Revija SRP 71/72

Lev Detela
Iz skrivnih predalov

 

MESICHKOVA PRICHEVALSKA PENTALOGIJA
O »JUNAKU NASHEGA CHASA«

Neuposhtevani slovenski sodobni avtorji – I*

 

*Sestavek o literarnem svetu Ivana Mesichka je prvi prispevek iz serije o neuposhtevani ali premalo uposhtevani slovenski sodobni literaturi, ki ni dostopna shirshi javnosti, ker se nahaja v rokopisih, privatnih tiskih, izdajah manjshih zalozhb ali premalo znanih razmnozheninah. Serija bo izhajala v obchasnih presledkih. Avtor prispevkov prosi zainteresirane, da na naslov urednishtva poshljejo svoja nenatisnjena dela, vendar poslano gradivo ni jamstvo za presoje, ki bodo narejene iz selektivnega izbora poslanih tekstov.

Ivan Mesichek je slovensko javnost v zadnjem desetletju presenetil s tremi esejistichnimi knjigami. V njih se je bralcem razprl kot nekonvencionalen bogoiskalec. V klenem in jasnem jeziku je odkritosrchno predstavil svoja filozofsko – religiozna nagnjenja in iskanja, ki se v marsichem razlikujejo od ustaljenih in uveljavljenih poti slovenske esejistike in publicistike. Njegova intelektualna drzha se izkazhe v utesnjenih in normiranih pogojih kot nekaj oporechnishkega, vendar je predvsem samosvoj prichevalski poskus sodobnemu chloveku primerne sinteze raznoterih humanistichnih in religioznih spoznanj in vizij. Te zlasti v obeh avtorjevih zadnjih knjigah, ki sta izshli pod naslovoma Gosenice in metulji (Maribor 1999) in Ljubechi bozhji smehljaj (Maribor 2000), prerashchata okvire tradicionalnega katolicizma oziroma krshchanstva in ishcheta duhovno pot v gosto mrezho novodobnih religioznih spoznanj in iskanj, zato sta naleteli na odklon pri tradicionalnih predstavnikih katolicizma. Ni chudno, da se Mesichek v javnosti pojavlja kot kritichni izziv, kot glas »drugachnega posameznika«, kot oporechnik. Ta naziv se ga je oprijel zhe v dobi prejshnjega enopartijskega ateistichnega sistema, ko se je zachel upirati uradnemu dialektichnemu materializmu in se priblizhevati krshchanskemu socializmu, kar je dobro razvidno iz njegove prve esejistichne zbirke Temelji humanistichne etike (Ljubljana 1990, ponatis 2000). V eseju Psihiatrove marginalije k Mesichkovi esejistichni trilogiji, objavljenem kot spremna beseda v knjigi Ljubechi bozhji smehljaj, meni znani psihiater dr. Janez Rugelj kljub temu, da Mesichek v svoji esejistiki kot prichevalec »ne razkriva vseh aspektov svojega osebnega zhivljenja, kakor so to storili shtevilni trpechi filozofi, denimo Kierkegaard. Nekaj takih elementov je sicer nakazal zhe v prvi knjigi, vendar prevech zadrzhano. Morda ga je blokirala podzavestna zhelja, da bi ga katolishko “obchestvo” sprejelo v svoje zavetje. Pa ni in ni shlo. Izpovedna knjiga, ki ne prikazuje celotne osebnosti, torej tudi ljubezensko in seksualno zhivljenje, je za bralca torzo, saj se ne more polno zgledovati po avtorju.« (str. 360).

Tu gre morda za neke vrste nesporazum, saj ni nujno, da bi morali religiozni eseji zrcaliti vse plasti pisateljeve osebnosti, temvech so bili morda napisani z namenom, da bi predstavili predvsem pisateljev bogoiskateljski duhovni zagon, izhajajoch iz kognitivnih spoznanj, vendar poglobljen z ochitnimi transcendenchnimi dozhivetji bozhjega. Zanimivo pa je, cheprav ni bilo znano v javnosti, da se je Mesichek zhe zelo zgodaj, she preden se je usmeril v vizionarsko religiozno esejistiko, zachel razpoznavno in drzno soochati s svojo tezhko zhivljenjsko usodo tudi v pripovedni prozi. Od leta 1974 se je njegova odkritosrchna vivisekcija lastnih dejanj in spoznanj postopoma razrasla v razvejeno prozno pentalogijo (dalj chasa je bila dostopna le kot razmnozhenina, zdaj pa so prve tri knjige izshle pri ljubljanski zalozhbi Kalki, medtem ko zadnji dve knjigi izideta pri isti zalozhbi predvidoma leta 2006), v kateri je podrobno, odkrito in pogumno, kot verjetno pred njim v tej obliki she nihche v slovenski literaturi, razgalil svojo neobichajno zhivljenjsko pot skozi zamejeno druzhbeno stvarnost in medchloveshke nedovrshenosti. Zhe leta 1978 pa je v tem kontekstu v Mariboru pod naslovom Legenda o Anki ali lepota greha v samozalozhbi izdal novelo o »tantrichni« ljubezni med profesorjem in njegovo dijakinjo, ki jo je vgradil tudi v drugi del pentalogije.

