Revija SRP 71/72

Matjazh Jarc

 

POLITKA JE KURBA

 
 
 
Prapraprot se izgrize iz besede
in zhe se najde prasovrazhno bitje
naj bo poshast prepad naj bo pragnitje
postavljam prasmrt za glasnico bede
prastrah prezhene prve zhive chrede
vzpostavi strah kot temelj za sozhitje
naj kri dochaka prvo praprelitje
da z njim utemeljim pojav prazmede
prapamet pa zachenja shteti leta
na praskalovje jih zapisovati
prazgodovina kamnu razodeta
zazhrta pod bezhanjem prasvojati
naj bo med prarazpokami ujeta
 
 
Ostala nam bo tujka in pramati
prechrni premog ki nam bo za hrano
preklinjamo se kajti ni nam dano
najenostavnejshih resnic spoznati
kot praljudje se znamo razdivjati
morda zato ker nam je zamolchano
prapraspochetje ker je zakopano
tako globoko da ga ni spoznati
kot chreda gonimo se se bojimo
obsojeni da moramo iskati
she nismo nashli a se zhe borimo
se ljubimo se znamo dobro klati
veseli smo zato tako trpimo
 
 
Lahko nam bo ta prasvet poteptati
in s penastimi gobci dotrpeti
svoj kratki chas koristno izzhiveti
to bedasto zhivljenje dokonchati
lahko je narodom ukazovati
lahko je mnozhicam za nich umreti
lahko nemochno maso zavrteti
imeti vojsko se nichesar bati
che Chlovek brez mochi stoji ob strani
ne vidi preko prazno polne sklede
za chelom spijo skisani mozhgani
che ne razume vech od abecede
zato smo vedno znova izigrani
 
 
Imamo moch ki nas lahko obsede
imamo stebre ki na njih slonimo
oblast imamo da pod njo zhivimo
da nam usmerja zmedene poglede
smo njena vojska ki ves svet zasede
smo njena roka da se zavihtimo
chez mejo pameti se zaletimo
pregazimo sovrage in sosede
imamo kri da nam iz zhil odteche
magistri doktorji vojashke vede
oblast imamo ki za nas izreche
ukaz da naj se stari svet sesede
imamo ostro sodbo ostre meche
 
 
Trpecha srca in obraze blede
razkrinkano nemoch prikrito silo
in mochno voljo da bi se zgodilo
zbudilo v nas razjarjene medvede
zato ker so morili nashe dede
in ker so krivi da je zdaj vse gnilo
ker se je vech morilo kot ljubilo
le komu to za vselej ne presede
in ni razlike kakshna je zastava
vladarjev se je treba vedno bati
ni res to ni Chlovekova narava
ne more samo grob zavetja dati
ker ni le smrt prevzvishena postava
 
 
Krvavi red je treba pokonchati
ni smisla klanjati se trdi roki
zlagani misli pa cheprav globoki
ni smisla pod krvniki mirovati
upor upor vso zemljo preorati
mi smo rojeni mochni in visoki
nameni so poshteni in shiroki
a kri se da samo s krvjo oprati
zakaj smo vedno peli govorili
da je svoboda nasha vechna mati
iz zgodovine pa smo se uchili
da mnozhice so morale molchati
mi bomo to prepoved umaknili
 
 
Ah, o svobodi hochemo krichati
in o ljubezni in o domovini
in o mrlichih ki so v pradavnini
za nas potomce morali zaspati
a vse zaman spet vladajo bogati
in nas prevech uspavajo spomini
in se prevech prepushchamo tishini
ko bi nas zdavnaj moralo razgnati
da bi razbili red z vso pravico
smo se ponovno dvignili iz bede
smo zapustili polja in pshenico
to je bil chas krvave srede
ko smo nagnali pol ljudi v mesnico
 
 
Junashko smo pobili mrhojede
zavzeli stolp postali smo vladarji
ponosni zmagovalci in grobarji
najvechji izmed nas na prestol sede
postavi nam ministre ostroglede
ob njem pa vojska, plemichi in farji
tovarnarji sodniki in jecharji
milichniki prezhijo iz zasede
a mi smo she naprej samo vojaki
ki smo si prvo zmago izborili
le na ukaz odmevajo koraki
le na povelja so nas nauchili
hoditi novo pot kakor bedaki
 
 
Enak sistem kot prej smo si zgradili
zamenjali denar uvedli bone
sprejeli preoblechene zakone
kdor ni verjel lazhem so mu sodili
zanosnih gesel so nas nauchili
zastonj delili sladkor makarone
zato da nam drzhava ne potone
so nas z raketami oborozhili
potem pa so nam rekli da je nasha
drzhava nasha volja in pravica
ponujena nam je kot polna chasha
nad njo pa leta bela golobica
leti nad vojno vihro ki ugasha
 
 
Ko se prizhge svobode plamenica
nas napodijo v vrste pred uradi
posvechajo se miselni blokadi
nasha dolzhnost je njihova pravica
morŠla je izprijena resnica
ne smemo govoriti kar bi radi
svobodne misli zanje so napadi
za tak prekrshek chaka nas temnica
a mi smo rjuli noro na bojishchu
na bojnem polju s smrtjo se ljubili
in sanjali o mirnem zatochishchu
kako ga bomo z zmago osvojili
in res smo jo slavili na morishchu
 
 
Uklenjena ostaja suzhnja sili
a mi jo moramo kriche slaviti
na stare ideale pozabiti
ceniti te ki so nas zaklenili
in ker nam dajo spati jesti piti
jih moramo ubogati chastiti
cheprav so na obljube pozabili
a kaj naj suzhnji drugega storimo
kako naj leta ustreljena ptica
lahko se veselimo da zhivimo
za nas je skorja a za njih sredica
kaj vse jim dajemo a kaj dobimo
 
 
Razgraja le she butasta butica
zakaj ne sprejme dejstev ki so dana
zakaj je vojna sploh bila konchana
che vlada vedno ista vladarica
lazhi vseh odrov plitka govorica
a nov upor odprta stara rana
uporniki pa le orozhju hrana
in svet unichen zhveplasta ravnica
pod njo so se konchala prazhivljenja
pod njo se bomo enkrat vsi vrnili
neobchutljivi siti govorjenja
razmishljanja ki so nam ga vcepili
kot stroj nadzorovanega mishljenja
 
 
Brez upanja kot da bi nas zlomili
in bi za vedno praljudje ostali
se ne bi nikdar vech v boj pognali
svoj pranagon bi v sebi umirili
a ko se bodo zopet zarotili
semena nove vojne zasejali
nas bodo na bojishche odpeljali
ali pa kar vse skupaj razstrelili
tedaj bomo pepel ki svet zasuje
in bomo premog prhka prachrnica
zrel plod politíke ki nas posiljuje
naj ji nastavimo she desna lica
po z‚konu ki svetu gospoduje
 
 
A nam politíka ni vech vladarica
nam zhrtvam neizprosnih oblastnikov
pepelu nepreshtetih zhrtvenikov
le za oblast zaklana smo drobnica
ne ni politíka nasha vech svetnica
in nochemo vech njenih spomenikov
dovolj oborozhenih je malikov
naj se zaslishi nova govorica
naj vre iz tihih src naj bo naravna
slavi naj mirnih ljudstev svete chrede
naj se glasi naj bo na veke slavna
ko se za vedno stari svet sesede
she enkrat naj kot vechni mir pradavna
prapraprot se izgrize iz besede.