Adam Shuligoj
FRAGMENTI
- Pesem
- Mehak sedim
- z zvitimi rokami navznoter
- in nezhnimi prstnimi blazinicami
- na zarjavelem svinchniku.
- Nekateri
- premikajo zrak
- in delajo denar.
- Nekateri, pravim,
- premikajo zrak
- in delajo denar!
- Jaz sedim. Tu.
- Mehak in nezhen.
- Upogibam Besede
- in Nich.
- Perpetuum mobile
- Ti zhdish na cimetnih drevesih,
- z mavricami pod skritimi krili
- in pisanimi metulji v niansah ochi.
- Ti ne vidish elastik teme v mojih ochesih,
- ne vidish chrnenja ob rogovili,
- ki so jo vsadili vame z vseobrochi nochi.
- Tvoje letenje nad mano je bleshchanje,
- sipanje cvetenja v mochvirnata morja;
- je prerojenje iz mraka – v dan.
- In jaz zhdim slep – pod cimetnim drevesom,
- iztegujem suho roko pod tvoja obzorja...
- ti, ki samo vonj si... za mojo strgano dlan.
- Panorama
- Spet na mizi
- moj obraz
- izpraskan
- prostor
- skozi chas.
- Nekoch
- vesel
- chrno-bel
- danes strt
- razbit
- nachrt.
- Izdrto oko
- iz amalgama
- edina
- lepa
- panorama.
- Kiviji
- Kiviji na omari so segnili.
- Tako zeleni, tako sladki, tako novozelandski.
- Zagotovo jih je obiralo na tisoche suhih rok
- in vozilo z rikshami na stotine umazanih,
- lachnih, sezonskih aziatskih otrok.
- Uvozhenih... uvozhenih od bog ve kod –
- verjetno iz Azije!
- In kiviji na omari... segnili so,
- segnili she preden so prishli do preobjedenih ust,
- do od zhretja oteklega, utrujenega pozhiralnika
- in od Ferrero Rochejev nabreklega zhelodca.
- Kiviji na omari... tisti kiviji na omari...
- Segnili so, chetudi jih je na ladjo,
- na tristodvainpetdesetmetrsko chezoceanko,
- vkrcalo oseminpetdeset singapurskih pristanishchnih delavcev
- in chetudi je mister captain John Stanford – Britanec –
- krmaril odlichno tista dva meseca in pol do koprskega pristanishcha.
- Kiviji na omari, dragi moji, vsi so segnili.
- Z ladje so jih izkrcali shtirje neprijavljeni Albanci
- in Mercator jim je postavil ceno: 25 Sit za kg.
- In ko sem jih kupil po tej ultra-mega-hiper znizhani ceni,
- sem kar vedel, da jih bom pustil tam – na omari.
- In prav vsi, prav vsi so segnili – do zadnjega.
- Preprichan sem, da je zaradi njihovega zgnitja
- nekdo na Kitajskem zagotovo umrl!
- Ne vem, zakaj. In morda, morda bi me celo zanimalo, zakaj,
- ampak... ampak zdaj igram Seek and Destroy na kompjuterju in...
- wow... tretji level!
- Val
- V telesu biva zvok
- neizrekljiv strzhen
- vtrt globoko v shum
- besednih mizanscen;
- nekakshna disonanca
- med chermi jezika
- popolna resonanca
- notranjega krika
- in z dlani se kot refleks
- izpishe neizrachunljiv total;
- hip najvishje pesmi
- nadzaznavni val.
- Listje
- Listje je
- zahrbtno,
- ker dela prevale,
- se obracha in vrti,
- da bi le
- ne bilo predolgo
- iste barve.
- Listje
- misli nase:
- rumení,
- rdechí,
- chrní,
- odvisno od
- Vetra.
- Listje vara.
- Odpada.
- In se hinavsko
- rezhi,
- ker vsakich
- dochaka
- padalo.
- In ti ostajash
- na mrazu.
- Izdano in sámo
- in verujesh
- v Nebo.
- In rastesh,
- rastesh ponosno
- Drevo.
- Prijatelji
- Shli so prijatelji
- korak za korakom
- iz brezvetrja
- in praznih zaplat zemlje
- proti centru
- med mleko
- in med.
- Shli so s kislino obrobja
- v zhelodcu,
- v pozhiralniku;
- z lakoto pod jezikom
- in s shklepetanjem
- raskavih zob
- za mrvicami vonja mesa.
- Odshli so s svojimi
- podzemnimi naklepanji,
- s svojimi kovinskimi izdajami,
- ki so mi leta
- odzhirale klorofil iz listja
- in drle Sonca
- iz zastrtih cvetov.
- In vrnili so se prijatelji;
- brez bogatih, koshatih vej,
- brez platinastih chash
- in fosfornih popkov,
- ki bi zdramili pse potepuhe
- za vogali
- nekdanje gostilne.
- Zato so bevsknili sami.
- Zarenchali in zalajali name!
- Kot bi zavohali v mojem
- velichastnem razcvetu
- svojo krpanko padlih
- starodavnih
- imen.
- Vrtenine
- Sluz somraka se lushchi z zidov
- v prosojno pajchevino sonchnih niti.
- Vidim te odtise, topel vonj sledov,
- njen voshchen obraz, rjuhe njene biti.
- Mala cunjica mesa, zgrbanchena od jutra,
- je poniknila v sen z vrteninami nochi;
- z bori se svetlika in shumela je z golobi,
- izpuhtelimi v reshetih mojih strganih dlani.
- Vonj po alabastru njenega skalovja
- spet se plazi iz skritih pravotlin neba
- in chutim gnus, chutim ga v drobovju,
- vrinjen kot kolichek – naravnost med oba.
- Kako renchi ta mokra vest izza zidov
- s chekani let razlike, zhejne vrtenine,
- in zhe zaprem ochi, grem stran, domov,
- in z mano ogromen stalagmit praznine.