Ta proza je v duhovnem smislu dialektichno povezana z avtorjevo esejistiko in jo dopolnilno osvetljuje, toda tudi esejistika lahko obratno kontemplativno dopolni v pentalogiji zajeto zhivljenje samosvojega posameznika, marsikdaj odtujenega druzhbenim navadam in normam, a tudi zaradih kriznih dozhivetij v lastnem zakonskem in izvenzakonskem zhivljenju vedno bolj mistichno odprtega za transcendenchna dozhivetja.

Mesichkova pentalogija je svojevrsten tekst, pogumna samoizpoved o tezhkih blodnjah na poti do spoznanja o bozhji vseprisotnosti. Poleg tega je za slovenske razmere izredno odkrito napisana raziskava o ljubezni v modernem chasu, v katerem so se porushila shtevilna tradicionalna druzhbena in moralna nachela in so se protagonistom v nezavarovanem in nevarno odprtem prostoru marsikdaj zamajala tla pod nogami. Zgodba o mariborskem srednjesholskem profesorju Stanetu Tezhaku (nomen est omen – zhe ime lahko simbolichno razodene, kakshen si po znachaju!), spochetka tipichnem, v ateistichnem duhu vzgojenem sholniku »jugoslovanskega samoupravljalskega socializma«, ki schasoma izgubi vero v priuchene in pridobljene iluzije ter se sredi zhivljenjskih tezhav postopoma priblizha in odpre metafizichnim dimenzijam bivanja, se bere tudi kot avtobiografija, kot osebno prichevanje, kot dnevnik s pogledom v notranje dogajanje glavnega protagonista ali kot razvojni roman o zorenju samosvojega »tezhavnega« posameznika v svobodnejshega chloveka. Kompleksno oblikovani tekst vsebuje poleg tega elemente literarizirane socioloshke shtudije o zhivljenju in vedenju v obdobju tako imenovanega realnega socializma, cheprav je istochasno filozofsko – metafizichen traktat o iskanju chloveshkega smisla sredi chloveshkih in druzhbenih nedovrshenosti in nesmisla pa tudi porochilo o osvobojevanju samosvojega posameznika in posebnezha iz konvencionalnih prisil in zavrtosti v svobodnejshe, visoko individualizirano senzualno in seksualno zhivljenje na podlagi iskanja ravnotezhja in vzajemnosti med partnerjema v sodobnem zakonu.

Mesichek skusha prikazati duhovno evolucijo glavnega junaka kot odisejado tipichnega chloveka 20. stoletja, ki je nasedel Marxu in Nieztscheju, z njima vred proglasil Boga za mrtvega, hotel sesti na bozhji prestol, a v stiskah, hudih zagatah in travmah spoznal razsezhnosti svoje zablode in uvidel, da je zgolj kot zemeljsko chloveshko bitje brez odprtosti v transcendentne razsezhnosti nezadosten. Pri tem avtor razkrije tudi najbolj intimne in delikatne plasti Tezhakovega zhivljenja, njegovo chutno in dushevno dozhivljanje ljubezni, kar je za mnoge bralce in bralke she vedno tabu. Toda ta telesna ljubezen je vedno bogoiskateljska. Zato je pentalogija tudi svojevrsten spiritualni erotikon o bozhji prisotnosti v telesnosti.

