Revija SRP 71/72

Lev Detela

TRI ZVEZDE
 
XII
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 
 

V Dangerozu zazija chudna praznina. Na gradu mu sicer ponudijo vino, sir in shunko, vendar ga to ne more pomiriti. Le zakaj se trudi s temi bedastimi slavilnimi pesmimi, ko ve, da so neresnichne, zlagane, licemerske? Saj je ves svet le kup dreka in nesreche.

Privzdigne svojo pasjo glavo k vrchu. Pije. Iz motno lesketajoche se rumenkaste pijache odsevajo obrisi nekega grdo zverizhenega obraza.

Ah, kaj! Tudi ta rezka tekochina ne more utopiti zhalosti in skrbi... Resnichna pijacha tega sveta je prelita kri, ki teche v potokih neznano kam in se nevidno izliva v peklenska brezna najbolj chrne nochi. Ves chas gazimo po truplih ubitih. Pod nami pokajo kosti tistih, ki so jih pobili. Mi pa kar naprej... Nich... Nichesar ne vidimo in nichesar ne slishimo... Tralala! Hopsasa! Prekleti svet...

Le zakaj she kuje te svoje pesmice? Z njimi ne bo spremenil krogotoka sveta. Chetudi jih bo slavil do neraspoznavnosti, ne bo nikoli predrugachil krvolochnih oblastnikov v ljubeznive angele. Le zakaj potem sploh she pisuni? Ali ima vse to sploh kak smisel? Ali pishe zato, da ga razuzdani grof pogosti s kislim vinom in zhaltavo shunko? Najraje bi svojo neumno umetnost brcnil v zadnji kot in ji za slovo zaklical, naj pochiva v miru!

Vse na tem ubogem svetu je zoprno in smeshno. Ljudje ga ne privlachijo. V ljubezen ne veruje vech. To zhivljenje je neusmiljeno. Presneto dobro morash paziti, da ne pridesh pod kolesa. Pa mu marsikateri celo zavida nekakshno pesnishko veshchino. Ki pa je v resnici prava revshchina. Mlatenje prazne slame... A vseeno komaj chakajo, da bi crknil. Nashel se bo celo kak uzhaljen oblastnik, ki bo rekel: Zdaj ga pa imamo, lopova. Ki nas stalno zhali, namesto da bi nas povelicheval in obozheval. Ga bo treba ubiti. Zato ga bomo zdaj strli kot gnusno ush...

Ja, najbolje bi bilo, da chim prej umre... Da pogine kot pes... Dokler pa se to ne zgodi, je koristno, da se izogiba temu, kar imenujejo slavno zhivljenje mogochnikov... Paziti mora, da v teh onesnazhenih domachih kurjih vaseh ne stopi naravnost v chloveshki drek samo zato, ker se je hotel izogniti pasjemu...

Vrag vzemi vse skupaj! In ne prizanesi klavrnemu pasjemu pesnishkemu zhivljenju!

Spet skloni glavo k vrchu. Premika ustnice. Pije. Modruje. V glavi se mu prebujajo nekakshni stihi. Ja, le zakaj?

To je nasha domachija:
Cesar lopov, knez bedak.
Vse zhivljenje polomija.
Vojsk rozhljanje. Bedni mrak.
Sodni sklepi strahovanje.
Ritoliznost uradno stanje.
Kurba glavna je devica,
na gnoju valja se pravica.

Vse skupaj postaja nesmiselno. Potrebno bo narediti konec. Sam sebi je v napoto. Le zakaj je sploh she na svetu?

* * *

 

Z razmrshenimi lasmi se opoteka skozi goshchavo. V njeni dushi je rezka bolechina. Chuti se popolnoma osamljeno. Brez zashchite. Na milost in nemilost prepushchena kruti usodi. Brez prijateljev. Brez mozha, ki sameva v jechi, priklenjen z debelo verigo k vlazhnemu zidu.

Ljudi se izogiba. Odkar so ji kmetje v ubornih kochah pri Kochevju obrnili hrbet, ko jih je zaprosila za pomoch, skoraj nikomur vech ne zaupa. Prevechkrat so, che jih je moledovala za skorjico kruha, samo nesramno strmeli vanjo, kot da ne bi razumeli, kaj jim je bila rekla.

Izmuchena od dolge hoje se na robu gozdne jase usede na shtor, obrasel z gostim mahom. Razvezhe si culo, v kateri ima she kos sirove pogache in hlebec kruha, ki ga je dobila pri neki dobri starki v osamljeni kochi na robu blizhnje vasi. Jé. Potem vstane, ker jo chaka she dolga pot.

Vedno znova se ji zazdi, da se premika skozi tezhke sanje. Kot da se blizha nechemu dokonchnemu. Vendar si ne zna ustvariti prave predstave o tem, kaj jo chaka. Vsa njena preteklost se she enkrat ulovi v dolg, tih jok. Prsi ji utripajo v brezmejni zhalosti. Ve, da se mora na skrivaj nekako prebiti do Desenic. Vendar je najbolje, da nikomur ne zaupa.

Zaveda se, da je grof Herman njen smrtni sovrazhnik. Skozi goshchavo zato tava predvsem ponochi. Podnevi se, da je ne bi odkrili, zavleche v grmovje in vchasih na smrt utrujena zaspi kar v vlazhni travi. Kot uboga preganjana divja zhival.

Hermanovi mozhje so lovci. Kruti kot zver. Neizprosni. Svet je strashen zverinjak. Hitro se zgodi, da ti zlomijo hrbtenico. Z glasnim pokom te ubijejo. Nich ne pomaga, che se branish...

Spet joka. Gleda v poltemo. Se z zadnjimi mochmi vleche naprej. Stopa z raztrganimi podplati in opraskano kozho mimo majhnega potoka, ki nemirno klokota skozi goshchavo. Hodi skozi temni gozd kot skozi hladno vlazhno meglo.

Vendar se noche ukloniti. She hoche upati. She hoche misliti na mozha. Na Friderika, ki bo nenadoma strl vse verige, s katerimi so ga pripeli na mrzlo steno, in se osvobodil krutega suzhenjstva. Nenadoma se bo mochan in mlad spet pojavil pred njo, tu sredi te neprijazne goshchave, in jo ljubeche vzel v svoje krepke roke. Vroche jo bo poljubil naravnost na te njene trpeche razpokane ustnice in jo zachel strastno ljubiti. Vse bo spet dobro. Lepo. Rodila mu bo sina, novega celjskega grofa. Srechno bosta zhivela drug ob drugem, dokler se jima ne bo zhivljenje izteklo na naraven nachin kot v pravljicah.

