Revija SRP 71/72

Lucijan Vuga

 

SHAHOVSKA KRALJICA
(Posodobljena grshka tragedija brez epiloga)
I. del
Posvecheno avgusta 1947 ugrabljenemu in izginulemu dr. Andreju Urshichu – Slavku Hribovcu.
Delo je nastalo v drugi polovici osemdesetih let 20. st. in dolgo ni nashlo poti v javnost. Shele leta 1998 je dozhivelo krstno izvedbo na Radiu Trst, z vech ponovitvami.
 
OSEBE (glede na okolishchine se lahko uporabljajo grshka imena):
Slavko (Megaleio)
Marija (Entimea)
Vanja (Teodora)
Boris K. (Agonistes)
Prvi prishlek (Protoerhomai)
Drugi prishlek (Deuterohomai)
Major Stuart (Epimeletes)
Adjutant majorja Stuarta (Boetos)
Kapetan UDBE (Ploiarhos)
Polkovnik UDBE (Sintagmatarhes)
Vojak UDBE (Stratiotes)
Tajnica polkovnika UDBE (Gramatea)
Nachelnik I. odseka (Protoproistamenos)
Nachelnik II. odseka (Deuteroproistamenos)
Kurirka (Ageliofora)
Zhenska iz Volarjev (Ginaika)
Fantek z njo (Mikroagori)
Grobar iz Tolmina (Tafos)
*
Beli glas – shahist (Leukoskaki - fono)
Chrni glas – shahist (Mauroskaki - fono)
zhrtev, ugrabljeni publicist in opozicijski politik
Slavkova sestra
Slavkova sestra
eden najvishjih funkcionarjev iz Ljubljane
sumljiva oseba ob srechanju v gozdu
sumljiva oseba ob srechanju v gozdu
oficir angleshke policije
 
prebegnil iz Ljubljane v Trst
shef UDBE v Ljubljani
 
 
podrejen polkovniku
podrejen polkovniku
tragichna figura, ki so jo izrabili za predajo ponarejenega pisma Slavku
___________
* (Op. avt.: UDBA – shirshe uporabljan izraz za jugoslovansko tajno policijo, katere kratice so se z leti spreminjale, skladno z reorganizacijami.)
 
 
 
 
UVODNA INDOKTRINACIJA:
 

Shah je bojna igra, med igro se spopadata nasprotnika, ki vodita sovrazhni vojski: belo in chrno; na zachetku bitke sta obe enako mochni. Z zmagami shahisti napredujejo do mojstrov, velemojstrov in prvakov; figure so vselej na voljo za spopade.

Shah, najstarejsha od vseh iger, z mnogimi milijoni pripadnikov; vechina jo goji – se razume! – za oddih in razvedrilo, manjshina pa za...

Igralci so razvrshcheni v kategorije.

Figure so lesene, kovinske (tudi iz zlata, okrashenega z diamanti), kamnite, iz koshchkov lepenke ali kar po spominu – najzahtevnejshi je zhiv shah, v katerem nastopajo zhivi ljudje.

Shahovnica je karkoli, da je le mogoche ustvariti bojno polje.

Cheprav naj bi bil shah intelektualna igra, morajo imeti (zlasti vrhunski) shahisti dobro fizichno kondicijo. Zelo pomembne pa so tudi psiholoshke priprave, obdelava nasprotnika in shtab svetovalcev. Tako se v ozadju individualnega spopada dvojice shahistov skrivajo obsezhne zmogljivosti.

Vsa shahovska pravila pa omogochajo unichevanje nasprotnika.

Vchasih se izkazhe, da nasprotnika ni, in igramo sami s seboj!

*

SHAHOVNICA: kjerkoli, kjer je le mogoche ustvariti bojno polje.

BELI GLAS (shahist A) in CHRNI GLAS (shahist B), fizichno obstajata, sta vseskozi na nek nachin prisotna.

FIGURE, vse znane (in neznane), polfigure-polljudje (nekakshni kentavri...), za delitev na pol je na voljo vsakrshna mozhnost: levo-desno, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj, diagonalno ali she kaj bolj nenavadnega.

OKOLJE, vdira v shahovski svet v vseh oblikah in intenzitetah, ki jih poznamo ali tudi ne poznamo. (Sem spadajo tudi shahovski sodniki itd.)

SPLOSHNO NAVODILO: Figure niso statichne na svojih poljih, vendar v vsakem trenutku vedo, kje je njihovo mesto, ne da bi se tja vrachale.
 
 
 
 
I. PRIZOR
(Zachasni mir in obvladana napetost.)
 
BELI GLAS
S prvo potezo je zhe marsikaj odlocheno, ta sodi v znano otvoritev in po njej se razvrstijo ostale. Tako se zachenja z upanjem na zmago vsak spopad; brez trohice nade ga ne bi nihche zachel.
 
CHRNI GLAS
Odgovori na otvoritve so preizkusheni in uigrani, hitro se vrstijo protinapadi. Po prvih potezah pa vsak sam ishche novih poti. Na milijone dvobojev je zhe odigranih, a vsak s svojim zapletom in razpletom; tu se zachenjata negotovost in ustvarjalni nemir. Toda konchni namen je: ZMAGA!
 
BELI GLAS
Vsak intelektualni napor ne sluzhi nichemur drugemu kot zmagi ali, drugache recheno, smotru; dokazati obvladanje nasprotnika – je prikrita agresivnost. Zhe prej sem te natanchno preucheval, katera otvoritev ti najmanj ustreza, ali si zdrav in razpolozhen.
 
CHRNI GLAS
Che mene obvladujejo enaki nagoni, sem od tebe kaj takega prichakoval. Morda pa se ti le zdim bled in oslabel. Svojih slabosti pa se tudi zavedam – ne vesh, ali nisem ves chas gorel za izboljshavo igre.
 
BELI GLAS
Zachenjam! S srednjim kmetom naprej. Chas se odshteva. Osrednji del polja je najpomembnejshi in kmet naj tvega njegovo osvojitev. Ostali bodo posegli v boj, ko bosta ochitnejshi njihova potreba in korist.
 
CHRNI GLAS
Ni potrebno zhe spochetka razkriti vseh svojih namer, primeren odgovor za tipanje je nasproti postavljen kmet. Pochakajmo na razvoj nasprotnih sil.
 
BELI GLAS
Tudi naslednjo potezo naj opravi kmet; ustopi naj se k prejshnjemu, da stanovsko pripadnost spremenita si v podporo. Najhujshe shele pride!
 
CHRNI GLAS
Che pretnja je zhe taka, za kasnejshe dobro, vishji naj pokazhe chimprej solidarnost – konja h kmetu; zveza s kraljem naj bo chvrsta.
 
BELI GLAS
S tem nevarnost se zhe kazhe, da nasprotna stran prevzela bo pobudo. Vztrajati na lastnem zachetku obeta stisniti nasprotnika v obrambo. V ogenj z mochno figuro!
 
CHRNI GLAS
Zdaj smo na pravi poti – obramba bolj ustreza kot razvitje napada; nasprotnika zvabili smo v pravo strugo.
 
 
(Shahovska igra se nadaljuje.)
Vzporedno, a poglavitno dogajanje (opusteli predel naselja).
 
SLAVKO (zamishljeno nekoga chaka, ni zhivchen, tishina, samota, tik pred majskim vecherom).
 
BORIS K. (se od nekod iznenada in tiho pojavi, konspirativno; obenem z njim je bolj slutiti kot videti spremljevalce, zashchitnike; spregovori kot visok funkcionar):
Konchno mi je le uspelo priti do tebe.
 
SLAVKO (mirno, neagresivno):
Prav nich se ne skrivam, javno delujem – za vas she prevech. In tudi tvoji ljudje me imajo na ocheh...
 
BORIS K. (preslishi povedano):
Meni ni tako lahko priti chez mejo, vidish, kako si za nas pomemben, da sem se pritihotapil po stranskih potkah – kot vchasih.
 
SLAVKO (nezajedljivo, preprosto ugotovi):
Veliko ste dosegli po teh stranskih poteh... Videti ste preprichani, da je sedaj glavna pot vasha.
 
BORIS K. (se zadrzhi):
Glej, prishel sem osebno, ti pa kar grizesh – radi bi se dogovorili s tabo. Koristno bi bilo zate in za nas – cenimo te.
 
SLAVKO (hitro odgovori, toda ne rezko ali da bi vpadal v besedo):
Saj sem vam zhe dal vedeti, da nisem za vashe vrste spravo – vi hochete podreditev. Zaradi tega ti res ni bilo treba priti tako dalech.
 
BORIS K. (premishljeno, nachrtovano):
Prav s tem ti dokazujemo, da ni tako, kot ti mislish. V nachelu imash skoraj prav, toda sedaj zhivimo v posebnih razmerah in morda bo v prihodnjem letu she hujshe – stvari se v svetu zapletajo pa tudi s Sovjetsko zvezo ni vse tako, kot si zhelimo. Tudi klasichna demokracija, za katero se borish, pozna obdobja, ko pretijo velike nevarnosti in je dopushcheno odstopanje od demokratichnih svoboshchin.
 
SLAVKO (z grenkobo, toda preprichano):
Da, tako se dogaja, in celo zlorabe teh zachasnosti so tudi v demokraciji, toda to so odstopanja od trajne usmeritve. Pri vas pa je to metoda boja in vsebina vladavine – diktatura, cheprav ji pritikate she: proletariata.
 
BORIS K. (nobenega vznemirjenja ne kazhe, chuti se privajenost in obvladanosti):
To je prehodno obdobje, nash konchni cilj je absolutna svoboda. A da to dosezhemo, se moramo zavarovati pred vsem, kar bi lahko ogrozilo napredovanje k temu cilju.
 
SLAVKO (pochasi):
Tu se zachne moje razhajanje z vami. Ne verjamem v absolutno svobodo – to je chlovekov ideal. Svoboda mora biti zhe sedaj in tukaj, ne pa v oddaljeni prihodnosti. Koliko pa bo trajalo to vashe prehodno obdobje?
 
BORIS K. (samouverjeno):
Kolikor bo potrebno, da zagotovimo pravo, ljudsko demokracijo. Saj gre tudi tebi za to, mar ne?
 
SLAVKO (prav tako samoumevno odlochen):
Vidish, ponovno ugotavljam, da govoriva z enakimi besedami o razlichnih stvareh. Demokratichna oblika je posoda in obraz demokratichne vsebine. Demokracija ni samo mehanizem, marvech ima tudi dusho; ni samo predpis za tehnichni postopek, po katerem naj se izrazha in ugotavlja ljudska volja ter omogocha vsem drzhavljanom vpliv na vodenje javnih zadev, marvech je tudi program... Ali vi dopushchate tudi druge programe? Vlado vsakokratne vechine in opozicijo manjshine?
 
BORIS K. (racionalno):
Chlovek kakor narod imata na voljo neko kolichino ustvarjalne energije. Che jo razfrchkata za nepotrebne medsebojne razprtije, neskonchna preprichevanja, dokazovanja itd., zmanjka te energije za ustvarjanje, gradnjo, obnovo. Potreben je nov svet, iz temeljev nov. Brez izkorishchanja chloveka po chloveku. Brez slepil za ljudi, kar naj bi bila vechstrankarska demokracija, ki daje le obchutek soodlochanja. Potrebna je neposredna ljudska demokracija... Ali ne spoznavash, da je poleg parlamentarne demokracije she neka vishja oblika, v kateri je vsak neposredno vkljuchen v odlochanje?
 
SLAVKO (zlagoma in z uchiteljsko preprichevalnostjo):
Demokracija ni kakor kakshna gnetljiva snov, v kateri lahko poljubno spreminjash zunanjost, ne da bi pri tem spremenil tudi njeno notranjost, niti ni samo stroga oblika, v katero lahko spravish poljubno vsebino.
(V okolici se dogaja nekaj komaj vidnega, nekakshen komaj zaznaven nemir: zvoki, sence, tresljaji...)
 
BORIS K. (vseeno se mu nikamor ne mudi, chas je njegov zaveznik, tako se mu zdi):
Mi pa mislimo, da je treba dati druzhbi novo vsebino, pa cheprav je treba za to nekoliko prilagoditi formo. Toda stare vsebine ne bo vech! Ti to dobro vesh in tudi prav nasproten nisi temu izhodishchu...
 
SLAVKO (dopolnjujoche):
To ni izhodishche, je smoter, in dobrohotno dopushcham, da je dobro za chloveka nash skupni cilj. Vendar pa sem spoznal, da se razhajamo v bistvenem: demokraciji je drzhava zaradi drzhavljanov, diktaturi so mnozhice zaradi drzhave; v demokraciji narod nadzira vlado, v diktaturi pa vlada nadzira ljudi; v demokraciji je chlovek osebek-dejavnik, v diktaturi pa del mnozhice, shtevilka... To so kriteriji za opredeljevanje demokracije!
 
BORIS K. (prvich se pri njem pojavi trdota):
Trmasto vidish le chrno in belo, demokracija-diktatura, kot da je demokracija ena sama, chista kategorija. Na katero demokracijo pravzaprav mislish: amerishko, angleshko, shvicarsko, lihtenshtajnsko... ali táko, kakrshna je zdaj tu, italijansko, ki jo vzdrzhujejo Americhani in Anglezhi, da ne nashtejem vseh ostali po svetu? Kaj ne vidish velikih razlik zhe med temi, ko govorish o neki abstraktni DEMOKRACIJI? Vse te demokracije so imele za svoj razvoj na voljo stoletja. Mi shele zachenjamo. Ali te ne mika, gorech demokrat, kakrshen si, da bi soustvarjal novo demokracijo skupaj z nami?!
 
SLAVKO (potrpezhljivo):
Che demokracija priznava vsakokratno vechinsko voljo ljudstva, ni nich manj pomembno, kako se more in mora ta volja izoblikovati, da periodichno pride do izraza resnichna svobodna volja volivcev, ki poslushajo obe plati zvona, za to pa je potrebna svoboda govora in tiska, svoboda preprichanja in zdruzhevanja...
 
BORIS K. (trdost se pri njem zlagoma stopnjuje):
Ali mislish, da naj bi imeli enake pravice tudi tisti, ki so nas poskushali podjarmiti, unichiti kot narod, zbrisati z zemljevida? In njihovi podrepniki, preprichani, zapeljani ali koristolovci? Tvoja druzhina je znana po svoji chvrsti narodnostni opredeljenosti in ti nisi nich manj neomajen – ali drzhish roko tem temnim silam?!
 
SLAVKO (rahlo goreche):
Demokracija ne pomeni prostosti za gibanja, ki so ji nachelno nasprotna, ki streme, da z zlorabo demokracije unichijo demokracijo. Ni poshteno, da se na demokratichne pravice sklicujejo tudi nasprotniki demokracije...
 
BORIS K. (napetost popusti, zadovoljen je):
No, vidish! Te tvoje misli poznam. Torej ne more biti demokracije za vse. Kako bi ti kot preprichan demokrat ukrepal proti, recimo jim tako, nedemokratom? Le z besedo, nauki, preprichevanjem? Kaj pa che ti nedemokrati postajajo nasilni, se zdruzhujejo za prekucije? Ali jih ne bi tudi ti s policijo?
 
SLAVKO (nich ga ne zmede):
Ali zato vi uprizarjate procese proti sovrazhnikom ljudske demokracije? Bi radi tako dokazali, da nedemokrati so, da so to tisti, ki ovirajo vash demokratichni razvoj? Che tako so, je treba v pravi demokraciji vse sodno do-ka-za-ti, po vseh pravilih neodvisnega sodstva...
 
BORIS K. (vracha se trdota):
Ali nismo tako ravnali? Sodishcha so delovala javno. Obtozhenci so priznali. Imeli so branilce. Mar si res tako naiven, da mislish, kako jim bomo dopustili terorizem, sabotazhe, uboje, in shele nato ukrepali..? Ne, ne, dragi moj! Potem bi ljudje rekli, zakaj se nismo prej odzvali, chemu smo dopustili njihovo divjanje, ki je vzelo ljudem njihove drage, jim unichilo premozhenje. Ljudje hochejo po vseh vojnih grozotah zhe konchno – MIR. Zato pa imamo policijo, pravimo, da dela red.
 
SLAVKO (z grenkobo):
Da, po vojni nastopi mir. In zmagovalec je zanj zasluzhen. Od tod njegove posebne pravice! Tudi to kazhe chlovekove zhelje...
 
BORIS K. (vztrajno):
She vedno si mi dolzhan odgovor: koliko represije dovoljuje tvoja demokracija? Drzhava je organ nasilja, demokracija vendar tudi pozna drzhavo, mar ne?
 
SLAVKO
Ne izmikam se. Tudi za uporabo sile, za nasilje, morajo veljati dolochena pravila, predvsem pa mora biti represivni aparat pod demokratichnim nadzorom. Tisk mora imeti dostop do informacij in mora svobodno pisati...
 
BORIS K. (komaj zaznavno nestrpno):
In klevetati, in uprizarjati chasnikarske pogrome proti vladi, in shchuvati ljudi... Ali kot chasnikar ne vesh, kakshno moch ima pisana (ali govorjena) beseda? Z njo lahko spravish v gibanje mase!
Mi to dobro vemo! Novinarji, pisatelji, razumniki nasploh bi se morali samoiniciativno vkljuchiti v boj za novo demokracijo, ne pa, da ponavljajo stare obrazce. Ti ne veljajo vech. Doumeti morash, da zhivish v svetu izgubljenih idej, v svetu, ki izginja... Skochi na vlak v svetlo prihodnost!
 
SLAVKO (preprichano, rahlo zaneseno):
Vem, da se svet spreminja. Nich ni statichnega. Toda spremembe, o katerih govorish, niso tiste, ki se tichejo demokracije. Che naj se spremene druzhbeni odnosi ali ekonomija – ostajajo vechna demokratichna nachela: chlovek mora imeti pravico do svobode mishljenja, govora in zdruzhevanja. Samo to preprechuje, da bi se ena skupina ali posamezniki povzpeli nad druge. Edino to odvracha nesrecho.
 
BORIS K. (vidi se mu fanatizem pod povrshino):
Mi pa mislimo drugache! Tokrat gre za zgodovinski preobrat – znanstveno utemeljen. Mar menish, da shtevilni misleci razumniki, umetniki, znanstveniki – ne le v Sovjetski zvezi, ampak tudi na zahodu, v ZDA – ki so preprichani marksisti, nich ne mislijo, ne razglabljajo? Vsi ti podpirajo in gradijo velichastno stavbo novega druzhbenega reda.
 
SLAVKO (strmi):
Menda ne mislish, da jim branim njihovo preprichanje? Che je le svoboden izraz njihove osebnosti in ne kakshno klanjanje ali uklanjanje oblasti, kot smo imeli prilozhnost videti pod nacizmom in fashizmom; somishljenike pa so imeli tudi v demokracijah. Tudi pod temi rezhimi so razumniki, umetniki in ostali podpirali (hochesh ali nochesh) tedanjo oblast. Nekoliko te je zavedla gorechnost...
 
BORIS K. (h gorechnosti se mu pritakne she hladna prerachunljivost):
Mi moramo stvar tudi realizirati, ne le filozofirati; mi svet spreminjamo. Za to pa je potrebno she kaj vech kot naivnost humanizma. Politika je trda stvarnost!
 
(Shahovska igra v okolici se razvija. Ostaja nevidni nadzor za vsem. Ni mogoche rechi, da je to zhe pretnja, cheprav ni mogoche nikomur zapovedati, naj ne misli, da le ni morda tudi to.)
 
SLAVKO (trezno):
Demokracija dovoljuje delovanje vsakomur, ki se iskreno sklicuje nanjo kot na priznano in nedotakljivo nachelo in ki pristaja, da mu gre ta pravica le dotlej, dokler jo priznava tudi drugim, ter da jo zgubi v trenutku, ko bi jo zanikal drugim.
 
BORIS K. (ne prevech zajedljivo, pa vendar):
Torej so tudi v demokraciji nekateri izkljucheni? Che je demokracija, je za vse, tudi za tiste, ki so proti njej.
 
SLAVKO (odlochno):
Demokracija ni lestev, katero bi smel tisti, ki je po njej prishel na oblast, potegniti za seboj, da bi she kdo drug ne mogel splezati do nje. Ta lestev mora biti stalno prislonjena, da se gre po njej gor in dol, kot zahteva volja ljudi.
 
BORIS K. (nesprenevedajoche):
Toda mi smo dobili pooblastilo prav od ljudi!
 
SLAVKO (popravljajoche):
Enkratna volilna zmaga ne pomeni nepreklicnega pooblastila za trajno vladanje...
 
BORIS K. (ga prekine):
Kako pa vesh, da si trajno lastimo mandat? Mi zgolj izpolnjujemo voljo ljudstva, zato tudi smo ljudska republika. Oblast imajo ljudje, mi smo le avantgarda delavskega razreda, najbolj osveshcheni del ljudstva. Pri tem pa nisem pomemben jaz kot posameznik, ampak je pomemben prav delavski razred in njegovo chvrsto jedro.
 
SLAVKO (dokonchno spozna):
Kadar neka vechina, cheprav je po demokratichni poti prishla na oblast, ukine pravico obstoja in delovanje manjshine, tedaj pride v nasprotje s tistim politichnim redom, s katerega sredstvi je prishla na oblast in na katerega se je prvotno sklicevala. Nesmiselno bi bilo, che bi se demokracija samo zato, ker nacheloma odklanja nasilje, ne oprijela proti taki – cheprav – vechini zakonite sile za obrambo svobode. Taka pohlevnost bi bila trajna vzpodbuda in vaba za nasilnike, kakor je nezaklenjena blagajna nepremagljiva skushnjava za tatove.
Pravichno je, da postanejo nasilnishka gibanja zhrtve lastnega nauka in da dozhivijo usodo, ki so jo namenila drugim.
Demokracija ni in ne more biti indijska princesa, ki se je utopila, ker je bilo po starih zakonih prepovedano, da bi se roke chloveka iz nizhje kaste dotaknile njenega plemenitega telesa.
 
BORIS K. (razsojajoche):
Torej, za to je dovoljeno nasilje?
 
SLAVKO (brez oklevanja):
Dovoljeno; naravno pravichno.
 
BORIS K. (prav tako brez zadrzhevanja):
Ljudska demokracija je naravnejsha, temeljna; z diktaturo proletariata – kot prehodno fazo – ji le zagotavljamo uveljavitev in obstoj. Ta diktatura pa je nasilje nashe demokracije proti tistim, ki bi jo radi ogrozili. Brez nasilja ne gre, kot vidish, ne na nashi ne na vashi strani.
 
(Nekaj chasa se she gledata v taki razdalji, ki sicer omogocha neposredno rokovanje, potreben bi bil korak, ki ga nihche ni naredil.
V okolici se dogajajo tihe, prikrite in nenavadne rechi. Gibanje miru – bi lahko rekli. Morda prihaja tudi od dalech.)
 
SLAVKO (v obliki pozdrava ali namesto njega):
Gresh takoj nazaj, prek..?
 
BORIS K. (zavedajoch se propadlega, poslednjega poskusa):
V kratkem bomo ostali kar tu, ko pridemo. Vsaj na enem delu te slovenske zemlje. Tam, do koder ne bomo prishli, pa se bomo borili naprej; zato zhe sedaj pripravljamo stvari, za tisti chas. Premisli...
 
BORIS K., nekoliko konspirativno, kot je prishel, mochan, odide.
 
SLAVKO ostane za hipec she sam, zamishljen, z zavestjo usodnosti se pochasi umakne; she nekaj chasa je scena odprta, z istim skrivnostnim (ne)dogajanjem, kot pred tem.
 
 
 
 
II. PRIZOR
(Slutiti je stopnjevanje napetosti in usodne dogodke.)
 
BELI GLAS
Igra se je razvila. Dober vojskovodja skrbi, da chim bolje izrabi svoje sile, da uspeshno tolchejo sovrazhnika in mu prizadevajo kar se dá hude izgube, medtem ko naj jih ima sam chim manj.
 
CHRNI GLAS
Vendar ima tudi nasprotnik obveshchevalno sluzhbo, izvidnice, ogleduhe, iznajdljive in prodorne. Zlasti pa varuje svoj glavni stan, ki je dusha vojske, da bi mu sovrazhnik ne prishel do zhivega.
 
BELI GLAS
Najdragocenejshi je kralj, brez njega ni vech igre, cheprav za boj, razen v konchnicah, ni kaj prida, tishchati se mora na varnem. Ostale figure imajo poleg drugega she to odgovorno dolzhnost, da ga varujejo. Tolchi po figurah, che so le na poti do kralja...
 
CHRNI GLAS
Toda pri tem je le potrebna izbira. Kmet naj nam rabi za enoto, vendar le tedaj, ko je she na zachetku bojnega pohoda; chim blizhje je zadnji vrsti, tem dragocenejshi je v primerjavi z zachetnikom; med seboj povezani kmetje veljajo vech kot raztresenci. Lovci in skakachi kot oficirji shtejejo za tri kmete, trdnjava za pet, kraljici pa pripisujemo vso kmechko vojsko.
 
BELI GLAS
A pri vsem tem najbolj uchinkuje dobra razporejenost, razvitost na bojnem polju; kaj nam mar zaprta trdnjava, che hitri lovec meri na kraljevo glavo.
 
CHRNI GLAS
In ne smesh razmishljati kot pohlepen ropar, ki upleni, kar se predenj postavi, niti kot nespreten trgovec, ki sproti zamenja, ne da bi dobro pazil na ceno. Umen strateg se usmerja le k pravemu cilju: kralju sneti glavo. Lepoto igre velja prepustiti razchlenjevalcem, ko je vse konchano in zmaga v rokah.
 
(Ozrachje shahovskega dvoboja v nadaljevanju prezhema vse naokoli.)
(Urejeno gozdnato pobochje, streljaj od naselja.)
 
MARIJA (zaskrbljeno pochasi stopa po stezi):
Proti vecheru se nagiba, kam pa she mislish ob tej uri?
 
SLAVKO (pomirjujoche):
She po temi smo hodili, sredi nochi smo se vzpenjali na Krn, in potem proti Triglavu. Tishina nochi, da so koraki drobcenih chloveshkih bitij na dalech odmevali, kot bi hoteli zaznamovali celoten prostor do ozvezdij; pred nami chudoviti cilj: Triglav, ki smo mu naproti poshiljali nashe klice...
 
MARIJA:
Nepopravljiv optimist si; medtem so grozote vojne marsikaj spremenile v nashih dushah. Ali ne chutish, da se sile zla she niso pomirile – mnogim she ni dovolj gorja, z njim hlepe dokopati se do svojih ciljev?
 
SLAVKO:
Na zhalost bo tega tudi v prihodnje in vselej obilo, od drobnih zoprnij, ki jih povzrochimo sosedu ali neznancu, do krvolochnih tiranov, ki jim je oblast v naslado. Vendar so pomembne tudi shibke sile, ki se prvim upirajo – preprichan sem, da je konchna zmaga njihova, ne oziraje se na trenutne poraze.
 
MARIJA (zastane in prislushkuje):
Nekaj shumi po grmovju... Slavko, kaj ko bi shel za nekaj chasa v Gorico? V mestu bosh varnejshi, tu je tako odmaknjeno. Pa she Jasmina bi lahko prishla k tebi iz Ljubljane...
 
SLAVKO (tudi sam pozoren, videti je, da le ni tako brezskrben, kot se kazhe):
Saj res, prejle mi je dal poshtar na trgu njeno pismo. Pripravlja celovecherni koncert – veliko dela, obchudujem njeno vztrajnost. Zdaj ne more prav nikamor. Morda v pozni jeseni.
Vendar, umaknil naj bi se, pravish. V Gorici sem zelo veliko. Chasopis smo sicer ustanovili, toda to je pravcato podjetje – skrbeti je treba ne le za vsebino, temvech tudi za gmotno plat. She dobro, da smo se zbrali iskreni prijatelji. Teh krajev pa ne morem kar zapustiti, srechujem se s svojimi ljudmi, diham njihove skrbi in upe.
 
MARIJA (stopa previdno naprej):
Kadar te ni, me na cesti ustavljajo tudi neznani ljudje in sprashujejo po tebi, pozdrave ti poshiljajo. Radi te imajo. Toda marsikdo ne pozabi dodati opozorila, da pazi nase!
 
SLAVKO (stopajoch ob njej, jo objame chez ramo):
Med vojno nisem storil nikomur nich zhalega, po vojni pa she manj. Dobro vesh, da smo zavedna slovenska druzhina. Zhe pod Avstro-Ogrsko sta ded in potem oche prizadevno delala v dobro slovenstva, nikoli nismo bili podvrzheni strankarskim skrajnostim in izkljuchevanju. Pod fashizmom pa je vsa druzhina ogromno pretrpela, zapirali so nas in poshiljali v internacijo. Ali naj se zdaj splashim pred grozhnjami onih, ki jih motijo moja prizadevanja za demokracijo? Tako dalech vendar ne bodo shli, da bi tvegali nepremishljena dejanja, ki bi jih kompromitirala pred svetom.
 
MARIJA (se nekoliko sprosti):
Ti bosh zhe bolje vedel, da bi se Americhani in Anglezhi zelo vznejevoljili, che bi ti oni drugi kaj storili. Morash pa se paziti tudi italijanskih iredentistov, tudi tem si na poti... Ali te je she kaj klical major Stuart?
 
SLAVKO (zdrzne se, vznemiri):
Kako pa ti vesh zanj?
 
MARIJA (zastane, ga pogleda):
Prejshnji teden je bil v Kobaridu s she dvema chastnikoma. Poizvedovali so po tistih, za katere tudi ti vesh, da so ti za petami. Prishel je tudi k nam domov.
 
SLAVKO (ponovno je ujel ravnotezhje):
Da, opozorili so me, naj bolj skrbim za svojo varnost. Iz Ljubljane je pobegnil v Trst kapetan UDBE, ker mu je grozilo, da ga aretirajo njegovi – nekaj hudo nenavadnega, morda prelomnega se dogaja v Jugoslaviji. Ta kapetan je povedal marsikaj!
 
MARIJA (zastane in prisluhne):
Spet je nekaj zashushtelo... Kaj ko bi se vrnila? (Proseche) Ali ne uvidish, da so oni sposobni vsega? Vesh, da se govori marsikaj o njihovem pochetju v Jugoslaviji. Cheprav je tu cona A, si vseeno drznejo veliko. Kaj ti bom pravila, saj sam bolje vesh, kako sem chez prihajajo funkcionarji iz Ljubljane – kot da je oblast zhe njihova...
 
SLAVKO (preiskujoche):
Kakshni visoki funkcionarji prihajajo...?
 
MARIJA (brez sprenevedanja):
Hilda mi je pravila, da ji je povedal njen svak iz Tolmina, ki je shofer na okraju, kako je shel tu chez Boris K. Da bosh vedel: popoldne, she pri belem dnevu. Je zhe morala imeti tehten razlog, da je taka zhivina prishla iz Ljubljane v Benechijo. Kaj neki kuhajo? Tebi to zagotovo ni tuje ... (je pomenljivo dodala).
 
SLAVKO (videti je, da se noche izvijati):
Da, srechala sva se. In razshla she bolj narazen, kakor sva prishla. Kazhe, da postajajo nervozni in popadljivi. Nekaj visi v zraku na oni strani, nekaj, kar jim vzbuja smrtni strah. Prichakoval sem, da bodo bolj samozavestni, saj bo chez nekaj dni postavljena meja med Jugoslavijo in Italijo.
Slovenci ne moremo biti zadovoljni, spet bo ostal del narodovega telesa lochen od matice. Ob Benechijo smo, Gorico smo izgubili in lep del obale s Trstom vred je she ostal nerazdeljen na vojashki upravi Anglo-Americhanov in Jugoslavije. Le she rahlo upanje tli, da bi nekaj od tega nekoch she kdaj zdruzhili s Slovenijo. Toda one tam chez skrbi nekaj povsem drugega – kako ohraniti oblast. Na poti jim je vsakdo, ki jim jo le malce ogrozha. Zato je bil pri meni Boris K. Prav mar mi je za oblast – toda boril se bom, dokler bom mogel, za to, da oblast ne bo vselej v enih rokah. Ljudje naj jo svobodno poverjajo tistemu, ki je trenutno vreden njihovega zaupanja...
 
MARIJA (pridusheno vzklikne, prime ga za roko):
Glej, pazi! Spodaj v hosti je za deblom chlovek. Obrniva se, pojdiva domov!
 
SLAVKO (se ozre naokoli, preudarno):
Prav; pa se obrniva. Kmalu bo mrak. Ali si ga bolje videla? Lovec – gozdar? Toda chemu se prikriva?
 
(Obrneta se in Marija se ga oprime pod pazduho; kot bi ga hotela obvarovati.)
 
SLAVKO (hotech pomiriti sestro):
Morda pa si prevech umishljava. Mogoche je kdo na obisku v Kobaridu, pa se je odpravil na sprehod...
 
MARIJA (pospeshi korak):
Kdo neki – na obisku? Za vsakega v kraju vemo, premajhen je, da bi kdo ostal neopazen.
 
SLAVKO (vzpodbudno):
Kdo bi si pa kaj upal kar tu? Che malo glasneje zakrichim, me bo slishala vsa dolina tja do Nadizhe. Danes je bil chudovit dan za kopanje – dodobra sem se nasonchil in naplaval v bistri in topli vodi Nadizhe. Socha je premrzla, da bi chlovek dalj chasa ostal v njej; zbistri pa misli, pozhivi krvni obtok, to pa.
 
MARIJA (proseche):
Slavko, saj me bosh poslushal! Pojdi zhe jutri v Gorico in pochakaj tam vsaj nekaj dni.
 
SLAVKO (obzirno):
Sploh ne gre za nekaj dni. Che ostanem v Kobaridu, bo tu prihodnji mesec Jugoslavija in sprijazniti se bom moral z njihovim rezhimom ali pa bom imel resne tezhave. Che ostanem v Gorici, bo tam Italija, lochen bom od vas. Pred vojno sem se umaknil v Ljubljano, da bi lahko kaj storil proti fashizmu, se od zunaj upiral tukajshnjemu raznarodovanju; tu bi me zaprli in poslali v konfinacijo na jug Italije, tako kakor so brata. Zdaj se moram odlochiti, kje bom lahko vech koristil svobodi...
 
MARIJA (trepeta, se privija k njemu):
Glej! Prihajata! Po stezi navzgor... Od nekod ju poznam... Organizirana sta...
 
SLAVKO (odlochno):
Nikar se ne boj! Kar naravnost proti njima pojdiva. Che bi kaj poskusila, se jima ne daj!
 
MARIJA (drhti):
Prej tisti zgoraj, zdaj ta dva. To ni nakljuchje, Slavko!
 
SLAVKO:
Naravnost proti njima in glej ju v ochi!
 
(Postavi se blizhata, nekaj prostora je na stezi, da se lahko izognejo drug drugemu. Osebi, odeti v nekaj, kar ni kmechka obleka niti delavska ne mestna – obleka novodobnih uradnikov, aparatchikov, agentov?)
 
MARIJA (ki ji je glasnost ushla iz nadzora):
Dober vecher...
 
SLAVKO (svest si usodnosti srechanja, nemo, a zgovorno oshine s pogledom oba prishleka, da bi ocenil njune namere)
 
(Mimohod je poln napetosti, grozecha nevarnost je v zraku, kakor da ne bodo uspeli nikoli iti drug mimo drugega; chas teche izredno pochasi.)
 
PRISHLEKA (kot programirana avtomata, ne odzdravita; pogleda sta prazna; osebi premishljenih, hladnokrvnih in narochenih dejanj.)
 
(Ped za pedjo, sekundo za sekundo se pochasi oba para odmikata in konchno odmakneta na nenevarno razdaljo.)
 
MARIJA (kot da je shla mimo smrt):
Slavko, teciva, teciva, teciva...
 
SLAVKO (jo skoraj vzame v narochje):
Sestrica moja, saj se ne zgodijo vse nashe zle slutnje.
 
 
 
 
III. PRIZOR
(Zgodi se! Dolgotrajna groza negotovosti...)
 
BELI GLAS
Koliko potez vnaprej zmore domisliti chlovek, rachunajoch na nasprotnikov odgovor? Vchasih ni treba veliko razmishljanja – odgovor najdemo pri drugih mojstrih, vzorce za cele izseke igre.
 
CHRNI GLAS
Toda chas je zelo pomemben, da nas hiter odgovor ne pripelje v stisko, ko nedomishljenost izsili slabo potezo.
 
BELI GLAS
Tudi che nekaj kmetov zhrtvujemo za mochno figuro, ne bo nam v shkodo – njihov zhivljenjski slog je v slepi strasti, da se priborijo do poslednjega polja, tam povzdignjeni v drugo, prilezhno kraljico.
 
CHRNI GLAS
Tudi che odstraniva vse s shahovnice, da belo-chrna polja ponujene resnice zbodejo v ochi, se spet lahko odlochiva za nov zachetek.
 
BELI GLAS
Preden pristanem na she en zachetek, velja poskusiti z ostro potezo, nenavadno, ki bo spremenila potek dogajanja.
 
CHRNI GLAS
Che za tem tichi roshada, da se premakne tezhishche bojev z levice na desnico, to terja spremembo strategije. Marsikatero figuro bom moral tudi sam spremeniti iz levicharja v desnicharja.
 
BELI GLAS
Morda je nasprotnik zhe utrujen, pojenjuje mu bojevitost in prodornost misli, nich vech ne dohaja potreb situacije. Morda bi ga zdaj she dodatno zmedli.
 
CHRNI GLAS
Dovolj! Zhrtvovati je treba figuro!
 
(Shahovski svet poslushno molchi.)
(Preprosta vojashka pisarna anglo-amerishkega chastnika, s kovinskim pohishtvom.)
 
MAJOR STUART (vstane izza pisalne mize in se poda k vratom):
Dober dan gospodichna. Na zhalost se srechujeva v teh okolishchinah. V glavnem so mi zhe preiskovalci povedali, kaj se je zgodilo – tudi v chasopisih je veliko pisalo. Kaj lahko storim za vasho druzhino? Mamo je zagotovo she posebej pretreslo...
 
MARIJA (v temni obleki, upadla, a odlochna, sede na ponujeni stol):
Nich novega niste odkrili?
 
MAJOR STUART:
Izdali smo tiralico za neznanimi storilci. Tudi z jugoslovansko policijo v Ljubljani smo se povezali – trde, da na njihovi strani ni nikakrshnega znamenja, da bi ga privlekli tja. Moram rechi, da so se odzvali sumljivo hitro in odrezavo – saj v tako kratkem chasu niso utegnili niti povprashati svojih policijskih postaj, ali jim je kaj znano. Moram pa vam odkrito rechi: domnevamo, da ga niso odpeljali onkraj Soche.
 
MARIJA:
Zhe naslednje jutro navsezgodaj smo shli z domachim psom od mesta, kjer so ga ugrabili, po sledi. Motor je she vedno lezhal ob cesti in tudi jeklene zhice, ki so jo napeli chez cesto, da je zadel vanjo in padel, niso uspeli odstraniti, ali pa so bili toliko samozavestni, da se jim to niti ni zdelo potrebno... Saj bi konchno lahko inscenirali, da je sam padel in kam odtaval...
 
MAJOR STUART:
Vam lahko ponudim skodelico chaja? Nekam bledi ste.
 
MARIJA:
Prosim. Pes nas je vlekel pod Matajur in spotoma smo nashli denarnico, kar nam je potrdilo, da smo na pravi sledi – ali jo je namerno odvrgel, che je bil pri zavesti, ali mu je padla iz zhepa, kdo ve... Naprej, proti vasi Kamno, smo odkrili vechji predel steptane trave – ali so pochivali ali so se srechali z drugo skupino. Nakljuchno ali ne, v travi sta bili vejici, polozheni v obliki krizha ali chrke A (Andrej).
 
MAJOR STUART:
Te podrobnosti pa nashim preiskovalcem niste povedali.
 
MARIJA:
Verjetno sem v dushevni stiski pozabila. Nadaljevali smo po sledi in prishli do Soche – tam se je sled izgubila. She enkrat smo shli s psom od zachetka, toda minile so zhe ure in pes je bil utrujen – sredi poti smo se vrnili.
 
MAJOR STUART:
Ali poznate zhensko, ki mu je prinesla lazhno pismo? Izprashevali smo jo, trdi, da ji ga je dal nekdo, ki je prishel s kopanja v Nadizhi in ga ne pozna. Kako je mogoche, da v tako majhnem kraju ne bi poznala chloveka?
 
MARIJA:
Ve, kdo ji je narochil, komu naj preda pismo. Zhenska se boji. Strah jo je. Od tistega dne ne gre iz hishe. Nikogar noche sprejeti. Izrabili so jo kot kurirko.
 
MAJOR STUART:
Mislite, da res ni vedela, da je pismo le pretveza, da ga zvabijo ponochi ven?
 
MARIJA:
Zhenska jim je naredila zhe marsikatero uslugo in tudi zanesljiva je zanje – zelo verjetno pa ni vedela, za kaj gre. Z njo si ne moremo pomagati. Tistega, ki ji je dal pismo, preprichana sem, ni vech na tej strani Soche. Da pa je prav ona izrochila pismo, nam kazhe, kdo stoji za njo. Med vojno so ji obljubili, da ji po zmagi dajo gostilno, v kateri je pred tem delala.
 
MAJOR STUART:
Vsak podatek je dragocen. Povejte, ali je vash brat imel pred kratkim kakshne stike s funkcionarji iz Ljubljane? Nekaj informacij imamo tudi mi iz Tolmina, kdo se je tam mudil.
 
MARIJA:
Da, srechala sta se. Hoteli so ga zvabiti v Ljubljano, obljubljali so mu marsikaj, che bi se jim pridruzhil. Toda verjetno so ga zheleli le spraviti tja, brez hrupa.
 
MAJOR STUART:
She vedno ne razumemo, kako je lahko vash brat tako naivno nasedel tistemu pismu. Saj je ne le slutil, ampak je tudi opazhal jasna znamenja, da mu nekaj pripravljajo.
 
MARIJA:
Ko je zhe v mraku vzel motor, da gre v Kred, smo mu branili. Tudi njemu se je zdelo nenavadno, da ga klichejo tja, saj se je po kopanju v Nadizhi oglasil pri njih.
 
MAJOR STUART:
Vashi sorodniki v Robichu, ki imajo gostilno, so mu ponudili prenochiti pri njih, ko jim je povedal, da je v Kredu tema, nihche ga ni chakal, cheprav je bilo sporochilo nujno.
 
MARIJA:
Kdo ve, kaj se mu je motalo po glavi v usodnih trenutkih. Prav gotovo ni verjel, da so sposobni najhujshega. Sam ni povzrochal hudega drugim, pa je naivno verjel, da bo tudi njemu prizaneseno.
Zakaj je shel? Odzval se je vsakemu, ki ga je klical. Ohranjal je pristne in zhive stike z ljudmi.
 
MAJOR STUART:
Se vam je kdo oglasil, poslal kakshno sporochilo? Po vaseh deluje poseben informacijski sistem, marsikaj se zve, chesar se sicer drugje ne bi.
 
MARIJA:
Za zdaj nimamo nobenih vesti. Le iz Gorice je slishati, da je tabor rdechih zhe pred dnevi nekaj grozil – tako bolj na sploshno – da so med Slovenci negativni elementi, ki bi radi razbili med vojno izbojevano enotnost slovenskega ljudstva, in to v imenu neke kvazi-demokracije. S takimi da je treba energichno razchistiti. Tudi sedaj napadajo, chesh da bi jim nekdo rad naprtil she to afero...
 
MAJOR STUART:
Da, vemo. Toda dokler ni jasnih indicev, ne moremo nich. Mi se ravnamo po demokratichnih nachelih, druga stran pa...
Okrepili bomo preiskavo, toda ostalo nam je le she nekaj dni pa bo tod chez potegnjena meja in nashe pristojnosti bodo pri vas ugasnile. Kaj se bo dogajalo pod jugoslovanskimi oblastmi, pa si lahko le mislimo... Prebegli kapetan UDBE nam je marsikaj povedal, toda to niso dokazi. Vashega brata so oni imeli na seznamu – zhe pred chasom sem vas opozoril. Zhal brez haska.
Posloviti se morava.
Oglasite se, che pridete do kakshnih novic.
 
MARIJA (s solzami v ocheh vstane):
Nasvidenje, pravzaprav, zbogom! Verjetno se ne bova vech videla, kajti ostala bova vsak na svoji strani meje. Oba pa veva, kaj se je zgodilo, cheprav zlochinci ne bodo nikoli prishli pred sodishche.
 
(Podata si roki. Marija odide. Major Stuart vzame neke papirje, bere.)
 
MAJOR STUART (pozvoni).
 
ADJUTANT (vstopi):
Gospod?
 
MAJOR STUART (ne da bi odmaknil ochi od branja):
Pripeljite mi she enkrat tistega kapetana UDBE!
 
ADJUTANT:
Da, gospod!
 
MAJOR STUART (she naprej bere).
 
KAPETAN UDBE (vstopi):
Dober dan.
 
MAJOR STUART (ne vstane, se rahlo nakloni):
Sedite.
 
(Premor)
 
Tu spet prebiram zapiske o pogovorih z vami. Pravkar je odshla sestra onega Urshicha, ki so ga ugrabili v Kobaridu – saj z gotovostjo lahko rechemo, da je bilo tako! Nam lahko she s chim pomagate?
 
KAPETAN UDBE (brez posebnega razmisleka, govori o nechem, kar dobro pozna):
Ne verjamem, da je she zhiv. Prav tako sem skoraj preprichan, da so ga zakopali na tej strani, niso ga spravili chez, saj bi jih kakrshnakoli napaka pri tem kompromitirala. Tako pa se je vse zgodilo na tej strani, ki je pod vasho jurisdikcijo. Odgovornost za varnost ljudi tod je vasha, in che ne boste odkrili storilcev, ste vi nesposobni. Ko bodo oni prishli, bodo zadevo arhivirali, chesh da je bila strokovno slabo vodena in je ni mogoche izpeljati do kraja. Take so njihove metode.
 
MAJOR STUART:
Da? Preprichani ste, da so ga likvidirali?
 
KAPETAN UDBE:
Tochno tako! Shkodil bi jim na oni strani, che bi shel tja, in bi ga tako ali drugache morali utishati. Na tej strani pa zhelijo imeti chim bolj enotno fronto svojih somishljenikov. Tistega, ki se jim zoperstavlja, gnjavijo na vse mogoche nachine.
 
MAJOR STUART:
Nam lahko poveste she za kakshno osebo, ki bi nam znala karkoli povedati o tem in je nam dosegljiva?
 
KAPETAN UDBE:
Tiste, s katerimi sem imel neposredno zvezo, so zhe umaknili na varno onkraj Soche. Le tista nesrechna zhenska, ki je ugrabljenemu predala pismo, bi lahko dala kakshen namig. Bojim pa se, da jo imajo trdno v pesti, z nechim jo izsiljujejo, vedo za podrobnosti iz njenega zhivljenja v Trstu... Tudi che bi spregovorila, si ne bi mogli kaj prida pomagati. Niti vlechejo v Ljubljani.
 
MAJOR STUART:
Pa vendar...
 
KAPETAN UDBE:
Pismenih dokazov ne bi nashli, cheprav bi sedaj vdrli v centralo UDBE. Ukazi so ustni in neposredni. Najbolj krvavi bodo formalno najbolj chisti. Vi she vedno razmishljate z legalistichno logiko. Tukaj to ne velja. Obsodijo na skrivaj, izvrshijo obsodbo brez prich, trupel ni. To je lahko javno le takrat, kadar potrebujejo politichni spektakel in javno gonjo proti politichnim nasprotnikom...
 
MAJOR STUART:
She vedno tezhko razumem, zakaj je bilo treba z njim obrachunati tako kruto?
 
KAPETAN UDBE:
To je priprava na tisto, kar shele pride, ko bo potegnjena mejna chrta. Zhe vnaprej vcepljajo ljudem strah v kosti, to je ara na prihodnji teror. Grozovitost in tesnobnost takih postopkov ljudi globoko pretrese in se jim naseli v podzavest, od koder obvladuje njihova dejanja in slabi odpor. Vladajo s terorjem, ki je po drugi strani lahko izredno prefinjen.
 
MAJOR STUART:
Toda to sodi v kontekst neke shirshe akcije – omenjali ste tudi vi, da je na oni strani v zraku nekaj tezhkega, usodnega.
 
KAPETAN UDBE:
Tam le vrh ve, kaj se dogaja, in ima usodo celega naroda dobesedno v svojih rokah. Le sklepati je mogoche o resnichnem stanju iz drobcev vesti od tu in tam, tudi najbolj banalnih... Ruski oficirji so se pred kratkim do mrtvega napili v Domu JLA v Ljubljani in jugoslovanskim chastnikom grozili, da jim bodo zhe kmalu vse zhenske poonegavili...
 
MAJOR STUART:
Da, to se tu pa tam dogaja med oficirji...
 
KAPETAN UDBE:
Ni le to. Prav na vrhu, med Titom in Stalinom, nekaj ni v redu, toda to je skrbno varovana drzhavna tajna.
 
MAJOR STUART:
Toda zakaj, saj to je nelogichno? Jugoslovanska vlada in partija prav zdaj izvajata najhujsho kolektivizacijo kmetijstva, ustvarjajo kolhoze. Nacionalizirajo vsevprek – vsak trgovchich in klepar sta zhe kapitalista...
 
KAPETAN UDBE:
Do najnizhjega partijskega organa je bila poslana direktiva, da je treba dosledno izvajati partijske sklepe. Kljub vsemu jim ni do razkola s Stalinom.
 
MAJOR STUART:
V hudih shkripcih so... in ne izbirajo sredstev, niso jim mar zhrtve, da si ohranijo oblast.
 
KAPETAN UDBE:
Vihar prihaja, ki bo goltal na tisoche nedolzhnih ljudi. Nisem mogel vech vzdrzhati – ko sem se jim med vojno prikljuchil, smo se borili proti okupatorju, pochasi pa sem skupaj z njimi bredel v vse hujshi teror nad lastnimi ljudmi.
 
(Major Stuart vstane, profesionalno korektno rahlo prikloni glavo in brez rokovanja se poslovita. Chez nekaj hipov pozvoni adjutantu.)
 
ADJUTANT:
Gospod?
 
MAJOR STUART:
Ali je zhe deshifrirano zadnje sporochilo iz Londona?
 
ADJUTANT:
Da, gospod!
 
MAJOR STUART:
Kaj pishe?
 
ADJUTANT:
Da ni nobenih znamenj, ki bi kazala na razhajanje med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Ugotavljajo, da se odnosi celo krepijo – ustanavljajo INFORMBIRO, Tito je med njegovimi najbolj dejavnimi zagovorniki, zato bo sedezh v Beogradu. Na ta nachin bodo centralizirali in okrepili delovanje vseh komunistichnih partij sveta.
 
MAJOR STUART:
Hvala. Prinesite mi gin. In zadrzhite, pravzaprav kar unichite poslednje porochilo za London, ki sem ga pripravil po pogovoru s kapetanom UDBE. Napisal bom novo.
 
ADJUTANT:
Tako bom storil, gospod. Ali lahko grem?
 
MAJOR STUART:
Da. Hvala.
 
 
 
SHAHOVSKA KRALJICA II. del