Slovenija po drugi svetovni vojni je avtentichna snov za Mesichkovo pentalogijo. Realistichno je opisana tezhka socialna in politichna polpreteklost v tedanji severovzhodni Sloveniji, vendar glavni junak petdelne epopeje uporno in z ironijo premaguje tragichno druzhbeno in mentalno korupcijo in nedovrshenosti. Morda bo kateri od bralcev Mesichkovo prozo obchutil kot provokacijo. Morda ga bodo zmotile nekatere znachajske in vedenjske poteze glavnega junaka. Morda se mu bodo te zazdele nevarne ali nepravilne. Vsekakor je pentalogija klofuta navidezni (malomeshchanski) morali in verjetno avtorjev kritichni odgovor na nezadostnosti v »socialistichni« druzhbi in drzhavi po krutosti druge svetovne vojne z drastichnim stopnjevanjem in uzakonjenjem nasilja tudi she za »revolucionarni chas« zatem na »svetli poti v boljsho bodochnost«. Pred nami je »krizhev pot« protagonista iz tradicionalno (konvencionalno preprosto) verne delavske mariborske druzhine pod Pohorjem in iz nemshke nacionalnosocialistichne osnovne shole, ki dozoreva v povojnem komunistichnem chasu v marksistichno vzgojenega profesorja slovenshchine in se prebija s svojo prvo srbsko zheno, ki ga ne ljubi, in z dvema otrokoma iz tega zakona skozi shtevilne gmotne in politichne tezhave, pada in vseeno spet vstaja, trpi, hrepeni, upa in ne omaga. Natanchno so opisane majhne, vchasih celo banalne, trivialne resnichnosti, iz katerih pa se postopoma hrani in krepi zhelja po neki vishji, popolnejshi resnichnosti, iz katere je zgrajena duhovna nadstavba zhivljenja. Pisateljevo sporochilo se zhe na zachetku shiri v tragichno, na trenutke tudi tragikomichno zgodbo o iskanju zhenske – zhene – zhivljenjske spremljevalke ob istochasnem boju za prezhivetje brez solidarnosti sorodnikov in druzhbe v banalnih »socialistichno – proletarskih« razmerah pri natanchno opisani gradnji hishe oziroma hish v kontekstu asimetrichnega ljubezenskega razmerja v ponesrechenem zakonu med »potentnim« mozhem in »frigidno« prvo zheno in razocharanj z naslednjimi partnericami. Mesichek opisuje zhivljenje svojega protagonista v vseh podrobnostih. Dozhiveto in prizadeto analizira dvanajstletni zakon s svojo prvo zheno, vendar ne zamolchi vedno vechje utesnjenosti v tem zakonu z dvema sinovoma, iz katere se skusha osvobajati na razlichne nachine, med drugim z zheljo po drugachni, boljshi, polnejshi zhen(sk)i, ki jo krchevito ishche, spet in spet najde, tudi seksualno dozhivi, a vedno znova izgubi. Seksualna dozhivetja pa niso nikoli opisana le kot fizichni postopek, temvech vedno kot rast (cheprav tudi skozi zablode in padce) v vishjo duhovnost, kot blizhanje dveh razlichnih spolov k bozhji celovitosti v Enem. Vendar je ochitno, da je preprichljivo predstavljeno predvsem psihofizichno stanje glavnega protagonista, njegov up, obup in boj, da bi se reshil iz stisk, prezhivel in se morda duhovno prerodil, manj pa duhovno dogajanje njegovih treh zhen in drugih obchasnih zhivljenjskih spremljevalk, ki so velikokrat, kljub podrobnim opisom, vech ali manj spremljevalne figure za uresnichevanje zhelja in ciljev glavnega protagonista. Iz gmotnih in druzhbenopolitichnih tezhav na mariborski sholi se ta zateche na dobro plachano delo v Italijo, vendar se kmalu vrne nazaj v domovino. Dodatne tezhave nastajajo zaradi spora s protagonistovo tezhavno, sebichno sestro in starshi, ki jim je Tezhakova prva zhena nadvse tuja. Mesichkovo spominsko potovanje se ob skoraj vseh njegovih srechanjih z zhenskami, med temi tremi bodochimi zhenami, ki jih sprva strastno ljubi oziroma si morda umishlja, da jih ljubi, zachenja kot »radosten polet skozi blestecho svetlobo«, ki pa se prerad prevesi v trpko »hojo skozi temo« (peti del pentalogije Mladost na obisku).

