Revija SRP 71/72

Sergej G. Kara–Murza

Chlovekov razvoj

 

RUSI IN JUDJE
PRILOZHNOST ZA DIALOG
(II)
 
PODZHIGANJE ANTISEMITIZMA KOT SVETOVNI KULTURNI PROGRAM

Ta “lov na antisemite”, ki se je odvijal pred nashimi ochmi, bi bil nemogoch, che bi bistveni del judovstva poskushal rezhiserje pozvati k razumu. Iz tega sledi, da je bil teren za to gonjo zhe pripravljen. Terena niso pripravljali le v Rusiji. Iz ne povsem jasnih razlogov zadnje desetletje tudi na Zahodu poteka aktivna “kampanja proti antisemitizmu”. Poteka na tak nachin, da zachenjash sumiti: njen cilj je v resnici umetno ozhivljanje zhe ugaslega antisemitizma v ZDA in Evropi.

Vrsta evropskih znanstvenikov, ki menijo, da podzhiganje antisemitizma shkoduje prav drzhavi Izrael, izpostavlja dve strani te kampanje. Prvich, da izhaja iz nachela, da je “najboljsha obramba – napad”, za cilj pa ima prikrivati rasizem Izraelcev v odnosu do Arabcev. Z razpihovanjem kampanje proti antisemitizmu se uspeshno ustrahuje vsak, ki poskusha kritizirati katerokoli izjavo ali dejanje Judov na Blizhnjem vzhodu (seveda je to lahko koristno tudi v drugih predelih sveta). Drugich, sam izraz “antisemitizem” se ideologizira, iz njega se odstranjuje vsaka nacionalna vsebina.

Leta 1973 je izraelski minister za zunanje zadeve Abba Eban izjavil naslednje: “Ena od osrednjih nalog vsakega dialoga z civiliziranim svetom je v tem, da se dokazhe, da med antisemitizmom in antisionizmom absolutno ni nobene razlike.” Vendar pa je sionizem (in konsekventno antisionizem) ideologija, ki ji sledi manjshina svetovnega judovstva. Tako je antisemitizem v tem novem tolmachenju povsem odstranjen iz sfere nacionalnih odnosov, njegov objekt postanejo ne Judje, ampak sionisti, pristashi dolochene ideologije...

V zachetku 80-ih let so bili narejeni koraki v smeri razshiritve prevech ozkih ideoloshkih okvirov pojma antisemitizem k bolj prirochni uporabi za doseganje kateregakoli politichnega cilja. V ZDA so celo uvedli megleni pojem “realni antisemitizem” (morda so pomochniki Brezhnjeva zhe takrat delali za dva gospodarja). V ZDA obstaja Liga proti difamaciji (osnovala jo je judovska organizacija “Bnaj Brit” – zapis fonetichen, op. pr.), ki velja kot “glavni uradni nadzornik za antisemitizem”. Njen direktor Natan Perlamuter je leta 1982 izdal knjigo Realni antisemitizem v ZDA, kjer pojasnjuje novi pojem ter priznava, da je stari, obichajni “antisemitizem” propadel. Kaj razume pod novim? Vse, kar ni vshech vodilnim krogom v Izraelu in ZDA. Perlamuter to pojasnuje z jasnimi primeri: tako so antisemiti v ZDA “pacifisti iz chasa vojne v Vietnamu, ki so prekovali meche v orala in branijo palestinske teroriste”, pa tisti, ki “obsojajo politiko ZDA v Centralni Ameriki in zahtevajo zmanjshevanje vojashkih stroshkov” itn. Liga ni le izvajala neposredne kampanje proti liberalnim osebnostim ter jih ozhigosala kot antisemite, ampak je tudi razshirjala med vodilnimi Judi na amerishkih univerzah chrne sezname profesorjev, ki jih je imela za antisemite. Ne glede na njegovo “konfidencialnost” se je seznam znashel v obchilih, nakar je veliko shtevilo zmernih judovskih intelektualcev nastopilo s protestom. Vendar je to bilo v ZDA, v Rusiji takih intelektualcev ne bi nashli.

Do chesa je to privedlo? Do takega paradoksalnega polozhaja, da se je pomemben del Judov v ZDA in Evropi (in celo mnogi znani sionisti) znashel v kategoriji antisemitov. Ta kochljivi polozhaj so “judovski magnati” presegli tako, da so uvedli pojem “self-hatred” (sebi sovrazhni). Obstajali naj bi torej Judje, ki sovrazhijo sami sebe. Ne zveni ravno preprichljivo, kajne?

Enako paradoksalno je dejstvo, da so bile iz “realnih antisemitov” izkljuchene prav tiste odkrito neofashistichne in judofobske organizacije, ki gravitirajo k republikanski stranki in podpirajo politiko Izraela v Palestini. Manjshi shkandal se je zgodil avgusta 1988, ko je G. Bush med volilno kampanjo sprejel podporo neofashistov, se z njimi srechal in jih vkljuchil v svoj volilni shtab na visokem nivoju. Naivni Judje so zagnali vik in krik, vendar so jim vodje judovskih organizacij pojasnili, da je “antisemitizem teh neofashistov zastarel in anemichen”, da pa se je resnichni sovrazhnik pritajil v demokratichni stranki, posebno med pristashi chrnskega kandidata Jacksona. Cheprav tam obichajnega antisemitizma ni opaziti, naj bi to bil prav tisti “realni antisemitizem”. Ko chlovek prebira vse te zgodbe, se ne neha chuditi. Nor, nor, nor je ta svet. In prav v tak svet nas rinejo.

Skratka, s pomochjo “magnatov” je strashilo antisemitizma uporabljeno v ZDA kot mochno politichno orozhje. Kako velik je strah pred njim, je razvidno iz predsednishkih volitvev. Kot je porochal Wall Street Journal, je Mondale “iz strahu, da bi uzhalil amerishke Jude” vrnil prispevek, ki mu ga je poslala neka Americhanka, in sicer preprosto zato, ker je nosila arabski priimek. Po tem so bili preverjeni vsi seznami in vrnjeni vsi prispevki oseb z arabskimi priimki.

Uchinkovito izkorishchanje antisemitizma zahteva, da ga podzhigajo. Njegovo ozhivljanje dosegajo na preprost nachin – po nachelu nasprotja. Nalashch zachenjajo do neverjetnih razsezhnosti napihovati kampanjo proti antisemitizmu. In ogromno ljudi, ki o njem prej sploh niso razmishljali, je nenadoma popolnoma obsedenih s tem problemom. Ne razumejo namenov te kampanje svetovnih razsezhnosti, nerazumevanje pa poraja podzavestni strah: “Kaj se skriva za tem?” Strah (fobija) pa povzrocha tudi gnev.

Obtozhba z antisemitizmom je lahko postala politichna gorjacha prav zato, ker so njen smisel zameglili in uvedli najbolj strogo prepoved proti analizi in razumevanju tega smisla. Zato je obtozhba z antisemitizmom uporabna za vse primere, dandanes pa je neposredno navezana na demokracijo in dvignjena na brezprecedenchni nivo. Eden od glavnih strokovnjakov za ruski antisemitizem D. Furman izvaja tako formulo: “Ni mogoche zanikati ochitnega in velikanskega prispevka Judov k demokratichnemu razvoju vsega sveta kot tudi ne globokega in medsebojno povezanega boja za demokracijo z bojem proti antisemitizmu.”

Ta chudni krizharski pohod je prerasel v zelo shiroko fronto in vase vsrkava nove in nove skupine ljudi. Recimo, chlanek v shpanskem chasopisu: “Pomeni, da je tudi Alfonso X. antisemit?” V chem je stvar? V washingtonski stolni cerkvi je bil izveden velik koncert shpanskih religioznih motetov iz XII. stoletja. Takrat je bil kralj Kastilije Alfonso “Modri”, to je bil chas presenetljive strpnosti med krshchani, muslimani in Judi. V programu koncerta so bili moteti iz vseh treh religij. Ena od pesmi je govorila o tem, kako je Jud ubil otroka in ga zakopal v svoji kleti ter kako ga je ljudstvo linchalo.

“Liga proti difamaciji” je obtozhila organizatorja koncerta (tudi Juda), da “stimulira sovrashtvo do Judov in nasilje proti njim”. Kako se je pochutil ob takem ochitku? Zachel je dokazovati, da gre vendarle za pesmi iz XII. stoletja ter da se niso mogli odlochiti za cenzuro tako stare stvari in zamenjavo besede “Jud” z besedo “heretik”, da so podobne obtozhbe tudi v drugih pesmih proti kristjanom in muslimanom. Pa kaj she! Nekdo zahteva cenzuro za vso chloveshko zgodovino in religijo.

Obtozhbe evangelija za antisemitizem, o chemer smo zhe govorili, tudi niso primitiven, domach plod nashih filozofov. Pred kratkim so v ZDA zacheli prehajati na novi, “politichno pravilni” prevod Svetega pisma, iz katerega je odstranjena omemba o tem, da so Kristusa krizhali Judje. Bil naj bi krizhan, kdo in zakaj ga je krizhal, pa ni pomembno. Kaj torej ostane svetega v tekstu po taki vulgarni in konjunkturni politichni cenzuri? Ko pa so taka dejanja na tem podrochju zhe pravi program!

Druga skupina literatov in teologov v ZDA prepisuje Sveto pismo tako, da bi po angleshko zvenelo enako kot v starojudovskem jeziku, z isto melodijo in ritmom. Dosegli so, da vsa imena v Stari in Novi zavezi zvenijo popolnoma drugache od tega, kakor so navajeni kristjani, in zato ni mogoche nichesar razumeti. Vodja tega projekta pravi, da le izpolnjuje nauk judovskega filozofa Martina Bauerja, ki je leta 1962 izjavil: “Ljudje morajo brati Sveto pismo tako, kot da ga niso nikoli videli.” Skratka, kristjani in sploh vsi kulturni ljudje morajo presekati duhovno tradicijo, ki traja skoraj dva tisoch let, in zacheti s praznega lista.

Nova verzija Mojzesovega peteroknjizhja je bila predstavljena 18. decembra 1995 v stolni cerkvi v New Yorku. Prebirali so jo ob spremljavi Gershwinove in Haendlove glasbe najbolj znani pesniki in igralci. Rabini so prevod odobrili: “Che bi Bog na Sinaju govoril po angleshko, bi zvenelo natanchno tako.” Ochitno imamo opravka z resnichno sijajnim literarnim delom, ampak New York Times zhe zahteva, da bi morala v ZDA ta elitna verzija Svetega pisma postati obvezen tekst pri predavanjih o religiji.

Vsak razumen in dobrohoten chlovek je za dialog kultur, za njihovo vzajemno bogatenje. Toda ta zagnanost, s katero danes vsiljujejo judovska merila na vsa podrochja druzhbenega zhivljenja, ne prinasha nich dobrega. Posebno skrb vzbuja dejstvo, da molchijo osebnosti judovskega porekla s podrochij kulture, filozofije in zgodovine, med katerimi poznamo in sposhtujemo mnoge pametne in prenikave ljudi. Kot da imajo vodo v ustih! In molchijo ne v neki nevtralni situaciji, ampak ob demonstrativnem rozhljanju z orozhjem avtoritarnih judovskih voditeljev. Kaj v takih razmerah pomeni njihov molk?

V politiki je zadevna kampanja dobila she posebno radikalen znachaj. Pred dvema letoma so ministri EU za notranje zadeve in za pravosodje odlochili, da bo kriminalno pravo kvalificiralo kot zlochin zanikanje “holokavsta” – mnozhichnega nacistichnega unichevanja Judov. To je velikanska, nachelna prelomnica v vseh predstavah o pravni druzhbi in drzhavljanskih pravicah. Nich manj pomembna, kot je bila lochitev drzhavljanskega prava od religije ob zachetku novega veka.

Prvich je namrech kot kaznivo dejanje kvalificirano ne le dejanje in celo ne le izjava proti Judom, ampak zhe zgolj mnenje glede verodostojnosti nekega zgodovinskega dogodka. To je nekaj popolnoma neznanega v svetovnem pravoznanstvu. Nekaj takega obstaja le v teokratskem pravu, ki kazensko preganja brezbozhnost. Navsezadnje, tisti potencialni prestopniki, ki dvomijo o verodostojnosti podatkov o holokavstu, niso bili njegovi ochividci. Gre le za to, ali verjamejo ali ne verjamejo podatkom, ki jih dobivajo od zgodovinarjev in ideologov v knjigah, chasopisih in filmih. In tisti, ki ne verjame, je zdaj kriminalec.

Takoj se zastavlja vprashanje: zakaj? Ali je zanikanje holokavsta postalo pomemben socialni pojav, ki ga je potrebno zatreti s silo kazenskega zakona? She malo ne. Obstajajo skrajno maloshtevilne skupinice “klasichnih neofashistov”, ki jih verjetno subsidirajo tajne sluzhbe, vendar tudi te ne zanikajo holokavsta. V zahodnem tisku nisem niti enkrat naletel na “zanikanje”, ravno nasprotno, redek je chasopis, ki ga ne bi omenjal. Leta 1989 se je na TV Pariz zgodil incident; pripravili so debato o holokavstu in eden od novinarjev ga je “zanikal”. Nanj so se vrgli kolegi–Judje in ga pred kamerami zacheli tepsti. TV voditelj pa je zvijal z rokami, podobno kot je pochel Ljubimov, ko sta se stepla Nemcov in Zhirinovski. Zakaj torej uzakoniti normo, usmerjeno proti neobstojechi socialni grozhnji? Tako se ne dela, razen che se ne zheli umetno ustvariti zharishche napetosti in konfliktov okrog problema ter ga iz namishljenega spremeniti v realnega.

Morda pa nam je preprosto nerazumljiva brezprecedenchna obchutljivost Judov do vsega, kar je povezano s holokavstom? Televizijski gledalci pa, ki so videli prizor s pretepanjem holokavst “zanikajochega” novinarja, odprejo chasopis in preberejo sochno porochilo o velikem shkandalu v Izraelu, tako velikem, da so ga obravnavali v knesetu. Podjetnik Moshe Jaholom je najavil, da bo na drazhbi v Tel Avivu prodajal zaloge mila, narejenega v nemshkih koncentracijskih taborishchih iz mashchob Judov. Prvotna cena je bila 200 dolarjev za kos. Zagnali so velik hrup – ali ne gre za prevaro? Izvedenci so bili v dvomih: ali je milo res narejeno prav iz navedenih mashchob? Ljudje bodo dajali denar – kaj pa che ni iz judovskih mashchob? Vse se je konchalo s tem, da je lastnik odpovedal razprodajo. Nihche pa ni sprozhil kazenskega postopka proti pohlepnemu Mosheju Jaholomu. Kako je mogoche, da se dejanje, ki ga je mogoche imeti za profanacijo spomina na holokavst in ki izziva gnus celo nevpletenih ljudi, obsoja neprimerljivo milejshe kot zgolj nepravilno mnenje kakshnega neizobrazhenega mladenicha na Finskem, ki dvomi, da so nacisti unichevali Jude?

Sicer pa se ta kampanja proti antisemitizmu ne odvija na nivoju kultur, ampak se dogaja v realni politichni praksi. Meni osebno je na primer Leh Walensa nesimpatichen, vendar mi je bilo neprijetno, ko so ga demonstrativno izbrisali s seznama povabljencev v Berlin ob 50–letnici konca druge svetovne vojne – in to dva dneva pred proslavo. Navsezadnje je bila Poljska prva zhrtev vojne in nacija, ki se je herojsko uprla. Povabilo je bilo umaknjeno zaradi “antisemitizma”, izrechenega v preddverju ob nastopu v Varshavi. V chem je bil antisemitizem? V tem, da je Walensa omenil trpljenje Judov skupaj s Poljaki. Odlomki njegovega nastopa so bili potem ponatisnjeni v zahodnih chasopisih in komentatorji so razpravljali, ali je to mozhno oznachiti kot antisemitizem. Izvedenci so dvomili, politiki pa so delovali.

Pravzaprav so nacisti tudi Poljakom namenili holokavst. Pojem holokavsta je bil predlagan leta 1944 prav v zvezi z unichevanjem Poljakov in ne Judov. Poglejmo Hitlerjevo izjavo iz avgusta 1944: “Izdal sem ukaz mojim Odredom smrti, naj brez usmiljenja pobijejo vse zhenske, moshke in otroke poljske rase. Samo na ta nachin lahko pridobimo zhivljenjski prostor, ki ga nujno potrebujemo.” Zhivljenje je izgubil vsak chetrti Poljak (kot tudi Belorus) – to je vech, kot je bilo pomorjenih Judov. Zakaj je torej omemba Poljakov skupaj z Judi v nastopu predsednika Poljske – nezaslishano hudodelstvo? Navsezadnje je umik povabila zhe povabljenemu predsedniku suverene drzhave dogodek brez primere v diplomaciji.

Po perestrojki Gorbachova je v kulturologijo na Zahodu prishel izraz “druzhba shpektakla”. Uporabljajo tudi izraz “doba Temishvarja” – gre za najbolj chuden shpektakel, v katerem je igral ves narod, odigran pa je bil v Romuniji v obliki samostrmoglavljenja Ceausescujevega rezhima. Sedanja svetovna kampanja za ozhivitev antisemitizma je del velikega shpektakla. Po mnogih replikah, potezah in mimiki je ochitno, da ta shpektakel rezhirajo zloveshchi ljudje, obremenjeni s temnimi kompleksi in strastimi. Chloveshtvu to ne bo prineslo nich dobrega. Bojim se, da bomo morali rechi kot V. Rozanov:

“Z zhvenketom, shkripanjem, z rezkim zvokom se na Rusko Zgodovino spushcha zhelezna zavesa.
Predstava je konchana.
Publika je vstala.
Chas je, da oblechemo krznene plashche in gremo domov.
Obrnili so se. Vendar niti krznenih plashchev niti hish zhe ni bilo vech.”

 

PRVI MIT O RUSKEM ANTISEMITIZMU

Umetno podzhiganje problema antisemitizma je iz dolochenih razlogov nedvomno postalo del celotnega obrata k “novemu svetovnemu redu”. Knjiga Ruska ideja in Judje, o kateri smo zhe govorili, je ideoloshki produkt, delo specialistov, ki se v Rusiji ukvarjajo prav s takimi kampanjami. Mi pa moramo razmotriti vprashanje z druge strani in najti bolj iskrene, bolj emocionalne izraze druzhbene zavesti Judov. Kot pomemben vir lahko uporabimo antologijo, izdano leta 1996, z naslovom Dvoedini svet: Judje in Rusija v sodobni poeziji.

V tej antologiji je predstavljen 101 judovski poet iz Rusije, Izraela in od drugod; 444 pesmi, ki govorijo o odnosu Judov do Rusije. Lahko jih v celoti obravnavamo kot pesnishki izraz pogledov vechine Judov. V pesmih ni predstavljena tista manjshina, ki sem jo v prvem poglavju pogojno imenoval “davitelji” Rusije. Mozhno je, da so pogledi le-teh izrazheni v drugih knjigah in drugih pesmih, ki jih nisem bral. V tej knjigi pa prepoznavam tiste Jude, s katerimi se srechujemo v zhivljenju povprechnega, normalnega sovjetskega chloveka.

Glavni motiv v zborniku te mnozhice iskrenih “politichno sumljivih” (z vidika pravovernega sionizma) stihov je ljubezen do Rusije, nelochljiva povezanost z njo – in nemozhnost vzajemnega razumevanja:

Kako naj ti dopovem, da sem se rodila tam,
kjer me niso priznali za svojo,
vendar z brezumno drzhavo brezumna vez –
kjerkoli sem in kamorkoli me vleche,
pa che mi jezik odtrgash, pa cheravno ochi izkopljesh,
chvrsto kot zanka okoli vratu!

To chustvo je zapleteno, okviri te knjige ne dovoljujejo podrobne obravnave. Dotaknil se bom le ene njene strani – strah Juda pred antisemitizmom in uzhaljenost zaradi obtozhbe rusofobije:

Izrekel je Shafarevich,
Kunjajev ozhigosal –
o meni, rusofobki,
obsodba je razmnozhena povsod.

Tu takoj naletimo na nezdruzhljivost pojmov, znachilno za ves judovski monolog z Rusi. Shafarevich govori o fenomenu rusofobije, Sarra Pogreb pa o tem, da so jo domnevno ozmerjali z rusofobko. Brez nadaljnjega, Shafarevich o njej sploh ni razmishljal, ampak glavno je pri tem, da je nemogoche iz nje izvlechi, ali s svojo osebno uzhaljenostjo zanikuje sam obstoj rusofobije med vplivnimi judovskimi krogi. Odgovora ni. Opazimo lahko, da v vseh 444 pesmih ni niti besedice niti namiga o priznavanju ali zanikanju Shafarevicheve teze v konkretni obliki. Preprosto zamolchevanje. Knjiga pa ima naslov Judje in Rusija… Taka zamenjava predmeta spora, njegov prenos od problemskega fenomena v osebno usodo posameznega Juda je sploshno nachelo: tako se uporablja na nivoju “sobuteljnika” – in v akademski izdaji.

Lotimo se vprashanja, ki je povzrochalo skomine, o smislu Protokolov sionskih modrecev. V knjigi Ruska ideja in Judje so omenjeni vechkrat, vchasih podrobno. Recheno je, da si jih je izmislil sodelavec carske tajne sluzhbe v Parizu Rachkovski, ki je “ukradel 70% gradiva francoskemu pisatelju Mauriceu Jolieju” . Toda ali je to sploh bistveno? Bistvo ni v tem, kdo je napisal tekst, saj to ni leposlovno delo. Prepirajo se okrog tega, ali v tekstu navedeno ustreza temu, chemur smo priche danes v druzhbeno–politichni realnosti. Obstaja mnogo del, v katerih je shifriran shirokopotezni koncept druzhbene preureditve, vendar ni razvidno, ali so ta dela navodila za delovanje ali le opozorila (tak je npr. film K. Shahnazarova Mesto Zero, 1989). Zakaj je potrebno naivno sprenevedanje in reduciranje spora na vprashanje o poreklu teksta?

Sploh pa vsiljivo omenjanje Protokolov malodane v vsakem tekstu, usmerjenem proti “antisemitizmu”, navaja na misel, da je cilj teh omemb ravno podzhiganje antisemitizma in manipulacija z zavestjo ljudi, ki so do teh Protokolov ravnodushni. Saj navsezadnje ruskim ljudem ne odkrivajo nikakrshnih skrivnosti. Spominjajo pa jih nanje zato, da bi jim vsadili misel, da se vse v svetu odvija po “judovskem nachrtu”, da imajo Judi zhe povsod vse “pohopsano”. To je blef, ki ima namen, da v ljudeh izzove obchutek nemochnega besa. Ta bes ni strashen, bistveno je, da je nemochen.

Mimogrede, zame je presenetljivo, da so Protokoli na Zahodu bolj znani kot v Rusiji. Pri nas se jih celo tisti, ki so jih brali, slabo spominjajo, za povprechenega zahodnega intelektualca pa so postali nekakshna priznana norma obnashanja. Leta 1991 sem bil v Shpaniji in 13. aprila sem videl na televiziji dolgo pregledno oddajo o zhivljenju Judov v ZSSR. Takrat se mi je zdela oddaja, ker me “reforma” she ni izuchila, nesmiselna diverzija. Znani Judje, ki so dajali intervjuje zahodnim novinarjem v ZSSR, so izjavljali, da so se odpovedali konceptu “dvojnega patriotizma” – izkljuchili so komponento “patriotizma v ZSSR”. Dalje – she vech. Skupina Judov iz Uzbekistana, ki so prosili vizume za ZDA, so proshnjo pojasnjevali s tem, da so bili v Ferganski pokrajini v Uzbekistanu protijudovski pogromi, med katerimi so sezhigali zhive ljudi. (Za tiste, ki ste pozabili, naj spomnim: banditi so sezhigali Turke–Meshetince in ruske vojake, z Judi to ni imelo nobene zveze.)

Napisal sem pismo na TV in v osrednji shpanski chasopis v tem smislu, da ravno take in podobne oddaje podzhigajo antisemitizem. Zakaj so torej potrebne? Za vsak primer sem tekst pokazal znanemu socialdemokratu lokalnega ranga. Rekel je: “Popolnoma prav, ampak poshiljati ni treba.” Zakaj, sem vprashal. Bil je presenechen: “Kako zakaj? Vse chasopise kontrolirajo Judje. Zakaj bi jih drazhili?” Bil sem she naiven: “Ali tudi v Shpaniji? Saj ste praktichno brez Judov!” Pogledal je name kot na otroka: “Na Zahodu sta ves tisk in TV ena sama ogromna transnacionalna korporacija. Ali nisi bral Protokolov sionskih modrecev?”

Pa pustimo metodoloshke spore o tekstih in se vrnimo k vprashanju o strahu pred antisemitizmom. Kesam se, shele s knjigo judovskih pesmi sem preniknil v ta strah in doumel tisto misel, ki sem jo prej kritiziral. Misel o tem, da realnega antisemitizma v Rusiji ni, strah pred njim pa je velik, torej je antisemitizem – realen. Filozof D. Furman pishe: “Kakshnega mnozhichnega antisemitizma javne ankete ne potrjujejo (tu se nashi podatki ujemajo s podatki drugih podobnih anket) in protijudovski pogrom je manj verjeten kot kakshen “kavkashki”. Toda eno je realna grozhnja pogroma ali diskriminacije, povsem drugo pa je – percepcija te grozhnje”.

Podobno pishe tudi R. Rivkina v knjigi Judje v postsovjetski Rusiji o strahu Judov pred pogromi v nashem chasu: “Rezultati anket so indikator stanja duhov, razpolozhenja ljudi. Zato resnichnega stanja ni mogoche preveriti. Tudi che respondenti pretiravajo s svojim obchutkom nevarnosti, ni pomembno neujemanje njihovega razpolozhenja z realnimi razsezhnostmi protijudovskih akcij (za katere sicer nihche ne ve in jih nihche ni shtel), ampak nekaj drugega: njihov izredni notranji nemir. Kajti prav to razpolozhenje je tista realnost, ki se raziskuje z anketami. In kakor kazhejo rezultati anket, je to razpolozhenje polno strahov, na meji panike”.

O vlogi sociologov in filozofov bomo govorili posebej, zdaj pa o strahu. Strah torej obstaja, je skoraj panichen, njegov vir pa niso kakshni huligani, ampak sama Rusija:

Ne hlepi po pogromu prgishche svojati,
temvech domovine–machehe grozovita vojska.

Znano je, da obstaja racionalni strah – skladen z grozhnjo. Ta pomaga chloveku izbrati pravilno obnashanje. Poznamo pa tudi iracionalni strah, ki v chlovekovem zaznavanju mochno pachi realnost. Ravno strah postane grozhnja za chloveka in ga vodi k napachnim in vchasih pogubnim ciljem in dejanjem. Posebno moch dobi iracionalni strah takrat, ko zajame mnozhice. Osebni strahovi tu krepijo drug drugega, se spletajo v sozvochje in ustvarjajo verizhno reakcijo, ki vodi v paniko, vchasih pa tudi v socialno katastrofo.

Judovski znanstveniki sami priznavajo, da judovski strah pred pogromi ne ustreza resnichni nevarnosti. To je iracionalni strah. Kolikor jaz lahko presodim, na temelju lastnih opazhanj, ruski chlovek tega strahu ne obchuti, ga ne razume in celo ne opazi. Grozhnje ocenjuje ustrezno, vedoch, da so danes Judje v Rusiji zashchiteni pred nevarnostjo bolj kot Rusi, Tatari, Chukchi itn. Od tod zadrega: zakaj so tako histerichni? Rus ima to histerijo za neiskreno in vidi v njej nekakshno porogljivo zvito zamisel.

Sedaj mislim, da je to velik nesporazum in druzhbeni problem. Che naj verjamemo vsem tem judovskim pesmim, izhaja, da smo zhiveli drug ob drugem z narodom, v kulturo katerega je bil vgrajen mochan, do manije razrashchen strah. Ta je bil globinski motiv nam nerazumljivih zamer, chudashtev in dejanj. Z nami je zhivel narod z dushevno travmo, do katere smo, tako sodim, bili nepozorni.

Ta travma, ki je ostala v zgodovinskem spominu, ni bila povzrochena v Rusiji, ampak na Zahodu – z viteshtvom, ki v pravoslavni Rusiji sploh ni moglo vznikniti. Med prvim krizharskim pohodom so bile oropane judovske skupnosti ob Renu in Donavi, med drugim v Franciji, med tretjim v Angliji. Potem, v procesu konsolidacije financhnega kapitala, so bili Judje izgnani iz Anglije (1290), iz Francije (1394), iz Italije in Nemchije ter nazadnje she iz Shpanije (1492). Takrat so se dogajali pogromi, v katerih je bilo ubito okoli 40% vseh Judov. Judje so bezhali v slovanske dezhele in v XIX. stoletju je bila vech kot polovica vseh Judov med prebivalci Rusije.

