Revija SRP 71/72

Rajko Shushtarshich

 

GRENKOBA VLADANJA
(reforma sistema)
 

Tranzicija sistema – »prestop iz socialistichnega v liberalno-demokratichni sistem« – je nekako za nami, prishli smo na cilj, to je v Evropo, stopili smo v Atlantski pakt; cheprav je v resnici Evropa prishla k nam, z njo pa neizbezhna globalizacija. V senci tranzicije pa se nam je dogajala korenita sprememba slovenske druzhbe, namrech transformacija sistema iz socialistichnega nazaj v kapitalski red sistema, ki smo ga nekoch zhe imeli: manj razvitega, a v dostojnejshi obliki (kapitalisti so bogateli, a ne na horuk, in ni bilo vseeno, kako so obogateli). Sistem se je torej spremenil, preoblikoval, preobrazil, prestrukturiral, reformiral v temeljni vrednotni orientaciji. Drugache recheno, korenito smo oziroma so nam spremenili vrednotno utemeljitev – legitimiteto sistema. To se seveda ni dogajalo samo po sebi in ne samo v nashem sistemu, taka je nadsistemska – globalna orientacija. V to, kdo smo tu mi in kdo Oni, se v tem sestavku ne morem spushchati. V vsakdanjem zhivljenju navaden drzhavljan ali davkoplachevalec ali volivec ali potroshnik blaga ter shtevilnih sistemskih storitev in uslug te premene vrednotnega sistema she najbolj vidi kot vrsto nenehnih posameznih ali posamichnih reform. Neprestano se namrech reformirajo posamezni podsistemi: gospodarstvo, pa po malem drzhavna uprava in sodstvo, policija, vojska. O reformi slednje so nam she najmanj govorili, pa je bila to dalech najbolj korenita reforma v sistemu. Vrednote posameznikov glede vojashke obveze, vojske, vojne so se bistveno spremenile. Zdaj se za nas bojujejo drugi. Pogosto nam korenito reformirajo tudi sholstvo, znanost, socialo (v njej: zdravstvo, pokojninski pod-podsistem) itn. Nam pa se zdi, in verjetno se dosti ne motimo, kot da se za nas navadne ljudi ni nich bistvenega spremenilo, vsaj nich pretresljivega ne. Drugache seveda mislijo tisti, ki so imeli smolo, so izgubili delo, ker je propadla ravno firma, v kateri so bili zaposleni, ali pa banka, v kateri so imeli prihranke, ali pa niso zmogli plachati polozhnic, odplachevati posojil in tako naprej; celoten seznam bi bil zelo dolg. A to se zopet dogaja drugim (drugorazrednim).

Kakor koli zhe, radikalna ali korenita reforma sistema ni mogocha: (1) che ne posezhe v obstojecho socialno stratifikacijo (praviloma povecha socialno razlikovanje v druzhbi); (2) che korenito ne preuredi odnosov dominacije med podsistemi, najprej med tremi zgodovinsko dominantnimi: ekonomiko, politiko, religijo (po pravilih najdominantnejshega ter predvsem na rachun nedominantnih podsistemov: od sholstva, znanosti... do sociale, kulture). Che ni radikalnih reformnih pretresov v socialni stratifikaciji in korenite preureditve odnosov dominacije med subsistemi, se sistem normalno (evolutivno) razvija. Che stagnira na nekem podrochju, se razvija na drugem.

Zdaj nas je vlada obdarila z vrsto (paketom) reform, med njimi naj bi bila najbolj korenita davchna reforma (v njej pa enotna davchna stopnja). Che je ne bomo uspeshno “izpeljali”, bomo zacheli zaostajati v razvoju za drugimi evropskimi tranzicijskimi drzhavami ipd., pravijo predlagatelji. Slede izrachuni financhnih posledic reforme za posamezne statistichne kategorije: kdo vech dobi in kdo manj izgubi. Izrachuni so lahko natanchni, dolochitev socialnih strat pa je statistichno poljubna – priblizhna (ostaja v megli). Nekoliko preprosteje bi bilo izrachunati prerazporeditev financ v prorachunu med posameznimi ministrstvi, a postavke v prorachunu za posamezna ministrstva se ne pokrivajo z dejanskimi druzhbenimi dejavnostmi. Vendar s primerne distance ne moremo spregledati vpliva reform na (1) socialno stratifikacijo in (2) na preureditev dominacije med subsistemi. Nash financhni sistem bo torej she naprej nepregleden, izrachuni pa zavajajochi.

Vse kazhe, da je sedanja transformacija sistema solidarno dogovorjena med tremi zgodovinsko dominantnimi podsistemi: ekonomiko, politiko in religijo ali med kapitalskim, politichnim in religijskim subsistemom. Tudi Cerkev (njen glasnik Shkofovska konferenca je namrech solidarno podprla korenite reforme, ki so v spodbudo bogatim in evidentno na shkodo revnejshih slojev; mar samo zato, da bo dodala nekaj delovnih mest v sistemu, npr. za “kurate” v policiji)? Kapitalsko predominantni vrednotni sistem se razvija, che temu lahko rechemo razvoj, na rachun avtonomnih vrednot (vrednotnih utemeljitev) v vseh drugih dejavnostih sistema, skratka, orientiran je v nadaljnjo prevlado ekonomistichnih (kapitalskih) vrednot, tudi na rachun religijskih. Nash vrednotni sistem je vedno bolj vrednostni sistem. Vrednote sistema so bolj in bolj degradirane v vrednosti – dobivajo ekvivalent cene. Preprosteje recheno, za denar je mogoche kupiti vse: moch politikov, vest duhovnih vodnikov, pravichnost sodnikov, dostojanstvo kulturnikov, boljshe zdravje (mimo vrste) pri Hipokratovih zavezancih itn., da ne nashtevam vsega, kar dobro ve vsak potroshnik. She vech pa je mogoche prodati, celo najvech, kar chlovek resnichno ima, to je - samega sebe. Nenadni socialni vzponi elit in siromashenje revnih bodo presejali, suho recheno, prestrukturirali socialno strukturo od vrha do socialnega dna. Korenite reforme so torej velika premena sistema, pretresljivejsha od nje je samo she revolucija.

Z reformami za zdaj bolj ali manj soglashajo vse politichne stranke. Pravijo nam, da so korenite reforme nujne; she posebej, ker so uglashene s tistimi, ki jih izvaja EU. Kljuchni problem sedanje slovenske vlade pa je, ali se ji bo uspelo dogovoriti s “socialnimi partnerji” – preprichati sindikate oziroma sindikaliste, jih prepeljati zhejne chez vodo z obljubo, da je na drugi strani gostilna. Pa ne bo shlo, oni to zgodbo zhe dobro poznajo, saj sodi v program vseh socialnih sprememb, tudi revolucij. Vladi so preprichljivo sporochili, da ji lahko poshteno zagrenijo vladanje.

Za kaj pravzaprav gre oziroma kaj she posebej shtrli iz te silno goste ljubljanske megle? Preverimo najprej trditev ali napoved, ki sem jo zapisal leta 1993. (v sestavku: Rajko Shushtarshich, O stavki, Revija SRP 1/2, letnik I, oktober 1993):

»V ozadju te nejasnosti je morda najvechji problem sistema, ki se komaj kdaj omenja, kot da bi ne hoteli vedeti zanj, da ga chaka drama restratifikacije. Tega dramatichnega izraza ne uporabim sluchajno, ker za suho besedo restratifikacija, ki pomeni nich manj kot: ponovno aktualizirati vrednotni sistem socialne stratifikacije (slojevitosti druzhbe) in jo dejansko uveljaviti. Doslej smo bili namrech sistem (druzhba) z latentno socialno stratifikacijo, tako, v kateri so “vse zhivali enake, le da so nekatere bolj enake od drugih”. Vrednote, ki so razslojevale ljudi v socializmu, so bile zabrisovane, prikrivane, stratifikacije pa uradno ni bilo. In zato bo drama restratifikacije toliko hujsha, dogajale se bodo chloveshke stiske, ne slojem, stratam, ampak konkretnim ljudem, individuumom. Nenadni socialni vzponi (npr. nove elite lastnikov) in padci na drugi strani (bednih in nezaposlenih) bodo pretresli ali (zopet suho recheno) prestrukturirali socialno strukturo od vrha do tal.«

Tako je bilo zhe pred osmimi leti, tako je zdaj, le malo huje ali bolj izostreno. In tako je bilo zhe v Zhivalski farmi, preden se je farma (v Orwellovi pravljici) preimenovala v Grashchinsko farmo. V nashi pravljici se popravljeni apel “Napoleona II.” glasi takole: “Vse zhivali so socialno enake, le nekatere so she bolj enake od drugih”. Tudi Boksachev (konj garach na farmi) apel “She bolj bom delal!”je postal she bolj aktualen. Gre torej le za: she in she, in za: bolj in bolj. Pohlep in grabezh sta neustavljiva. Bogatenje – revshchina in socialni prestizh – prezir, sta para relacijskih vrednot. Antipoda relacijskih vrednot sta nerazdruzhna. Eno gre z drugim, enega ni brez drugega. Praviloma je namrech tako: ko zachno pujsi (pisarji v Zhivalski farmi) trositi parole, da smo egalitarna dezhela, takrat se drastichno povechajo socialne razlike v sistemu. Toliko glede drame socialne she-stratifikacije ali she bolj-razlikovanja, ki nas she chaka.

Danes je zgodba le nekoliko zasukana po meri trenutno najmochnejshe stranke v sistemu, ki je na poti do oblasti skoraj neopazno spremenila pomen prvega S v kratici (SDS) svojega imena – ni vech »socialna« (zdaj je »slovenska«). Kaj ni to dovolj zgovorno?

Glede kljuchnega dejstva iz nashe sindikalne zgodovine: »Sindikati so bili v prejshnjem sistemu institucija mochi, ne pa protimochi«, bi dejal le to, da so zdaj sindikati v sistemu institucija protimochi, razen sindikatov, ki so preblizu zgoraj omenjeni mochi. Vladi bodo poshteno zagrenili vladanje. Ekonomistom, snovalcem reforme ki sijajno obvladajo kvantitativne ekonometrichne izrachune, bolj malo posluha pa imajo za take postavke, kot je kvaliteta zhivljenja pa bodo dali poduk. Obojim upravicheno, ker za ljudi ni toliko pomembno, koliko smo razviti oziroma nerazviti, kateri sistemi nas bodo dohiteli, prehiteli v nizu statistichnih kazalcev, ampak bolj to, kako se razvija celotni sistem. Chlovek ni zgolj homo oeconomicus!

 
 
___________
Op. avt.: Prichujochi prispevek je na rachun aktualnosti nekoliko poenostavljen. Kogar pa restratifikacija in premene v vrednotah sistema zanimajo podrobneje, lahko pogleda v dve elektronski knjigi:
Matjazh Hanzhek – Rajko Shushtarshich, Vrednote socialne stratifikacije, edicija Pogum Revije SRP, 1999/1);
Rajko Shushtarshich, Traktat o Svobodi ali vrednote sistema, edicija Pogum Revije SRP 2001/1).