Kako je mogoche, da Mesichkovemu junaku zakonska srecha zdrsi vedno znova iz rok, in to kljub ugodju razmeroma hitrih spolnih stikov in kljub mnogo vechji mozhnosti izbire primerne partnerice v danashnjem chasu, ki jo tudi zaradi umanjkanja nekdanjih tradicionalnih prepovedi razmeroma hitro najde? Zhivi Mesichkov protagonist v umishljenem svetu? Je njegovo iskanje moshkemu komplementarnega zhenskega »ideala« navadna utopija? Je zhelja po psihofizichni uresnichitvi dveh spolov v zdruzhitvi v Eno (bozhje?) v ljubezni tudi s pomochjo ugodja in uzhitka, ki ga protagonist dozhivi oziroma dozhivlja z zakonsko zheno in razlichnimi partnericami – »kandidatkami« za zakonsko zvezo, nekaj, kar v idealni obliki (kakor jo Mesichkov protagonist, kot se zdi, zhe od vseh zachetkov prevech naivno pa tudi absolutno prichakuje) v dejanskem svetu nezadostne stvarnosti s shtevilnimi negativnimi strukturami sploh uresnichljiva? Zaplet se zachenja morda zhe v tem, da si naivno (romantichno) po ljubezni hrepenechi slovenski »junak nashega chasa« zheli prevech, ker ne uposhteva, da so (ljubezenski in spolni) odnosi med moshkimi in zhenskami komplicirani. Morda premalo uposhteva drugachnost zhenske psihe, posebnosti zhenskega dozhivljanja ljubezni, njena specifichna hrepenenja in prichakovanja. Nevarnost nastaja, che akterji spremenijo subjekt ljubljenja v goli objekt egocentrichnega polashchanja, ne glede na to, da se tega morda jasno ne zavedajo. Zdi se, da je protagonistova ljubezen skozi zelo dolge periode prevech posesivna, vchasih celo izsiljena, cheprav se mu subjektivno dozdeva, da se vede popolnoma pravilno, humano, altruistichno. Vendar, kot recheno, marsikdaj verjetno ne uposhteva drugachnih psihichnih obchutkov pa tudi realnih psihofizichnih prichakovanj in potreb svojih partneric. Izbira si sicer take partnerice, ki so mu kos v telesni ljubezni, vendar so mu povechini duhovno nedorasle. Vechkrat so to zelo mlade zhenske, skoraj najstnice, vedno znova profesorjeve uchenke, kar pa v javnosti na sploshno velja za nedostojno in naleti na odpor. Toda profesor Tezhak je vedno tudi (nekoliko avtoritativen?) pedagog in skusha svoje mlade partnerice vzgojiti, prevzgojiti, spremeniti v odprta in svobodna bitja in tako odpreti za resnichno ljubezen in za novo, polno in zrelo zhivljenje. Svoje ljubezni dozhivlja kot nekaj chistega. Pisatelj prikazuje ta njegova (svoja?) obchutja v shirokem chasovnem kontekstu v obliki razvojnega romana tudi kot rast v nova spoznanja, kot zhivljenjsko dozorevanje.