Tava skozi gozd in misli na svojega ocheta, ki jo je chuval pred vsemi nevarnostmi, ko je bila she otrok. Ali se mu je pozneje izneverila? Toda zdaj se mora kljub temu prebiti do rodnega doma. Mora ga zaprositi za odpushchanje... Prositi za milost, da je ne zavrzhe... Ocheta mora poprositi za pomoch, za zashchito.

Opraskana po rokah in nogah tava skozi ravnodushno temo, bezhi skozi gluhi les in moleduje za pomoch, ki je ni od nikoder.

* * *

 

Opolnochi je noch najtemnejsha. Opolnochi utonejo sanje v nenavadni megli neba. V daljavi zaskovika sova. Goshchava se izgublja v zloveshchi temi. Opolnochi se prebudijo duhovi zemlje, vode, ognja in zraka, silvani, salamandri, undine, nimfe, gnomi, shkrati, pritlikavci, pasjeglavci... V temi krozhijo po zraku in po vodi. Veronika zastoka sredi neizprosne samote gozda. Chaka. Prislushkuje. Zdi se ji, da se proti njej zaganjajo sence brez pravih obrisov. So to v netopirje preoblecheni charovniki in charovnice?

* * *

 

Na gradu s shtirioglatim obrambnim stolpom in z lepim razgledom na ozko temnozeleno dolino bi bilo precej dolgochasno, che si nabriti grof Orlando de Campoamore ne bi izmislil poredne igrice s kockami, pri kateri je vsakdo hkrati porazhenec in zmagovalec. She srecha je, da za razposajeno zabavo takoj pridobi dobrodushnega grajskega upravitelja in, po njenem kratkem oklevanju, tudi mlado kastelanko. Tako je mimobezhni oddih pri ljubeznivih podezhelskih ljudeh, kjer se je s svojo soprogo Heloiso ustavil za dan ali dva sredi napornega in dolgotrajnega potovanja iz ogrske Bude na italijanski jug, vendarle mogoche izkoristiti za prijeten uzhitek.

Igra se razvija po posebnih pravilih. Kdor prvi izgubi, ker je zadel najnizhje shtevilo, si mora slechi kos obleke. Med vrochim smehom in dolgimi pozhirki vina leti kocka vedno znova v vse smeri, da razkrije svoje lihe ali sode nevarnosti, ki so za enega od navzochih vedno usodne. Vendar vsi vedo, da morajo nadaljevati tezhki boj do nesrechno srechnega konca, ko bo zletela s telesa zadnja krpa blaga.

Srajce iz dragocene tkanine, razkoshna, z imenitno vezenino preshita in z zlatimi nitmi okrashena krila in bela spodnja krila, podveze in pasovi vseh vrst frfotajo po vsakem zakljuchenem krogu igre kot neprizanesljivi pisani metulji s teles razburjenih porazhencev na blizhnjo klop, vendar predvsem Orlando v zhivchni napetosti komaj chaka, kdaj bo nesrecha zadela brhko kastelanko, da bo, hochesh nochesh, morala pred vsemi razgaliti svoje prsi in pokazati, kakshne so. Komaj chaka, da bo she nerazkrita dojka te zanimive zhenske nehala biti skrivnost in bo konchno zdrsela iz tega s tremi sponkami prekleto prepetega in ljubko napetega dehtechega blaga in se bodo njegove ochi lahko ustavile na, upajmo, prijetnih charih te zhene nekoga drugega. Komaj chaka na trenutek, ko bo kastelanova soproga morala razpeti zgornji del obleke in se bo prikazal tisti navihano privzdignjeni rozhnati, temnorumenkasti, rdechkasti ali pa morda celo nabreklo temni, skoraj chrni in, che bo imel srecho, celo vidno izbocheni vrshichek njene, upajmo, lepe dojke. Razgaljena zhenska se bo nagnila naprej in oba vabljivo oblikovana prsna vrshichka se bosta zatresla v ostrem pozhelenju. Ob teh zares vrochih mislih hrepeneche zavzdihne.

Navihana igra, pri kateri se pridno zalivajo z vinom, se neizprosno nadaljuje. Proti prichakovanju pa je kocka takoj na zachetku posebno neusmiljena predvsem do Orlandove Francozinje. Vendar Heloisa ne obzhaluje svoje nesreche. Ob prvem porazu si z vidno naslado razpne srajco in razgali svoje polne shiroke prsi. Z dlanjo se zapeljivo pobozha tik pod levo bradavico in narahlo privzdigne napeto dojko. Poredno pomezhikne proti she skoraj popolnoma v zeleni zhamet oblechenemu kastelanu, ki pa je ochitno zhe izgubil glavo na izzivajochem mesu zapeljive tujke in zdaj v zadregi, a neprikrito radovedno pozhira z ochmi oba nabreklo privzdignjena rdechkastorjava prsna kolobarja, ki ga neizprosno ostro izzivata z debelima, pokonci shtrlechima seskoma.

Nesrechna srecha se medtem bliskovito zaobrne. Resnichna porazhenka je mlada kastelanka, ki od sramu povesha ochi, ko si odpenja spodnji pas z zashchitno podvezo in si konchno sleche she zadnji del obleke. Pri tem svojem neprijetnem opravilu se vseeno v zadregi prikrito smehlja, z rahlo rdechico na obrazu, kot da bi vedela, kaj jo chaka. Popolnoma gola nerodno obstoji z razgretim obrazom pred vzdihujochim Orlandom, ki kmalu zatem izgubi igro z malce pred tem porazhenim kastelanom. Z vrochim pogledom oplazi z gostim temnim puhom obrasli kastelankin trikotnik, iz katerega brezobzirno nevarno sili njena mesnata zhenskost. S shirokogrudno kretnjo si razpne vrvice na vrechasti braguetti pod trebuhom in z enim samim premikom osvobodi svoj tezhki ud iz ujetnishtva v trdem blagu. Kastelanka se zdrzne in na hitro s skrivnim zanimanjem preleti ogromno, pokonci stojecho Orlandovo moshkost. Ve, da bo to velikansko nemogoche prav kmalu postalo mogoche, saj bo morala pokazati, kaj zna, in jo bo ta mochni moshki z ostrim, globokim rezom prav verjetno z vso silo poljubil v njen prav tako silovito razviti in vedno bolj razpirajochi se veliki rdechi cvet. Nehote v vzburjenju zdrsi z roko proti zhe rahlo odprti rezhi, vendar si je ne zakrije.

Orlando se medtem hitro in spretno primakne v neposredno blizhino zanimive porazhenke.

