Revija SRP 73/74

Adam Shuligoj

 

FRAGMENTI

 

Pesem
 
Mehak sedim
z zvitimi rokami navznoter
in nezhnimi prstnimi blazinicami
na zarjavelem svinchniku.
 
Nekateri
premikajo zrak
in delajo denar.
 
Nekateri, pravim,
premikajo zrak
in delajo denar!
 
Jaz sedim. Tu.
Mehak in nezhen.
Upogibam Besede
in Nich.
 
 
 
 
Perpetuum mobile
 
Ti zhdish na cimetnih drevesih,
z mavricami pod skritimi krili
in pisanimi metulji v niansah ochi.
 
Ti ne vidish elastik teme v mojih ochesih,
ne vidish chrnenja ob rogovili,
ki so jo vsadili vame z vseobrochi nochi.
 
Tvoje letenje nad mano je bleshchanje,
sipanje cvetenja v mochvirnata morja;
je prerojenje iz mraka – v dan.
 
In jaz zhdim slep – pod cimetnim drevesom,
iztegujem suho roko pod tvoja obzorja...
ti, ki samo vonj si... za mojo strgano dlan.
 
 
 
 
Panorama
 
Spet na mizi
moj obraz
izpraskan
prostor
skozi chas.
 
Nekoch
vesel
chrno-bel
danes strt
razbit
nachrt.
 
Izdrto oko
iz amalgama
edina
lepa
panorama.
 
 
 
 
Kiviji
 
Kiviji na omari so segnili.
Tako zeleni, tako sladki, tako novozelandski.
Zagotovo jih je obiralo na tisoche suhih rok
in vozilo z rikshami na stotine umazanih,
lachnih, sezonskih aziatskih otrok.
Uvozhenih... uvozhenih od bog ve kod –
verjetno iz Azije!
 
In kiviji na omari... segnili so,
segnili she preden so prishli do preobjedenih ust,
do od zhretja oteklega, utrujenega pozhiralnika
in od Ferrero Rochejev nabreklega zhelodca.
Kiviji na omari... tisti kiviji na omari...
 
Segnili so, chetudi jih je na ladjo,
na tristodvainpetdesetmetrsko chezoceanko,
vkrcalo oseminpetdeset singapurskih pristanishchnih delavcev
in chetudi je mister captain John Stanford – Britanec –
krmaril odlichno tista dva meseca in pol do koprskega pristanishcha.
 
Kiviji na omari, dragi moji, vsi so segnili.
Z ladje so jih izkrcali shtirje neprijavljeni Albanci
in Mercator jim je postavil ceno: 25 Sit za kg.
In ko sem jih kupil po tej ultra-mega-hiper znizhani ceni,
sem kar vedel, da jih bom pustil tam – na omari.
 
In prav vsi, prav vsi so segnili – do zadnjega.
Preprichan sem, da je zaradi njihovega zgnitja
nekdo na Kitajskem zagotovo umrl!
Ne vem, zakaj. In morda, morda bi me celo zanimalo, zakaj,
ampak... ampak zdaj igram Seek and Destroy na kompjuterju in...
wow... tretji level!
 
 
 
 
Val
 
V telesu biva zvok
neizrekljiv strzhen
vtrt globoko v shum
besednih mizanscen;
 
nekakshna disonanca
med chermi jezika
popolna resonanca
notranjega krika
 
in z dlani se kot refleks
izpishe neizrachunljiv total;
hip najvishje pesmi
nadzaznavni val.
 
 
 
 
Listje
 
Listje je
zahrbtno,
ker dela prevale,
se obracha in vrti,
da bi le
ne bilo predolgo
iste barve.
 
Listje
misli nase:
rumení,
rdechí,
chrní,
odvisno od
Vetra.
Listje vara.
Odpada.
In se hinavsko
rezhi,
ker vsakich
dochaka
padalo.
 
In ti ostajash
na mrazu.
Izdano in sámo
in verujesh
v Nebo.
In rastesh,
rastesh ponosno
 
Drevo.
 
 
 
 
Prijatelji
 
Shli so prijatelji
korak za korakom
iz brezvetrja
in praznih zaplat zemlje
proti centru
med mleko
in med.
 
Shli so s kislino obrobja
v zhelodcu,
v pozhiralniku;
z lakoto pod jezikom
in s shklepetanjem
raskavih zob
za mrvicami vonja mesa.
 
Odshli so s svojimi
podzemnimi naklepanji,
s svojimi kovinskimi izdajami,
ki so mi leta
odzhirale klorofil iz listja
in drle Sonca
iz zastrtih cvetov.
 
In vrnili so se prijatelji;
brez bogatih, koshatih vej,
brez platinastih chash
in fosfornih popkov,
ki bi zdramili pse potepuhe
za vogali
nekdanje gostilne.
 
Zato so bevsknili sami.
Zarenchali in zalajali name!
Kot bi zavohali v mojem
velichastnem razcvetu
svojo krpanko padlih
starodavnih
imen.
 
 
 
 
Vrtenine
 
Sluz somraka se lushchi z zidov
v prosojno pajchevino sonchnih niti.
Vidim te odtise, topel vonj sledov,
njen voshchen obraz, rjuhe njene biti.
 
Mala cunjica mesa, zgrbanchena od jutra,
je poniknila v sen z vrteninami nochi;
z bori se svetlika in shumela je z golobi,
izpuhtelimi v reshetih mojih strganih dlani.
 
Vonj po alabastru njenega skalovja
spet se plazi iz skritih pravotlin neba
in chutim gnus, chutim ga v drobovju,
vrinjen kot kolichek – naravnost med oba.
 
Kako renchi ta mokra vest izza zidov
s chekani let razlike, zhejne vrtenine,
in zhe zaprem ochi, grem stran, domov,
in z mano ogromen stalagmit praznine.