Je Tezhakovo iskanje vedno bolj skoraj metafizichno obchutene (po)polnosti v ljubezni kljub temu nerealno? Utopija? Saj prav pri tem velikokrat naleti na nevarne ovire, ker precenjuje svojo moch in voljo partneric, da bi mu na podlagi svobode v ljubezni ostale zveste. Zdi se, da precenjuje samega sebe – in she bolj druge. S tem slepi in zavaja sebe in vse z njim povezane. Poleg tega v ljubezenskih odnosih (nehote ali hote?) zaradi neke svoje »mefistovske« nagnjenosti celo izziva, zapeljuje v nevarnosti, uporno sledech svoji notranji viziji svobodnih in odprtih odnosov na podlagi medsebojne vzajemnosti in tudi tolerance med partnerji »modernega chasa« brez ozkih tabujev. Zhe s prvo zheno zhivi v »odprtem, svobodnem zakonu«, da bi pozhivil hladno razmerje. To pomeni, da obojestransko ishcheta in menjavata razne partnerje, kar pa ju (jih) ne osrechi. Nenadoma ozkosrchna okolica odkritosrchnega Tezhaka, ker mu velikokrat ni naklonjena, ozhigosa za »seksualnega manijaka« (cheprav se tudi sama velikokrat ne drzhi obichajnih moralnih norm, vendar dela to na skrivaj), pa tudi njemu samemu se zachne dozdevati, da z njim morda nekaj ni v redu. V Tezhakovem odnosu do zhensk(e) je namrech zhe takoj na zachetku prisoten neki paradoks. Vedno znova skusha polashchevalno izsiliti »ljubezen«, cheprav se zaveda nezadostnosti odnosa. Toda istochasno neuresnichljivo hrepeni po idealni (idealizirani) zhenski, chesar njegova zakonska zhena pa tudi razlichne partnerice ne morejo uresnichiti. Tudi tu se Mesichek na pogumen nachin loteva zelo kochljivih, obchutljivih in marsikdaj tabuiziranih tem. Cheprav z naturalistichno podrobnostjo in s senzualnim zagonom opisuje razlichne intimne prizore med moshkim in zhensko (in jih v petem delu manichno vojeristichno in ekshibicionistichno stopnjuje v demonichno, drastichno in morda nekoliko rasistichno obarvano spolno igro treh z vkljuchitvijo pohotnega shiptarskega ljubimca Tezhakove tretje zhene Rotije Samirja), ne pozabi na etichne principe in skusha dejanja svojih protagonistov psiholoshko utemeljiti. Kljub temu, da se zavzema za liberalizem pri spolnih odnosih in na sploh pri seksualnih zadevah, je ochitno, da seksualnost pri tem ni le preskusni kamen vedenjskih nachinov posameznih akterjev, temvech tudi etike in morale oziroma civilizacijske kulture na sploh. Tako ni chudno, da se po dolgih periodah tavanja zave svojih zablod in v pozni uri ob branju Trstenjakove knjige Hoja za chlovekom vznemirjeno vzklikne: »Zhe dlje chasa me je preganjal obchutek, da sem nekje na svoji poti zashel v slepo ulico, da sem pri tem zakrivil greh mistichnih razsezhnosti...« (peti del Mladost na obisku). Seveda pa segajo Mesichkove intencije pri tem dalech proch od vsakega ozkosrchnega, omejenega in zavrtega moralizma. Ontoloshki paradoks je zhe v tem, da se avtorjeva tezhnja po samorazkritju Tezhakovih obchasnih nezmernosti in pretiravanja v dialektichnem loku ozaveshchanja vedno znova prevesi na ploskev za medsebojne chloveshke odnose nujne in bistvene dushevne higiene.

Psihoanalitik Paul Verhaegen v delu Ljubezen v chasu osamljenosti (slovenska izdaja pri zalozhbi Orbis 2002) meni, da v »pravi ljubezni odpadejo vsakrshni poljudnoznanstveni nasveti o tehnicirani spolnosti in pornografiji, kar je ena temeljnih moshkih fantazem, kot tudi zhenski stereotipi o uspeshni strategiji zapeljevanja, ki jih ponujajo mediji.« Cheprav skusha Mesichkov junak presechi omenjene stereotipe in se celo desetletje trudi, da bi osvojil svojo hladno zakonsko zheno, se zdi, da velikokrat ni v posesti resnichne ljubezni (v smislu Verhaegenove definicije, da si »tudi po najslabshem seksu na svetu tega chloveka she vedno absolutno zhelimo«). Morda ga nehote zapeljuje prevech mochan (na)gon po (drugi) zhenski? Tako v tem kontekstu narashchajocha permisivnost in z njo povezani razsvetljeni objektivni govor o seksualnih recheh samo povechujeta sploshno zagato seksualnosti in nesporazume v ljubezenskih odnosih.

Zdi se, da avtor ob analiziranju junakovega odnosa do zhene oziroma zhensk(e) utemeljuje tudi protagonistovo (in svoje) stalno prisotno in, kot se zdi, vedno intenzivnejshe bogoiskateljstvo. Psihofizichno determinirano disonanco med chlovekovo dusho in telesom skusha premostiti prav z zdruzhevanjem s tistim, kar krshchanstvo definira kot zdruzhitev s prepovedanim sadezhem in zato obtezhi z grehom in greshnostjo ter tako blokira in tabuizira. Po krshchanstvu bi lahko bil zachetek greha zhe v tem, da chlovek svojega trenutnega telesnega ugodja ne zablokira, temvech se mu strastno prepusti. Toda Mesichkovo iskanje Boga raste prav skozi ta nesporazum oziroma paradoks. Njegovo hrepenenje po avtentichnem ljubezenskem odnosu in intenzivnem ljubljenju je neposredno povezano s telesno uresnichitvijo ljubezni in je istochasno pretkano s samosvojimi vizijami, ki se skozi erotiko in seksualni fizichni akt chustveno in filozofsko odprejo v prostranost svobodno dojetega metafizichnega prostora. Lahko bi zapisali, da psihofizichno dozhivetje partnerichine spolnosti ponudi protagonistu Mesichkove pentalogije prav zaradi mochno senzualno podozhivete telesnosti vech bitne pristnosti kot razlichni zaprti in shpekulativni filozofski sistemi. V drugem delu pentalogije z naslovom Agonija sodobnega zakona v 19. poglavju njegov glavni junak Tezhak v tej zvezi na primer zelo znachilno izjavi, da je »konkretno spolno zlitje z osebo, ki jo ljubim, ... samo zunanji vrh notranjega dogajanja, je uresnichitev mene kot moshkega in nje kot zhenske v vsej najini chlovechnosti... Je – odreshenje, je vstajenje mesa in duha, je vnebovhod, je bozhji dej...« V preizkushnjah z zheno in ljubljenimi zhenskami protagonist shele postopoma spoznava, da zhenska ni lastnina moshkega, temvech sta dopolnilo drug drugemu, da najdeta v intenzivnejshe in polnejshe zhivljenje in se ob tem blizhata popolni celovitosti, ki pa je le pri Bogu.