Kako se je zgodilo, da je strah pred pogromi obrnjen proti Rusiji? Navsezadnje na njenem ozemlju nikoli ni bilo nichesar, kar bi vsaj priblizhno spominjalo na pogrome v Sevilji ali na “kristalno noch” v Berlinu. Tezhko dostopne so nam razprave judovskih in zahodnih raziskovalcev pogromov, vendar jih je zbral, povzel in v kratki obliki predstavil v vrsti svojih knjig V. V. Kozhinov. Kako je nastal mit o pogromih v Rusiji in zakaj je v tuje jezike prishla ruska beseda “pogrom”?

Naj navedem naslednjo analogijo. V biologiji obstaja fenomen – anafilaksija. Nekatere snovi, ko pridejo v telo, povzrochajo v njem razen kratkotrajne bolezni (alergije), povechano obchutljivost za te snovi. Telo hrani spomin o njih, vchasih vse zhivljenje. In che v telo spet pride le neznatna kolichina te snovi, za druge sicer nenevarna, tukaj izzove burno, popolnoma neadekvatno reakcijo – anafilaktichni shok. To ni zashchitna reakcija imunitete. To je “panika”, ki stresa organizem in je neredko vzrok njegove smrti. Bil sem navzoch pri neki taki reakciji, to je grozna podoba.

Celo pri “majhnih dozah pogroma” so ruski Judje dozhivljali anafilaktichni shok, ki so ga podpirala ideoloshka sredstva. Moch tega shoka je malo odvisna od doze. Kakorkoli zhe zveni absurdno, “zdravnishka afera” je izzvala pretres, ki je primerljiv s pretresom zaradi holokavsta. Rus to tezhko sprejme kot “chisto moneto”, zdi se mu podobno hudichevemu roganju. Videti pa je, da je ta judovski pretres iskren. Kaj torej narediti?

Che priznavam svoj greh neobchutljivosti, pa obenem obtozhujem judovske znanstvenike – Furmana, Rivkino in mnoge druge. Ker so zhe zdavnaj doumeli iracionalno naravo tega strahu, bi se morali potruditi in ga premestiti v sfero razumnega, v sfero zdrave pameti – in ga potem zdraviti. Namesto tega so ta strah kultivirali in podzhigali, ko so napihovali mit o “ruskem antisemitizmu”.

Poudariti velja, da je bil anomalni strah pred pogromi ustvarjen po vojni s pomochjo ideoloshkih sredstev, ko je bilo realno znanje o njih zhe odsotno. Shele takrat so zainteresirani ideologi zmogli ustvariti “virtualno relanost”. V zachetku XIX. stoletja, ko je bil strah ustrezen, pa zaradi pogromov nihche ni emigriral. Trgovci, ki so bili objekt pogromov, se sploh niso odseljevali, emigrirali so judovski revezhi, pa she ti ne mnogi. Leta 1897 je bilo v Rusiji 5,06 milijonov Judov, leta 1917 pa 7,25 milijonov. Zhe po prvem kishinjovskem pogromu leta 1903 se je v juzhnih in zahodnih ruskih mestih pojavila dobro oborozhena (celo s strojnicami) judovska samoobramba. Pogromi so strnili njihove vrste: judovski provokatorji so shirili listiche v rushchini s pozivi “Tolchi Jude!”, sionisti pa listiche v svojem jeziku s pozivi k oborozhitvi Judov. Torej danes Judje umetno gojijo mit o pogromih.

Za Ruse kot tudi za vechino Judov bi bilo koristno, che bi se znebili zablode in stopili drug drugemu naproti. Narediti to pa ni preprosto, ker vplivni del Judov in mediji pod njihovim nadzorstvom hladnokrvno in cinichno izrabljajo strashilo antisemitizma. Danes, v razmerah hude krize, je nemogoche opredeliti, ali je to divje sovrashtvo do Rusije, prisotno v nekaterih Judih, lazhno, politichno koristno ali pa je iskren, bolezenski izraz starega kompleksa. Bolj ko se kriza zaostruje, bolj je Rusija podobna bojnemu polju, zato je chasa za raziskovanje tega vse manj. Kot ni chasa za dialog s chlovekom, ki je zamahnil proti tebi z britvijo, cheprav vesh, da je dober, vendar bolan chlovek. Toda dokler je she chas, velja poskusiti, da bi pogovor prenesli v okvir razuma.

Poglejmo, kako ustvarjajo mit o “ruskem antisemitizmu” nashi akademski filozofi. Najprej o stari, predrevolucijski Rusiji. Pri ustvarjanju njene mrachne podobe ima pomembno vlogo predstava o vseh njenih druzhbenih tokovih, z izjemo propadlih kadetov, kot izvirno antisemitskih. Taki naj bi bili desni (V. V. Shulgin) in krshchanski filozofi (N. Berdjajev), smenovehovci in evrazijci ter seveda boljsheviki. Domnevno naj bi se pod vsemi temi skrivalo t. i. chrnosotenstvo in njegov predhodnik – slovanofilstvo. Krona vsega tega pa naj bi bil fashizem.

V knjigi Ruska ideja in Judje beremo, da je chrnosotenstvo “rasistichni nacionalizem protonacistichnega trenda, ki se je na povrshju politichnega zhivljenja Rusije pojavil na zachetku XX. stoletja”. In she: “Nobenega dvoma ni, da je rusko chrnosotenstvo pognojilo zemljo, ki je vzredila nacizem”. Ta je pa dobra, nobenega dvoma ni! Hkrati pa raziskave nemshkega nacizma kazhejo na bistveno razliko njegovega antisemitizma od tistih oblik judofobije, ki so obstajale v Rusiji.

V znanem delu L. Luxa o fashizmu stoji: “Komunisti niso znali pravilno oceniti izredno pomembne komponente nacionalsocialistichnega svetovnega nazora – antisemitizma. Boljsheviki so razumeli nevarnost antisemitizma, pogosto so bili primorani ostro kritizirati antijudovske izpade in predsodke. Vseeno pa izkushnje, ki si jih je pridobil boljshevizem glede vprashanja o ruskem antisemitizmu, niso mogle pomagati pri njihovem razumevanju bistva nacionalsocialistichne ideologije. Judovski pogromi v predrevolucijski Rusiji in diskriminacijski ukrepi carske vlade glede Judov niso dajali nobenih kriterijev za oceno antisemitizma, tipichnega za NSDAP in nacionalsocialistichne drzhave.”

Vztrajno nas preprichujejo, da naj bi obstajala genetichna zveza med chrnosotenstvom in fashizmom. Ravno judovske raziskave pa to zanikajo. Kaj je bilo chrnosotenstvo na zachetku XX. stoletja? Politichno gibanje monarhistov–tradicionalistov, nastopajochih proti liberalni revoluciji, ki je visela v zraku. Zhe iz tega sledi, da chrnosotenstvo ni moglo biti ne rasizem ne nacionalizem: rasizem se je pojavil med reformacijo z razdelitivjo chloveshtva na raso izbrancev in raso zavrzhencev (zato so bili kolonizatorji Amerike iz drzhavljanske druzhbe rasisti, kolonizatorji iz tradicionalne shpanske druzhbe pa ne). Nacionalizem pa se pojavi shele z preobrazbo naroda v politichno nacijo, do take preobrazbe pa je bilo v Rusiji na zachetku XX. stoletja she dalech. Chrnosotenstvo je brez nadaljnjega izhajalo iz ideje “naroda”.

Chrnosotenstvo se ni razvilo v politichno silo, reshiti rusko monarhijo in imperij je bilo zhe nemogoche, v svojih prognozah pa so bili njegovi vodje bistroumni. Po letu 1906 so sile liberalne inteligence in revolucionarjev ustvarile “chrni” mit o chrnosotenstvu. Ta se lahko primerja z mitom o inkviziciji, v katerega skoraj vsi verjamemo (po tem je indikativen).

Shtevilo zhrtev inkvizicije ni bilo veliko. She vech, ravno inkvizicija je veliko pripomogla k pojavu racionalnega mishljenja v Evropi, ozdravila je intelektualno klimo: zhe sto let pred reformacijo je dekretirala, po dolgih debatah, da demoni in charovnice ne obstajajo. Nasprotno pa je bila reformacija strashno nazadovanje, protestanti so v Evropi sezhgali okoli milijon “charovnic” (sezhigali so jih tudi v ZDA, do konca XVII. stoletja, sodniki pa so bili profesorji Hardvarske univerze).

Ob koncu XIX. in zachetku XX. stoletja je bil v anglosashki literaturi ustvarjen mit o inkviziciji; brez priznavanja tega mita ni bilo vstopa v sodobno druzhbo. V danashnji Shpaniji si tudi poznavalec teh zadev upa o njih govoriti samo potihoma in samo med shtirimi ochmi. Najbolj osupljivo je to, da je vodja svetovne shole zgodovinarjev inkvizicije, amerishki znanstvenik, protestant, ob koncu zhivljenja prishel do sklepa, da je bil vse zhivljenje v zablodi.

S svojimi uchenci je zastavil velik projekt: vsak akt sezhiga “charovnice” ali heretika je nanashal na zemljevid v obliki pike. Pokazalo se je, da so se v coni delovanja inkvizicije videle redko razsejane pike, v conah reformacije (Shvedska in Sever Evrope) pa so se pike zlile v chrne madezhe. To ga je tako pretreslo, da se je pred smrtjo odlochil za junashki in brezprecedenchni korak – izjavil je, da je vsa zgodovina inkvizicije velikanska falsifikacija. Vendar pa je bil mit politikom tako zelo potreben, da je znanstvenikovo predsmrtno priznanje izzvenelo v prazno. Spremenilo se ni nich, niti v katolishkih dezhelah. Resnica se zhe ni vech splachala.

