Pier Paolo Pasolini
BALADE
MARILYN
Od davnega in prihodnjega sveta
je ostala samo lepota, in ti,
ubogamlajshasestrica,
tista, ki teka za starejshimi brati;
in se z njimi joka in smeje, da bi jih posnemala,
in nosi njihove ovratne rute
ter se skrivaj dotika njihovih knjig in nozhichev,
ti, najmlajsha sestrica,
si tisto lepoto ponizhno nosila
in tvoja dusha potomke malih ljudi
se je ni nikoli zavedela,
saj drugache sploh ne bi shlo za lepoto.
Izginila je kot zlati prah.
Svet te je nanjo opozoril.
Potem je tvoja lepota njemu pripadala.
Od davnega neumnega sveta
in od surovega prihodnjega
je ostala le lepota, ki je ni bilo nich sram
namigovati na drobne najstnishke prsi
in na mali trebuh, ki se ni branil golote.
In zato je shlo za enako lepoto,
kot jo imajo mile drugopolte berachice,
ciganke in hchere trgovcev,
zmagovalke na tekmovanjih v Miamiju ali v Rimu.
Izginila je kot zlata golobica.
Svet te je nanjo navadil,
in potlej tvoja lepota ni bila vech lepota.
Ti pa si she naprej ostala deklica,
neumna kot davnina, brezobzirna kot prihodnost.
In med tabo in tvojo lepoto, ki jo je imela v lasti oblast, se je
postavila vsa neumnost in surovost sedanjosti.
Nosila si jo she vedno s sabo kot smehljaj med solzami,
nesramezhljiva zaradi pasivnosti, nesramna zaradi ubogljivosti.
Izginila je kot belo-zlata sonca.
Tvoja lepota, ki je prezhivela pradavnino,
zahtevana od prihodnjega sveta, prisvajana
od sedanjega, je tako postala zlo.
Starejshi bratje se zdaj konchno le obrnejo nazaj
in za trenutek prenehajo s svojimi prekletimi igrami,
prilezejo iz svoje neizprosne raztresenosti
in se vprashajo: »Ali je mogoche, da nam je Marilyn,
mala Marilyn, pokazala pot?«
Zdaj si ti prva, ti, najmlajsha sestra,
tista, ki nich ne shteje, revica, s svojim smehljajem,
ti si prva prestopila vrata sveta,
kateremu je le smrt usojena.
(To pesem, posvecheno Marilyn Monroe, so leta 1988 nashli (in tudi objavili na kulturni strani milanskega dnevnika Corriere della Sera) v pesnikovi zapushchini ob podelitvah Nagrad Pasolini (Premio Pasolini) v Benetkah. Pasolini jo je napisal kmalu po smrti amerishke igralke, to je nekje po 5. avgustu 1962. – Op. prev.)
VRNITEV DOMOV
Nico se je zbudil in gre kosit travo
v strugo zore, za gosi.
Zame je kot nagrada to tuje sonce, ki ga prepoznam.
Po toliko letih,
ki sem jih tu prezhivel,
mi ostaja le
to kreketanje domache kokoshi.
In v sonchni megli
ne vem, ali sem v svojem starem
gnezdu, ki gre mimo, obtezhen s chasom, ki ne mine,
ali v zhalostnem izgnanstvu.
Moja vas je zbledele barve.
ODA ROZHI, CASARSA
Samotna rozha, zunaj kroga
nashih hish, kjer se na prostem
prepirajo druzhine.
Na kamnju dni gorish,
ponizhno, vsenaokrog vidimo
polje in nebo, nebo in morje.
Samotna poljska rozha,
ne vecher, ki se cedi od luchi.
Ne od rose mokri pastirji.
Blagi ogenj zhivih mej.
Ne kaluzhnica, borovnica, mochvirska vijolica,
ali perunika, ali encijan, ne gozdni koren,
ne samoperka ali mochvirska mirta.
Ti si Pieruti, Zuan in
Bepi visok na palicah kosti,
suh za krmilom voza,
PASHNISHKA ROZHA.
Ti postanesh seno. Gôri, zgôri.
Sonce moje vasi, divja rozhica.
Nad teboj bezhijo leta
in tudi jaz
grem mimo, s senco akacij,
s krozhenjem sonca, tega dne.