Posebnost pentalogije je namrech analiza postopne preobrazbe »junaka nashega chasa«, mariborskega profesorja slovenshchine Staneta Tezhaka iz tipichnega ateistichnega razumnika komunistichnega obdobja v bogoiskatelja in samosvojega vernika z izrazitimi mistichnimi dozhivetji in vizijami. Sredi prelepe slovenske zemlje v vinorodnih grichih pri Sv. Urbanu v blizhini Maribora in Pesnice (kjer pisatelj Mesichek danes domuje) se mu iznenada, ob vprashevanju vesti na tezhko prehodni poti zhivljenja, dogodi drsenje na drugachno ploskev bivanja, ki je morda na prvi pogled strashna in tezhka, a na drugi strani velichastna, ko se obchutek ujetosti v telesno jecho razpusti in se ti zazdi, da se ti je priblizhalo nekaj velikega, drugachnega, kar presega fizichne danosti sveta in napolnjuje celotno bivanje z duhovnim smislom.

Tudi kompleksno prikazani ljubezenski odnosi, ki na zachetku spominjajo na variante enega in istega motiva, se postopoma razkrijejo kot posamezni chleni v verigi, sestavljeni iz segmentov o protagonistovem postopnem duhovnem (samo)uresnichevanju. S pomochjo sicer dokaj linearno oblikovanega deskriptivnega realistichnega literarnega nachina, povezanega z nekaterimi naturalistichnimi seksualnimi scenami ter s sicer redkimi sentimentalizmi in lirizmi, plastichno zazhivi samosvoja atmosfera Mesichkove pentalogije, v kateri je »gordijski vozel«, kot pravi pisatelj, nenadoma spet »presekan« s pomochjo posebnega, skoraj mistichno doumetega dogodka, tezhke prometne nesreche, ki jo glavni junak, vrachajoch se v domovino z dela v Italiji, »chudezhno« prezhivi in se obenem prenovi. Jasno lokalizirana vsakodnevna stvarnost je s pomochjo dramatichnega pripetljaja projicirana v skrivnostno usodnost. Zhivljenjska zgodba Staneta Tezhaka raste v nove razsezhnosti.