Enako je s chrnosotenstvom. Demontirati ga je tezhko. Toda eno je pustiti mit na miru, prevech globoko vtisnjen v zavest, drugo je vtiskovati ga she globje. Glavno pa je razvijati ga in ga dopolnjevati z idejo o genetichni blizhini s fashizmom. Te blizhine ni in ne more biti, ker ta dva pojava lezhita na razlichnih civilizacijskih trajektorijah.

Da imamo opravka z zavestnimi podmenami, govori dejstvo, ki se skrbno prikriva. Chrnosotenci so predstavljeni kot zdruzhenje predstavnikov marginalnih, temnih in nekulturnih slojev, skorajda mestnega dna. V resnici so v chrnosotenstvu, tudi v vodstvu, sodelovale zelo znane osebnosti ruske kulture: filologi akademiki K. J. Grot in A. I. Sobolevski, zgodovinar akademik N. P. Lihachov, botanik akademik V. L. Komarov (kasneje predsednik Akademije znanosti), zdravnik S. S. Botkin, ustnovitelj orkestra ljudskih inshtrumentov V. V. Andrejev, slikarja Makovski in N. Rerih. Blizu so bili k chrnosotenstvu V. M. Vasnecov in M. V. Nesterov. Po mnenju Leva Shestova bi se chrnosotenstvu, che bi bil she zhiv, pridruzhil tudi Dostojevski.

V chrnosotenstvu so sodelovali znani predstavniki aristokracije in tudi cerkveni hierarhi, med njimi bodochi patriarh Tihon in mitropolit Antonij (prototip Aljoshe Karamazova). Kako brezvestni so nekateri sestavljalci knjige Ruska ideja in Judje, je vidno iz tega, kako so potegnili paralelo med chrnosotenstvom in fashizmom, med zahodnim krshchanstvom, ki se ni uprlo holokavstu, in pravoslavjem – obenem pa navajajo tekste pozivov in pridig hierarhov pravoslavne cerkve, ki skrajno ostro obsojajo pogrome kot zlochin proti Bogu in chloveshtvu (cheprav so bili zhrtve pogromov vechinoma Nejudje). To pomeni, da je bilo pravoslavje nespravljivo do antisemitizma! Kje je torej analogija?

Avtorji knjige, ki razvijajo misel o antisemitizmu, se povsem ognejo dejstvu, da je bil eden od ustanoviteljev chrnosotenstva in urednik njegovega osrednjega chasopisa Jud V. A. Gringmut. Pomembno vlogo v vodstvu so igrali tudi drugi Judje, med njimi I. J. Gurljand, blizhnji sodelavec P. A. Stolipina. Ti niso bili provokatorji, ampak zelo znane osebnosti judovstva, s katerim niso pretrgali vezi. O Gurljandu, sinu glavnega rabina Poltavske gubernije, je Judovska enciklopedija pisala leta 1910: “Gurljand je izrazhal idejo popolne pripojitve Judov k temeljem ruske drzhavnosti brez odpovedi od svojih verskih in nacionalnih stremljenj”.

Nedvomno so bili chrnosotenci in Judje med njimi proti revolucionarjem in med drugim tudi proti Judom. Vendar, poglejte, kako je popachena nasha zgodovinska zavest! Vbija se nam v glavo, da so “chrnosotenci krvavi pogromashi”. V resnici so bili chrnosotenci obtozheni treh umorov: kadeta M. J. Hercenshtejna leta 1906 (morilec ni bil zanesljivo dokazan), kadeta G. B. Jollosa (leta 1907) in trudovika A. L. Karavajeva (leta 1908). Revolucionarne organizacije, med katerimi so bili najbolj aktivni eserji, ki jih je vodil Jud Azef, so do leta 1917 ubile, po izrachunih zgodovinarja A. Hejfmana, 17.000 ljudi. Kljub temu furmani in rivkine, dorenki in lobkovi strashijo Jude z “chrnosotenskimi pogromashi”.

 

SOCIALNO–EKONOMSKE PREDPOSTAVKE ANTISEMITIZMA

V prejshnjem poglavju smo govorili o tem, kako danes najbolj vplivni judovski intelektualci poskushajo predstaviti Rusijo kot izvor in bastion svetovnega antisemitizma. Njegove korenine ishchejo v samem jedru ruske kulture, v krshchanstvu.

Metodoloshki temelj vseh teh sklepov je do te mere nepreprichljiv, da je nemogoche verjeti v njihovo iskrenost. Vse to je najchistejsha ideologija. Ideologija ustvarja v domishljiji “izmishljeno realnost”. Obrnimo se najprej k zemeljski, “realni realnosti”.

V knjigi Ruska ideja in Judje: usodni spor se antisemitizmu upira filozof, ki ga sami Judje oznachujejo takole: “Najvechji med ruskimi filozofi, V. Solovjev, znan po svoji judofiliji, velik poznavalec judovske zgodovine in talmudske literature”. Ta filozof navaja naslednje argumente proti “ekonomskemu antisemitizmu”: “Razsvetljena Evropa je postavila v socialni ekonomiki brezbozhna in nechloveshka nachela, potem pa obtozhuje Jude, ko sledijo tem nachelom... Che Judje, ko pomagajo kmetu, tega tudi izkorishchajo, ne delajo to zato, ker so Judje, ampak zato, ker so mojstri denarnih zadev, temeljechih na izkorishchanju sochloveka.”

To pa je logika! Ker je oderushtvo brezsrchno, Judje so pa oderuhi, morajo zhrtve oderushtva ljubiti Jude. “Nesrecha ni v Judih in ne v denarju – pishe Solovjov – ampak v drzhavi, v vsestranski vladavini denarja, te vladavine denarja pa niso ustvarili Judje.” Predstavljajte si: morilec je izvedel poskusni strel, sklanja se k umirajochi zhrtvi in ji zashepeta v uho: “Ne jezi se name! Smodnika nisem jaz izumil, ampak Kitajci pred dva tisoch leti.”

Nosilci monetarizma, ki je povsod, kamor je prodrl, rushil tradicionalno gospodarstvo, so bili Judje (“mojstri denarnih zadev”). To je dejstvo, ki bi ga bilo preprosto neumno zamolchevati. Tam, kjer je bil prehod v monetarizem hiter (“terapija shoka”), je privedel do velikanskega chloveshkega trpljenja in do antisemitizma. Recimo katolishka Shpanija. Po kraljevem ukazu so bili leta 1492 iz nje izgnani vsi Judje. Tiste, ki so sprejeli krshchanstvo, skrivaj pa nadaljevali judaizem (t. i. marani), je preganjala inkvizicija. Mimogrede, kot se pogosto dogaja, so bili najbolj surovi inkvizitorji (npr. Torquemada) spreobrnjeni Judje. Judovski trgovci pa so spretno izkoristili inkvizicijo za obrachun s svojimi konkurenti tako, da so jih ovajali, da tajno izpovedujejo judaizem.

Shpanci imajo danes kompleks zgodovinske krivde in o vsem, kar je povezano z Judi, pishejo in govorijo zelo obzirno in previdno, tehtajo vsako besedo. V chem je bil po njihovem mnenju vzrok takratne judofobije? V strahu tradicionalne druzhbe pred rushilnimi uchinki monetarizma. Shpanski zgovinar pishe: “Judje so poosebljali trzhno ekonomiko v okolju naturalnega gospodarstva. Trzhna usmerjenost, ki je bila svojstvena vechini Judov, je pomenila, da je postala krshchanska Evropa pri prehodu iz fevdalizma v kapitalizem v dolochenem smislu judovska – preshla je v judaizem v tisti obliki, v kateri so bili Judje razvidna chloveshka uresnichitev novega ekonomskega sistema.” Trpljenje zaradi uvajanja monetarizma je bilo za vechino ljudi nezdruzhljivo z zhivljenjem.

Danes tudi Rusija dozhivlja tezhke udarce “novega ekonomskega sistema”. Njegova “razvidna chloveshka uresnichitev” so tudi Judje. In to je pravi objektivni vzrok za judofobijo. Ali opozicija in mnozhichna zavest izrabljata judofobijo kot preprosto ideologijo upora – tako, kot je to delala Evropa? Absolutno ne. Vsi poskusi “arhitektov in delovodij”, da bi se razrastel antisemitizem, so propadli. Edino nesrechni Ostashvili je razbil ochala pisatelju (pa she to ruskemu). To je tisto, kar bi moralo biti osupljivo za objektivnega opazovalca.

Monetarizem, ki je naredil iz denarja glavni izraz chloveshkih odnosov, je porodil na Zahodu tudi dotlej neznano surovost. Ta se je pojavila predvsem v sferi delovanja financhnega kapitala – kot stremljenje za tem, da se povzrochi trpljenje insolventnemu chloveku (to je izrazil Shakespeare v liku Juda Shylocka). Marx navaja komentar iz leta 1707 k angleshkemu Zakonu o kreditu in bankrotstvu: “Med trgovci vlada tu v Angliji tak duh surovosti, kakrshnega ne srechate v nobenem drugem druzhbenem sloju ali v drugi drzhavi.”

Kakshna je bila namera judofobije v chasu “trzhnih reform” v Evropi? Pripovedujejo, da so nosili pravoverni katoliki v Shpaniji po letu 1492 v vrechki za pasom koshchek svinjskega sala, ki so ga neprichakovano pomolili mimoidochemu pod nos, che se jim je zdel sumljiv. Che je ta instinktivno umaknil glavo, so ga takoj odvlekli pred inkvizicijo, chesh morda pa je maran.

Ugodne razmere za razvoj antisemitizma so se torej pojavljale v vseh drzhavah, kjer je financhni kapital radikalno vdiral v tradicionalno gospodarstvo in ga rushil – kajti ta financhni kapital so predstavljali predvsem Judje. Konflikt, ki je bil v svojem bistvu socialen, si je nadel obliko nacionalnega.

 

SOCIALNO–KULTURNE PREDPOSTAVKE ZA ANTISEMITIZEM V RUSIJI

(Od “komisarjev v prashnih cheladah” do antisovjetizma;
sioniste shikanirajo;
ali bodo sinovi Jehude postali tujci;
disidenti – sovjetsko “kvasilo” antisovjetskega projekta)
 
 
NEUSPESHEN POSKUS DIALOGA

Po izidu prve izdaje te knjige me je poklical literarni kritik L. A. Anninski in me povabil k sodelovanju pri okrogli mizi, posvecheni problemu odnosov med Judi in Rusi. Takshno srechanje je bilo v urednishtvu revije Rodina (Domovina) 31. januarja 2002. Poleg mene je bilo tam she sedem ljudi, skoraj vsi so bili zgodovinarji. Vsi so bili podobnega mnenja glede glavnih zadev. V nobenem primeru niso zavrachali vodilne teze, da naj bi bil poglavitna ovira za dialog in spravo Judov in Rusov izvorni, Rusiji lastni antisemitizem.

Nobeden od sobesednikov, razen samega L. Anninskega, ni prebral moje knjige, vendar pa so v izjavah presenetljivo izrazili njene osnovne trditve, seveda v svojih razlichicah. Tudi sam nisem predvideval, da v zavesti judovskih intelektualcev obstajajo tako mochni stereotipi, o katerih sem pisal.

Predvsem je popolnoma nezhivljenjska in stereotipna teza, ki Jude in Ruse predstavlja kot dva po svojih pogledih in pozicijah monolitna “bloka” (etnosa, naroda, kulturi itn.). She toliko prej, ker je beseda tekla o kritichnih in celo katastrofalnih zgodovinskih trenutkih – o revolucijah, perestrojki, sedanji reformi. Torej o chasu, ko se je druzhba razklala, ideoloshke pozicije pa so nestabilne in jih sproti revidirajo. Danes, na primer, je glavni kriterij, po katerem se ljudje lochijo na “nash–tuj”, odnos do reforme Gajdarja–Chubajsa–Grefa, do njenih ciljev, rezultatov in simbolov. V teh razmerah je tudi pojem “Jud” pridobil razlichen smisel glede na to, ali je govor o Gusinskem in Mamutu ali o mojem zdravniku iz poliklinike.

Celo R. Rivkina v knjigi Judje v postsovjetski Rusiji – kdo so?, cheprav sama zlorablja zdruzhevalni pojem “Judje”, kljub temu poudarja to sploshno stanje: “Danes se socialna mentaliteta in obnashanje raznih skupin Judov mochno razlikujeta. Del Judov ne more ostati v Rusiji in brez obotavljanja emigrira; drugi del pa, nasprotno, zunaj Rusije ne more zhiveti in ti je nimajo namena zapustiti. Eni so shli v biznis in so danes znani bankirji, shli so v politiko, medije, naredili so kariero, postali milijonarji, “novi Rusi”. Drugi so ostali na starih delovnih mestih zdravnikov, znanstvenikov - in zhivotarijo. Nekateri so se poglobili v judaizem.”

Zelo tezhko je sodelovati v pogovoru, kadar pojmi niso definirani, predmet pogovora pa se neprestano menja. Na sploshno je seveda beseda tekla o tisti judovski eliti, ki si je prisvojila pravico, da predstavlja vse judovstvo in da izrazha njegove cilje, vendar pa vchasih nenadoma, kot nekak argument, opisuje tudi prichkanje skromnega Juda, stanovalca v komunalnem stanovanju.

Presenetljiv je po moje she en aspekt – pretirani, hipertrofirani historicizem. Kot neovrgljiva dogma, skorajda simbol vere, se je v pogovoru ponavljala trditev, da naj bi napetosti, ki se pojavljajo v odnosih med Judi in Rusi (“izbruhi antisemitizma”) imele svetovno–zgodovinski smisel, da naj bi njene vzroke iskali v globoki zgodovini. Videti je bilo, kot da naj bi bila “preganjanje NTV” in izgon Judov iz Anglije leta 1290 pojava enake narave, chlena v eni in isti verigi dogodkov.

Zame je to nekak nenormalen odmik od zdrave pameti, podoben tistemu, kako avtorji knjige Ruska ideja in Judje zagovarjajo absurdno misel, da naj bi bila nacizem in holokavst skorajda dobesedno predpisana z Novo zavezo (eden izmed njih, “znani judovski filozof in teolog” E. Fakenhajm, je v opombah celo poudaril, da v svojih predavanjih v Izraelu uporablja termin “nacistichno–krshchanski”). Predlagal sem, da che zhe poskushamo dialog, ne lezemo v labirinte I. ali XIII. stoletja, ampak da govorimo o konkretnih dogodkih. Che o NTV, torej o NTV. V resnici nihche med Rusi ne povezuje svoje antipatije do Gusinskega z zadevami farizejev v starodavnem Jeruzalemu ali s skopostjo oderuhov v srednjeveshki Angliji. Kadar pa kdo vendarle uprablja kakshno zgodovinsko paralelo, je to obichajni in naivni poskus olepshevanja svojega sodobnega in konkretno pogojenega gledishcha. Zakaj vendar zamegljevati zadevo, che smo se po dolgem chasu le zbrali, da bi se pogovorili o poglavitnem?

Ta pragmatichni predlog je bil zhivchno zavrnjen. Ne, izvor je v zgodovini, jedro antisemitizma je “invariantno”! Jedro naj bi prehajalo iz stoletja v stoletje in je stalnica. Chudno je bilo nekaj takega slishati od zgodovinarjev, zato ker je bilo sploshno priznano dejstvo, da se je celo v nekem kulturnem okolju, v Nemchiji 30–ih let, dobesedno v nekaj letih pojavil antisemitizem nacistov, ki ni bil genetichno povezan z antisemitizmom 20–ih let v weimarski republiki. S tem niso polemizirali, vendar so ostali pri svojem mnenju. Izvor antisemitizma je v samih Judih – kjer so Judje, se pojavi antisemitizem. Judje naj bi imeli mistichno lastnost “viktimnosti” (zhrtvenosti) – vsi, komaj jih zagledajo, jih zhe hochejo ushchipniti ali uzhaliti. Poslusham vse to in razmishljam: na kakshnem kraju sem se znashel?

V redu, rechem, poishchimo torej tisto, kar je skupno vsem izbruhom antisemitizma v novem veku, odkar je vzniknil. To je bolj ali manj enotna epoha. Iz literature je znana definicija, po kateri zaradi “krize modernizacije” – razpadanja naturalnega gospodarstva, vdora monetarizma itn. – razpada obichajni nachin zhivljenja, to pa privede do mnozhichnega trpljenja. V takih situacijah so Judje, “mojstri denarnih zadev”, nastopali kot zelo aktivni agenti trzhnega gospodarstva, pri sebi, v svoji skupnosti, pa so strogo ohranjali tradicionalno druzhbo. To je, sem rekel, tudi izzvalo konflikte in nasprotja (kot npr. izgon iz Shpanije leta 1492).

Tukaj me je podprl celo eden od udelezhencev, ko je razvil temo “mojstrov denarnih zadev” v duhu Vladimira Solovjova. Vsaka katastrofa v financhni sferi v chasu socialnih pretresov naj bi se povezovala z likom Juda – zmeraj in v vseh drzhavah. Vendar tudi tak pogled ni bil sprejet. Ni in nikoli ni bilo nobenih objektivnih razlogov za napetosti med Judi in prebivalstvom, ki jih je okrozhalo. V chem je torej bistvo zadeve? In tu so se zvrstila pojasnila, ki so me preprosto osupila. V knjigi sem hvalil judovsko logiko in razumnost, ki sem jima bil pricha v judovskem okolju – med kemiki in inzhenirji. Zgodovinarji pa so me presenetili. Brez uzde “istmata” so se pogreznili v nekakshen otroshki idealizem.

Eden je podal takole razlago: Rusi naj bi bili vechinoma zaostali ljudje, polni predsodkov. V dushi so pogani, razsvetljenskega vpliva religije niso prejeli, svet je zanje poln charovnic in shkratov. Mahinacije teh pravljichnih bitij naj bi bile krive za njihove neuspehe. V vsaki dobi so ustvarjali pesmi o teh bitjih in danes so Rusi v svoji domishljiji ustvarili nove charovnice in shkrate – Berezovskega, Gusinskega, Chubajsa. Ni slabo! Celo Javlinski se ni domislil chesa takega. Torej vi, sem rekel, sodite, da Chubajsa kot politichne realnosti ni, kakor tudi ni bilo privatizacije z gospodarsko katastrofo? Rusi so v svoji domishljiji preprosto ustvarili lik rdechelasega Chubajsa in zaradi tega ves hrup? Napetost je tu malo splahnela, od charovnic smo preshli k preprosti, vsakdanji nevednosti.

Besedo je povzel zgodovinar, ki je izvor antisemitizma zhelel pojasniti s svojim osebnim primerom. Zhivel sem, je rekel, v komunalnem stanovanju, med delavci z “limitom” . Ti so mi nedvoumno pojasnili vzrok svoje sovrazhnosti: “Vi, Judje, imate vsi visoko izobrazbo!” V tem naj bi bil vzrok, v sovrashtvu neizobrazhenih mnozhic do intelekta. Zgodovinar se je tako razburil, da je konchal razpravo s poetichnim zakljuchkom: “Mi zhivimo z nacijo, ki je bolna za sifilisom!” Ostali so prizadeto zmajali z glavami, kot bi hoteli rechi: “Da, taka je nasha zhalostna usoda.”

Menil sem, da je nujno ublazhiti dramatichni zastoj s shalo: “Imate pa res chudne metafore. Enkrat pravite, da so Rusi z Judi “v objemu”, drugich da so Rusi sifilitiki. Kako se lahko inficirash s tako boleznijo? Samo, che prespish s sifilitikom.” Zabolshchal se je zgodovinar vame, ni dojel: “Kaj pravzaprav hochete rechi s tem?” Odvrnil sem: “Hochem rechi, da uporabljate napachne metafore, ki se obrachajo proti vam.” In dodal, da vse te psovke (fashisti, nevednezhi, sifilitiki) nichesar ne pojasnjujejo – chemu se potem sploh sestajamo?

Presenetljivo: rasistichni prezir do “limita” je zgodovinarju preprechil, da bi opazil, da ga je ta “limit” dobrodushno opozoril na neumnost otrochjega snobizma pri delu judovskih intelektualcev. Kot je zhe bilo recheno, D. Furman pishe: “Judje so za eksponent bolj izobrazheni od Rusov, kar je mozhno razlozhiti le z izrednim stremljenjem za izobrazbo, ki premaguje vse ovire.” Ali se splacha tako shopiriti? Za eksponent bolj izobrazheni, 14-krat bolj izobrazheni... Kakshna degradacija mishljenja! Rekel bi celo – kakshna neizobrazhenost!

Jaz sploh ne govorim o tem, da nihche od “inteligentov”, ki so me povabili, ni niti opazil in niti ni pomislil, da bi omilil nesramnost zgodovinarja iz Ruske akademije znanosti. Vsi so menili, da je to povsem normalno. Che pa bi pomislili in si predstavljali, da je kdo od njih povabljen na okroglo mizo npr. pri reviji Nash sovremenik (Nash sodobnik), bi vsak priznal, da tam nobenemu niti na misel ne bi prishlo izrechi kaj podobnega na rachun Judov.

V tem pogovoru je presenechalo tudi to, da ljudje, ki so bili povabljeni k obravnavi zapletene in obchutljive temo, niso brali (in celo niso niti slishali zanje) tistih pomembnih konkretnih raziskav zadnjih let, ki so postavile dialog v bolj ali manj trdne okvirje (npr. nisem opazil, da bi se opirali na podatke iz knjige R. Rivkine).

Predlagal sem, da pretresemo tako vprashanje. V tem trenutku vechina prebivalstva Rusije zaradi posledic perestrojke in “trzhne reforme” prezhivlja katastrofo – razdejanje drzhave, naglo osiromashenje, globoka gospodarska kriza, kriminal itd. Vplivna judovska elita pa je karseda radostna in to tudi neprestano demonstrira. Ali to ne govori o prisotnosti razkola v glavni zadevi?

Pomembne podatke so dale javnomnenjske raziskave o “najhujshem obdobju v ruski zgodovini”. V letih 1990–1992 so bili odgovori predstavnikov raznih narodov taki: vladanje Petra I. so imenovali “najboljshi chas” 34%; obdobje Brezhnjeva – 14%; perestrojko (1985–1991) – 3%. Perestrojko so ljudje zhe leta 1992 dojemali kot katastrofo. Le respondenti, ki so bili Judje, so perestrojko oznachili za “najboljshe obdobje”.

Seveda pa se niso vsi Judje veselili blizhajoche se pogube ZSSR. Obstajajo tudi takshni stihi judovskega pesnika:

Perestrojka nas krstila je surovo,
vsakogar pogreznila v temo,
pozdravne salve drobci grozni
dohiteli vse so in povsod.
Vse bolj smrdi kloaka,
bridke nesreche po dezheli lete,
kuzhen je zrak perestrojke,
sladki duh nepokopanih teles.

Pomnili bomo te stihe, za nash pogovor pa je pomembno tudi dejstvo, da je le po mnenju Judov perestrojka pristala na prvem mestu po shtevilu pozitivnih odgovorov. Ponuja se logichno vprashanje: che vpliven del prebivalstva shteje za blagor to, kar je za vse ostale razdejanje, ali ni prav to razlog za napetost?

Kakorkoli zhe, politichno aktivni predstavniki judovske elite so podprli usmeritev k razpadu zvezne drzhave, potem pa tudi k razrushitvi sovjetske drzhavnosti. Prav oni nastopajo pod pogojnim imenom “Judje”, tu je bistvo problema. Ne vemo, ali so ta naziv uzurpirali ali pa so pooblashcheni s strani judovske skupnosti, katere glasov sicer ne slishimo.

Za nas je poglavitno to, da je ta sila proti ruski kulturi (in torej tudi proti ruskemu narodu) vlozhila obtozhbo, ki v realnem kontekstu (che bi bila potrjena s strani svetovne elite) pomeni vojno do unichenja. To je obtozhba za antisemitizem, domnevno izvirna znachilnost Rusije. Che bi molche priznali to obtozhbo, bi nalozhili prihodnjim generacijam tezhko breme.

Ta obtozhba je totalna in nedolochljiva. Ne gre za vsakdanja trenja. Govorijo o kulturnem genotipu (za antisemite imajo tudi Pushkina in Gogolja) in drzhavnem antisemitizmu (carskem, sovjetskem in celo danashnjem - “demokratichnem”). Obtozhujejo vplivne osebnosti in mnozhico intelektualcev srednjega ranga. Dolochajo tudi stereotipe v zahodnem tisku.34 V Rusiji so z njimi napolnjene revije humanistichnega profila. Te obtozhbe so brez mere, tako da se holakavst zhe razlaga kot produkt ruske kulture (Rusija je, tako rekoch, “vrgla seme”, iz katerega je zachel kaliti nacizem).

V vseh medetnichnih odnosih je prisoten etnocentrizem, distanca do “tujca”, ki v kriznih razmerah dobiva znamenja fobije in sovrazhnosti. V Rusiji je to zadevalo tudi Jude, cheprav manj kot v Evropi in ZDA. Rusija je bila tista drzhava, mogoche edina v krshchanski kulturi, kjer ni bilo fundamentalnega antisemitizma. Ruska kultura je torej postala za Jude tochka opore.

Ko pripenja danes Rusiji, ki lovi ravnotezhje nad prepadom, etiketo antisemitizma, dela judovska elita velikanski eksistencialni pljunek v lastni vodnjak. Dobro bi se bilo spomniti besed pesnika – Juda Davida Shrajerja–Petrova:

Ko mi umreti bo chas,
komaj zhive
bodo shepnile moje
polmrtve ustnice:
postali smo tuji Rusiji,
tuji,
bili smo svoji -
sinovi Jehude.

Seveda, razprshene knjige in redke “okrogle mize” so le krivo zrcalo, odsevajoche zapletene odnose nashih razklanih narodov. Tudi krivo zrcalo velja raziskovati, vendar glavni pogovor poteka, je in bo potekal na “molekularnem” nivoju, ne pa prek televizije ali chasopisa Izvestija.

V vsakem primeru pa bo glavni pogovor nastal med tistimi, ki bodo ostali, da bi obnovili Rusijo, ki jo je oropala in izsesala zveza “novih Rusov” in “judovskih magnatov”. Med tem delom za obnovo se bomo dogovorili – brez vsakrshne mistike in visokih besed. Dogovorili se bomo, ne glede na vse napetosti, nerazumevanja in zamere. Zato, ker bodo z nami ostali tisti Judje, ki o Rusiji razmishljajo kot judovski pesnik Boris Chichibabin:

Zmrznil sem v tvojem kozhuhu
z dihom in srcem,
in v tem zhivljenju
bom brez zashchite, –
a ne pojdem v tujino
kot Hercen,
usoda Abbakuma
na chelo mi trka.

 

 
KOMENTAR

Obrazlozhitev nekaterih pojmov, uporabljenih v tekstu

Semiti (tj. potomci Sema, enega od sinov svetopisemskega Noeta) – skupina narodov, ki so se razselili po Blizhnjem Vzhodu in Afriki. Njeni pripadniki so Arabci, Judje, Berberi in dr.

Antisemitizem – vrsta nacionalne nestrpnosti, sovrazhen odnos do Judov kot naroda. Velja ga razlikovati od antijudaizma kot vrste religozne nestrpnosti, sovrazhnosti do Judov kot tistih, ki izpovedujejo judaizem. Antisemit je sovrazhen tudi do krshchenega Juda. Pojem “antisemitizem” ne odrazha odnosa do vseh semitskih narodov, ampak izrecno le do Judov, tako da izgovor “nisem antisemit, ker imam rad Arabce” ni ustrezen.

Fobija (iz grshchine phobos – strah) – bojazen, nestrpnost.

Judofobija (dobesedno “strah pred Judom”) – nestrpnost do Judov, sinonim antisemitizma.

Judofilija (dobesedno – “ljubezen do Judov”), povechana, demonstrativna simpatija do Judov s strani Nejuda, razlikovanje Judov od drugih narodov s poudarkom na njihovih pozitivnih lastnostih. Judofilija je pogosto nezavedna oblika protesta proti antisemitizmu.

Holokavst (iz holocaust, kar po grshko pomeni “zhgalna zhrtev”, “sezhig”) – oznaka za mnozhichne pomore Judov v nacistichnih koncentracijskih taborishchih v letih 1933 – 1945. Beseda je vzeta iz starogrshkega prevoda Svetega pisma in pomeni tako zhrtvovanje, pri katerem se sezhiga vsa zhrtovana zhival. Pojmu holokavsta mnogi Judje pripisujejo mistichni znachaj, zhrtev naj bi bil ves judovski narod. Zato omemba drugih, ob Judih sochasnih zhrtev, pripadnikov drugih narodov, ki so jih pomorili nacisti, izziva med Judi burno negativno reakcijo.

Zahodni mediji so porochali, da je angleshka kraljica med obiskom spomenika holokavstu v koncentracijskega taborishcha Buchenwald leta 1995 omenila slovanske zhrtve v isti vrsti z ubijanjem Judov, kot del holokavsta. To je izzvalo odlochen protest judovskih predstavnikov. Ministrski predsednik John Major se je moral opravichiti namesto kraljice, sklicujoch se na nepozornost tajnice, ki je kraljici dala “napachen tekst”.

Zadnja leta so se na Zahodu pojavile knjige vrste avtorjev (npr. Roger Garaudy), ki izrazhajo dvome o zgodovini holokavsta (tako glede shtevila zhrtev kot tudi glede Hitlerjevega namena iztrebiti vse Jude). Mislim, da moramo do teh tekstov biti skeptichni.

Mesija (iz starojudovske besede mashiah, tj. “maziljenec”, “posvechenec”) – po grshko Kristus – reshitelj, odreshitelj, ki ga je poslal Bog. V judaizmu bodochi reshitelj Izraela. V krshchanstvu je mesija Jezus. Njegov drugi prihod bo prinesel dokonchno odreshitev chloveshtva od zla.

Mesijanstvo – predstava o tem, da je tvojemu narodu (drzhavi, stranki, gibanju itd.) predestinirano odigrati posebno vlogo pri reshevanju chloveshkega rodu (kdo je vkljuchen ali ni vkljuchen v ta “resheni del”, je drugo vprashanje). Mesijanstvo je lahko religiozno (“od Boga izvoljeni Izrael”, “sveta Rus”, ZDA kot “Novi Kanaan”) ali posvetno. Poglavitno je pri tem verjeti, da je nekje, vsaj v duhovnem svetu, “obljubljena dezhela” – Novi Izrael, mesto Kitezh, kraljestvo pravichnosti, moj narod (ali stranka) pa ve, kako najti pot ali zgraditi to kraljestvo. Za vsa velika duhovna, socialna in politichna gibanja je v njihovi zachetni fazi znachilno mesijanstvo. To povezuje ljudi in jim daje ogromno moch, tako da nimajo usmiljenja ne do sebe ne do drugih. Preklinjati mesijanstvo mladih gibanj (recimo boljshevizma) je neumno, pripisovati zhe zrelemu gibanju mesijanski znachaj pa she bolj neumno.

Beseda o zakonu in usmiljenju – najstarodavnejsha od znanih stvaritev ruske pismenosti, sestavni del Zgodbe o minulih letih. “Besedo” je izrekel v Kijevu 25. marca 1038 duhovnik Ilarion (bodochi mitropolit Kijeva). Zahvalo Jaroslavu spremlja v njem bogoslovska primerjava dveh religij: krshchanske, ki ljudem daje usmiljenje, in judaizem, ki ljudem daje zakon. Bogoslovski spor je odrazhal dolg in vztrajen boj Rusije s kraljestvom Hazarov, kjer je bil judaizem drzhavna religija.

Tora (“knjiga zakona”) – starojudovsko ime Mojzesovega Peteroknjizhja, prvih petih knjig Stare zaveze. Za obredne namene Judi uporabljajo toro, napisano rochno na pergamentnem zvitku.

Talmud (starojudovski pomen “preuchevanje”) – zbornik traktatov, ki razlagajo religiozne, ideoloshke in pravne predstave judaizma in za judovski narod nove pogoje v razselitvi. V talmudu je izdelan zapleten sistem predpisov in prepovedi, katerih izpolnjevanje je Judom pomagalo ubraniti se asimilacije. Poleg tega so v talmudu razvite zapletene logichne metode, ki omogochajo razlagati toro tako, da brez shkode za ohranitev lastnosti bozhjega razodetja olajshuje prilagoditev zhivljenja judovskih skupnosti razlichnim socialnim in kulturnim pogojem diaspore. Toro so pisali tri stoletja (3–5. st.).

Rabin (iz starojudovskega rabbi – moj uchitelj) – sluzhitelj kulta v judaizmu in hkrati sodnik za vprashanja druzhinskega zhivljenja v judovski skupnosti. Rabini razlagajo zapletene predpise talmuda in jih prilagajajo pogojem socialnega in kulturnega okolja, v katerem judovska skupnost zhivi v tej ali oni drzhavi.

Sionizem (po gori Sion zraven Jeruzalema; v Svetem pismu Sion simbolizira dom boga Jahveja, kraljestvo bozhje na zemlji in nebu) – posploshena oznaka ideologije, politike in sistema organizacij mochnega mednarodnega politichnega judovskega gibanja, ki je nastalo ob koncu XIX. stoletja. Prvi sionistichni kongres (1897) je ustanovil Svetovno sionistichno organizacijo, ki jo danes sestavlja veliko strank, delujochih v shtevilnih drzhavah.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

OPOMBE PREVAJALCA:
 
22 – Dva vodilna ruska politika judovskega porekla sta se stepla pred TV kamerami, ker je Nemcov vrgel v obraz Zhirinovskemu, da je Jud, ta pa to sicer zanikuje (znamenit je odgovor Zhirinovskega na vprashanje, kaj je po nacionalnosti: “Mati je Rusinja, oche pa jurist”).
23 – SHAFAREVICH, Igor (1923), eden vodilnih svetovnih matematikov, ruski akademik, pripadal je in pripada nacionalni struji oporechnikov, avtor vech knjig, med drugim znamenite Rusofobije, ki je izshla zhe v zachetku 80. let in je posvechena analizi ideoloshkih struj med takratno inteligenco. She pred tem, leta 1975, je bil zaradi svojih samizdatovskih publikacij odpushchen z Moskovske drzhavne univerze Lomonosov (MGU).
24 – V izvirniku sobutylnik, tj. tisti, s katerim skupaj pijesh.
25 – JOLIE, Maurice (1829–1879), francoski publicist judovskega porekla, odvetnik, prostozidar. Predstojnik cerkve sv. Avgushtina v Parizu je trdil, da Protocols of the Elders of Zion (kot se imenujejo v angleshchini) niso plagiat, ampak nasprotno, da je Maurice Jolie naredil plagiat, ko je uporabil tajne prostozidarske dokumente. Znano je Joliejevo prijateljevanje z ustanoviteljem Svetovne izraelske zveze Kremje (fonetichno) in sodelovanje pri terorju 1870–1871 v chasu parishke komune.
26 – Smenovehovstvo - druzhbenopolitichno gibanje med rusko inteligenco (predvsem emigrantsko) v 20. letih XX. stoletja. Pojavilo se je v zvezi z novo ekonomsko politiko (NEP). Ideologi smenovehovstva so se nadejali restavracije kapitalizma, izroditve sovjetske oblasti, pozivali so inteligenco, naj se zdruzhi z novo burzhoazijo in sodeluje s sovjetsko oblastjo.
27 – Evrazijstvo - idejnopolitichna in filozofska struja v ruski emigraciji med 1920–1930. Zachetniki gibanja N. S. Trubeckoj, P. N. Savicki, G. V. Florovski itd. so leta 1921 izdali zbornik Preselitev na Vzhod (Sofija, 1921). Zgodovinsko–filozofska in geopolitichna doktrina evrazijstva se je opirala na ideje poznih slovanofilov (N. J. Danilevski, N. N. Strahov, K. N. Leontjev) in je v vsem primerjala in soochala zgodovinske usode, naloge in interese Rusije in Zahoda ter interpretirala Rusijo kot “Evrazijo”, poseben kontinent med Azijo in Evropo ter poseben tip kulture. Sodobni privrzhenci evrazijstva so L. Gumiljov, A. Dugin in mnogi drugi.
28 – dva judovska magnata
29 – televizijski kanal, do nedavnega v lasti judovskega magnata Gusinskega
30 – Istmat – (rus. istoricheski) zgodovinski materializem, predmet na vseh visokosholskih ustanovah v ZSSR.
31 – Limitchiki – delavci, ki so prishli v mesto iz notranjosti ZSSR. Imeli so chasovno omejeno prijavo bivanja, mnogi meshchani so nanje gledali vzvisheno.
32 – patriotichni chasopis
33 – Perestrojko je ljudstvo znachilno poimenovalo “katastrojka”.
34 – (slovenska obchila niso izjema)

 

____________
Odnosi med Rusi in Judi so v danashnji Rusiji zaostreni, posebej v chasu transformacije sovjetskega sistema so bili obremenjeni s tezhko hipoteko. Dialog je torej nujen, a poprej se je treba odkrito soochiti z dejstvi in z manipulacijo druzhbene zavesti. Sergej Kara-Murza analizira socialna dejstva v teh odnosih, brez dlake na jeziku. “Manipulacija druzhbene zavesti” je njegovo podrochje, saj je napisal knjigo s tem naslovom.
Prichujochi tekst utegne kdo razumeti kot podpihovanje antisemitizma. Vendar to ni; je drzen, a resnichno odkrit poskus vzpostaviti dialog med Rusi in Judi, kot pravi avtor v nalovu in v izrazheni avtorefleksiji: »Zakaj sem menil, da bom zmogel vzpostaviti vsaj impliciten dialog z Judi, lotevajoch se te teme? Zato, ker sem prishel do sklepa, po dolgem samosprashevanju, da nisem antisemit. Sicer se je ne bi lotil. Seveda, potrdila z zhigom mi ne bo dal nihche, zato bom pojasnil svoj sklep ...« (Op. ur.)
 
Prvo nadaljevanje iz Revije SRP 69/70