Revija SRP 71/72

Lucijan Vuga

Iz zgodovinskega spomina

 

VENETI IN ANTI

(II)

 

 

KAJ PRAVI KAREL OSHTIR O ANTIH?

 

Tudi v razpravi o Antih se zdi Karlu Oshtirju umestno, da zaradi boljshega razumevanja njegovih izvajanj vselej omeni svoje stalishche o predslovanskem jezikovnem substratu, ki v srednji Evropi oblikuje tri jezikovne plasti:

a) Iliro-Venete, ki skupaj z Etrusko-Reti, Liguro-Iberci (> Baski) in Pelazgi tvorijo predindoevropske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtonimi prebivalci v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci in Sumerci).

b) Centralnoindoevropejske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar.

c) Na iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti, zahodno od obeh – vendar locheno po ozkem ilirsko-trashkem pasu [tako Kossina] – pa Germani in v juzhni Rusiji Skiti.

V teh uvodnih besedah pod tochko (c) Oshtir postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-trashki pas ter da so se v Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si najprej oglejmo njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog, I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je znano, tudi v severovzhodni Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko geografsko imenoslovje ponavlja v navedenih jezikih.« S tem nam je Oshtir ochrtal stanje v Evropi pred nastopom Indoevropejcev. Toda o stanju na vzhodu, natanchneje za Karpati, nam pove: »Od jezika zakarpatskih avtohtonov se ni ohranilo nichesar, izvzemshi zemljepisnega imenoslovja  in besed, ki so jih poslovanjeni avtohtoni ohranili kot relikte. V prvih generacijah po amalgamaciji zakarpatskih avtohtonov z doseljenimi Slovani je vladala dvojezichnost, ker se avtohtoni niso mogli chez noch priuchiti slovanskemu jeziku. Ker so bili doseljeni Slovani gotovo manj kulturni kakor avtohtoni, so sprejeli zakarpatsko kulturo in tudi zakarpatsko stanovsko organizacijo...«. Na zhalost je tu Oshtir prevzel (rimskoimperialno in kasneje she pangermansko oz. [indo]-germansko) tezo o »nekulturnosti« Slovanov, ki niso barbari shele od rimskih chasov (do danashnjega dne), marvech so bili zhe v domnevni (pra)domovini za Karpati nekulturni prishleki od bogsigavedi kod. Toda od kod – saj bi po odkritjih sodobnih arheologov in prazgodovinarjev tezhko nashli v obsezhnem prostoru Evrazije podrochje, kjer bi bili ljudje tako zaostali, kot se jih vseskozi prikazuje. Oshtir nadaljuje (prav tam, str.12): » Na ilirski = staroevropski substrat se je vlegel najstarejshi val Indoevropejcev... in je razpadel v Trachane na ilirskem ozemlju, v Kimerijce v predskitski juzhni Rusiji, v Toharce v Aziji in v Hetite v Mali Aziji. Jezik, ki so ga govorili v tako nastalem ilirsko-trashkem Zakarpatju in na severnem Balkanu, je bil po slovarju vechinoma she ilirski = staroevropski, po konchnicah pa indoevropski, kakor se to da najlepshe ugotoviti na hetitshchini, ki je po besednem zakladu vchjidel maloazijska – in torej s staroevropshchino sorodna – po sklanjatvi in spregatvi pa pretezhno indoevropska.«

Tako, Oshtir nas je pripeljal do razvojne faze, ko smo v Zakarpatju dobili ilirsko-trashko osnovo; sedaj pa nas chaka she pojav Slovanov, ki ga doda le malo naprej (prav tam, str. 12): »Shele na ta ilirsko-trashki substrat Zakarpatja so se naselili Slovani, se pomeshali z avtohtoni in jim vrinili slovanshchino; ker pa so bili Slovani manj kultrurni kot avtohtoni, so se oprijeli avtohtonih navad, sheg in obichajev, ali bolje recheno, avtohtoni so se sicer poslovanili, kar se tiche jezika, vendar so si pridrzhali po vechini svoje predslovanske institucije in z njimi vred tudi odgovarjajoche izraze.« Od kod so se vzeli Slovani, ki so tudi Indoevropejci kakor Iliri in Trachani, ki so v Zakarpatje prishli pred njimi, ne zvemo. Prav spricho tega je umestno kritichno obravnavati naslednjo Oshtirjevo argumentacijo (prav tam, str. 13), ko obdeluje izvor besede kosez, ki zhe dolgo buri strokovno javnost: »Predno preidem h *kasegъ nekoliko besed o zakarpatskem, predslovanskem druzhbenem redu, kamor spada tudi *kasegъ. Predslovanstvo izrazov zakarpatskega, staroevropskega druzhbenega reda bazira: (a) Na pomanjkanju sorodnih besed v drugih indoevropskih jezikih ali na omejitvi na germanshchino in slovanshchino, ki je posledica istega paleoevropskega substrata (op. L.V.: toda ta substrat je bil tudi za druge indoevropske jezike; to Oshtir potrjuje na str. 10, zad. odst.: »...neverjetno je, da bi beseda *chъrvatъ prishla med Praslovane shele iz germanskih ust, zato, ker ni bilo med Praslovani in med Germani nikakih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata.«). (b) Na sorodnih besedah juzhno od praslovanske [zakarpatske] domovine v iliro-trashchini na severnem Balkanu in v juzhni Rusiji, kjer pa se je na iliro-trashki substrat vlegla she iranska skitshchina; da pa ni v zakarpatski iliro-trashchini, izvzemshi reliktov v slovanshchini, o tem nichesar ohranjenega, je razumljivo, che pomislimo, da je bila starim piscem hiperborejska Sarmatija bajni svet (op. L. V.: ta Oshtirjeva razlaga se mi zdi prevech poenostavljena in prehitra, o Trachanih zgodovina kar precej ve, kako to, da ne bi vsaj posredno porochala tudi o zakarpatskih Trachanih?). Iz tega sledi, da si odgovarjajo ilirsko-trashki relikti v slovanshchini (in germanshchini) ter ohranjeni korelati v juzhni Rusiji in na severnem Balkanu, kakor npr. galski elementi v Franciji in keltski jeziki v Britaniji in na Irskem, oboji so kronoloshko in geografsko razlichni refleksi skupne iliro-trashchine, s chimer odpade dozdevna nemozhnost, spraviti Iliro-Trake v zgodovinsko in geografsko zvezo s Slovani. (op. L. V.: ta Oshtirjev sklep je izrednega pomena, saj pritrjuje TK-teoriji kontinuitete, ki pa celo izenachuje Trake in Praslovane; zato pa nas toliko bolj osupne Oshtirjevo nadaljevanje). Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovanskim ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo (podchrtal L. V.); da bi bili kdaj Iliro-Traki podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko imenoslovje, od katerega se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Kdo pa so bili ti »osvajajochi narodi«? Tako kot razvija Oshtir, so to bili Slovani, ki naj bi prevzeli obstojecha imena, ohranjena v ilirsko-trashkih reliktih v slovanshchini; dosledno sledech tej metodologiji, se smemo vprashati, kje pa je najti kakshne (pra-pra)slovanske relikte v neki predzakavkashki domovini (pra-pra)Slovanov? Tega ne ishche niti Oshtir, za katerega je to postransko vprashanje...

 

Kot smo zhe opozorili, Bojan Chop, uchenec Karla Oshtirja, pishe (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, str. 3): »... na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)«,  torej naj bi bila zibelka Indoevropejcev prav tam, kjer naj bi zhiveli Praslovani, preden so se razlili nekako 2500 do 3000 let kasneje po Evropi – kar je bilo po veljavnem nauku shele v zachetku srednjega veka. Ker pa Karel Oshtir poudarja, da lochuje Predslovane od Praslovanov in je imel v mislih Predslovane, ko je zapisal »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje...«, se seveda smemo vprashati, kdo so bili ti Predslovani in od kod so tja prishli. Po Chopu naj bi bila Ukrajina, in Zakarpatje sodi v ta krog, pradomovina Indoevropejcev; che je pri tem mislil, da so obstajali tudi Predindoevropejci, ostaja odprto she razshirjeno vprashanje na prejshnje vprashanje, od kod so prishli ti Predindoevropejci. In konchno, so Praslovani res chemeli tam nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever in jug? Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so ostajali? Razlag je toliko, kolikor je (pra)zgodovinarjev!

Bojan Chop she razlozhi (Linguistica, XIX, 1989, str. 7): Alarodski rodovi so v neki blizhnji zvezi z ljudstvi, ki so iskala ozemlje med veliko selitvijo okoli 2500 pr.n.sht. v smeri od vzhoda proti zahodu, iz centralne Azije proti Sredozemlju ter naprej proti Shpaniji (Iberci=Baski) do Atlantskega oceana. Velik del teh ljudskih mnozhic so kasneje postali Indoevropejci, drugi Uralci itd. Zhe bolj v srednji Evropi (zraven Retov) Etrushchani v Centralnih Alpah in naprej proti srednji Italiji (Etrurija); na ta nachin so postopoma povsem zasedli  severne obale Mediterana zhe v zachetku bronaste dobe okoli 2000 pr.n.sht., vendar se je dokaj velika skupina novih priseljencev (ki je napredovala do Sirije, juzhnega obrezhja Male Azije, Grchije z Egejem, Italije, Sicilije itd.) indoevropeizirala, kar pomeni, da so Indoevropejci, gotovo z drugimi ljudstvi povezani, napredovali proti zahodu, govorech kar dobro jezik sopotnikov. Tako si lahko razlozhimo medsebojne vplive med jeziki oziroma ostanke starih jezikov v indoevropskih jezikih.

Torej se je vse to dogajalo 2500-3000 let, preden so se premaknili she Praslovani iz svojega Zakarpatja...

 

Morda pa ni bilo vse tako, kot je mislil Oshtir. Po TK-teoriji kontinuitete naj bi bila pradomovina Slovanov na Balkanu, od koder so se razselili tudi v Zakarpatje in po Rusiji. Che Oshtir trdi, da nihche ne ve kdaj so Slovani prishli za Karpate niti kako dolgo so bili tam Iliro-Traki, je upravichena teza teorije kontinuitete, da je Balkan njihovo pravo pradomovanje; lahko bi rekli skupno pradomovanje in po teoriji kontinuitete izenachenost Trakov in Slovanov, glede Ilirov pa teorija kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri dolochen chas zgolj neka vodilna plast, vladajocha elita, ki je dajala ime velikemu shtevilu ljudi na obsezhnem ozemlju. To bi bilo nekaj takega, kakor so bili kasnejshi imperiji, Rim je zavladal pretezhnemu delu Evrope in najrazlichnejshim ljudstvom, ali kot so Franki ustanovili Frankovsko kraljestvo itd.

V svoji knjigi Jantarska pot sem podrobneje obravnaval jezikoslovni odnos med prastaro akadshchino in slovenshchino (po metodologiji G. Semerana) ter med drugim omenil tudi izraz knjiga. Oshtir razlozhi (str. 16, 5. odst.): »Pouchno v tem oziru je predslovansko *kъnjiga, ki je prishla k Slovanom chez juzhnoruski predindoevropski kulturni center, od njih pa je prevzeto tudi v ugro-finshchino in madzharshchino könyv. V ilirotrashki juzhni Rusiji prehaja u>i in k>g in tu je asirsko kunukku dalo *kunig... naprej pa g(h) <> kc v * kъnjiga, tudi iliro-trashko od koder v armenshchino knikcKar nas she posebej preseneti, je Oshtirjev sklep, da naj bi Slovani dobili izraz za knjigo she v predindoevropskem chasu, to je zelo dalech v preteklosti, vsaj v III. tisochletju pr.n.sht., to pa pomeni, da je bil ta nadvse pomemben kulturni pojem zhe takrat smiseln za Slovane, saj bi sicer ne imeli z njim kaj pocheti.

Cheprav izvaja Oshtir pretezhno vechino nazivov za druzhbeno pomembne funkcije knez, zhupan, vitez itd. iz iliro-trashchine, pa je ta njegov napor kronan s tem, da ugotovi njihovo prisotnost med Slovani she pred t.i. srednjeveshkim preseljevanjem. Vechina dosedanjih razlag je izvajala te pojme iz germanshchine ali, che zhe, iz latinshchine, da so jih Slovani dobili prek Germanov. Poglejmo Oshtirjeve primere:

kmet: (str. 23) predslovansko *kъmetь je identichno z iliro-trashkim kometai »plemenitashi nizhje vrste« in zaradi kretskega kaman “agron” pravzaprav »poljedelec«; sem bi pridali she iliro-trashki dikomes »knez; rex et pontifex«;

zhupan: (str. 23) predslovansko *zeupan > slovansko *zjupanъ > *zhupanъ, kar je identichno iliro-trashkemu *deuppan;

vitez: (str. 24) predslovansko *vitegъ, *vitedzь »eques; jezdec, konjenik, vitez« iz iliro-trashkega *witemg, kjer -tem- »konj« spada k staroevropski premeni t<>d, kar da predslovansko *dem »konj« s podaljshavo –tel v dem-tel>detel »detelja«; staroevropsko *taxm ali daxm »konj«, etrushchansko damnos. Oshtir jasno opozarja, da se navadno slovensko *vitezь izvaja iz germanskega *wiking preko *vitsetdzь > *vitedzь, vendar prehod k>t tega ne dopushcha; celo staropruski witing > weiting ali waiting je najhitreje izposojeno iz slovanshchine, chetudi baltoslovansko *witeng ali *witing ni izkljucheno;

knez: (str.25) predslovansko *kъnegъ, *kъnedzь, predgermansko *kuning, *kunja starovisokonemshko kunirichi je zaradi staroevropskega prehoda u<>i identichno z iliro-trashkim *kuneng ali kineng<>kunej ali kinej »pontifex maximus et rex«;

kralj: (str. 26) predslovansko *korljь »kralj« = predgermansko *karel z ilirsko-trashkim prehodom a<>e in s prehodom »kralj« (anglosaksonsko ceorl), stareshina  (> starec), junak > tlake oproshcheni, prosti mozh (> mozh) > prostak (primerjaj podobno *kosedzь »Edling > libertinus«) sodi s staroevropskim a<>o k dakijskemu *korul »kralj« v Coryllus »rex et pontifex maximus«, Coryllas poleg Σκορύλων kakor Karl Veliki iz germanskega *karl; -j- formant se ponavlja v maloazijskem κοαλδδειν »kralj«... morebiti tudi v imenu predskitskega plemena Κοραλλαοι... nahajamo tudi v predlatinskim sella curulis, kar so uvedli zhe etrushchanski kralji v Rimu;

cesar: (str. 26) chez ilirsko-trashki substrat je prishel k Slovanom in Germanom tudi latinski Caesar > *cesarjь, gotsko kaisar, kar naj bi chez Balkan potovalo v Romunijo prek Iliro-Trachanov, saj ni verjetno, da bi rimski legionarji pri osvajanju Balkana she izgovarjali diftong ae, she manj pa bi lahko kaj takega naredili “hiperurbanizirani” (op. L. V.: pomeshchanjeni) rimski diplomati, zato je prehod vulgarnolatinskega dolgega shirokega  ae v e (slovansko cesar) in ai (germansko kaisar) nastal lahko le v iliro-trashki izgovarjavi (op. L. V.: spomnim naj na Oshtirjevo ugotovitev, da se ne ve, kdaj in kako dolgo so bili Iliro-Trachani v Zakarpatju in s tem v stiku s Slovani, kar vsekakor dopushcha domnevo, da so Slovani dobili ta izraz neposredno v stiku z Rimljani);

boljar: (str. 26) predslovansko *bylja, *boljar-e je zaradi u<>a ter spricho u<>oi v *bylja > grshko boilades po vsej verjetnosti staroevropski relikt, za kar govori staroevropski izvor korena *bul ali *bal, ki ga najdemo v ilirsko-trashkem Deki-balos »Dakov kralj« ipd. Oshtir sklene: che pa sodi boljar v turshko bajar k *boljar-e, tedaj je turshka beseda staroevropska, che ne kar slovanska.

“Valuk”: (str. 27) staroevropskega porekla je v predslovanski hierarhiji *vъlchvaъ »maga, magus«, bodisi da je izvedeno iz predslovanskega in predgermanskega narodnega imena *Walke ali *Wulke > *Voъlchъ, *Walxa, ki kazhe nasproti predgalskemu Volcae in ilirskemu Valcum v Panoniji ilirsko-trashki vpliv, bodisi da je vъlchvaъ  < vъlьchvaъ < *wulishwa sorodno z dakijskim polistai »duhovniki boga Zalmoksisa« z ilirsko-trashkim prehodom p<>w.

Karel Oshtir je izraz kosez obravnaval v sklopu imen hrvashkih plemenskih vodij, ki so prishli v 5. st. z Goti iz Poljske v Dalmacijo, kot nam porocha bizantinski cesar Porfirogenet v svojem De administrando imperio iz 10. st.: pet bratov – Kosentzes, Hrobatos, Kloukas, Lobelos, Mouhlo – in sestri Touga in Bouga, ki naj bi bile po Oshtirju vse predslovanskega ilirsko-trashkega izvora.

kosez: (str. 28) – temu pojmu se Karel Oshtir podrobneje posvecha, saj je v naslovu njegove razprave K predslovanski etnologiji Zakarpatja pristavek Κοσέντζης-Kosentzes. Po njegovem je v sklopu stanovske organizacije predslovanske kulture v Zakarpatju pomemben predslovanski naziv *kasegъ/kosegъ »Edling«, ki odrazha ilirsko-trashki *kaseng in je zakarpatski predslovanski korelat k ilirsko-trashkemu Kosiggas-Κοσιγγας –Cosingis »zhena kralja Nikomeda I.«, Koson-Κοσων »Trashki dinast« (op. L.V.: Kosigin, politik v nekdanji ZSSR). K ilirsko-trashkemu *kaxs »Princeps ali podobno« velja primerjati s predhetitskim kcash>hash »kralj« v hashshuwet »kralj je postal«. Ko Oshtir ishche razlago, dopushcha izhodishche v *kaxs/ kaxsh »glava, od koder * kaxseng »glavar«, in na to navezhe etimologijo za etrushchansko *cass »caput; glava«, kar bi se dalo rekonstruirati iz latinshchine prek “cassidemantem a Thuscis nominatam dicunt” in predgrshkega kottis, »kefale«, kotta. Sam formant -eng  v *kosegъ oziroma -ing v Kosiggas je treba predpostaviti zaradi slovanskega prehoda in v ь in i. Tu bi bilo treba omeniti Oshtirjevo oporekanje Ramovshu, ki izvaja vrsto slovanskih besed kot izposojenke iz germanshchine, npr. za zhelezo, srebro, zlato itd., ali za izraze s konchnico -egъ, ter dokazuje, da gre v bistvu za skupno staroevropsko dedishchino. Za mesing, med na primer opozarja na sumersko *mass »baker«+niggi »kositer, cin« = massniggi.

Tu se mi zdi primerno vlozhiti zanimivo razmishljanje akademika Rajka Nahtigala (O etimologiji izraza kosez, Slavistichna revija, VIII, 1955, str.164-168): »Ako sedaj izvajanja ob besedi knez – kъnedŸь – kъnegъ prilagodimo k izrazu kosez – kosedŸь, moramo rechi, da je nastal iz nekega nekdanjega tujega *kosingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosegъ. Sled tega se je ohranil she do danashnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi (zhenska oblika) kosegyni, tichochi v posesivnem adjektivu »ta na Kasiginej hörycoe« od nominativa kaseginja gorica z i za e (po Baudoin de Courtenay itd.).«

K temu bi jaz dodal she ime zaselka Kosech pod Krnom pri Drezhnici nad Kobaridom, za katerega pa domachini pravijo, da ga nekoch ni bilo in je novejshega datuma, so pa obstajali mikrotoponimi Koseshka planina, Koseshki potok ipd. Ker pa je v blizhnji vasi Ravne tudi hishno ime Linga(r) – danes she zhiv priimek v Kobaridu – gre morda za izpeljanko iz edling(ar) »plemenit, Kosez«, in so omenjena predialna imena ostanek nekdanjega lastnika. Drezhnica je nedvomno zelo stara naselbina, podobnih imen je kar nekaj po slovanskem svetu, in tudi okolishki toponimi merijo na davno preteklost.

Nahtigal nadaljuje: »Navedena jezikovna tvorba  je zanimiva, ker ima zvezo s Koroshko. V nekdanji svoji razpravi... sem namrech pokazal, da »rezijanshchina tvori sploh ne glede zhe na svojo geografichno lego neko nadaljevanje povechini zhal zhe izumirajochih govorov Kanalske doline, a od teh pelje zopet most k rozhashchini (op. L.V.: Rozh na Koroshkem). V koliko je rezijanshchina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pach zhe izumrlega, morda severozahodnega koroshkega narechja – zato so tudi ozke zveze z ziljshchino – v koliko je rezijanshchina she bolj izshla s severa, je tu, razume se, tezhko rechi – izumrlo je, dovolj – . Gotovo pa lahko chisto mirno trdimo, da stojijo brizhinski spomeniki glede refleksov nosnih samoglasnikov v vseh bistvenih chrtah v najblizhjem rodstvu s skupino narechij, ki jo tvorijo dandanes rozhashchina, rezijanshchina in ziljshchina in ki so jo tvorile nekdaj she dalje na sever in zahod. (podchrtal L.V.)« Ta navedek uglednega slovenskega znanstvenika vsebuje, po mojem mnenju, dvoje pomembnih sestavin: (1) da postavlja rezijanshchino v smiselno in zaokrozheno skupino slovenskih govorov, ob nekaterih ponavljajochih se poskusih (zlasti italijanskih iredentistichnih krogov) iskanja sorodstva celo v daljni Rusiji, chesh da rezijanshchina nima nichesar skupnega s slovenshchino; (2) da je ta skupina slovenskih narechij nekoch segala she dlje na sever in zahod, to je v Vzhodne Alpe, kar se ujema tudi z ugotovitvijo Bozha Grafenauerja (gl. mojo knjigo Davnina govori), da nahajamo slovenska topografska imena po vseh Vzhodnih Alpah (torej do sredine Shvice) do Donave in she onkraj nje.

 

Oshtir nadaljuje:

 

Hrobatos/Χρώβατος primerja s Karpates/Καρπάτη v poglavju §8 (str. 10-12). Predslovansko *Chъrvatinъ, Chrovatinъ (prim. Hrovat, Χρωβάτοι, Κραβάτοι, Chroati, Crauati itd.) poleg morebitnega *Kъrvat ipd. (prim. korvackoj, Karwat, Κραβάτοι) – oblika *Charъvat/Chorъvat spricho cheshkega Charvat ipd. je negotova – naj bi izhajalo iz *Chъrvata (gora) “Καρπάτης”.  Za ilirsko-trashki *kcaxrwatcax je neverjetno, da bi prishel k Praslovanom preko Germanov zato, ker med Praslovani in Pragermani ni bilo nikakrshnih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata. Proti germanskemu izvoru govori tudi konchno naglashevanje v srbshchini in hrvashchini Hrváta, ker germanshchina naglasha prvi zlog, medtem ko je v ilirsko-trashchini obstajalo tudi konchno naglashevanje. Oshtir nadaljuje, da niti ni neobhodno potrebno izhajati za *Chъrvatinъ iz *Chъrvata (gora), ker so morda obstajali zhe v predslovanski dobi v Zakarpatju *Karpatoi, celo kazhe rachunati s tem, da je bilo prvotno *Karpat ime naroda, ki je zhivel ob *Karp (=predalbansko karpe »skala«) »Karpati«. In konchno je mogoche po Oshtirju izpeljati Chъrvatь »Hrvatija, Hrvati« > Chъrvatinъ kakor *Rusь »Rusija, Rusi« > Rusinъ.

Klukas: (str. 32) Κλουκάς iz slovanskega Klukas<*Klukasъ, ki predstavlja predslovansko *Klau+kas; s *klau kazhe primerjati ilirsko-trashko Clevora »krajevno ime« iz *Clavora, h kateremu je dodan *kas »sin«, kakor je v mnogih drugih imenih.

Lobelos: (str. 33) iz *Lovel[ъ] ali *Lъvel[ъ] (o=ъ) iz predslovanskega *Lawel/Luwel, ki je sorodno z lirsko-trashkim osebnim imenom Allouporis, pri tem -por->-pol- in o>e ter p<>w.

Muhlo: (str. 33) Mouhlo, Μουχλω je ilirsko-trashki *Mukcula, che je Μουχλω namesto *Mъchlo iz *Mъchъlo z izpadom nenaglashenega ъ; k *Mukcula primerjaj osebno ime Mucalus oziroma *Muclus je latinizirai trashki izraz Muc(a)la<>Mukc(u)la > *Mъch(ъ)lo; obstajajo hrvashki Mohliæi in koroshki Mochilich.

Tuga: (str. 34) ime ene od sestra je po mnenju Oshtirja sestavljeno iz ilirsko-trashkega Tau- in pripone -ga »zhena«, kakor najdemo pri Madagaua »soproga Herakleida«, za izgubo w  pa dobimo primerjavo v razvoju gava>gaa>ga, znanem v drugih primerih. Glede prvega dela imena primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin«=etrushchansko œeχ »hchi«). (op. L.V.: po mojem mnenju je chudno, da Oshtir ni niti poskusil izvajati iz tuga »zhalost«, ki ima povsem slovansko etimologijo); zlasti to izstopa v naslednjem primeru druge sestre, plemenske voditeljice Buga.

Buga: (str. 34) Oshtir pravi, da je tudi ime Bouga=Buga sestavljeno iz *Bau+ga, pripona -ga naj bi pomenila »zhena«, kot pri Tuga, medtem ko naj bi prvi del *Bau- primerjali s krajevnim imenom Ba[v]os, osebnim imenom Bawa > Bas, Boubas (Bou=Bov?).  Toda kakor bomo videli v nadaljevanju, je bil pri svojem razglabljanju enostranski, ni bil dosleden; morda pa je bil le zelo oprezen, kar bo tudi moje konchno mnenje o njegovem zelo pomembnem in eruditivnem delu, in to bom razlozhil kasneje.

Obichajno povezujejo ta priimek s ptico “vuga”, ki sodi med “Oriolidae - kobilarje”. Kobilar ali vuga (Oriolus oriolus) je v nashih krajih edini evrazijski zastopnik teh ptichev, ki so veliki kot shkorec ali drozg - dolgi okoli 24 cm, in so v okrog 70 vrstah razshirjeni po Afriki, Aziji ter po malajskem in avstralskem otochju. Pa she ta prihaja k nam le na kratkotrajen “letni oddih”, saj nas obishche shele ob koncu maja in odide zhe avgusta. V tem chasu ga je najti po vsej Evropi (razen na visokem severu in v Grchiji) ter v prednji in srednji Aziji do Altaja. Je izrazito drevesni ptich, ki se suche le po drevesnih vrhovih, kjer ga kljub pisanim barvam tezhko opazimo, pa tudi tako pogost ni vech kot pred sto leti, ko je bil vsepovsod razshirjen, o chemer prichajo razlichna ljudska imena. Najhitreje ga odkrijemo po njegovem znachilnem klicu “bilov” ali “didlijo” in najpogosteje se oglasha ob oblachnih ter nevihtnih dnevih. V listni goshchi se pochuti varnega, saj je to njegov svet, v katerem nikoli ne miruje, temvech stalno stika po vejevju in obfrli dosti dreves.

Samchek je bleshcheche se rumen ali sijajno svetlo oranzhno rdech ali bledo rumen. Po krilih je chrn in ima belo obrobljena letalna peresa. Tudi rep je chrn, s shirokim rumenim pasom na koncu. Samichka in mladichi so zgoraj rumenkasto zeleni in imajo olivno chrnkaste peruti, spodaj so sivo beli in temno progasti. Ima karminasto rdeche ochi, zamolklo rdech kljun in svincheno sive noge. Najraje se drzhi v borshtih, logih in parkih, velikih starih sadovnjakih, posebno hrastovih in brezovih gozdichih. Gnezdi vechinoma na visokem drevju, che le mogoche blizu vode. Vali enkrat v zachetku maja, in sicer po shtiri do pet jajchk. Med valjenjem je zelo odlochen in napadalen, zato se z vsiljivci hitro skrega in pretepa ter jih nazhene z glasnim vreshchanjem in krehanjem.

Samchek in samichka druzhno gradita gnezdo in si s kljunom podajata bilke, travnate vezi in shibice, ki jih oslinita in opletata okrog rogovilaste vejice, da visi. Gnezdo je globoko in ima precej navznoter uslochen rob, znotraj pa ga oblozhita z mahom, dlako in volno.

Po dolgotrajnem raziskovanju sem si ustvaril naslednje mnenje:

Osnova za priimek je, ne oziraje se na druge mozhnosti, ime za ptico vuga, danes sicer v slovenskem besednjaku skoraj pozabljeno in nadomeshcheno s kobilar. Taki priimki so pogosti ne le med Slovenci ali Slovani (Dular, Shchinkavec, Vrabec, Golob, Vran, Kavka, Strnad, Pelikan, Kos, Orel, Zherjal, Kragulj, Sraka(r), Sova, Chuk itd.), ampak tudi med drugimi narodi ( ital. Corvo, Falco, Aquila, Merlo, Colombo itd.; angl. Bird, Eagle, Crow, Hawk, Mew itd.; nem. Vogel, Adler, Krähe, Rabe, Habicht, Sperling, Amsel, Drossel itd.). To izpeljavo utemeljujem na naslednjih izhodishchih:

a)  Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov jezikoslovec in akademik Karel Oshtir (gl. v nadaljevanju) navaja v svoji razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, Ljubljana, 1928 str. 62), da je razvoj besede naslednji: vivьlga slov. »Oriolus galbula [kobilar, vuga]« < *w-i-wilg : i-vьlga : vьlga. Torej je bila zhe sivi praslovanski davnini podana osnova za razvoj besede, s katero she danes poimenujemo ptico vuga.

b)  Res je, da Karel Oshtir v drugi razpravi (Etnolog, I, 1926/27, str. 32-34) pravi, ko obravnava znamenito delo bizantinskega cesarja Porfirogeneta iz 10. st. »De administrando imperio« (gl. v nadaljevanju), v katerem je omenjeno, da je prishlo v 5. st. skupaj z Goti v Dalmacijo tudi pet bratov in dve sestri z obmochja Zakarpatja (od katerih ena se je imenovala Buga = Vuga): Imeni obeh sestra Τουγά in Βουγά iz *Tuga in *Buga sta sestavljeni iz ilirsko-trashkega *Tau- oziroma *Bau- + * ga »*zhena«; k *tau- primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin« = etrushchansko œeχ- »hchi«) in k *Bau- primerjaj krajevno ime Ba[v]os, osebno ime Baw-a > Βας, Βουβας (Βου = Bov-?). Da je -ga »zhena« primerjaj kot pri Μαδα-γαύα »soproga Herakleida«; in za izpustitev w pri *-gava > *-gaa > *-ga pa primerjaj –deva > -dea, Δεουελτοςς > Deultum, Ti-erna < predslovansko *vornъ, di-essame < predalbansko va[rs]tre itd.

Karel Oshtir v enem svojih temeljnih del Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (str. 75) zapishe: »Predlitavsko volungė in predslovansko *wīl[η]g > *wīlg > vьlga (prim. s srbsko-hrvashkim vuga kjer je -ug- nastal iz -īlg-) > ivьlga, vivьlga »Goldfink, Goldamsel (pri Antonu Janezhichu: vuga, vonga, kobilar)«. Rusi she danes imenujejo ptico vuga kot ivolga.

Iz te Oshtirjeve razlage bi torej sledilo, da je tudi ime sestre Vuga predslovanskega izvora. Zelo nenavadno pa je, da Oshtir tega imena ne spravi v pomensko zvezo z imenom ptice vuga kljub temu, da je sam razvil etimologijo in izrecno navedel, da gre za Oriolus galbula. Kako to, da Oshtir tega ni uporabil?

c)  Karel Oshtir je bil preprichan alarodist (Alarodi naj bi bila neindoevropska ljudstva, ki so zhivela v Evropi, preden so jo preplavili Indoevropejci), in pristash zakarpatskega izvora Slovanov (cheprav iz njegovih del lahko chrpamo izredno veliko podatkov prav o nasprotnem) ter v shtudiji »K predslovanski etnologiji Zakarpatja« razvrshcha alarodske jezike takole (Etnolog, I, 1926/27, str. 6): »... par besedi o jeziku zakarpatskih avtohtonov. Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhji sorodnosti s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor znano, tudi v severovzhodni Italiji) tvorijo z Liguri v zapadni Nemchiji, severozapadni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Raeti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zapadni Evropi, vsled chesar se zakarpatska geografska nomenklatura (izrazoslovje, op. L. V.) ponavlja v navedenih jezikih.« Nekaj kasneje (str. 13) nam Oshtir she pove svoje mnenje o tem, od kod naj bi se priselili Predslovani na to pred-indoevropsko, avtohtono plast neindoevropskih Venetov v Zakarpatju. In zapishe tole: »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhevali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovansko ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili Iliro-Traki kdaj podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko nomenklaturo, od katere se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Zdi se nemogoche, da tako velik znanstvenik tako lahkotno opravi z vprashanjem, od kod so se znashli Slovani v Zakarpatju, od koder so se kasneje spet preselili na vse strani Evrope. Po mojem mnenju pa to kazhe na Oshtirjevo zadrego, ki je ni mogel reshiti drugache kakor tako, da je preprosto zanemaril problem domnevne predhodne domovine Slovanov.

Tudi che bi izhajali iz tako postavljenega etnichnega razvoja Slovanov (Oshtir je namrech poudarjeno naslovil ta prispevek K predslovanski etnologiji Zakarpatja, torej se ni ukvarjal zgolj z jezikovnimi vprashanji, ampak je hotel prispevati tudi h genezi Slovanov, temu navkljub pa se je izmikal jasnemu in dokonchnemu odgovoru...), bi glede izvora imena ptice vuga in s tem tudi priimka Vuga prishli do sive davnine, ki sega vsaj tisochletje ali dve pred nashe shtetje in bi bilo po Oshtirju ime venetskega (in po njegovem predindoevropskega) izvora.

Osebno mislim, da je izhodishche treba iskati v etimologiji, ki bi jo bilo najti v imenih rek Volga v Rusiji, Vouga na Portugalskem,  Bug ipd. in morda tudi v Voglajna ipd.

Poglejmo mnenja razlichnih jezikoslovcev.

Akademika Franceta Bezlaja Etimoloshki slovar slovenskega jezika (ESSJ, SAZU-MK, Ljubljana, 1976) je najbolj poglobljeno sodobno etimoloshko delo o koreninah slovenskega jezika, na zhalost je po skoraj tridesetih letih izhajanja prishel shele do chrke 2 S2 , tako da gesel pod 2 V2 she nimamo obdelanih; Slovenski etimoloshki slovar (Modrijan, Ljubljana, 2003) Marka Snoja pa ni opremljen s podrobnejshim etimoloshkim aparatom in zato lahko rabi le kot pomozhno gradivo. Najdemo pa pri Bezlaju za nashe potrebe zanimive iztochnice pod drugimi gesli, npr.:

*“jurka” (zhenskega spola): “Oriolus galbula, kobilar, volga”; k temu tudi jurica “Fringilla spinus” in jurshchica, jurijshchica “Fringilla cannabina - repnik”. To je mogoche primerjati s srbo-hrvashkim izrazom jurichica “Fringilla cannabina”, jurka “Fringilla chloris - zelenchek”; s cheshko besedo jirice, jirichka “Fringilla spinus - chizhek”, jirichek “Hirundo urbica - mestna lastovka”; poljska narechna imena jurek, jurzyczek, jer, ir “Fringilla montifringilla - pinozha ali nikavec” (op.: L.V. pinozha, sorodnik shchinkavca, ki zhivi po gorah, pozimi pa pride v nizhino), jerzyk, jurzyk, irz, irzyk “Cypsellus apus”; z ukrajinskimi izrazi jurok, vjurok “Fringilla montifringilla”. Pri tem France Bezlaj opozarja, da je izvor besede jurka nejasen; tako jezikoslovec Berneker izvaja iz Georgius = Jurij (pri tem se oslanja na razpravo o imenih ptichev iz antroponimov, to je izrazov, ki zaznamujejo chloveka, napisal jo je Suolahti, Deutsche Vögelnamen, XXXII a), ki vendar dopushcha mozhnost onomatopeje, posnemanja glasu z besedo, slichnoglasja. Profesor Machek pa meni, da je treba zaradi dublet, besed dvojnic, v cheshchini shtirichek, shtirik, shtirichka domnevati onomatopejo, ljudsko etimoloshko naslonjeno na Jurij. Toda profesor Bezlaj opominja, da primerjava med ruskim dialektnim izrazom vyrej “Alauda”(op.L.V.: poljski shkrjanec), poljskim ir, jer  “Fringilla”, irz, irzyk “Cypsellus” in praslovanskim *irъjъ, *vyrъjъ, = tolmun, dopushcha tudi mozhnost povezave praslovanskega “*jur-” z litavskim “jaura, jauris” = mochvirje, ki je iz iste osnove kakor *eur(i)” = voda.

         *                                   

Morda so moji sklepi napachni, toda ne morem se znebiti vtisa, da se je Oshtir s svojim doslednim alarodizmom na neki nachin poskushal upreti (indo)germanstvu, ki ga vsaj nominalno Nemci she vedno vztrajno uporabljajo namesto indoevropejstva. Ker je bilo njegovo zoprvanje izredno tvegano, saj je velikanska vechina svetovnih znanstvenikov sprejemala bolj ali manj ochitno in dosledno »germansko paradigmo«, in bi izzval proti sebi vechino znanstvene srenje, to pa bi pomenilo izkljuchitev iz mednarodnega znanstvenega obtoka, je Oshtir izbral nekakshno mehko razlichico rushenja (indo)germanaizma – kljub temu je tudi sam uporabljal prav ta izraz, kar se meni zdi zelo pretkano, che ne modro – s tem je vsaj navidez ohranjal povezanost z dotedanjim prevladujochim naukom. Sodobni poskus spreminjanja uveljavljene paradigme o srednjeveshki selitvi narodov in takratni naselitvi Slovanov na danashnjih ozemljih je TK-teorija kontinuitete, ki jo odlochno zastopa Mario Alinei, a o tem malo kasneje. She prej si poglejmo, kako naporno je rushenje uveljavljenih mitov, a ne le to, marvech so drugachni pogledi izpostavljeni porogu in znanstvenemu ter celo politichnemu linchu; tak primer je, kot smo videli, tudi paradigma o Keltih in nich manj teorija kontinuitete.

 

 

TEORIJA KONTINUITETE – SLOVANI ZHE OD KAMENE DOBE NA SEDANJIH OZEMLJIH

 

V dveh knjigah je izshlo delo  Origini delle lingue d’EuropaLa Teoria della Continuità, Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (ALI 1 in 2), ki ga je napisal Mario Alinei, dolgoletni profesor na univerzi v Utrechtu, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas  Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razglashanega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Alinei se izrecno ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja Balkana shirili proti severu in severovzhodu. Med vrhunskimi strokovnjaki se zhe dolgo krizhajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri vidijo prvotno v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristashev (na zhalost zhe pokojna) Maria Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz “kulture kurganov” na severni strani Chrnega morja, torej iz juzhne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somishljeniki, ki si je s svojimi zgodovinarskimi deli prisluzhil lordski naslov, z najnovejsho teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheoloshkimi, temvech tudi z jezikovnimi in najsodobnejshimi genetskimi dokazi. V sklop tega zhivahnega dogajanja sodi tudi vprashanje o izvoru Slovencev in drugih (juzhnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prishli s severnih obal Chrnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane zdrahe okoli Venetov in Etrushchanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja oznachene kot proslula »venetologija«, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar »nash kulturni kompleks« (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na podrochje psihiatrije). Spomnimo se le nashega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, to je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, cheprav je bilo zhe od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl 1936), ki v svojem obsezhnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinshchina nastala z zlitjem praslovanshchine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italshchina ni bila prineshena iz prvotne domovine Indoevropejcev.

Profesor Alinei je svoje poglede vechkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in dobil zanje nemajhno podporo, saj je zgodovinopisje prishlo do tochke, ko bo potrebno zacheti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Zlasti pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogocha branje in razvozlavanje desettisocherih glinastih ploshchic s klinopisi, odkritih na Blizhnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za blizhnjevzhodni izvor  Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar uposhteva tudi Renfrew), to je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako: “etimologija neznana”, sam pa je zanje nashel ustrezno razlago v akadshchini, jeziku, ki je bil “lingua franca” – sporazumevalni in diplomatski jezik na shirshem obmochju Blizhnjega vzhoda. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo zhiveli v neposredni soseshchini.

Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: »Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: “prihod”, in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshno naseljujejo danes... edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op.L.V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki Povest minulih let)... Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno “slovansko preseljevanje” je polno nasprotij... Ne obstaja neka “severna slovanshchina” marvech je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...« Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejshih chasov, dobiva pa v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.

Izshli sta moji knjigi Jantarska pot in Davnina govori, ki nekoliko obshirneje obravnavata  to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemshki pesnik, je zapisal:

»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temvech so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko zhivine. Zaradi njihovega miroljubja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregreshilo nad njimi, kakor  Nemci. Nesrecha je pach hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede Nemce in Tatare.« 

Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, to je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri: (1) pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA – “teorija Kurganov” (iz shestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira vidni arheolog J.P. Mallory, trdech, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov. (2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz  Anatolije proti zahodni Evropi  od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutaseve, ter je shlo, kar je she posebej pomembno, za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo genocidno shirjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno tako prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove sklepe v kombinaciji z nauki priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let nadgradil ter razvil v novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew, to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorili troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v teku III. tisochletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da je mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet enkrat vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni – cheprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje veliko od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu.

Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadla zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, to odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli prilozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so bili celo boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« Pri tem navedku je mogoche slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je mogoche she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij o genezi Indoevropejcev...

Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd., seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas  Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor  Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu.

Francis Conte, sicer she vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; sholal se je na St.Antony’s Collegu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj je profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inshtituta za slavistichne shtudije v Bordeauxu; leta 1986 je v Parizu izdal knjigo Les Slaves. Aux origines des civilisations d’Europe, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je uchil zgodovine le iz slovenskih uchbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas delezhno podcenjevanja in posmeha. Tako pishe (n.d., str. XXII): »Vendar nam zgodovina, na izrazit nachin pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana prichevanja: zato se moramo zatechi k arheoloshkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam«. Navedimo le en primer, ki je v znachilni povezavi s tistim, kar bomo she prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spricho svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro lochuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del zhivi na sedanjem ozemlju, drugi pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter so zhiveli v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, kjer se je dolgo locheval od Rusov.

Zhe omenjeni etimolog Giovanni Semerano je navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadshchini. Tudi v (nedokonchanem) etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi slovenshchina med najbolj arhaichne jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematichno obdelano. Pred nekaj meseci je izshla moja knjiga Jantarska pot, ki nekoliko obshirneje obravnava  to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprashanj, ki so s stalishcha tradicionalnega zgodovinopisja she odprta, ki pa jih je mogoche v luchi sodobne teorije kontinuitete elegantno razreshiti, uposhtevaje tudi veliko najnovejshih dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenshchine, in ljudstvi, ki so pred pet in vech tisochletji govorila semitske jezike na Blizhnjem vzhodu, na kar opozarja tudi G. Semerano.

Che se povrnemo na Giuseppa Sergija, zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, ki je, cheprav iz takrat znanih izhodishch, prishel do sklepa, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretezhno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je uposhteval tako arheoloshke kakor antropoloshke, etnoloshke in lingvistichne argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer, ki ga navaja Alinei:

Veverica: Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n.sht.) zapisal besedo viverica, in jo nato razchlenjuje v luchi svoje teorije kontinuitete.

Kaj o tem najdemo v drugih delih?

(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus, zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo gesla iz latinshchine v italijanshchino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zingarelli. Zaman tudi ishchemo viverica.

(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].

(BRA): sciurus – veverica.

(CAL): sciurus – scoiattolo (Plin. E Mart.)

(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; “zibetto”, vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), “furetto”; latinski ucheni izraz vivera furetto, bela podlasica, vretica (Plinij), donnola, podlasica (Glasse), podobne izraze najdemo v drugih indoevropskih jezikih; ohranjeno v monferrareshkem vinvera, valsoaneshkem bera scoiattolo. Iz praslovanshchine veverica, preshlo v sodobno grshchino berberitsa scoiattolo, veverica. Angleshko viverra (leto 1706).

(ERN): viverra, -ae f.: furet (Plinij), belette (mustella, podlasica). M.L. 9412; viverrarium n.: prostor kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica belette, in 9414 *viverrula ecureuil, veverica, nekateri vidijo besedo, ki ima star pomen, ki nam prikliche keltski izraz gwywer (izposojeno iz viverra, meni J.Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V sploshnem gre za obliko podvojitve razlichnega tipa, katerega koren je *wer-: v angleshchini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemshko Eichhorn izhaja iz neke ljudske etimologije). Koren bi bilo mogoche najti tudi v grshchini ά(F)είρω j-eleve, gojiti in αιώρα balançoire, gugalnica.

(FOR): viverra (vivarra) -  Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).

Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)

(COR) viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p.es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) donnola, e donnola e il sign. che ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo scoiattolo.

 

(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: »... latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki...« Ker gre za enega od primerov izrazito starega prichevanja, je to vredno posebne pozornosti, uposhtevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stichni prostor med Italide in Slovane, cheprav o Venetih sam Alinei meni: »Ochitno v teoriji kontinuitete ne moremo vech uporabljati izraza romanski, che hochemo oznachiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem chasu v obmochju severnega Sredozemlja, niti italski, che bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo rechi, da je bila vpeljana nova razlichica latinshchine na podrochja,  kjer se je od nekdaj govorilo drugache ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden jezik, kot je falishchina, italshchina, venetshchina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabelezheni v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi danashnjih jezikov in narechij... Za latinshchino je treba po teoriji kontinuitete strozhje lochevati, ne tako, kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med “klasichno latinshchino” v smislu pisanega elitarnega jezika in “govorjeno latinshchino”, ki je obstajala v skoraj neshtetih razlichicah... geografsko in kronoloshko diferencirane iz neke predrimljanske latinshchine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistichne plasti Latincev), soobstojale pa so z razlichicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italshchino, venetshchino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinshchina, italshchina, venetshchina, falishchina in sorodni jeziki ne le napovedujejo romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima, in to za cela tisochletja.«

Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavracha pojem Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistichno nesprejemljiv, umetno skovan,  uveljavlja pa in utemeljuje ladinshchino, jezik, ki ga she danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih Alp do Shvice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih drzhavnih jezikov kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenshchine, kar je mogoche podkrepiti ne le lingvistichno, ampak tudi z etnoloshkimi, socioloshkimi in zgodovinskimi dokazi.

Zhe omenjeni Xaverio Ballester (n.d. str.,1 in 2)  izrazha svoje preprichanje: »... Alineijeva delo predstavlja dalech in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so znachilna obsezhna nova odkritja – od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.«

Michel Contini v svoji razpravi Vers une nouvelle linguistique historique: L’ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) pravi: »Au cours de ces  dernieres années l’intéret pour le passé le plus lointain de l’humanité n’a cessé de grandir... L’ouvrage de Mario Alinei, linguiste “généraliste”, comme il aime bien se définir lui-meme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d’idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd’hui de reculer dans le temps l’origine et le developpement de l’ensamble des parlers actuels d’Europe...«. Nato pa zakljuchi: »... l’ouvrage de Mario Alinei s’avere d’ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.«

 

Alinei (ALI/2, str.192) sklepa: »... Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistichna skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...«. In (str.218): »...antichna prisotnost Ilirov v juzhni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosezhke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri... (str.220) “panilirizem” je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil chas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in zhelezni dobi... so obstajala obmochja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoche izkljuchiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z meshano etnichno in jezikovno sestavo, in je zajemala tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronoloshko in socioloshko kot zhe omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da “Iliri niso nikoli bili etnichno kompaktno ljudstvo, ampak so bili sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij”«. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinshchino.

Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so znachilnost slovenskega prostora, kjer je mogoche celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luchi teorije kontinuitete torej Veneti predstavljajo pomemben chlen za razumevanje dogajanja v paleo-mezolitiku, izkljuchujoch domnevno in sedaj prevladujocho teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdrzhna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki, kjer izrecno opozarja (str. 279, tch. 436):

»Izraz goritu “kuriti, zhgati, zhariti” je skupen tako baskovshchini kakor slovanshchini; baskovko zil pomeni skoraj isto kot v slovanshchini zhila “kita”; slovanska beseda snegu ustreza baskovskemu negu “chas snega, zima”; za shpansko “arroyo” (potok) imamo za baskovsko erreka skoraj identichno slovansko besedo reka [Op. avtorja GUI: Ko M. Pidal, Introd. a la fonet. vasca, 1921, navaja, da “Baskovshchina ... namesto shpansko riega (namakanje) ali zanja (jarek, jama, potok, zhleb), za rigare rechejo erreka”, menim, da je vendar njegova etimologija, tudi sugerirana zaradi zvena besede surco, ki jo tudi zajema baskovska erreka (za zanja ali acequia jarek, jama potok, zhleb daje prednost obliki areka), nekam nasilna.]; poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku slovansko besedo suho; za shpansko “silbar” je v slovanshchini svistati (v rushchini svistet) |op. L.V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! -  zhvizhgati, shvisteti itd.| ter silbido ali silbato je v baskovshchini txistu, xistu ali uistu [Op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z razlichnimi razshiritvami se nanashajo v baskovshchini txirol ali txirul, shpansko “silbo, flauta” (pishchal, piskalo) ter txulula “silbo” v grshchini σει-φλόω, σ-γ-ός “silbido” ter σίςω “silbar”, v latinshchini suiflum “silbido”, si-filo “silbo”, si-bilus “silbido” in si-bilare “silbar”. Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomochjo konzonantne metateze razvije v kastiljshchini silbato ter v baskovshchini txibilitu ali txulubita “silbato”.]; poznamo tudi slovanski kopati in baskovski kopatu [obdelano posebej v tch. 103]; ruski ugor, (op. L.V.: jegulja) in baskovski s-ugor

 

Vsi tu navedeni in she drugi izrazi, ki so skupni baskovshchini in slovanshchini (poleg teh so seveda she druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstajali zhe v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, zhila, sneg, reka, shvisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoche, da bi imeli za te najosnovnejshe pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identichne izraze, je najpreprichljivejsha in razumna razlaga, da smo bili zhe v davnini v neposrednem stiku, che za Baske velja, da so najstarejshi narod v Evropi.

Poleg tega moramo uposhtevati, kar je izrednega pomena, da je Armorika ob Biskajskem zalivu v soseshchini z Baski, ki so se tudi do danashnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajshnjih Venetov te prastare besede, ki so ochitno slovenskega izvora.

 

Spricho tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bo smelo biti nich vech predmet posmehovanja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim slepo slede), che Venete obravnavamo kot antichne Slovence, ki so sicer dozhivljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do danashnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto poenostavljano prikazuje in manipulira, na kar vechkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Alinei), Francozi ali drugi narodi; nemalo narodov pa ni vech, ker so preprosto izginili. Slovenci-Veneti pa so skozi tisochletja evoluirali na obsezhnem prostoru od Paflagonije prek gornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika.

Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so prevech vezani na tradicionalno teorijo, da so prevech zadrzhani (npr. izrecno navedeni Milko Matichetov), in bi prichakovali od njih vechji prispevek, in che na osnovi povedanega povzamemo najnovejsho teorijo kontinuitete, se nam izkazhe kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno she dograjevati, toda za tako obsezhno spremembo paradigme, kot jo prinasha TK, ni mogoche prichakovati chesa drugega. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK za zdaj predvsem delo tujih znanstvenikov, za slovensko znanost predstavlja she prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov z shirshe zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili v nov zgodovinski kontekst.

  

 

___________

Celotna knjiga Lucijana Vuge Megalitski jeziki je izshla v elektronskem mediju v ediciji Pogum Revije SRP.

 

VENETI IN ANTI  III. del