Revija SRP 71/72

Janez Mesesnel

 

FAUVIZEM V SLIKARSTVU ERNE FERJANICH

 

Fauvizem, kot mediteranska, francoska, barvna razlichica evropskega ekspresionizma, je vechkrat vplival tudi na slovensko moderno slikarstvo. In vselej koristno, ne glede, kako so ga v dolocheni dobi ali slikarski - umetnishki skupini razumeli in odmevali v lastnem delu. Vselej je namrech sproshchal barvno optiko, rahljal je obrtno disciplino zaradi nje same, dovoljeval je shiroko gesto v slikarstvu, skorajda zamah, navsezadnje je prav fauvizem napeljal marsikaterega evropskega provincialca – mednje, zhal, sodimo tudi Slovenci – da je zachel razmishljati o pravi vlogi in funkciji slike, o njeni pravi, umetnishki strukturi, in o odnosu slikanja do narave na eni strani, do slike same (in slikarstva) na drugi in do gledalca porabnika, kot nepogreshljivega dela komunikacijske strukture, na tretji strani.

Prilagajanje duhu kraja in estetskim potrebam okolja ter odsevanje lastne optichne senzibilitete je v delu Erne Ferjanich-Fric to temeljno fauvistichno svobodo prikrojilo in prilagodilo mozhnostim likovnega dojemanja na stopnji, ki she ni popolnoma uveljavila revolucionarne geste fauvizma in njenih posledic. Zato je v sliki v nashem primeru she potrebna tema, zunanji motiv, povezana z naravo v kar konkretnem, zelo neposrednem pomenu delnega odslikavanja. To je tista prva, vnaprejshnja vsebina slike, pogoj za nastanek. Pozneje se ta zanimivost, ta uchinek in navsezadnje morda tudi raison, preselijo na govorico in uchinek sredstev in metod slikanja. In shele takrat se priblizhamo pravim hotenjem in tudi pravi vrednosti slikarstva in umetnostne avanture mlade avtorice.

Njen tematski svet je razmeroma bogat, dasi povsem tradicionalen, klasichen: pokrajine, shopki “tihozhitja, urbani izrezi, vedute, portreti-glave, akti-figure in figuralne kompozicije; podobno velja za tehnike: akrili, tushi, akvareli. A to zadoshcha, saj neposredne (z dolgim kultiviranjem kvechjemu zabrisane, zastrte) impulze in obchutke morda lazhje podaja v tehnikah, ki omogochajo intenzivne upodobitve in prav take odmeve.

Najvechja intenziteta, najshirsha paleta, najizrazitejshi temperament ustvarjalke – se razdajajo v pokrajinah. Izbira izreze in tipe krajine, ki najbolje korespondirajo z njenimi vizijami barvnih interpretacij. Zato priteguje pozornost predvsem skupek njenih istrskih in obmorskih krajin in izrezov, pa tudi kotichki, trgi, ulice, stopnishcha, zidovi in strehe obmorskih mest. Chistim oblikovnim razmerjem in ritmom je mogoche izoblikovati pendante v barvnem svetu in razponu – tudi chiste, uchinkovite, razgibane. A tudi celinske pokrajine z bogastvom listnatih in drevesnih kroshenj in sonchno, bohotno zelenilo trav prelije v drugachno, predvsem v barvno vizijo, kjer se z ohranjenimi razmerji omogocha stik s temo, barve pa posredujejo vse drugachen temperament in intenziteto dozhivljanja!

Risbe s tushem, risarska konstrukcija akvarelov, tenka tonska prelivanja in doziranja, monohromni portreti izredno ekspresivnih potez – vse to izdaja sholane zglede, a tudi isto chutenje in isto hotenje posredovanja mochnih vtisov – le da z ustreznim prilagajanjem drugih izraznih sredstev. Tako se nam v vsem risarskem, akvarelnem in slikarskem – akrilnem opusu predstavlja Erna Ferjanich-Fric kot osebnost, ki zavestno zametuje larpurlartistichno perfekcijo in disciplino kot sebi tujo naravo in ohranja svobodo chustvovanja, izbire in interpretacije ter s tem komunikacije z neposrednim, vehementnem in izjemno barvitim podajanjem vidnega sveta. Osebnost, ki se, kljub shirokemu spektru tem in tehnik, vse bolj notranje koherentno in strukturno enotno, ustvarjalno potrjuje kot umetnishka.