Revija SRP 71/72

Iztok Vrhovec

 

STARKA 

 

 

BREZ

 

Brez tvojih ust shepetajochih,

plamenechih isker tvojih rok,

brez viharjev tvoje sape,

v meni kri okameni –

 

zdivja razklana misel,

umolkne tihi mir srca,

zhuborenje hudournikov pomladi

ugasne in zaspi –

 

in nich – 

nich ga ne obudi –

le ti, le ti,

le ti.

 

 

 

STARKA

 

Spominjam se zhivljenja starke,

ki sem jo nekoch poznal.

Zhivela je na majhnem podstreshju,

grizla star kruh

in se spominjala svojih preteklih dni.

 

Nekoch me je vprashala:

Kaj pochnesh, sin moj?

kot da si z mojim odgovorom

obeta olajshanje vseh svojih tegob.

 

Hodim v sholo, sem ji dejal (takrat sem imel 20 let).

Pogledala me je z belimi,

zachudenimi ochmi.

She vedno, pa toliko si zhe star,  je dejala,

in se nekako chudno mi smejala.

 

Potem sva govorila

o drugih recheh,

o drugih krajih, o drugih ljudeh,

o drugih svetovih,

o starih in novih

grobovih.

 

—

 

Nichesar vech ni mogla

skriti, ko je  lezhala na tisti

brezoblichni postelji –

le lezhala je she.

Chisto sama, bleda, uvela,

nepremichnih ust.

 

In ko sem zadnjikrat sedel

na tisti njeni postelji,

ki v resnici sploh ni bila njena,

se je oklenila moje dlani,

kot sem se nekoch oklepal njene jaz.

 

In jo je stisnila – tako mochno,

tako zelo, tako nezhno,

tako zadnjikrat –

To je slovo, mi je dejala

nepremichnih ust.

In je bilo.

Najino poslednje.

 

Njenih uvelih rok ni vech,

njenih modrih ochi ni vech,

njene kosti lezhijo (same) na pokopalishchu.

 

Pogresham njene uvele roke,

njeno zgrbljeno telo,

njen zbegani pogled,

njen trudni korak, njen ljubechi nasmeh,

njene tolazheche ochi –

 

Je tudi njeno trpljenje preshlo?

Je preshla njena samota?

Je njena zhalost kaj manj grenka?

 

Kje zdaj tava njena dusha? Kaj zdaj skusha?

Kdo sedi v njenem narochju in

jι kavo in kruh iz njene skodele?

Za kom zdaj teka po njivi

in se jezi, ker tacα po solati

in brca zhogo po nepokosheni travi?

 

Se kdaj spet srechava?

Mi kdaj spet reche

skuhaj mi kavo, sin moj,

takshno, kot znash le ti.

Mi kdaj zopet reche,

da me rada ima,

tako tiho, tako molche,

kot le ona zna?

 

 

 

ABAKUS

 

Skozte sije

kokotajocha

bledina –

 

Krichavost

         namehurjene

kozhe

izsikava

davilni

pish

groznichavih

marshev –

 

Kamenodobni

opeshanci,

naphani

oceanov

tulechih

moren,

razpihnjujejo

narcisoidno

piravost

delirioznih

mislivosti

tvojcev –

 

Vsenavskrizh –

 

 

 

SLOVO

 

Iz tvojih

steklenastih

zrkel

sika

gonoba

stiskashkih

izdajstev,

 

v tvojem

hromotnem

srcu

krni

strdek

zhaltave

dushe,

 

gonech 

poslednjo

vztrajnost

usihajochega

spomina.

 

Nichesar

skupnega vech

nimava.

 

Za zmeraj bosh

ostal na

drugi strani,

 

glodajoch koshchico

svojih

paramnezijskih

prevar –

 

To je najino

poslednje

slovo.     

 

 

(okt. 2005)