Zanimiva posebnost prichujochega dela je tudi v tem, da smo ob branju tako rekoch priche njegovega nastajanja. Kot zobci posebnega razchishchevalnega mehanizma dodatno posegajo v strukturo pentalogije analitichni komentarji pisatelja Mesichka, ki mu glavni junak pripoveduje in pojasnjuje svojo zhivljenjsko zgodbo, polno blodenj in iskanj, na kateri pa nikoli ne omaga. V spremnih pogovorih med protagonistom Stanetom Tezhakom in njegovim »prijateljem« in obchasnim obiskovalcem pisateljem Mesichkom nam ta razkrije tezhave pri pisanju obshirnega vechsmernega teksta o propadu dvanajstletnega zakona z dokonchno lochitvijo ob iskanju nove »komplementarne partnerke« za novopechenega lochenca. Poleg filozofskih disputov o fiziki in metafiziki dopolnitve lastne biti v zhivljenju z ljubljeno zhensko in o sploshni naravi chloveshkega iskanja in hotenja se bralcu tako rekoch razpre vpogled v work of progress z razlichnimi mozhnimi pastmi, tezhavami in posebnostmi. V tekst avtor vpne razlichne literarne nachine, pisma, komentarje, belezhke o domachi in svetovni literaturi, v nekaterih scenah se jezik prevesi v slang ali ob slikanju slovenske shentflorjanske majhnosti in nizkotnosti v trivialno lumpenproletarsko vulgarno banalnost. Glavni protagonist pa se tudi tu razkrije kot nenavaden posebnezh in svobodomislec, ki poleg zhivljenjske komplementarne spremljevalke neugnano in nepoteshljivo ishche tudi presezhno bivanjsko vrednoto. Dejstvo je namrech, da se mora Mesichkov glavni junak skozi vse vzpone in padce ter napake v odnosih do ljubljene zhen(sk)e, ki jih vedno znova in skozi dolgo zhivljenjsko periodo kontinuirano naivno ponavlja, kot da se ne more nichesar nauchiti, dokopati do neke vechje Resnice, ki se skriva pod nezadostnostjo sedanjosti. To iskanje za mnoge izgubljene ontoloshke resnice lahko sicer tolmachimo na razlichne nachine, za potek dogodkov v pentalogiji pa ima vsekakor prestizhni pomen in vrednost. Bozhjemu bivanju se pedagog Tezhak alias njegov alter ego profesor Mesichek priblizhuje vedno znova tudi tezno in racionalno poduchevalsko, vendar ga lahko v bistvu zachuti shele izven racionalnih razlag, v enkratnem mistichnem dozhivetju. To na skrivnosten nachin raste skozi tezhave in lastne pomanjkljivosti iz njega samega, da bi se potem dokonchno udejanjilo tudi v krvi in mesu v stiku z ljubljenim sochlovekom.

Podoba je, da Mesichkov protagonist v svojem zhivljenjskem boju, za zheno in za ekonomsko trdnost, ki je opisan tudi kot proces duhovnega ozaveshchanja, spoznava primarne etichne vrednote v fizichnem in metafizichnem blizhanju dveh razlichnih spolov k Enemu bozhjemu. Moshko ali zhensko telo postane v prichujochi pentalogiji izraz za posebno moch bozhjega principa, ki se udejanja in oduhovlja v chloveku v mistichnem spoju moshkega in zhenskega telesa. Nenavadni posebnezh in upornik proti provincialni »shentflorjanski« slovenski omejenosti, zavrtosti in zamejenosti, ki ga »socialistichna« druzhba zaradi njegovega »modernega« pogleda na spolnost, ljubezen in medzakonske odnose obsodi za lahkozhivca, zapeljivca in zvodnika, pa je istochasno tudi gonilna figura dejanja in nehanja v razvejenem kontekstu, ki z vkljuchevanjem posameznih »spremljevalnih zgodb« raste v shirsho panoramo slovenske druzhbe v drugi polovici 20. stoletja. Poleg razlichnih erotichnih »minizgodb« s prilozhnostnimi ljubicami (Marija, Oka, Albina, Savka) se v tej galeriji neprestanega boja za srecho in osmislitev bivanja pojavijo zhenske, ki jih skusha dozhiveti in doumeti kot dejanske nove zhivljenjske partnerice in zhene (Anka, Slavica, Zdenka, Mojca, Marjetka, Melita), primerno zheno pa si po lochitvi zakona z Radmilo ishche tudi s pomochjo zhenitne svetovalnice. Te »svoje zhenske« morda prevech lahkomiselno »polaga na zhrtvenik svojih mrtvih zakonov«, da bi jih ozhivil. Vidi se, da je pedagog, saj si zheli vzgojiti svojo bodocho zheno v idealno zhivljenjsko druzhico. Ali taka zhenska sploh obstaja? Mesichek pri opisovanju zhivljenjske zgodbe svojega junaka »nashega chasa« rad posega v zakladnico klasichne literature, k Tolstoju, Balzacu, Dostojevskemu in drugim, in iz nje lushchi v alegorichni poduk in svarilo posamezne ideje. V kontekstu iskanja idealne zhene med drugim ironichno citira naslov ene izmed novel Iva Andricha: Jelena, zhenska, ki je ni.