MESO IN NEBO 1943-1949
O strashna materinska
ljubezen, zaradi zlata
teles, prezhetih
s skrivnostjo narochij.
In dragi odnosi, ki se ne
zavedajo nesramezhljivega
vonja, ki se smeje
v nedolzhnih udih.
Tezhko bleshchanje
las... kruta
brezvoljnost pogledov...
varljive pozornosti...
Izchrpan od milega
joka, se vrnem domov
s telesom, razvnetim
od bleshchechih nasmeshkov.
In ponorim sredi
delovne nochi
po tisocherih drugih nocheh
te nechiste in zhareche strasti.
SPOMINI 1943-1949
Vracham se k davnim
dnevom najine
ljubezni, k plimi
neme hvalezhnosti
in brezupnih poljubov.
Vse moje otroshtvo
je na tvojih kolenih,
v strahu, da te zgubi,
in neznansko
srechno, da te ima.
Prehodil sem pot,
ki je ti nisi prehodila,
moj Shkrjanchek, mati
in deklica. Pogum
milega osumljenca,
obsedenega in neprevidnega,
in slepa ljubezen... Bil sem
nekdo drug, ob vrnitvi
s krinko najine
sladkosti na obrazu.
Lepota z globokimi
sencami na chistem
chelu in v mladem
valovanju las –
z drobnimi kostmi
brade in lichnic,
trda v nezhni
krivulji oblichja –
deshka ali tatinska
lepota – prozorna
in kalna – polna
stare nedolzhnosti,
z leti otrdele, a
morda she vedno krotke...
Ah, zoprna krotkost,
na tebi pa ocharljiva,
ker si bila zares lepa.
Spominjam se bolonjskih
popoldnevov: prepevala si
ob delu, v hishi, ki je je
bil en sam odmev.
Potem si utihnila, in odfrlela
v drugo sobo (ah, tvoj
temni deklishki korak...)
in nato zachela spet peti.
In popoldne je bilo
tishina in zamaknjenost:
dalo je zhe slutiti, najbrzh,
da bo vse tisto nekaj shtelo
v strashni igri usode.
Ti vesh, kako sem bil chist...
kako sem imel rad
zame prelepo zhivljenje,
kako sem bil odlochen,
da branim in ljubim...
a vesh tudi, kako rad
sem se predajal avreoli
naivnih privrzhenosti,
nenaprosheni in plemeniti
strasti... Le tega ne vesh,
da sem klonil in propadel,
kar je podlost, zhargon,
neposhtena beseda.
V zgodbi najine
ljubezni je senca,
enkraten odnos,
prevelika nedorechena
domachnost ostane
zgolj beseda, ki gnije...
Izgubljena chistost:
to je novost,
strashna danost,
in stara druzhina
she vedno morda drhti
zaradi padske zgodbe,
zaradi svoje zhalostne
in junashke mladosti...
Svet je v senci
tvojega toplega smeha
matere in deklice.
Ah, nich ne vem in vse vem
o tvoji bujnosti,
tvoje obleke, dehteche
po nechistih in sramezhljivih modah,
tvoje belo grlo,
kot pri junakinjah
tvoje dobe... Ti, sama,
si dajala samoto
chloveku, ki v tvoji senci,
je chutil do sveta
preveliko ljubezen.
Zaljubljam se v telesa,
ki imajo moje sinovsko
meso – z narochjem,
ki gori od sramezhljivosti –
skrivnostna telesa,
devishka in krepostna,
iz chiste lepote, zaprta
v igro, ki ne pozna
smehljajev in miline
(zraka, ki jih razsvetljuje
s svojimi chudovitimi
lasmi, na nechistih travnikih
svoje nedolzhnosti),
ugasla telesa z drhtenjem
mesa, neusmiljen prikaz
srchne vznemirjenosti,
mech, zarit
v razsuto vrtnico
grla, ki krvavi,
telesa sinov
s srechnimi hlachami,
z materino rjavo ali svetlo
rumeno barvo v korakih,
in s preveliko ljubeznijo
za svet v srcu.
BALADA O MATERAH 1961-1964
Sprashujem se, kakshne matere ste imeli.
Ko bi vas videle zdaj pri delu
v svetu, ki ga ne poznajo,
ujete v nikoli sklenjen krog
izkushenj, tako drugachnih od njihovih,
kakshen pogled bi imele v ocheh?
Ko bi bile tam, medtem ko vi pishete
svoj chlanek, konformistichno in barochno,
ali ga odstopite urednikom, ki so zmozhni
vsakega kompromisa, bi sploh dojele, kdo ste?
Bedne matere, s prastarim strahom
na licu, ki kot nekakshna bolezen
jim spachi poteze v bledico, ki jih
zamegljuje in odzhene iz srca,
zapre jih v moralno zavrnitev.
Bedne matere, ubozhice, vse zaskrbljene,
da njih sinovi le spoznajo strahopetnost
in zaprosijo za sluzhbo, da so praktichni,
in ne zhalijo privilegiranih dush, pa da
se zavarujejo pred vsakim usmiljenjem.
Povprechne matere, ki so se z deklishko
ponizhnostjo nauchile o nas en sam
samcat goli pomen, z dushami, v katerih
je svet pogubljen in ne sme prizadejati
ne gorja in ne dajati sreche.
Povprechne matere, ki niso imele do vas
nikoli ene same besede ljubezni,
che odvzamemo tisto nemo ozkosrchno in
zhivalsko ljubezen, s katero so vas vzrejale,
chisto nemochne pred resnichnim klicem srca.
Hlapchevske matere, zhe stoletja vajene,
da brez ljubezni sklanjate glavo,
in sporochate svojemu zarodku
davno sramotno skrivnost,
naj se zadovolji z ostanki slavja.
Suzhenjske matere, ki so vas nauchili,
kako je hlapec lahko srechen,
ko mrzi tiste, ki so kot on privezani,
in kako je lahko, ko izdaja, blazhen,
in varen, ko pochenja to, o chemer ne govori.
Krvolochne matere, ki skrbno varujete
tisto malo, kar meshchani premorejo,
normalnost in placho,
skoraj z ihto chloveka, ki se mashchuje
ali nanj pritiskajo absurdni oblegovalci.
Krute matere, ki so vam rekli:
Prezhivite! Nase mislite!
Ne chutite nikoli usmiljenja ali sposhtovanja,
za nikogar, v prsih ljubosumno varujte
svojo jastrebjo identiteto!
Glejte, strahopetci, povprechnezhi, hlapci,
krvolochnezhi, svoje bedne matere!
Ki jih ni sram, da vas vidijo
– v vashi mrzhnji – naravnost velichastne,
che ni to solzna dolina,
le tako vam ta svet pripada:
pobrateni v nasprotnih strasteh,
ali sovrazhne domovine, zaradi skrajnega zavrachanja,
da bi bili drugachni: kot odgovor
na divjo bolechino, da smo ljudje.
MILA PROSHNJA MOJI MATERI 1961-1964
Tezhko je povedati s sinovskimi besedami
to, chemur sem po srcu komaj kaj podoben.
Ti si na svetu edina, ki o mojem srcu ve,
kar bilo je vedno, pred vsako drugo ljubeznijo.
Zato ti moram rechi, kar je grozno zvedeti,
da se v tvoji milini rojeva moja bridkost .
Ti si nenadomestljiva. Zato je obsojeno
na samoto zhivljenje, ki si mi ga dala.
In nochem biti sam. Neskonchno lachen
sem ljubezni, ljubezni teles brez dushe.
Saj dusha je v tebi, si ti, vendar ti si moja
mati in tvoja ljubezen je moje suzhenjstvo:
prezhivel sem otroshtvo kot suzhenj tega visokega,
neozdravljivega obchutja, z neznansko vnemo.
Bil je edini nachin, da sem chutil zhivljenje,
edina barva, edina oblika: zdaj je tega konec.
Midva pach zhiviva dalje: in gre za zmedo
prerojenega zhivljenja onkraj pameti.
Rotim te, ah, rotim te, ne zheli si umreti.
Tu sem, sam, s tabo, v prihodnjem aprilu...
STRAH PRED MENOJ? 1971
Oh, strashna bojazen;
izbruh radosti
ob tiste shipe, za katerimi je tema.
