Revija SRP 71/72

Iztok Vrhovec

 

ENI IN DRUGI

 

Za mojo prababico so vedno govorili, da je zhe od nekdaj drugachna. Tisti, bolj neposredni, so ji nadeli oznako chudna; stara mama, ki je nikoli ni imela pretirano v chislih, pa je vsakich, ko jo je kdo omenil, pljunila dvakrat na levo in enkrat na desno, se pokrizhala in zachela brbljati o tem, da je salamenska baba od hudicha, zato naj se kar lepo druzhi z njim, ki mu pripada, njo pa naj s svojimi coprnijami raje pusti pri miru. »Che ne,« je nadaljevala, »ji bom zhe pokazala hudicha!« Razumi, kdor moresh.

Prababica je vechino chasa prezhivela v svoji sobi, zato sem jo videl le bolj poredko. Kadar pa je bilo zunaj lepo vreme, se je vendarle primajala na dvorishche, sedla na star razmajan stol, ki ga ni uporabljal nihche drug razen nje, zaprla ochi in nastavila svoj bledikavi obraz soncu.

Che sem po nakljuchju moral mimo nje, je za hip odprla veke in me pogledala s svojimi chudnimi ochmi, ob katerih me je vedno znova spreletel hladen srh, in cheprav sem si dopovedoval, da za to ni nobenega pravega vzroka, se nisem mogel preprichati, da se mi to ne bi vech dogajalo. Vsakokrat, ko me je pogledala, se mi je zdelo, da me v resnici sploh ne vidi. Vsaj na tak nachin ne, kot sem bil tega vajen od drugih. Bilo je, kot da poleg mene vidi she nekaj drugega.

Nekoch, ko me je ponovno prevel tisti znani srhljivi obchutek, sem odshel do deda, ki je nekaj metrov stran tichal v svoji vrtni uti, in ga vprashal, zakaj je prababica tako drugachna.

»Prababica je zhe zelo zelo stara,« je dejal ded, ne da bi dvignil pogled od knjige, ki jo je ravnokar bral.

»So vsi zelo stari ljudje takshni?«

»Mislim, da ne,« je odgovoril ded. »Cheprav se mi zdi, da so si vsi, preden odidejo s tega sveta, na nek nachin podobni.«

»Ampak ona je takshna zhe od nekdaj.«

»Ja, v tem se najbrzh razlikuje od drugih.«

»Kako to mislish?«

»Ja, za prababico so zhe od nekdaj govorili, da vidi tudi oni svet,« je pojasnjeval ded, kot bi govoril o najbolj obichajnih stvareh.

»Kateri oni svet, deda?« sem se zachudil in ob tem zaslutil delchek tistega strahu, ki sem ga ponavadi obchutil ob njenem pogledu.

»Tisti, na katerega bomo nekoch vsi odshli, potem ko bomo ...«

»... umrli?«

»Ja, umrli,« je pokimal, in zdelo se mi je, da je to izgovoril z nekakshnim neprijetnim obchutkom, ki ga sicer pri njem nisem bil vajen.

»In zakaj ga mi ostali ne vidimo, deda?« sem sprasheval she naprej.

»Mislim, da vidimo le tisto, kar smo se nauchili videti,« je odgovoril zagonetno.

»Kdo pa je potem nauchil prababico, da je drugachna?«

»Saj ravno v tem je hec,« se je kislo nasmehnil, she vedno beroch svojo knjigo, »nihche je ni nauchil. Ali bolje recheno: nikomur je ni uspelo preprichati, da bi to pozabila.«

»Chakaj, chakaj,« sem se namrshchil, »tega pa ne razumem. Kako to mislish – pozabila?«

Zdaj je ded konchno le dvignil pogled od svoje bukve in se skozi svoja stara ochala zazrl vame.

»Nekoch, pred mnogimi leti,« je zachel pripovedovati, »ko sem bil tudi sam she otrok, v chasih, ko je bila majhna tvoja prababica, pa she sploh – otroci niso hodili v take shole, kot hodite danes. Takrat so jih doma nauchili nekaj malega rachunanja, morda branja – pa she to ne vseh – potem pa so zhe zgodaj zacheli delati, saj drugache ne bi prezhiveli. To so bili zelo drugachni chasi ...«

»Ja, ja, saj vem,« sem ga nestrpno prekinil. »Saj to si mi zhe pripovedoval. Pa tudi z mamo sva se o tem zhe vechkrat pogovarjala ...«

»No, seveda vesh,« se je zasmejal ded. »A naj nadaljujem ... che smem.«

»Seveda, seveda,« sem pokroviteljsko prikimal. »Kar, kar ...«

»No, meni se zdi, da so se tudi zato takratnim ljudem ohranile mnoge sposobnosti, za katere verjamem, da so bolj ali manj vsem prirojene, pa potem nanje pozabimo, ker jih nadomesti tisto, kar se uchimo; ali, che sem natanchnejshi, o chemer nas v sholah preprichajo, da je res.«

»Hm,« sem se namrshchil. »Ampak saj v sholah uchijo samo tisto, kar je res res, ne?«

»Ja ... tole je zate morda malce zapleteno ...«

Nekaj chasa je tuhtal, kako naj mi zadevo pojasni, potem pa mi je pomignil, naj grem z njim.

Shla sva v hisho, v njegovo posebno sobo, kamor ponavadi ni pustil nikogar, che pa zhe, je za to moral obstajati presneto dober razlog; kot je kazalo, je tudi danes napochil eden od teh redkih pomembnih trenutkov. V tej sobi je pochel najrazlichnejshe stvari, med drugim tudi slikal na steklo. Povsod je bilo polno raznih dokonchanih in nedokonchanih slik, chopichev, barv in druge krame, ki jo je potreboval pri svojem delu. Izbral je dva tanka kosa stekla, ki sta bila pred tem zhe lepo odrezana, mi ponudil barve in chopich in mi narochil, naj na steklo, ki ga je namenil meni, naslikam fanta in punchko. Pokazal mi je, kam naj ju namestim in kako velika naj bosta.

Sam se je usedel za sosednjo mizo in prav tako zachel slikati. Ni mi sicer bilo jasno, kakshno povezavo ima to z onim svetom, o katerem naj bi se pogovarjala, ampak pri svojem dedu sem bil zhe vajen takih razlag – morda pa tokrat sploh ni imel nikakrshnega skritega namena, sem razmishljal, in se je preprosto odlochil, da ne bo vech pojasnjeval; saj je rekel, da sem najbrzh she premlad, da bi lahko razumel ...

»No, kako ti gre?« me je prekinil sredi mojih razglabljanj in se ozrl proti meni, da bi preveril, ali sem zhe zachel.

»Ravnokar zachenjam,« sem rekel, in mu pokazal, da sem zhe naredil nekakshno jajce, ki naj bi bila fantova glava.

»Dobro, dobro,« je zadovoljno pokimal, potem pa se je zatopil v lastno delo.

Tako sva molche slikala kako uro. Ko sem po koncu odlozhil chopich in se razgledal okoli sebe, je stal za mano in me opazoval.

»Ravno pred nekaj trenutki sem konchal tudi jaz,« je dejal prijazno. »Tole, kar si naredil,« je nadaljeval, »izgleda zelo zelo dobro. Vsakich si boljshi,« je zadovoljno kimal. »Zdaj morava samo she malo pochakati, da se barve posushijo. Saj bo hitro. Sicer pa to zhe tako ali tako vesh tudi sam.«

Oprala sva chopiche, pokazal mi je nekaj stvari, ki jih je naredil, odkar sem bil zadnjikrat v njegovi sobi, in mi pojasnjeval, zakaj se je chesa lotil in kako.

Potem sva se spet vrnila k najinima izdelkoma. Ded je privzdignil steklo, na katero sem narisal fanta in punchko, ga pogledal od strani in se s prstom previdno dotaknil ene od nog. »Mislim, da je zdaj zhe dovolj suho,« je razsodil po natanchnem pregledu prsta, na katerem barva ochitno ni pustila vidnih sledi. Postopek je ponovil she s svojim steklom, na katero je narisal pokrajino, hisho in staro zhenico. Potem ga je polozhil na mizo in ga nekaj chasa pomenljivo gledal. Ker ni rekel nichesar, sem zachel njegovo umetnino pomenljivo gledati tudi sam, a mi ni bilo jasno, kakshna skrivnost naj bi se skrivala v njej. Che je zhelel, da obchudujem njeno umetnishko vrednost, sem si mislil, potem ga bom moral razocharati, saj je naredil zhe marsikaj, kar me je precej bolj prevzelo kot to, kar sem moral tako zatopljeno obchudovati ravnokar.

Zasmejal se je.

»Saj vem, da ni nich posebnega, shema,« je rekel in me potrepljal po hrbtu. »Ampak to zdajle tudi ni bil moj namen. Toda,« je pomenljivo privzdignil obrvi in potrkal po steklu, ki sem ga porisal jaz, »poglej zdaj tole!« Nekaj trenutkov je mojo slikarijo drzhal v zraku, da sem si jo, kljub temu, da sem zhe prej buljil vanjo celo uro in sem bil precej dobro seznanjen z njeno vsebino, spet moral ogledovati skupaj z njim.

»Poglej zdaj tole!« je s prstom she enkrat teatralno pomeril v vishave, potem pa se vendarle umiril in svojo sliko previdno polozhil prek moje.

»Aaa!« sem presenecheno zazijal.

Dedu so zasijale ochi, ko je videl, kako dobro se prilegata. Tudi jaz sem se nalezel njegovega navdushenja.

»No, poglej, kako dobro pasheta skupaj!« je zagrlel kot kak poskochen mladenich, ki se je prvich odpravil na zmenek.

»Ja,« sem kimal, »zdaj mi je jasno, zakaj si hotel, da fanta in punchko narishem natanko tule,« sem s prstom meril v dechkovo glavo.

»Ampak zdaj se zgodba shele prav zachne,« je nadaljeval ded she z vechjim navdushenjem, pobrskal med starimi stekli, ki so lezhala v kotu, in eno izvlekel. Nekajkrat je mochno pihnil, da je odstranil prah, ki se je nabral na njem, potem pa ga polozhil na najina izdelka. Oche, mama in otrok, ki so bili na tej tretji sliki, so se odlichno prilegali v hisho, ki jo je bil narisal ded, ni pa se skladala z mojo: fant in dekle sta bila namrech na istem mestu kot njegova druzhina.

»Poglej,« je dejal in potrkal po hishi, »ena hisha, v njej pa so na istem mestu brat in sestra – recimo, da sta brat in sestra – in she tale moja druzhina; che jih gledash takole od dalech, z najinimi ochmi, potem stvar ni najbolj prijetna za oko, kajne?«

»Natanko tako,« sem se strinjal.

»Che pa si predstavljash, da zhivijo v razlichnih svetovih – vsak na svojem steklu – drug drugega sploh ne motijo, razumesh?«

Pochasi se mi je zachelo svitati, kaj mi je hotel pojasniti.

»Che je njihov svet sestavljen iz dveh dimenzij: stekla, na katerem se nahajajo sami in druge dimenzije, na kateri je hisha in pokrajina,« je nadaljeval, »potem zanje ne obstaja nich drugega kot to. Enako seveda velja za drugo druzhino. Tudi oni vidijo, dozhivljajo in zhivijo – che lahko temu tako recheva – v svetu, kjer na nek nachin hkrati zavzemajo isti prostor kot brat in sestra s tvoje slike. A iz njihovega zornega kota so v hishi sami.«

Zdaj se mi je zdelo, da sem dokonchno doumel, kaj mi je hotel povedati.

»Hochesh rechi,« sem vseeno vprashal, »da morda – na nek nachin – hkrati z nami zhivijo she drugi ljudje oziroma bitja ali karkoli pach zhe, ki jih mi ne vidimo, oni pa ne vidijo nas ... ali pa celo nekateri, ki – kot midva vidiva vsa tri stekla – vidijo vse ... svetove?«

»Tako pravi tvoja prababica.«

»Aha,« sem pokimal. »Ampak ... kakshno vezo pa ima to s sholo in pozabljanjem?«

»Ja, hotel sem rechi, da vse tisto, kar uchijo v sholi, spada le na eno stekleno ploshcho. Tam pojasnjujejo le tisto, kar je moch opaziti na njej, razumesh? Cheprav morda lahko pogledamo tudi navzgor ali pa navzdol, levo, desno in tako naprej. Predstavljaj si, da brat in sestra, ki si ju naslikal, pokukata na drugo ploshcho. Zdi se, da to ne bi smelo biti nich bolj zapleteno kot to, da opazita drevesa in hisho in kar je she drugih rechi na njunem steklu; in vendar: vedno znova lahko zapazham, da se ljudje nekako navadijo – nauchijo, che hochesh – kako zacementirati lastni vrat. In verjamem, da ima shola pri tem precej pomembno vlogo. V preteklosti, ko so ljudje v njej prezhiveli le kratek chas ali pa sploh nich, je bilo takih, ki so znali zasukati glavo tudi v druge smeri, precej vech, kot pa jih je danes.«

»Mislish takih, kot je prababica?«

»Ja. Ampak zdaj so zhe vsi pomrli. Tvoja prababica je zhe zelo zelo stara. Vsi, s katerimi je odrashchala ali se z njimi druzhila v mladosti, so zhe odshli s tega sveta.«

»In pravish, da ona vidi na druga stekla, druge ljudi, bitja?«

»Zdi se mi, da je tako, ja.«

»In da ima zato tako chuden pogled? Mene kar zmrazi, ko jo pogledam ... «

»Morda malce tudi zato, ja.«

»Ampak ... ob njej se pochutim tako chudno. Che bi bili vsi ljudje taki ... potem bi raje videl, da bi imeli zakrnele vratove, kot pa da bi bili tako strashljivi, kot je prababica.«

»Ona je zhe zelo zelo stara,« je potrpezhljivo gonil svojo ded. »Zdi se mi, da je taka predvsem zato, ker bi bila raje drugje, kot pa da je she vedno tukaj z nami.«

»Mislish – na drugem steklu?«

Ded se je zasmejal. »Ja, nekako tako. Mislim, da je to poglavitni razlog. Pa tudi sicer ni bila nikoli z nikomer prav posebej prijazna in ljubezniva, vesh. Kar se pa tiche tega tvojega ... nelagodja, ki ga obchutish ob njej, te lahko potolazhim, da ne bi bilo nich drugache, che bi jo poznal tudi zhe prej, ko je bila she mlajsha. Poglej mene: poznam jo, odkar pomnim, pa se zhe od nekdaj precej podobno kot ti pochutim ob njej tudi sam; navzlic temu, da to njeno chudnost kar dobro razumem.«

»Kako to mislish, da jo dobro razumesh, deda?«

»Saj sem ti rekel, da to ni nich posebnega, in nam je vsem prirojeno, da znamo obrachati glave v razlichne smeri. Le vechina pristane na lobotomijo, ki povzrochi, da to pozabijo. In tako se je preprichanje o tem, da tega preprosto ni, razshirilo kot kuga. Che pa se vendarle najde she kdo, ki se okuzhbi ne podvrzhe ravno z nasmehom na obrazu, se takoj pojavi uniformirani zdravitelj, ki ga v imenu prezhivetja in zdrave pameti upogne do tolikshne mere, da se mu nepopravljivo skrivi hrbet in nemudoma oddrvi v kliniko, kjer mu izvrtajo luknjo pozabe.«

»Pa ti? Si tudi ti she sposoben obrachati glavo ali si si jo pustil zacementirati?«

»Morda moj vrat ni ravno tako zelo gibchen kot prababichin, ampak – ja, seveda. Cheprav sem jaz s srcem in dusho she vedno tu – veliko tudi po tvoji zaslugi,« se je nasmehnil in me skoraj ganjeno pogladil po glavi, kar ni bilo ravno v njegovi navadi. »Prababica pa je, kot sem zhe rekel,« je nadaljeval, »vechino chasa zhe na oni strani – zato se zdi tako odsotna.«

»Hm,« sem izdavil dvomljivo in ga predirno pogledal, ali bom na njem opazil kaj drugachnega.

Ded se je zasmejal. »She vedno sem isti kot vedno, shema!« je dejal in se she naprej smejal. »Pridi, greva zdaj.«

Na dvorishchu sem se za trenutek ustavil pred prababico in jo opazoval. Tisto nelagodje, ki sem ga ob njej obchutil ponavadi, je bilo zdaj obchutno manjshe. Zachutil sem, da iz nje veje nekakshna neutolazhljiva, globoka zhalost. Stopil sem she korak blizhe in se je nalahno dotaknil. Prababica se je narahlo stresla, potem pa pochasi odprla ochi in obrnila glavo proti meni. V tem hipu sem v njenih ocheh zagledal nekakshna na stezhaj odprta vrata, ki so vodila v drug svet – na drugo steklo – prababica pa je bila na prepihu, zaradi katerega ji je bilo zelo tezhko. Potem so se vrata za trenutek priprla in iz ochi ji je zasijalo nekaj skoraj chloveshkega. Pochasi je dvignila svojo izsusheno, tresocho se roko in jo polozhila na mojo dlan. Na obrazu se ji je zarisal skoraj ljubezniv izraz, kot nekakshna obnemela hvalezhnost. In potem je trenutek minil.

Ko sem se obrnil, sem opazil, da so naju vsi, ki so bili takrat na dvorishchu, negibno opazovali; kot da bi se bali, da ne bi s kako naglo kretnjo ali kako drugache zmotili najinega neobichajnega srechanja.

Odstopical sem do deda, ki se je zhe namestil na svoj stol v uti. Nekam zamishljeno, a hkrati z nekakshnim svechanim obchudovanjem je spregovoril:

»Chlovek misli, da zhe nekaj ve, potem pa ga preprosta otroshka dusha nenadoma tako zelo preseneti ... « Ob teh besedah je skoraj sramezhljivo odmaknil pogled in se zagledal v veliko cheshnjo, ki je odrasla zhe veliko prej, preden je na svet privekal tudi sam. »Oprosti, da sem tako ... patetichen,« se je opravicheval, »ampak vesh, v takshnih trenutkih se chloveku zazdi, da je popolnoma jasno, kakshen je smisel vsega tega skakljanja po tem nashem krhkem steklu ... in da je vse skupaj tako shokantno preprosto...«

»Ah, deda,« sem ga kresnil po beli glavi, »zdaj pa zhe malo prevech filozofirash, se ti ne zdi?« In sem ga pograbil za roko: »Pridi, mi bosh metal zhogo v gol!«

»Saj zdaj sem pa zhe tudi jaz toliko star, da si vchasih lahko privoshchim kak filozofski trenutek, a?« se mu je ponovno razsvetlil obraz, ko sem ga vlekel s stola.

»Ampak samo desetkrat, velja?« me je pomenljivo pogledal, preden sva zachela.

»No, bova she videla,« sem odvrnil s pogajalsko prefriganostjo izkushenega shestletnika, vedoch, da ga bom vsaj za eno rundo gotovo she uspel pregovoriti. »Che mi dash vech kot pet golov, potem bova konchala, che pa ne, bova vse skupaj ponovila,« sem brbljal; zdaj bo zagotovo skrbno pazil, da mi ne bo dal vech kot pet zadetkov, sem vedel.

»No, naj bo,« se je she naprej smejal ded, postavil zhogo na oznacheno mesto in chakal, da zasedem svoje vratarsko mesto pred garazhnimi vrati.