V ospredju pisateljevega zanimanja stojijo poleg prikaza razvejene zhivljenjske zgodbe mariborskega profesorja slavistike Tezhaka predvsem spremljevalne zgodbe tistih zhensk, ki so usodno posegle v njegovo zhivljenje. Te se razrashchajo v vech ali manj dobro oblikovane analitichne psihograme, kar she posebej velja za dolgotrajno dvanajstletno razmerje, zdruzhevanje in muchno lochevanje s Tezhakovo prvo, srbsko zheno Radmilo (opisano z vsemi tezhavnimi zachetki in upi dveh zelo razlichnih partnerjev v prvem delu pentalogije Nash vsakdanji kruh / Maribor 1974 / 1981, podrobno razchlenjeno z razlichnimi vzponi in padci v drugem delu Agonija sodobnega zakona in uchinkovito stopnjevano v dokonchno razsulo prvega zakona v tretjem delu On in ona na razpotju), nakar se pentalogija razpne skozi dodatne Tezhakove zaplete in blodnje z razlichnimi partnericami do manj natanchno razchlenjenega drugega zakona s tezhavno Majdo (ki ne ljubi obeh Tezhakovih sinov iz prvega zakona, temvech le svojega lastnega otroka z njim) v chetrtem delu Na stopnicah k uresnichenju in do tragichnega usodnega srechanja s Tezhakovo veliko ljubeznijo in tretjega zakona z rosnomlado lepotico Rotijo, zakljuchi pa se s kratkim epilogom umirjenega starejshega moshkega, ki po shtevilnih zhivljenjskih polomih morda prav zaradi svojega vztrajnega bogoiskateljstva ni obupal ter zdaj zhe dolga leta zhivi v treznem chetrtem zakonu z razsodno in praktichno zheno, kar je razchlenjeno v zadnjem delu pentalogije Mladost na obisku, 1982 / 2002. Pisatelj namiguje proti koncu pentalogije, ko zre na Tezhakovo prehojeno pot, tudi na sicer nesentimentalno, a idilichno povest Ivana Tavcharja Cvetje v jeseni o tragichno lepi ljubezni med starejshim izobrazhencem in preprostim mladim dekletom, ki ni obrodila sadu.

Dejstvo pa je, da so resnichne zhrtve dogajanja hote ali nehote Tezhakovi otroci, dva iz prvega in eden iz drugega zakona, kljub temu, da jih starshi po svoje ljubijo. V stalnih zasukih in presukih med starshi ostajajo prevech osamljeni na robu, postajajo samorastniki, cheprav se vztrajno bojujejo za svojo in druzhinsko integriteto kljub tezhkim odnosom med starshi. Predvsem najmlajshi sin iz drugega zakona je v primezhu tezhkih dogodkov morda izgubil mozhnost za identifikacijo z ochetom kot modelom odraslosti. Kot posebno svetal lik pa je opisana Tezhakova preprosta tashcha iz prvega zakona, »baka«, ki iskalcu zakonske sreche, chuvarju njenih vnukov in vztrajnemu graditelju hish stoji kljub vsemu v vseh tezhavah zvesto ob strani.

Pentalogija se vsekakor razmeroma hitro razkrije kot resnicoljubna in poglobljena izpoved o osnovnih in velikokrat najbolj intimnih chloveshkih stvareh, ki pa so napolnjene z metafizichno energijo in so bistvene za potek posameznikovega pa tudi druzhbenega in druzhabnega zhivljenja na sploh. Tezhakovo iskanje zhivljenjskega smisla dozhivimo kot alegorichen prikaz sodobnikove zhivljenjske poti. Pred nami je inferno Tezhakovih problematichnih zablod in travmatichnih preizkushenj pa tudi iskanje zhivljenjskega smisla v marsikdaj zgolj umishljenem paradizhu opoja le s pomochjo telesnosti, ki prevech razgali telo in dusho, vendar se ta v poznejshih zrelih letih umirja in chisti v purgatoriju zhivljenja v stiku z metafizichnimi razsezhnostmi bivanja. Mesichkova eksistencialna izpoved je jasen in optimistichen poziv osamljenega, sochlovekovo ljubezen in solidarnost ishchochega chloveka – pisatelja sochloveku, naj se zave enkratnosti bivanja. S tem je nakazana smer v dozorevanje lastne integritete na podlagi avtentichnih in pristnih medchloveshkih odnosov tudi sredi nevarnih pasti in ovir na trdi poti v osmishljanje bivanja, v ozaveshchanje in uchlovechevanje. Che ta obshirni, vchasih res tudi nekoliko prevech deskriptivno dolgovezni tekst prebiramo z odprtim srcem, neobremenjeni z razlichnimi predsodki, se nam razodene kot presenetljivo odkritosrchna izpoved slovenske knjizhevnosti, napisana v tradiciji svetovne prichevalske literature, v kateri so razgaljene vse plasti chloveshke resnichnosti, od banalnih in najnizhjih do visoko moralnih in bistvenih iskanj in udejanjanj v narochju metafizichne skrivnostnosti bivanja.