Revija SRP 71/72

Pier Paolo Pasolini

 

BALADE

 

 

MARILYN

 

Od davnega in prihodnjega sveta

je ostala samo lepota, in ti,

ubogamlajshasestrica,

tista, ki teka za starejshimi brati;

in se z njimi joka in smeje, da bi jih posnemala,

in nosi njihove ovratne rute

ter se skrivaj dotika njihovih knjig in nozhichev,

 

ti, najmlajsha sestrica,

si tisto lepoto ponizhno nosila

in tvoja dusha potomke malih ljudi

se je ni nikoli zavedela,

saj drugache sploh ne bi shlo za lepoto.

Izginila je kot zlati prah.

Svet te je nanjo opozoril.

Potem je tvoja lepota njemu pripadala.

 

Od davnega neumnega sveta

in od surovega prihodnjega

je ostala le lepota, ki je ni bilo nich sram

namigovati na drobne najstnishke prsi

in na mali trebuh, ki se ni branil golote.

In zato je shlo za enako lepoto,

kot jo imajo mile drugopolte berachice,

ciganke in hchere trgovcev,

zmagovalke na tekmovanjih v Miamiju ali v Rimu.

Izginila je kot zlata golobica.

 

Svet te je nanjo navadil,

in potlej tvoja lepota ni bila vech lepota.

 

Ti pa si she naprej ostala deklica,

neumna kot davnina, brezobzirna kot prihodnost.

In med tabo in tvojo lepoto, ki jo je imela v lasti oblast, se je

postavila vsa neumnost in surovost sedanjosti.

Nosila si jo she vedno s sabo kot smehljaj med solzami,

nesramezhljiva zaradi pasivnosti, nesramna zaradi ubogljivosti.

Izginila je kot belo-zlata sonca.

 

Tvoja lepota, ki je prezhivela pradavnino,

zahtevana od prihodnjega sveta, prisvajana

od sedanjega, je tako postala zlo.

Starejshi bratje se zdaj konchno le obrnejo nazaj

in za trenutek prenehajo s svojimi prekletimi igrami,

prilezejo iz svoje neizprosne raztresenosti

in se vprashajo: »Ali je mogoche, da nam je Marilyn,

mala Marilyn, pokazala pot?«

Zdaj si ti prva, ti, najmlajsha sestra,

tista, ki nich ne shteje, revica, s svojim smehljajem,

ti si prva prestopila vrata sveta,

kateremu je le smrt usojena.

 

 

(To pesem, posvecheno Marilyn Monroe, so leta 1988 nashli (in tudi objavili na kulturni strani milanskega dnevnika Corriere della Sera) v pesnikovi zapushchini ob podelitvah Nagrad Pasolini (Premio Pasolini) v Benetkah. Pasolini jo je napisal kmalu po smrti amerishke igralke, to je nekje po 5. avgustu 1962. – Op. prev.)

 

 

 

 

VRNITEV DOMOV

 

Nico se je zbudil in gre kosit travo

v strugo zore, za gosi.

Zame je kot nagrada to tuje sonce, ki ga prepoznam.

Po toliko letih,

ki sem jih tu prezhivel,

mi ostaja le

to kreketanje domache kokoshi.

In v sonchni megli

ne vem, ali sem v svojem starem

gnezdu, ki gre mimo, obtezhen s chasom, ki ne mine,

ali v zhalostnem izgnanstvu.

 

Moja vas je zbledele barve.

 

 

 

 

ODA ROZHI, CASARSA

 

Samotna rozha, zunaj kroga

nashih hish, kjer se na prostem

prepirajo druzhine.

 

Na kamnju dni gorish,

ponizhno, vsenaokrog vidimo

polje in nebo, nebo in morje.

 

Samotna poljska rozha,

ne vecher, ki se cedi od luchi.

Ne od rose mokri pastirji.

Blagi ogenj zhivih mej.

 

Ne kaluzhnica, borovnica, mochvirska vijolica,

ali perunika, ali encijan, ne gozdni koren,

ne samoperka ali mochvirska mirta.

 

Ti si Pieruti, Zuan in

Bepi visok na palicah kosti,

suh za krmilom voza,

PASHNISHKA ROZHA.

 

Ti postanesh seno. Gôri, zgôri.

Sonce moje vasi, divja rozhica.

 

Nad teboj bezhijo leta

in tudi jaz

grem mimo, s senco akacij,

s krozhenjem sonca, tega dne.

 

 

 

 

MESO IN NEBO 1943-1949

 

O strashna materinska

ljubezen, zaradi zlata

teles, prezhetih

s skrivnostjo narochij.

In dragi odnosi, ki se ne

zavedajo nesramezhljivega

vonja, ki se smeje

v nedolzhnih udih.

 

Tezhko bleshchanje

las... kruta

brezvoljnost pogledov...

varljive pozornosti...

 

Izchrpan od milega

joka, se vrnem domov

s telesom, razvnetim

od bleshchechih nasmeshkov.

 

In ponorim sredi

delovne nochi

po tisocherih drugih nocheh

te nechiste in zhareche strasti.

 

 

 

 

SPOMINI 1943-1949

 

Vracham se k davnim

dnevom najine

ljubezni, k plimi

neme hvalezhnosti

in brezupnih poljubov.

Vse moje otroshtvo

je na tvojih kolenih,

v strahu, da te zgubi,

in neznansko

srechno, da te ima.

 

Prehodil sem pot,

ki je ti nisi prehodila,

moj Shkrjanchek, mati

in deklica. Pogum

milega osumljenca,

obsedenega in neprevidnega,

in slepa ljubezen... Bil sem

nekdo drug, ob vrnitvi

s krinko najine

sladkosti na obrazu.

 

Lepota z globokimi

sencami na chistem

chelu in v mladem

valovanju las –

z drobnimi kostmi

brade in lichnic,

trda v nezhni

krivulji oblichja –

deshka ali tatinska

lepota – prozorna

in kalna – polna

stare nedolzhnosti,

z leti otrdele, a

morda she vedno krotke...

Ah, zoprna krotkost,

na tebi pa ocharljiva,

ker si bila zares lepa.

 

Spominjam se bolonjskih

popoldnevov: prepevala si

ob delu, v hishi, ki je je

bil en sam odmev.

Potem si utihnila, in odfrlela

v drugo sobo (ah, tvoj

temni deklishki korak...)

in nato zachela spet peti.

In popoldne je bilo

tishina in zamaknjenost:

dalo je zhe slutiti, najbrzh,

da bo vse tisto nekaj shtelo

v strashni igri usode.

 

Ti vesh, kako sem bil chist...

kako sem imel rad

zame prelepo zhivljenje,

kako sem bil odlochen,

da branim in ljubim...

a vesh tudi, kako rad

sem se predajal avreoli

naivnih privrzhenosti,

nenaprosheni in plemeniti

strasti... Le tega ne vesh,

da sem klonil in propadel,

kar je podlost, zhargon,

neposhtena beseda.

 

V zgodbi najine

ljubezni je senca,

enkraten odnos,

prevelika nedorechena

domachnost ostane

zgolj beseda, ki gnije...

Izgubljena chistost:

to je novost,

strashna danost,

in stara druzhina

she vedno morda drhti

zaradi padske zgodbe,

zaradi svoje zhalostne

in junashke mladosti...

 

Svet je v senci

tvojega toplega smeha

matere in deklice.

Ah, nich ne vem in vse vem

o tvoji bujnosti,

tvoje obleke, dehteche

po nechistih in sramezhljivih modah,

tvoje belo grlo,

kot pri junakinjah

tvoje dobe... Ti, sama,

si dajala samoto

chloveku, ki v tvoji senci,

je chutil do sveta

preveliko ljubezen.

 

Zaljubljam se v telesa,

ki imajo moje sinovsko

meso – z narochjem,

ki gori od sramezhljivosti –

skrivnostna telesa,

devishka in krepostna,

iz chiste lepote, zaprta

v igro, ki ne pozna

smehljajev in miline

(zraka, ki jih razsvetljuje

s svojimi chudovitimi

lasmi, na nechistih travnikih

svoje nedolzhnosti),

ugasla telesa z drhtenjem

mesa, neusmiljen prikaz

srchne vznemirjenosti,

mech, zarit

v razsuto vrtnico

grla, ki krvavi,

telesa sinov

s srechnimi hlachami,

z materino rjavo ali svetlo

rumeno barvo v korakih,

in s preveliko ljubeznijo

za svet v srcu.

 

 

 

 

BALADA O MATERAH 1961-1964

 

Sprashujem se, kakshne matere ste imeli.

Ko bi vas videle zdaj pri delu

v svetu, ki ga ne poznajo,

ujete v nikoli sklenjen krog

izkushenj, tako drugachnih od njihovih,

kakshen pogled bi imele v ocheh?

Ko bi bile tam, medtem ko vi pishete

svoj chlanek, konformistichno in barochno,

ali ga odstopite urednikom, ki so zmozhni

vsakega kompromisa, bi sploh dojele, kdo ste?

Bedne matere, s prastarim strahom

na licu, ki kot nekakshna bolezen

jim spachi poteze v bledico, ki jih

zamegljuje in odzhene iz srca,

zapre jih v moralno zavrnitev.

 

Bedne matere, ubozhice, vse zaskrbljene,

da njih sinovi le spoznajo strahopetnost

in zaprosijo za sluzhbo, da so praktichni,

in ne zhalijo privilegiranih dush, pa da

se zavarujejo pred vsakim usmiljenjem.

Povprechne matere, ki so se z deklishko

ponizhnostjo nauchile o nas en sam

samcat goli pomen, z dushami, v katerih

je svet pogubljen in ne sme prizadejati

ne gorja in ne dajati sreche.

Povprechne matere, ki niso imele do vas

nikoli ene same besede ljubezni,

che odvzamemo tisto nemo ozkosrchno in

zhivalsko ljubezen, s katero so vas vzrejale,

chisto nemochne pred resnichnim klicem srca.

 

Hlapchevske matere, zhe stoletja vajene,

da brez ljubezni sklanjate glavo,

in sporochate svojemu zarodku

davno sramotno skrivnost,

naj se zadovolji z ostanki slavja.

Suzhenjske matere, ki so vas nauchili,

kako je hlapec lahko srechen,

ko mrzi tiste, ki so kot on privezani,

in kako je lahko, ko izdaja, blazhen,

in varen, ko pochenja to, o chemer ne govori.

 

Krvolochne matere, ki skrbno varujete

tisto malo, kar meshchani premorejo,

normalnost in placho,

skoraj z ihto chloveka, ki se mashchuje

ali nanj pritiskajo absurdni oblegovalci.

Krute matere, ki so vam rekli:

Prezhivite! Nase mislite!

Ne chutite nikoli usmiljenja ali sposhtovanja,

za nikogar, v prsih ljubosumno varujte

svojo jastrebjo identiteto!

 

Glejte, strahopetci, povprechnezhi, hlapci,

krvolochnezhi, svoje bedne matere!

Ki jih ni sram, da vas vidijo

– v vashi mrzhnji – naravnost velichastne,

che ni to solzna dolina,

le tako vam ta svet pripada:

pobrateni v nasprotnih strasteh,

ali sovrazhne domovine, zaradi skrajnega zavrachanja,

da bi bili drugachni: kot odgovor

na divjo bolechino, da smo ljudje.

 

 

 

 

MILA PROSHNJA MOJI MATERI 1961-1964

 

Tezhko je povedati s sinovskimi besedami

to, chemur sem po srcu komaj kaj podoben.

 

Ti si na svetu edina, ki o mojem srcu ve,

kar bilo je vedno, pred vsako drugo ljubeznijo.

 

Zato ti moram rechi, kar je grozno zvedeti,

da se v tvoji milini rojeva moja bridkost .

 

Ti si nenadomestljiva. Zato je obsojeno

na samoto zhivljenje, ki si mi ga dala.

 

In nochem biti sam. Neskonchno lachen

sem ljubezni, ljubezni teles brez dushe.

 

Saj dusha je v tebi, si ti, vendar ti si moja

mati in tvoja ljubezen je moje suzhenjstvo:

 

prezhivel sem otroshtvo kot suzhenj tega visokega,

neozdravljivega obchutja, z neznansko vnemo.

 

Bil je edini nachin, da sem chutil zhivljenje,

edina barva, edina oblika: zdaj je tega konec.

 

Midva pach zhiviva dalje: in gre za zmedo

prerojenega zhivljenja onkraj pameti.

 

Rotim te, ah, rotim te, ne zheli si umreti.

Tu sem, sam, s tabo, v prihodnjem aprilu...

 

 

 

 

STRAH PRED MENOJ? 1971

 

Oh, strashna bojazen;

izbruh radosti

ob tiste shipe, za katerimi je tema.

A tako veselje, ki te spravi h glasu in petju,

je nekakshna vrnitev iz smrti: in kdo naj se temu smeje -

Zadaj, pod pochrnelim okvirjem neba

ponovna onstranska prikazen!

Ne shalim se: saj ti imash izkushnje

o kraju, ki ga sam nisem nikoli raziskoval: o NEKAKSHNI

PRAZNINI V KOZMOSU.

Res je, da je moja zemlja majhna,

a sem vedno snoval zgodbe o neraziskanih krajih.

Z neko radostjo, kot da ne bi bilo res.

Vendar ti si tu, s svojim glasom.

Mesec spet vzhaja,

vode zhuborijo;

svet ne ve, da se je prerodil, in novi dan

ugasha ob visokih napushchih in chrnem nebu.

 

Kdo biva v tisti PRAZNINI V KOZMOSU,

ki jo nosish v svojih zheljah in jo poznash?

Je mar oche, da, prav on!

Ti mislish, da svojega ocheta poznam? Oh, kako se motish;

kako naivno si gotova tega, kar sploh ni gotovo;

utemeljujesh ves svoj govor, ki je tu povzet, s petjem,

na tej domnevi, ki je zate ponizhna,

in niti ne vesh, kako je ohola,

saj nosi v sebi znamenja umrljive volje vechine –

 

Moje vedro oko, ki se ni nikoli spustilo v kraljestvo mrtvih,

blodna peklenska senca

ga prikriva.

In ti nasedesh prevari.

Ti o vsej resnichnosti poznash le Odraslega Chloveka.

Oziroma to, kar morash poznati,

njo, Odraslo Zhensko, pa naj biva v peklu

ali v Senci, ki je pred zhivljenjem,

in od tam izvajash tudi vse njene charobne in pogubne uroke,

sovrazhi jo, sovrazhi jo, sovrazhi jo;

ko pa prepevash in te nihche ne slishi, se samoumevno le

nasmehnesh, ker si med tem in za zdaj zmagoslavna,

ubranega glasu, kot mlada in pozheljiva hchi,

ki pa je izkusila in dozhivela sladkost.

 

Nad Pariz za tvojimi rameni se spushcha nizko nebo

s spletom chrnih vej, ki so zhe klasichne;

taka je pach zgodba –

Ti se smehljash ochetu –

tisti osebi, o kateri nimam jaz nobene informacije,

s katerim sem zhivel in sem ga obiskoval v sanjah, ki se jih ochitno ne spominjam;

chudno, in od tiste avtoritarne poshasti

izvira tudi sladkost,

che ne zaradi drugega, vsaj kot resignacija in kratkotrajna zmaga;

prekleto, kako sem ga ignoriral! Zanj se sploh nisem menil in

niti nisem vedel, kaj naj z njim pochnem.

 

Ti se razdajash, trosish darila, chutish potrebo, da dajesh,

a tvoj dar ti je dal On, kot vse;

in je Nich darilo od Nikogar;

jaz hlinim, da prejemam,

zahvaljujem se ti, iskreno hvalezhen;

vendar medli in dvoumni nasmeh

ni sramezhljivost;

je silna tesnoba,

strashnejsha, zdalech strashnejsha od dejstva,

da imam deljeno telo, v kraljestvih bivanja –

che pri tem ne gre za krivdo,

che gre zgolj za nezgodo: toda na mestu Drugega

gre zame za nekakshno praznino v kozmosu.

NEKAKSHNA PRAZNINA V KOZMOSU.

In od tam ti prepevash

 

 

(Ta pesem sodi v malo ljubezensko pesmarico, posvecheno svetovno znani grshki sopranistki Mariji Callas. V zameno za njeno ljubezensko vznesenost ji pesnik v odgovoru ponuja bratsko ljubezen. – Op. prev.)

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Pier Paolo Pasolini, italijanski pesnik, pripovednik, kritik, esejist in filmski ustvarjalec, je bil rojen v Bologni leta 1922. Mladost je prezhivel v vech italijanskih mestih (v Parmi, Coneglianu, Cremoni, Sacileju, Bologni, nekaj chasa tudi v Idriji), ker je bil njegov oche pehotni porochnik in se je pogosto selil z druzhino. Knjizhevnost je doshtudiral v Bologni. Med vojno in she potem je zhivel v materinem rojstnem kraju Casarsa v Furlaniji, kjer je izdal prve pesmi v razlichnih furlanskih narechjih in zbudil veliko zanimanje. Leta 1949 pa so ga malo manj kot izgnali iz vasi zaradi homoseksualnosti in pohujshevanja mladoletnikov. Preselil se je v Rim, kjer je nekaj chasa uchil v privatni sholi, potem pa se je popolnoma posvetil literaturi in kinematografiji. Bil je soustanovitelj znane povojne literarne revije Officina (Delavnica) in se prav v krogu te knjizhevne skupine zachel navdushevati za Gramscija in marksizem. Leta 1975 je bil umorjen v Rimu (Fiumicino). Vzrok njegove nasilne smrti she dandanes ni popolnoma pojasnjen, ochitno pa je shlo za politichni umor.

Kazhe omeniti vsaj pesnishke zbirke: La meglio gioventù (Boljsha mladina), 1954; leta 1975 so to zbirko ponatisnili s shtevilnimi variantami oz. predelavami, z dodatkom novih pesmi in z novim naslovom La nuova gioventù ; sledijo: Le ceneri di Gramsci (Gramscijevi posmrtni ostanki), 1957; L’usignolo della chiesa cattolica (Slavchek katolishke cerkve), 1958; La Divina Mimesis (Bozhanska Mimeza), La religione del mio tempo (Vera mojega chasa), 1961; Poesia in forma di rosa (Poezija v obliki vrtnice) in Trasumanar e organizzar (Poduhovit in organizirat), 1971. Izdal je vech romanov, scenarijev, esejistichnih knjig itd., saj je njegova ostalina skoraj nepregledna.

 

 

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich