznil, je lahko zachel spet razmishljati.

Srechanje z Njim se mu je zdelo kot opomin. Komaj dve leti imam she zhivljenja, si je rekel, vredno bi bilo iz njega narediti kaj vech.

Resnichno je zazhivel povsem drugache. Porochil se je s svojo ljubeznijo, slikal je z vsem zharom, kot da bi rad nadomestil vse tisto, kar je igrivo zapravljal v minulih dvainshtiridesetih letih. V mislih se je zahvaljeval bleshchechi svetlobi, ker mu je podarila she ta preostanek zhivljenja.

Toda pri shtiriinshtiridesetih se ni zgodilo nich. Tudi pozneje ne. Miha je zhivel polno zhivljenje, ustvarjal je, dosegal vedno vechje slikarske uspehe, dobil je shtevilne nagrade, staral se je, pokopal svojo zheno, ki je bila njegova najvechja ljubezen, pokopal je tudi dva od svojih shtirih otrok, in she naprej se je staral, delezhen denarja, slave in chasti.

Pri osemdesetih se mu je zhivljenje zhe upiralo. Ni bil kaj posebej bolan, a imel je tezhave s prostato; da je lahko uriniral, je moral nositi kateter, bolel ga je hrbet, komaj je hodil, toda to niso bile resne bolezni, od katerih bi se lahko nadejal smrti.

Ko je slavil devetdesetletnico, je samo she preshteval mrtve sodelavce, prijatelje in znance. Vsi okoli njega so pomrli, lastnima otrokoma in samemu sebi je bil v nadlego. Pozabljal je na stvari, tresle so se mu roke, ni mogel hoditi brez palice, hrana mu ni dishala, tezhko je zbral misli, vendar je she kar zhivel kot spodsekan hrast, ki zhivotari na parobku gozda in mu vsako leto ozeleni le veja ali dve.

Zhelel si je smrti. Bil je utrujen od zhivljenja. Ni mogel vech slikati, ni mogel nichesar vech. Zhdel je v naslonjachu in strmel predse. Ni prepoznal vech svojih otrok; za vnuke tako ni nikoli tochno vedel, kdo so. Ljudje so hodili okoli njega kot tujci, govorili so mimo njega, ker jih sploh ni vech poslushal, saj je bil zhe tako dolgo na svetu, da mu niso mogli povedati nichesar novega. Oni so proslavljali njegovo stoletnico, njemu pa ni bilo do nichesar vech, le do vechnega pochitka.

Toda smrti ni bilo.

Na koncu, ko je bil Miha star zhe kot Metuzalem, je lezhal v postelji, premikal ochi, ne da bi kaj videl, in po mozhganih mu je vrtala le she ena beseda:

»Kazen ... kazen ... kazen ...«

Pa ni vech vedel, ne zakaj je kaznovan ne od kdaj. She manj, do kdaj.

 

Otroshko vprashanje

Mati je sedela v sadovnjaku pod malo jablano. Bila je zhe nizko pri tleh shiroko razvejana jablana na koncu sadovnjaka, ki je dajala najlepsho senco v poletni vrochini. Jabolka so bila zgodnje sorte in zhe zrela, cheprav je bil shele konec avgusta.

Njen otrok je lazil po vseh shtirih po travi, cheprav je bil star zhe pet let. Zanimal se je za murne v luknjicah. S slamico jih je bezal iz luknjice in potem jih je skushal ujeti. Pri tem je enega od murenchkov po nesrechi lopnil z dlanjo, da je zhuzhelka oblezhala negibna.

Dechek je najprej bezal murna s slamico, upajoch, da se bo zganil, potem je zagodrnjal:

»Umrl je.«

Pobral si je v travi odpadlo jabolko in ga grizljal z drobnimi zobki. Bolj glodal kot mishka. Vmes je razmishljal, gledal negibnega murna in molchal, dokler se le ni ojunachil in rekel materi:

»Mama, murenchek je mrtev.«

Mama je samo pokimala. Mar ji je bilo za murna. Samo da se njenemu sinu ne zgodi kaj hudega.

»Mama, muren je mrtev,« je ponovil dechek in vztrajal: »Razlozhi mi umiranje. Kaj je to smrt? In kaj je zhivljenje?«

»Premlad si she za pogovor o tem,« mu je odvrnila mama.

Dechek je zrasel, postal je mladenich in takrat ni imel vech chasa razmishljati o smrti.

Ko pa je dozorel, mu je umrla mama, in potem je dolga leta razmishljal o smrti in o umiranju. Cheprav je bilo sholan mozh, si ni znal odgovoriti na vprashanje, kaj je smrt in kaj je umiranje in kaj je sploh smisel navidezno nesmiselnega zhivljenja.

»Mogoche pa nisem prebiral pravih knjig,« si je rekel.

Zachel je prebirati mnoge knjige, ki so se ukvarjale s smrtjo. Bral je filozofe, bral je egipchansko, tibetansko in hindujsko knjigo smrti, prebiral je knjige, ki so opisovale zhivljenje po smrti, bral je strokovne medicinske razprave o umiranju, prebiral je Sveto pismo, bogoslovne razprave o smrti, vendar si radovednosti ni mogel poteshiti. Bral je tudi knjige, v katerih so se ljudje sprashevali o smislu zhivljenja, in dobil je milijon razlichnih odgovorov, pa je prebral komaj tisochi del takshnih knjig.

Ugotovil je le eno. Vsa ljudstva tega sveta so se sprashevala o smrti in o smislu zhivljenja. Ista vprashanja so si zastavljali na vzhodu in na zahodu, na severu in na jugu. In povsod so dobili isti odgovor, da je odgovor ljudem nedosegljiv.

Potem se je nekega vechera na stare dni spomnil mladosti. Bolj je pozabljal vsakdanje in sprotne stvari, dlje v mladost se je odlichno spominjal. Kot bi hotel pred smrtjo she enkrat pregledati vse svoje zhivljenje. Tako se mu je pred notranjimi ochmi prikazal tudi sadovnjak in videl je sebe, kako je po nesrechi pokonchal murna, v duhu pa je slishal tudi materin odgovor:

»Premlad si she za pogovor o tem!«

Nekoch, ko bo chloveshtvo dosti starejshe, kot je sedaj, takrat, takrat bomo mogoche dovolj stari, da bomo izvedeli pravi odgovor.

 

Vedno se da she kaj narediti

Sedela sva v mestni kavarni in narochila vsak svojo pijacho. Ko je natakar prinesel narocheno, se mu je pripetila nerodnost: zlil je kavo po belem puloverju moje sogovornice. Bilo mu je neprijetno in gostobesedno se je opravicheval.

»Nich hudega,« mu je rekla Neda. »Mogoche pa pulover ni unichen. Vedno se da she kaj narediti.«

Ko se je dogodek umiril in je Neda dobila novo kavo, sem jo vprashal, od kod ima tak optimizem. Zachela mi je pripovedovati zgodbo o svojem dedku.

Dedek jo je petletno neke nedelje peljal na hrib nad vasjo. S chrnovrshkega hriba se je videlo celo dolino. Zeleno in plodno, z razmetanimi hishami in gospodarskimi poslopji, z ograjami iz lesa in iz kamna, z belimi cestami in stezicami.

Dedek in vnukinja sta sedla v travo vrh hriba; dedek je zaokrozhil z roko po zraku, pokazal na dolino in na hribe okoli nje in ponosno rekel:

»Vse to je nashe.«

»Kaj pa, che nam bo kdo vzel?« je vprashala vnukinja, ki je bila zelo bistra za svojih pet let. »Che nekoch ne bo vech nashe?«

»Vedno se da she kaj narediti,« je zagodrnjal dedek in se z desnico pogladil po koshatih brkih, ki so bili od starosti zhe vsi sivi. »Za vse zhivljenje si zapomni! Kadar ne bosh videla poti naprej, se vselej spomni mojih besed, da se vedno da she kaj narediti.«

Bili so shtevilna druzhina. Samo sin, chigar hcher, svojo vnukinjo Nedo, je peljal dedek na hrib, je imel devet otrok.

Prishla je druga svetovna vojna. Italijani so pozhgali nekaj poslopij v dolini, dedek jih je chrno gledal, vendar je godrnjal, da bodo Italijani odshli in bodo ljudje spet postavili kashche in hishe in hleve in vse drugo.

Italijani so res odshli in prishli so partizani, za njimi pa nova oblast. Ta je dedku lepega dne poslala odlochbo, da je vse njegovo premozhenje, razen stanovanja v najvechji hishi in petih hektarov polj ter pol hektara gozda, zaplenjeno v korist sploshne imovine.

»Vedno se da she kaj narediti,« je zagodrnjal dedek, zmechkal pismo od oblasti in ga vrgel pod pech na drva.

Potem je shel v klet, nalil si je zhganja iz soda in ostal kar spodaj pri sodu. Teden dni ga ni bilo iz kleti, pil je in godrnjal sam zase.

Po tednu dni je prishel iz kleti, napotil se je v dolino, kjer je imel zhago in skladishche lesa in vechja gospodarska poslopja. Zdaj to ni bilo vech njegovo, na vratih je bila vrvica z drzhavnim pechatom. Dedek ga je zgrabil s svojo zhuljavo desnico in snel z eno samo kretnjo. Odklenil je vrata in vstopil.

Chez nekaj ur je zagorela zhaga, zagorelo je skladishche lesa in zagorela so gospodarska poslopja. Ljudje so lahko samo nemochno gledali v ognjene zublje, kajti ko so opazili pozhar, je bil zhe tako razplamtel, da ga ni bilo mogoche gasiti. Iz ognja se je she dolgo slishal dedkov krohot.

Drzhavi je ostalo samo she nichvredno pogorishche.

 

 
_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)