»Ali gospod dovolijo, da imam rad njegovo plemenito zheno?« veselo vzklikne in prime kastelanko za roko. »Saj stoji tu pred menoj v vsej krasoti taka, kot jo je ustvaril vsemogochni Bog!«

Z vrochim pogledom zdrsi chez bleshchecho svetlorjavo kozho na dokaj shiroki, oblo napeti zadnjici mlade zhenske in se zaustavi na notranji strani njenih rahlo razprtih, mochnih, a izredno privlachnih stegen. Za trenutek negotovo obstoji, a se takoj zatem skloni proti dolgim, ozkim in chvrsto pokonci stojechim shpichastim dojkam razburjene nesrechnice, ki v zadregi bojeche poshkili proti svojemu mozhu. Ker pa ta v rahlo negotovi razburjenosti zhe objema vedno bolj razgreto Heloiso, se iz ljubosumnosti precej jezno pomakne k Italijanu in mu s povesheno glavo mashchevalno sledi proti stranskemu prostoru za obokom, kjer oba prichakuje velika postelja z dvojnim shkrlatnordechim baldahinom. Ta morda zakrije tudi najvechji greh pred radovednimi chloveshkimi ochmi, a ga ne more skriti pred vsemogochnim bozhjim pogledom.

Heloisa se ob mozhevem odhodu na ljubljenje z drugo vrochekrvno zasmeje in razvnetemu kastelanu s hitro kretnjo namigne, naj stopi za njo v zgornje prostore. Presenecheni moshki she nekoliko okleva, medtem ko se sama zhe ulezhe na rdecho blazino pod modrim baldahinom nad posteljo in razpre kolena. Sicer je suhljati moshki v primeri z njeno bujno polnostjo prava mushica, neroden mozhicelj, vendar jo vseeno zanima, kakshen je pri ljubljenju. Medtem ko se v umetnosti ljubezni verjetno nekoliko neizkusheni moshki she opogumlja s chvrstimi pozhirki vina, zhe zagrabi za njegov v primeri z mrshavostjo preostalega telesa dokaj dolgi, a ozki ud, in ga hitro vznemiri do skrajnosti. Pred suhim kastelanom in njegovimi pajkovskimi nozhicami se nenadoma razprostira prostrana mehkoba nabito polnih zhenskih stegen. Francozinja v razdrazhenem razpolozhenju omotichno privzdigne zaliti trebuh, da se ji istochasno zatresejo tolsta stegna in bujno napete dojke, in se popolnoma odpre.

Njen Orlando se medtem v spodnji sobi ob velikem vrchu vina radodarno skloni proti grashchakinji. Na hitro jo potisne med blazine in jo zachne poljubljati po vsem telesu.

»Chudovita je! Najlepsha vila na tem ubogem svetu!«

Chuti, kako mladi zhenski razburjeno utripajo prsi, ko ji tople mehke roke porine pod svoj trebuh.

»Med nama ne sme biti nobenih skrivnosti, lepa gospa! Pobozhajte me, prosim! In to povsod!« zajeclja.

Uzhiva, ko zhenska v zadregi, a vidno vzburjena, otipava njegovo bohotno nabreklo spolovilo. Zdi se mu, da postaja ob tem vedno bolj sproshchena, razposajena, kot da je odvrgla svojo plashno pobozhnjakarstvo, to dolgochasno zvestobo in suzhenjsko pokornost mozhu do groba kot staro navlako in kot zadnji neprijetni kos oblachila, ki jo je prevech obtezheval. Z roko zdrsi chez njene ozke, shpichasto napete vroche dojke z navzgor zavihanima, po mleku dishechima, rjavkasto rumenima bradavicama. Zdaj jo obchuti samo she kot na shiroko razprto spolno celico. Zato napetost v njem neznansko naraste. Butne jo na levi bok popolnoma pod sebe, da se razkrijejo vsi chari njene oble zadnjice in notranjega dela krepkih snezhnobelih stegen.

Zhenska pridusheno zasope in vidno razkrechi noge, ko se ji priblizha v ostrem kotu od leve strani. Zdaj se nichesar vech ne sramuje. Hoche greshiti s tem tujim mochnim moshkim, ki zhe zdrsi chez njen na gosto nakodrani temnorjavi puh. Od nesramnega ugodja zapre ochi. Chuti, kako se Italijanov nenasitni korenjak skusha zagozditi na skrajnem dnu njene prostrano pogoltne nozhnice. Podtrebushne mishice ji pohotno zadrgetajo, ko postane Orlando she bolj odlochen in jo skusha brez zadrzhkov brezobzirno zabiti do konca. Chuti, da je ta chokati debeloglavi moshki pravi stroj za fukanje. Ja. Stroj. In nich drugega. Ampak odlichen stroj. Ja, kako je to lepo! Kako zna! Ja! Ja! Kako sladko jo muchi! Toda kaj takega hoche dozhiveti she s kom drugim. Che bi shlo. Prevech dolgo je zatiskala ochi pred svojimi skrivnimi zheljami. Noche vech biti odvisna od svojega shibkega mozha. Ki pa se zdaj itak zabava z drugo...

Skoraj piskajoche zasope, ko moshki v njej divje potrza. V rezki slasti se zachne zdaj divje odpirati pritiskom nabreklo razdrazhene glavice njegovega chvrstega spolovila. Popolnoma se preda ljubljenju. S hitrimi potiski in poskoki se zelo hitro ujameta in she bolj razgrejeta, dokler Italijan vrochekrvno ne zasope in se omamljen ne izgubi v skrajnosti zhenskih skrivnosti.

Zdaj tudi sama divje krikne. Ko ji pride, uzhivashko dvigne trebuh v neznosno opojnem krchu...

Orlando sredi svojega tezhashkega dela zhal ne slishi rezkih strastnih krikov svoje zhene pri ljubljenju z drugim v spodnji sobi, kjer napetost mesa vidno narashcha in se kastelanov zdaj kot nozh ostri ud nevarno hitro priblizhuje medenemu mednozhju spolno skrajno razdrazhene Francozinje. Heloisino srce nemirno utripa, ko ji moshki privzdigne tezhke prsi in z raskavim jezikom spolzi chez temnordeche razdrazheni sesek. Oprime se ga z obema ustnicama in ga zachne razburljivo sesati. Istochasno on njeno polno in od ljubljenja popolnoma prepoteno telo z desnico pritiska med blazine, da komaj diha. Na milost in nemilost je prepushchena drazhechemu nasilju razvnetega moshkega, ki je v strasti premagal svojo mrshavo shibkost in se zdaj z razgreto konico svojega ozkega uda drgne ob njen gosti puh. Nemirno razpre noge. Hrza od pozhelenja, ko vdere tuji moshki do dna njene notranjosti in jo jemlje na brezobziren nachin, divje kot kaka zhival.

Orlando postane med tem skrajno pozheljiv. Od svoje zhe precej razvnete prilezhnice zahteva, da na dushek izpije veliko chasho vina. Na pol pijano jo potisne pod sebe in jo zachne ljubiti od zadaj naravnost v razkoshno shiroko toplo zadnjico. Potem jo obrne na hrbet, da se lahko z radozhivo razprto nozhnico, iz katere ji chez stegna polze ozke srage mochne moshke strasti, vsesa v njegov razposajeni strzhen in se she enkrat prepusti divjim valovom brezumno mokrega uzhitka. Na uho ji shepeta zapeljive besede, da ljubezen vedno zmaguje in svobodno kraljuje. Ko zhenska od pijanosti zhe skoraj popolnoma omamljena oblezhi pod baldahinom, se on nevarno zasmeje. Zanichljivo se ozre po zhe do skrajnosti izrabljeni zhrtvi, ki je zdaj sredi najvechjega veselja tako klavrno odpovedala in zaradi prestanih naporov ochitno popolnoma onemogla. Res ga je razocharala. Toda on hoche zdaj vech. Pravo uzhivanje se shele zachenja!

Z nevarno razzharjenim obrazom zaropota po vijugastih lesenih stopnicah proti izbam za sluzhinchad. Ne bo se oziral na dolochila svojega gostitelja in njegovo zheljo, naj pusti posle pri miru. Pri veliki pralnici se ustavi ob kupih umazanega perila. Ob shtirih chebrih za pranje zagleda prepoteni dekli z izpodrecanima kriloma. Ne more se premagati. Skoraj besno se vrzhe na prvo s tolstorito zadnjico. Cheprav kliche ta vse svetnike na pomoch in prosi za milost, ker hoche ostati svojemu mozhu tam spodaj na vasi zvesta zakonska zhena, ji v ostrem spolnem gonu razpre kolena. Jezno ji zatuli v uho, naj bo mirna in naj ga v vsem popolnoma uboga. Zazdi se mu, da jo mora zares muchiti. Da bo vedela, kaj je pravi moshki. Da mu bo pokazala, kaj zna. Saj niti ni tako napachna. Zagrabi jo za chvrsto dojko z dolgim rumenkastim vrshichkom in zasika: »Rad bi ti naredil otroka!«... Noche je gledati v ochi, ko se pozhene v slastno zhensko pokrajino med mehko belino obeh razkrechenih stegen in jo zachne razdrazheno jemati.

Druga zhenska, hcherka vashkega sodarja, je od strahu kot prikovana. Urochena, kot da bi jo oplazil strupeni pogled nagnusne kache. Rada bi zbezhala na varno, vendar ne more. Nevidna sila jo nenavadno mochno tishchi ob tla, ko s shiroko razprtimi ochmi bolshchi v prizor posiljevanja, ne da bi prav doumela, kaj se dogaja. Slishi nekakshne krike, stokanje, jok in potem, popolnoma neprichakovano, mochne udarce lastnega srca, kot da bi nasilni charovnik udarjal z nakovalom po tezhkem zhelezu, brusil nozh in jo z njim rezal v meso. Preplavlja jo neznanska groza. Srce ji divje utripa. Nakovalo udarja. Njena glava se iskri od hudega notranjega ognja. Bliski sikajo v temo. Vse telo jo mochno boli, ko tako chepi ob strashnem prizoru posiljevanja, ne da bi prav vedela, kaj se dogaja. Zato morda sploh ne opazi, kako se ji Italijan nasilno priblizha takoj potem, ko je opravil z njeno tovarishico, ki se v obupnem joku zvija po tleh. Ne vidi, kako se nenadoma skloni k njej in jo zagrabi pod pasom. Shele zdaj, ko jo drzhi z obema rokama kot v pasti, zasluti, kaj se je zgodilo. Ko jo nasilno razgali spodaj pod pasom, ve, da je prepozno, da bi se ga odkrizhala.

Tokrat zheli pri fukanju gledati v obraz. Ker stoka in se spreneveda, ji zapove, naj bo popolnoma tiho. Tiho kot cerkvena mish. A si, koza, noche slechi srajce, ki si jo z obema rokama tishchi chez prsi. Zato ji zgornji del obleke kar strga s telesa. Shiroki dojki s tremi ali shtirimi pikami, hudichevimi znamenji na levi strani pod temnima bradavicama, ga vznemirita. Ker zhenska prevech krichi in vpije na pomoch, jo z dvema klofutama popolnoma utisha, nakar jo zagrabi pod drgetajocho zadnjico in vzame na razvraten in prostashki nachin.

Heloisa in kastelan se med tem pijano zabavata ob novem vrchu rujnega vina. Omotichno se stiskata drug ob drugega in se skushata ponovno ljubiti. Ker se jima to ne posrechi, se popolnoma naga omamljeno opotecheta proti pralnici, od koder prihaja nenavaden hrup. Prizor z Orlandom na vzdihujochi dekli jima dá novega zagona. Heloisa se skloni proti zhe posiljeni drugi zhenski, ki z razgaljenim trebuhom kot kup nesreche zhdi na kupu umazanega perila. Ji ostro zapove, naj jo zachne poljubljati na vse dele njenega prepotenega telesa.

Kastelan je zhe prevech opit, da bi she mogel razmisliti, kaj dela. Vidno vznemirjen se zamaje proti eni od zhensk in jo skusha objeti od zadaj, a se zvrne med umazano perilo in takoj zasmrchi. Heloisa se priplazi k svojemu mozhu in ga zagrabi za razgreti ud. Zavreshchi, ko ga vzame v usta in hoche she enkrat razdrazhiti. Pijana zakonca se vzburjeno zavalita med umazano perilo. Ne vidita, kako posiljeni zhenski zbezhita na hodnik. Ne slishita, kako krichita na pomoch, ko techeta iz gradu proti vasi, kjer bi se radi skrili na varno...

* * *

 

Kmalu po sonchnem vzhodu se oglasi iz blizhnje cerkve mili glas malega zvona, ki oznani zachetek novega dne. Kmetje v temachnih izbah se prekrizhajo, pokleknejo pod bogkov kot, zmolijo ochenash in zdravo Marijo. Nato stopijo na prag, se zagledajo v nizko stojeche oblake in privzdignejo nosnice, da bi ugotovili, kakshno bo vreme.

Gospodar se usede h grobo obtesani hrastovi mizi. Njegov rdechelichni obraz se svetlika v hishni sopari. Z leseno zhlico zajema skupaj z drugimi druzhinskimi chlani mochnik iz velike lonchene sklede. Za skednji in hlevi lezhe na tnalih okrvavljene sekire.

Ponochi so mishi in podgane oglodale zadnje zaloge zhitnega zrnja v prikleti. Toda treba je vztrajati naprej. Je kot na koncu sveta. Kmechke misli poskakujejo, kot da bi se jih domislile podlasice in lisice, zajci in srne, ki jih na skrivaj, kljub grofovi prepovedi, lovijo po poljih in v gozdovih. Ostarele kmete muchijo zhalostne misli. Lakota in smrt sta vseprisotni. Starci sanjajo, da so popolnoma sami na svetu. Izza vrat v izbo se oglashajo razlichni glasovi. Tam mora biti zhivljenje, tam buchi svet, medtem ko so v resnici zaprti v gluho samoto. Trkajo na vrata, a nihche ne pride, da bi jih odprl. Zaprta so s tremi tezhkimi zapahi. Slishijo smeh pokojne matere in ocheta. Otroci, njihovi bratci iz mladosti, veselo chebljajo, kot da so se spet vsi skupaj znashli v svetlem otroshtvu. Vrata so zaprta. S pestjo razbijajo po lesu, vendar jih nihche ne slishi. Tolchejo po vratih in slishijo, kako jim bije srce. Zakaj ne odprejo? Srce divje utripa. Chez njihova potna stara telesa rishe beda znamenja starih kmechkih bolechin. Kaj se sploh dogaja? Vse bo preshlo in vse bo prishlo...

Gospodar stopi na prag, bolshchi proti blizhnjemu gozdu pred hisho. Zdi se mu, da se med vejevjem premika nekakshna postava. Zhival ali chlovek? Nenadoma se najblizhji grm zamaje na levo in desno. Pred hishni prag se priblizha preplashena prikazen v dragoceni, a umazani in raztrgani obleki iz nekdaj zgoraj modre in rdeche svile in spodaj belega platna. Iz hishe se prikazhejo radovedni kmechki obrazi. Z zachudenjem opazujejo lepo, a izmucheno mlado zhensko, ki dviguje roko in moleduje za kos kruha. Hochejo biti previdni, ker ne vedo, kdo je tujka, ki je ochitno vishjega stanu. Ne vedo, zakaj lachna in raztrgana tava po svetu. Vendar zmaga na koncu usmiljenje in srce se jim chudodelno omehcha. Saj se je tudi Jezus vedno usmilil siromakov, lachnih, ubogih in bolnih ljudi v stiski. Zhenski potisnejo v roke skledico mleka in krajec kruha, zakaj tisti, ki hitro dá, trikrat dá...

* * *

 

Herman je preprichan, da je poroka najstarejshega sina z zhensko nizhjega rodu navaden zlochin. Konchno je njegov rod povezan z najpomembnejshimi rodbinami sveta. Zato je jasno, da se Celjski lahko porochajo le s kneginjami in kraljichnami. Kako je mogoche, da se mu je sin tako izpridil! Konchno je hotel svojemu prvorojencu najti pravo vladarsko krono, s katero bi se vzpel na sam vrh svetovne slave in chasti.

Nestrpno dvigne glavo in pogleda duhovnika naravnost v ochi.

»Ja, kaj vendar prichakuje ta svet od mene? Zakaj mi ugovarjajo? Ali nimam prav, ker sem sina kaznoval? Saj se je izneveril rodu treh svetlih zvezd!«

Chastitljivi gospod opat Bogu zveste kartuzije Pleterje tokrat ni prizanesljiv. Skusha ugovarjati.

»Ne, ne, njihova milost mi naj... dovoli... malenkostno pripombo... Usmiljenje je bozhja mast, tisochkrat boljsha kot kazen iz mashchevanja...«

»Mashchevanje?«

Veliki grof jezno zvisha glas.

»To ni mashchevanje! To je kazen zaradi nepokorshchine ochetu!«

»Seveda. Tudi to. Vendar bi bilo vredno misliti na usmiljenje... Jezus je usmiljen!«

»Jaz nisem Jezus,« se Herman zatrese v svetem besu.

»No, vsekakor ne... Toda vredno bi ga bilo posnemati... Imitatio Christi je za vsakega pravega kristjana nujnost. In to vedno in povsod. Semper et ubicumque

»Ja, ja... Saj sem njemu v chast sezidal vashe imenitno Pleterje! Ali ni to nich?«

»Seveda, seveda... Za to dejanje smo vechno hvalezhni. Zasluge njihove milosti so enkratne... Bog jim bo ta dobra pobozhna dela tisochkrat bogato poplachal!«

»Bomo videli,« se veliki grof rezko zadere. Z ochmi ostro prebada duhovnika. »Naj ve, da sem ga poklical zaradi nechesa drugega...«

»Ja, zaradi chesa?« se opat zdrzne.

»Saj je povezano tudi s sinom... in...«

Nekako mu noche stechi z jezika.

»In s tisto cipo. Tisto charovnico z Desenic, ki mi je zacharala sina v nichvredno strashilo...«

Ker pleterski opat povesha glavo in molchi, hitro nadaljuje:

»No, ja. To, kar bom prechastitemu zdaj razodel, ni samo domneva...«

»Kaj?«

»Govorijo, da je tista desenishka vlachuga, ali sama ali pa z mojim sinom, zastrupila Friderikovo soprogo Elizabeto...«

»Dicitur, dicitur«, zamahne duhovnik z roko. »Pravijo. Pripovedujejo. Ja. A to ni dovolj!«

»Che sme vprashati... Kaj je za njega dovolj?«

»Dokazi bi bili dovolj... Zadostovali bi za obsodbo... Toda sodishche je Veroniko oprostilo vseh obtozhb.«

Opat se chudi svoji drznosti. Od kod je v njem ta notranja moch, s katero skusha ugovarjati velikemu grofu?

Ja. Sam Bog ga vodi. Res ga vodi Bog.

Herman postane od besa rdech kot kuhan rak.

»Ne razumem ga... Zakaj omenja nichvredno sodishche..? Vsakdo ve, kdo stoji za vsem tistim... Za nesramnimi sodniki... Navadnimi habsburshkimi plachanci... Toda Herman Celjski je svoboden chlovek... Nikoli se ne bo uklonil onemu neumnemu vojvodi... Tu na Celjskem, bo zmagala njegova, Hermanova pravica!«

»Ja, ja... Naj oprostijo, che je bil preoster... Oziroma che je njegovi milosti omenil sodishche in zakone,« opat zmedeno zajeclja, medtem ko veliki grof treshchi s pestjo po mizi in zasika:

»Tukaj, v Celju, sem zakon jaz – in nihche drug!«

Potem obmolchi in se nekoliko umiri.

»No, poklicati sem ga dal zaradi nechesa drugega... Cheprav je s pravkar omenjenim povezano... Izvedel sem, da so strup prinesli Veroniki ti krivoverski Zhidje iz Italije...«

Opat se zdrzne in radovedno dvigne glavo.

»Kaj pravijo njihova milost? Zhidje?«

»Ja. Zhidje!«

»To me sploh ne zachudi,« se zachne zdaj zelo zhivahno pridushati duhovnik. »To pokazhe zadevo v popolnoma novi in drugachni luchi... Me sploh ne preseneti, da trgujejo s strupi. Konchno so umorili tudi nashega Odreshenika, Jezusa Kristusa iz Nazareta.«

»No, a zdaj verjame, kar sem mu povedal!« zagrchi grof in vidno pomirjen dvigne glavo.

»Jasno. To nesrechno chloveshko seme je tako ali tako od hudicha. Vsi skupaj so krivoverci in morilci. Ubili so Jezusa.«

»Soteshki mi je vcheraj omenil neka chudne zastrupitve tu v Celju... Baje so onesnazhili vodnjake.«

»Je to res?«

»She prevech res je. Zato sem sklenil, da hudichevo zalego za vedno izzhenem iz nashega znamenitega kraja!«

»Ah.... Zastrupili so vodnjake!«

Duhovnik maje z glavo in se trikrat prekrizha.

»Apage Satanas! Ja, hudich nikoli ne pochiva!«

»Pri tej stvari ne morem biti usmiljen. Pisarjem sem narochil, naj sestavijo seznam vseh mojih Zhidov... Potem bomo zelo hitro postopali.«

Duhovnik ga sposhtljivo pogleda.

»To je na vsak nachin zelo pomembna odlochitev. Preprichan sem, da bo sveti oche nadvse zadovoljen... In seveda presvetli cesar... Izgon Zhidov bo dejanje, ki bo lahko za vzgled vsem knezom v cesarstvu.«

* * *

 

Dolgo rdeche oblachilo valovi v debelih gubah chez cesarichino bujno postavo. Radozhivo ji pada chez napete prsi, pod katerimi je v dragoceno blago s chrnimi nitmi vtkana podoba kache, ki se grize v lasten rep.

Na dolgi podolgovati mizi stoje lonchki in steklenici z razlichnimi tekochinami in prashki. Zhenska se nagne nad mizo, mrmra nerazumljive latinske besede. Iz posebne posodice strese v glavno posodo sivega volka, ki bo, che bo imela srecho, kot novi lupus metallorum pozhrl leva – sonce, ki je nechisto zlato. Barbara ve, da je volkova moch skorajda onostranska. Zato mora biti previdna. In istochasno skrajno radodarna. Toda zdaj se ji zazdi, da se s hitrimi koraki blizha uspehu. Ni vech dalech trenutek, ko se bo lahko razbohotila med bogatim pridelkom chistega zlata.

Zhe pred nekaj dnevi se ji je posrechilo iz chrnega volka s pomochjo primeshanega bakrovega zelenega volka ustvariti izhodishchno materijo, s katero se bo lahko odlochilno priblizhala ustvarjanju zlata.

Ko se iz glavne posode pokadi rezek oblak dima, se umakne za korak nazaj. Poje. Se skloni naprej. Si razpne gornji del obleke. Dvigne nogo in se zaziba naprej in nazaj. Pleshe. Je vedno bolj divja. Shiroke mochne dojke ji poskakujejo med hitrimi gibi. Se zavrti v pravi Vidov ples. Ki se spreminja v blaznost. Se na mah zaustavi. Si z roko privzdigne levo dojko. Debeli temnordechi vrshichek se nemirno zatrese. Se ji postavi strmo navzgor. Zhenska omotichno zapre ochi. Si bozha polno prsno meso pod mochno razvito bradavico. Roti vse svetnike in vsemogochnega Boga, naj ji pridejo na pomoch. Se zravna. Shiroka seska na tezhkih, navzdol bingljajochih dojkah se ji zatreseta v napetem razpolozhenju, ko prosi nevidne sile, naj z Jupitrovo strelo zanetijo onostranski ogenj v glavni posodi. Ta bo spremenil osnovno materijo v chisto zlato.

Z razgretim obrazom in od divjega plesa oznojenimi prsmi chuti, da se priblizhuje zachetku novega stanja. Dozdeva se ji, da se zhe nagiba na drugo stran, tja, kjer bo stopila v raztezanje prostora in chasa. Ve, da se bo tedaj odprlo nebo in v njeno dusho bo rosil sveti ogenj. Vse se bo zachelo spreminjati v dragoceni zlati opoldan.

Zdaj se zachenja zlati chas. Konchno bo stopila na zlati vrt radostne ljubezni. Tu bo, che se bo neskonchno brezsramno predala najmochnejshemu ljubimcu, iz nebes dezhevalo chisto zlato. Njeno cesarstvo se bo kopalo v zlati blazhenosti.

Z divjim krikom se vrzhe naprej, proti velikemu lezhalniku z zlato obrobljeno blazino. Oblachilo se ji ob pasu popolnoma razpne in zdrsi na tla. Neznosno razgaljena pade na lezhishche in razkrechi noge. Prsti ji spolzijo med topli mehki puh. Tezhko diha, ko jo zachne preplavljati boleche zhgocha razdrazhenost.

* * *

 

Moshki in tri starejshe matere se razburjeno premikajo v polmraku. Pri skali na obronku gozda pochepnejo v travo. Chrnina lije chez njihove janke iz rashevine, ko sede, besni, ponizhani, z golimi rameni, tu na koncu sveta. V njihovih dushah so rezke, obremenilne naplavine. Kot po rushilni povodnji. Z na shiroko razprtimi ochmi zhdijo pod skalo, prepojeni s kruto grozo. Kot zarotniki. Kot mashchevalci.

Ostra bolechina vrta s strupenim zhelom po njihovih dushah. Ochi jim poplesavajo po zelenem podrastju ob obronkih gozda, pod katerim so podnevi pasli ovce. Chutijo se popolnoma ponizhane. Prezrte.

Vedo, da obe posiljeni zhenski lezhita s skrchenimi nogami tam spodaj v domachih kochah na vasi. Od sramote bi se najraje ugreznili v zemljo. Stokata od bolechine in sramu. Udarci, ki sta jih prejeli od prevaranega mozha in strtega ocheta, niso tako bolechi kot nesramni ud pohotnega Italijana, ki se je kot velik mesarski nozh zarezal v njuno chast in ponos. Pochutita se kot klavna zhivina, za katero na tem svetu ni nikakrshne milosti.

Moshki pod skalo mrshchijo obrvi. Njihovi obrazi so mrki od groze. Rdechi od besa. Mashchevanje v njihovih dushah se napoveduje z rezkim leskom v ocheh. Zdi se, da so oblaki, ki se vrte tam zgoraj na nebu nad njihovimi razmrshenimi lasmi, ena sama bridka rana. Dobri Bog joka zaradi sramote, ki se je zgodila. Potem postane noch tako chrna, da se sploh vech ne vidi, kako stiskajo pesti, s katerimi bodo zagrabili za srp in kladivo... in za nozh.

Obe osramocheni zhenski sta medtem zatisnili objokane ochi in se pokrili z odejami. Nocheta pogledati ven, skozi ozka zaprashena okenca na drugo stran, kjer ropota neizprosna noch s tremi zvezdami in do polovice skrchenim groznim turshkim mesecem, ki se she na pol skriva za oblaki. Nocheta gledati ven, kjer je zhivljenje v resnici ubijanje nedolzhnosti in nevarna past, v katero se chista srca ujamejo v smrt.

Delata se mrtvi, kot hroshchi pozimi, ki spijo svoje dolgo nedolzhno zimsko spanje pod kupi zlozhenega perila ob shopih mochno disheche sivke, otrpli in omamljeni od dolgega mraza. Vendar vesta, da so kmetje tam zgoraj pri gozdu zhe zagrabili za srpe in sekire. Vesta, da se zarotnishko plazijo proti soteski ob kolovozu, po katerem bo prijahal grof Orlando de Campoamore s svojo zheno in hlapci, ne da bi vedel, kaj ga chaka. Zhenski slutita, da se bo bes v usodnem trenutku zgostil do skrajnosti. Na rebri za ovinkom bodo grofa in njegovo vlachugarsko Francozinjo s sekirami pobili na tla, medtem ko se bodo hlapci razbezhali na vse strani. Razkachena sodarjeva zhena bo strgala z na pol mrtvega Italijana spodnji del obleke in mu z ostrim srpom z enim samim zamahom odrezala spolovilo. Obe posiljeni zhenski vesta, da bodo Orlandov ud nataknili za ovinkom na kol, kjer bo vsem na ocheh gnil kot opozorilno znamenje skrajnega mashchevanja. Potem, chez dva ali tri dni, se bodo nekoliko umirili. Zhenski vesta, da bodo trupli obeh nesrechnikov zakopali globoko pod gnojishchem, v upanju, da njihovega obupnega dejanja ne bo oblast nikoli odkrila...

* * *

 

Podolgovata miza je od vseh strani natrpana z izbranimi jedmi in pijachami. Mnozhina mesa in zelenjave, juh in sladkarij mu zapira sapo in povzrocha vrtoglavico. Kosi belega in chrnega kruha se samozavestno shopirijo ob debelih hlebcih mochno dishechega sira. Miza se shibi pod goro mesnih pastet, mojstrsko izdelanih v najrazlichnejshe zhivalske in rastlinske oblike. Odlichni kolachi iz najboljshe moke razkazujejo vse svoje chare in ga pozivajo, naj si jih vzame v usta. Chuti, da je tako lachen, da se, ko bi zachel zdaj jesti, ne bi mogel vech ustaviti, dokler ne bi pospravil vseh jedi, pod katerimi se shibi miza. Chuti, kako se mu cedijo sline po dobrih klobasah in opojnih pijachah. Zavzdihne in iztegne roko proti sredini mize, kjer se bohoti vabljivo dishechi in z zrelim sadjem nashopirjeno nadevani kopun...

Iz opojnih sanj ga v trenutku vrzhe nesramni glas viteza Joshta Soteshkega. V spremstvu jecharskega poveljnika Boltezharja Poljanca in she treh ali shtirih strazharjev ter baklonosca Ivana s plamenico v rokah se mu rezhi naravnost v obraz.

»Dovolj se je nasmrchal! Ali si zaradi tiste charovnice z Desenic she ni premislil? Ali she vedno misli, da je tista babura njegova zhena!«

»Veronika ni charovnica!«

»Ah, le kaj je povedal! Njihova milost, njegov oche veliki grof, so she vedno dobrotljivi. She vedno chakajo, da pristane na njihove pogoje.«

»Kakshne pogoje?«

»Saj dobro vedo, kaj si veliki grof zhelijo!«

» Da zanikam svojo zheno! Ne in she enkrat ne!«

»No, zdaj je kar sam povedal! In se she chudi, che je veliki grof zaradi te nespametne sinovske trme uzhaloshchen in razocharan...«

»Ne morem mu pomagati!«

»No, no... Zdaj pa tako. Ko bi se lahko vse zelo hitro konchalo in bi ga lahko kar takoj z mojimi tovarishi snel s te neprijetne verige... Saj njihova milost she vedno dobrodushno chakajo... Zdaj bi bil, che smem pametno svetovati, skrajni chas za razgovor z njihovo milostjo, velikim grofom!«

Obdan s tremi ali shtirimi pomochniki, mu z baklo sveti naravnost v obraz.

»Ali je razumel, kar sem mu povedal?«

Friderik se skusha utrujeno zravnati. Nagne se naprej, da veriga, na katero je priklenjen, zarozhlja in se ostro napne. Zhelezo se mu z vso mochjo zarezhe v meso, vendar stisne zobe in ne zakrichi.

Pravzaprav mu je zhe vseeno. Toda ne bo popustil.

»Naj me zhe vendar pustijo na miru!«

»Saj ga bomo... Zagotovo ga bomo... Da bo lepo zgnil v tej luknji... Sam je tako hotel...«

Friderik ob teh besedah skloni glavo. Vendar noche izgubiti poguma... Cheprav ga muchijo, okovanega v verige in priklenjenega k mrzli steni. Najhujshe niti ni to, da mu dajejo le najslabsho hrano, kose starega, velikokrat zhe plesnivega kruha... In postano vodo... Eden od jecharjev mu je dvakrat ali trikrat vrgel pred noge oglodano kost... Kot psu... Sprva se je ni hotel niti dotakniti... To strashno zasmehovanje visokega celjskega grofa! Toda lakota je naredila svoje, tako da se je ponizhal in postrgal z ovchjega stegna zadnje ostanke mesa. Res mu je dishalo. Ko gre za prezhivetje, postanesh morda celo ljudozherec!

Zapre ochi, da ne bi videl svojih muchiteljev. Vendar jih chuti. In voha...

Predvsem voha strashni smrad, ki se shiri iz umazane, ochitno zhe vech let neoprane obleke jecharskega poveljnika Boltezharja. Ne more se navaditi, da tik ob njem odpira svoj smrdljivi prostashki gobec, v katerem gnijejo ostanki she zadnjih treh rumenih zob, na katerih se zhe desetletja nabira nesnaga slabe mastne hrane... Ta mozh zaudarja bolj kot vsa velika jecha in je zaradi tega she ponosen. Pravi mozh! Taki so zhelezni vojaki mogochnega Hermana Celjskega. Vse skupaj smrdi bolj kot on sam, cheprav je tu v jechi brez vode za umivanje in ne more na dostojen nachin opraviti niti svoje telesne potrebe...

Najhuje je takrat, ko Boltezhar postane posebno razdrazhen. Ko se zarezhi na ves glas in se udari po trebuhu. Ko zachne rigati in se izpahovati.

»Dobro smo se nazhrli,« zatuli in se obrne proti ostalim jecharjem.

»Ali ni tako, mozhje?«

Vsa grozna gmota teh umazanih izprijencev se buta po trebuhu, riga in kolca.

Poveljnik Boltezhar Poljanec se she bolj zarezhi in dvigne nogo. Izbochi zadnjico in gospodovalno glasno izpusti svoje smrdljive pline tik pod njegov nos. Prdi in riga na ves glas. Se obrne proti Frideriku.

»Tudi on bi lahko dobro jedel in pil, ko bi ubogal milostljivega gospoda velikega grofa... Toda zdaj ne bo nich... Chisto nich...«

She enkrat dvigne nogo in mochno zaprdi. Obrne se k preostalim jecharjem, ki se zasmejijo in kot na povelje dvignejo noge. Se butajo po trebuhu. Spushchajo vetrove.

»Poglejte tistega ubozhca tam na verigi!« se nenadoma zadere Soteski, ki se ves chas dela izredno dostojnega. Kot da ne vidi in ne slishi sprenevedanja jetnishkega poveljnika in njegovih strazharjev.

»Saj bo zgnil pri zhivem telesu,« reche. »A ochitno mu ni pomochi, ker samo trmoglavi in nasprotuje...«

Friderik skloni glavo. Prebledi. Kako dolgo bo she vzdrzhal? Bo vzdrzhal?

»Zelo nespameten je... Njihova milost, njegov oche, mu zhelijo samo dobro... Da bi se vendar odrekel tisti vlachugi, tisti nemarni charovnici... On pa tako...«

Soteshki se besno obrne in s svojim spremstvom potoglavo odkolovrati iz jeche.

* * *

 

Ne more zaspati. Zatohli zrak je napolnjen s chudnimi temnimi bitji, ki ga muchijo in izzivajo. Vse ga boli. Zhalostna dusha in ubogo telo. Le zakaj se je vse to kot chrn zloveshch oblak poveznilo na njegovo zhivljenje? Zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar! Za vse je pravzaprav kriv on sam. Ali pa sta vendarle kriva oba. Ker ni bila ravnodushna do njegovih shtevilnih namigov in dovtipov, s katerimi jo je zachel obkrozhati kot zver svojo zhrtev? Ker se ni umaknila, ko jo je nekega lepega vechera prijel za roko in potem nezhno, a odlochno potegnil k sebi, cheprav je vedela, da je porochen in da njegov strogi oche ne bo trpel kake nove resne zveze? Le zakaj jo je bil potegnil k sebi in z odlochno moshko roko segel v njeno toplo, vlazhno mednozhje in ga v drhtechi slasti drazheche razprl, kot da bi omamljeno odpiral nenavadno shkrlatno shkoljko globoko na dnu morja? Ah, le zakaj vse to? Te tezhave! Ti chrni oblaki! Ali zaradi tebe, zhivljenje, da bi te popil do dna in popolnoma okusil? Ah, moja uboga Veronika! Le zakaj je bilo vse to potrebno?

* * *

 

Zhidje, zbrani na trgu pred gradom velikega grofa, chutijo krutost nasilja, ki je prishla nadnje popolnoma neprichakovano, kot silovito neurje, ki ne pozna milosti. Zhe od zgodnjega jutra stoje s culami in vrechami, v katere so nabasali samo najnujnejshe stvari, pod stebri velikega poslopja. S sklonjenimi glavami chakajo pred ogromno zgradbo visokega oblastnishtva v upanju, da si bo veliki grof Herman vendarle premislil in preklical ukaz, da morajo nemudoma zapustiti mesto. Vendar niti jok otrok, z nakodranimi lasmi, spetimi v chopke, moledovanje obupanih zhena, strta srca nesrechnih mozh s chudnimi dolgimi bradami in tozheche mukanje zhivine ob lojtrskih vozovih, na katere so nalozhili svojo kramo, ochitno ne omajejo oblastnikove ostre odlochitve in mrkih pogledov grofovih valptov in hlapcev, ki jih jeznorito obkrozhajo.

Ne chutijo se krive. Dobro vedo, da niso zastrupili vode v vodnjakih. Tudi ne razumejo, zakaj jih dolzhijo, da so umorili Jezusa Kristusa. Vendar vztrajajo pri svoji stari pravi veri, ki je nochejo zamenjati z nikakrshnim nepravim nadomestkom niti za ceno, da bodo izgubili zhivljenje.

Zdi se jim, da se jim je zgodila neverjetna krivica. Zato na skrivaj pogledujejo v nebo, v upanju, da se bo sredi temnih oblakov prikazal sam vzvisheni pravi Bog kot pravichen sodnik in razsodnik ter sredi vijochih se vijolichastih bliskov tam zgoraj v vishavah napolnil celotno celjsko solzno dolino s plameni svoje svete jeze. Toda ochitno upajo zaman. Zdi se, da se veliki Bog noche prikazati, da bi prekinil nasilje in ustavil krivico.

Zakaj je tako? So morda greshili na neki nespametni nachin, ki ga ne poznajo, in je to zdaj kazen za njihove pregrehe?

Namesto Boga se iz oblakov vedno hitreje poganjajo ostre zelenkasto rdechkaste strele. Vendar grmenje in votlo bobnenje vseeno tolmachijo kot bozhjo jezo. Toda na koga se jezi stvarnik neba in zemlje? Na grofa, ki jim je odvzel domovinsko pravico in jih pognal v begunstvo in nesrecho? Ali pa se znasha nad njimi, ubogimi trgovchichi in rokodelci, saj je pravkar odprl zapornice v vseh oblakih, da se zdaj nanje izliva v besnih curkih celotno neurje, ki se je prej, v sopari, skuhalo med oblaki?

Ah, skrivnostna so bozhja pota. Skrivnostna je stvarnikova knjiga, ki je ne bomo mogli nikoli prebrati. Tezhka in mogochna je in zapechatena s sedmimi pechati.

Vedo, da so zdaj, zaradi besnega neurja visoke gospode popolnoma na tleh. Poteptani kot zhito na polju po tej strashni nevihti, ki je opustoshila shirsho okolico. Toda najpogumnejshi se zhe zavedajo, da bodo morali iti skozi vso to nesrecho v shirno prostranost sveta, che hochejo tudi v imenu prednikov prezhiveti... Iti bodo morali naprej, che so res izvoljeno ljudstvo. In Gospod jim bo dal prav v trenutku, ko bodo na to najmanj pripravljeni.

Zakaj chudna in velichastna so pota Gospodova in strashna je bozhja jeza, ki se ji nihche ne more izmakniti, ko pride chas trpljenja in preizkushenj.

* * *

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005)
* Tri zvezde XIII (v naslednji shtevilki Revije SRP)