A tako veselje, ki te spravi h glasu in petju,
je nekakshna vrnitev iz smrti: in kdo naj se temu smeje -
Zadaj, pod pochrnelim okvirjem neba
ponovna onstranska prikazen!
Ne shalim se: saj ti imash izkushnje
o kraju, ki ga sam nisem nikoli raziskoval: o NEKAKSHNI
PRAZNINI V KOZMOSU.
Res je, da je moja zemlja majhna,
a sem vedno snoval zgodbe o neraziskanih krajih.
Z neko radostjo, kot da ne bi bilo res.
Vendar ti si tu, s svojim glasom.
Mesec spet vzhaja,
vode zhuborijo;
svet ne ve, da se je prerodil, in novi dan
ugasha ob visokih napushchih in chrnem nebu.
Kdo biva v tisti PRAZNINI V KOZMOSU,
ki jo nosish v svojih zheljah in jo poznash?
Je mar oche, da, prav on!
Ti mislish, da svojega ocheta poznam? Oh, kako se motish;
kako naivno si gotova tega, kar sploh ni gotovo;
utemeljujesh ves svoj govor, ki je tu povzet, s petjem,
na tej domnevi, ki je zate ponizhna,
in niti ne vesh, kako je ohola,
saj nosi v sebi znamenja umrljive volje vechine –
Moje vedro oko, ki se ni nikoli spustilo v kraljestvo mrtvih,
blodna peklenska senca
ga prikriva.
In ti nasedesh prevari.
Ti o vsej resnichnosti poznash le Odraslega Chloveka.
Oziroma to, kar morash poznati,
njo, Odraslo Zhensko, pa naj biva v peklu
ali v Senci, ki je pred zhivljenjem,
in od tam izvajash tudi vse njene charobne in pogubne uroke,
sovrazhi jo, sovrazhi jo, sovrazhi jo;
ko pa prepevash in te nihche ne slishi, se samoumevno le
nasmehnesh, ker si med tem in za zdaj zmagoslavna,
ubranega glasu, kot mlada in pozheljiva hchi,
ki pa je izkusila in dozhivela sladkost.
Nad Pariz za tvojimi rameni se spushcha nizko nebo
s spletom chrnih vej, ki so zhe klasichne;
taka je pach zgodba –
Ti se smehljash ochetu –
tisti osebi, o kateri nimam jaz nobene informacije,
s katerim sem zhivel in sem ga obiskoval v sanjah, ki se jih ochitno ne spominjam;
chudno, in od tiste avtoritarne poshasti
izvira tudi sladkost,
che ne zaradi drugega, vsaj kot resignacija in kratkotrajna zmaga;
prekleto, kako sem ga ignoriral! Zanj se sploh nisem menil in
niti nisem vedel, kaj naj z njim pochnem.
Ti se razdajash, trosish darila, chutish potrebo, da dajesh,
a tvoj dar ti je dal On, kot vse;
in je Nich darilo od Nikogar;
jaz hlinim, da prejemam,
zahvaljujem se ti, iskreno hvalezhen;
vendar medli in dvoumni nasmeh
ni sramezhljivost;
je silna tesnoba,
strashnejsha, zdalech strashnejsha od dejstva,
da imam deljeno telo, v kraljestvih bivanja –
che pri tem ne gre za krivdo,
che gre zgolj za nezgodo: toda na mestu Drugega
gre zame za nekakshno praznino v kozmosu.
NEKAKSHNA PRAZNINA V KOZMOSU.
In od tam ti prepevash
(Ta pesem sodi v malo ljubezensko pesmarico, posvecheno svetovno znani grshki sopranistki Mariji Callas. V zameno za njeno ljubezensko vznesenost ji pesnik v odgovoru ponuja bratsko ljubezen. – Op. prev.)
O AVTORJU
Pier Paolo Pasolini, italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec, je bil rojen v Bologni leta 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je pogosto selil z druzhino. Knjizhevnost je doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih in zbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel navdushevati za Gramscija in marksizem. Leta 1975 je bil umorjen v Rimu (Fiumicino). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, ochitno pa je shlo za politichni umor.
Kazhe omeniti vsaj pesnishke zbirke: La meglio gioventù (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventù ; sledijo: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L’usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), La religione del mio tempo (Vera mojega chasa), 1961; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice) in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971. Izdal je vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich