Revija SRP 71/72

Tin Ujevich

 

NOTTURNO

 

 

 

NOTTURNO

 

 

Nocoj mi chelo sije v zharu,

nocoj se mi veke potijo;

in moje misli sen je ozáril,

umrl nocoj bom pod lepotijo.

 

 

Vsa strastna je dusha v globini,

gorecha bakla je v temoti;

jochimo, jochimo v tishini,

umrimo, umrimo v samoti.

 

 

OPOMBA K UJEVICHU

Med juzhnoslovanskimi literaturami je hrvashka znachilna po tem, da ima najdaljsho in kolichinsko najbogatejsho tradicijo, vendar je vse to, zlasti starejshe gradivo izrazito neizenacheno, jezikovno in zvrstno raznoliko do razbitosti, kvalitativno pa shibko in neizvirno, tako da v bistvu povsem enako kot ostale, krajshi chas delujoche blizhnje knjizhevnosti shele z moderno (prelom 19.-20. st.) zachne zares nastopati kot evropsko relevantnejsha kolektivna literarna identiteta. V vseh teh literaturah (kot nasploh v JV Evropi) bolj ali manj razsezhno obdobje pred moderno v bistvu ni nich drugega kot narodnobuditeljsko naporna »predliterarna doba«, v kateri se tu pa tam, tako rekoch po nakljuchju, dviga kakshno vechje ime z zahtevnejsho umetnishko kvaliteto. V slovenski knjizhevnosti sta taka predmoderna velikana Presheren in Jenko, v hrvashki Marin Drzhich, Ivan Gundulich in Ivan Mazhuranich, seveda s pripombo, da so vsi ti avtorji v vsakem pogledu izrazito kontekstualno, prostorchasno pogojeni (postavitev Drzhicha ob bok Moličru, kot jo nakazuje kakshen zagret hrvashki esejist, je groteskna kot npr. primerjava Preshernovega lokalno frustriranega »jamranja« z Dantejem; po Lukácsu pach mali narodi sploh ne morejo imeti velikih ljudi, gotovo vsaj ne shirshe veljavnih). Kakor se slovenska literatura zares zachne v moderni z osrednjim Cankarjem, tako v hrvashki podobno prerodno sredishche pomeni Matosh. Med obema je sploh vech vzporednic: shtiri desetletja med blizhnjimi letnicami, emigrantstvo, profesionalizem, mojstrstvo krajshe (simbolistichne) forme, polemichna kritichnost ipd.; iz blizhine vsakega od njiju je izshel pesnishki velikan z obsezhnim opusom in daljsho zhivljenjsko navzochnostjo – Zhupanchich, Ujevich.

Druga tipoloshka znachilnost hrvashke literature je opozicijski ekstrem med izrazno redundanco in redukcijo (po tem nekoliko spominja na shpansko poezijo, ki ima izrazite primere za obe skrajnosti: za prvo Góngora in Aleixandre, za drugo Jiménez in Guillén, oboje pri Lorci). Panonska barochna ekspresija pri prvem in sredozemska krashka skopost pri drugem sta v ozadju dveh najvechjih imen hrvashke literature: Miroslav Krlezha in Ivan Mazhuranich; opus prvega je knjizhnica, opus drugega knjizhica. V ozhjem pogledu sta v hrvashki poeziji dva opozicijska para: Kranjchevich – Mazhuranich (19. stol.), Ujevich – A. B. Shimich (20. stol.); prvi v obeh parih zastopa izrazno bujnost, drugi omejenost.

Tin (Avgustin) Ujevich, od chigar smrti je minilo pol stoletja (Vrgorac, Dalmacija, 5. 7. 1891 – Zagreb, 12. 11. 1955), bivanjsko izhaja iz srednje Dalmacije s Splitom in njegovim dinarskim zaledjem, se pravi iz klasichnega (chakavskega) podrochja hrvashke literature (Splichan Marulich naj bi bil njen »oche«), kjer je hrvashki knjizhni jezik nekoliko manj narechno travmatiziran »vechni projekt« kot na kajkavskem severu, zato Ujevichev (shtokavski) pesnishki izraz daje vtis pristne, spontane bujnosti, klasichno sholane in privatno izbrushene do mojstrstva. Generacijsko in literarno-stilsko pa je neposredni dedich Matoshevega virtuoznega modernizma, Kranjchevicheve »realistichne« vizionarne patetike in Baudelairovega simbolistichnega »demonizma« (kakor Matosh je tudi Ujevich odgaral svojo »parishko petletko«). V mladosti je bil doma in v Parizu (med prvo vojno) projugoslovansko politichno aktiven, a se je razocharan umaknil v literaturo in po vrnitvi v domovino zhivel v razlichnih mestih kot »boem« (obsezhnost njegovega izvirnega pesemsko-esejistichnega in prevajalskega opusa ob dejstvu, da je vsaj tretjina izgubljena, kazhe, da je bilo to »svobodnjashtvo« tudi izrazit primer rimbaudovskega »strashnega delavca«). Bil je pravi svechenik poezije; v svojem specifichnem izrazu je sublimiral narazlichnejsha stilska in vsebinsko-idejna nasprotja (prim. ena od pesmi z naslovom Dobrote dobrega sonca, druga Okrutno sonce), od panslovansko-socrealistichnih gesel (pesmi Rusiji Rusija in Bor zeleni; v slednji pravi: »... novodobni Prometeji... mi, slovanski revolucionarji...«) do eruditsko zastrtega solipsizma, ki pa se vedro utemeljuje z univerzalizmom kozmosa in chloveshkih mnozhic. V konchnem uchinku vse skupaj prerashcha v polifonichno »polihimnijo« (pesem Polihimnija), v habitus »titanskega« preroshtva z blizhino Whitmana in Verhaerena (oba prevajal) ali celo Tagoreja, pravzaprav v nekakshen nerudovsko grandiozen »canto general« (vech podobnosti s Pablom Nerudo – od prefinjenega sonetistichnega simbolizma do bohotno elokventnega »nadrealistichnega globalizma«, vendar se Ujevich veliko pogosteje kot Neruda izgublja v bleshchavi verbalizma, zverizhenega do tezhke dojemljivosti, medtem ko je Neruda tudi v svojih emfazah v glavnem zmeraj nedosegljivo briljanten in »pregleden«; mimogrede: Ujevich se je nameraval izseliti v Juzhno Ameriko, najbrzh na podlagi dolochene geoafinitete). Hrvashka poezija 20. stoletja premore vech odlichnih opusov (A. B. Shimich, Cesarich, Tadijanovich, Shop, Kozarchanin, Mihalich...), toda drzhalo bo, da je Ujevich, kljub dolochenim kritichnim pridrzhkom, resnichno njen paradigmatichni »augustus«, najvechji lirik te literature (klasik Mazhuranich, sodobnik Presherna, je iz »druge zgodbe«, epik, samotna gora, zmeraj dalech od vsakega, tudi »preshernovskega« populizma).

Sredi Ujevicheve mogochne besedne goshchave s prshenjem »lahkotnih rim« skozi pesmi, ki se v shirokih verzih pogosto raztezajo chez vech knjizhnih strani, se v kljuchnem fokusu kazhe »chisto navadna« dvokvartinska miniatura Notturno (zbirka Kolajna, XXI) kot absolutni, skoraj aforistichni povzetek vsega opusa in usodne bivanjske dolochenosti eremitskega »vampirizma« (Ujevich v svojem pisanju vechkrat omenja praslovanski mitoloshki lik vampirja, govori o sebi kot o zhivem mrlichu, jetniku, ki moli v »chrni jami«, v povsem modernem smislu se sam sebi zdi kot »niz prekinitev, kinematografska procesija, trajanje slepil...«; cit. pesem v prozi Ena oseba sem, sestavljena iz vech drugih).

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich