Revija SRP 70/71

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (V)

 
 
(Uvodna opomba)
 
 
»Jaz sem niz prekinitev, kinematografska procesija,
trajanje slepil, zashchiteno z neko fiziognomijo...
Niti duh Luciferja ni shel mimo mene... niti zholch
Prometeja...«
Tin Ujevich

Gornji citat je iz pesmi v prozi Ena oseba sem, sestavljena iz vech drugih najpomembnejshega hrvashkega lirika Tina Ujevicha (novembra 2005 je bila 50-letnica njegove smrti) in enega od najbolj markantnih avtorjev v literaturah celotnega juzhnoslovanskega prostora od koroshkih Raven do bolgarske Varne. Citat je primeren kot moto za prichujochi zapis, ker nazorno kazhe enega od Ujevichevih izredno lucidnih, pravzaprav preroshkih uvidov v fenomenologijo sodobnega sveta (med drugim je s svojim eruditstvom napovedal borgesovsko enciklopedichnost moderne literature; izjavil je, da je njegova stroka pravzaprav enciklopedija; njegov sorodnik Mate Ujevich je utemeljitelj sodobnega izdajanja enciklopedij na Hrvashkem). V omenjenem lirsko meditativnem tekstu je Ujevich definiral svojo shizoidno vechobrazno individualno »fiziognomijo« v presechishchu slepilnega pobliskovanja gibljivih slik kot poglavitnega komunikacijskega medija 20. stoletja in nekaterih kljuchnih tochk klasichne mitologije kot (bolj ali manj ozaveshchene) arhetipske dedishchine slehernega Evropejca. Filmske in televizijske »zhive slike« so v bistvu slepilni uchinki zmanipulirane svetlobe, tako Lucifer (pomen imena v lat. »prinashalec svetlobe«) kot Prométej (pomen imena v gr. »previdno mislech, skrbnik, kdor skrbi za koga«) pa sta oba mitoloshka simbola heretichne, subverzivne manipulacije »z luchjo«. Aktualnost Ujevicheve refleksije za simptomalno zvezo med mnozhichnomedijskim belezhenjem in mitologijo identitete je v svoji izjemni metaforichni slikovitosti torej vech kot ochitna.

Mitologija /in/ identitete: vprashanje vloge tujega prispevka kot komponente pri oblikovanju razlichnih identitet se pokazhe zhe ob zori evropske zgodovine, ki jo zachenjata mitichna Evropa in Kadmos, priseljena otroka azijskega, blizhnjevzhodnega, fenichanskega kralja; imena grshkih chrk so semitskega izvora, vendar ni zanesljivo, da je alfabetna pisava fenichansko-semitski izum, kajti mogoche je njen zachetek na Kreti ali celo pri »Pravenetih« v obdonavski Vinchi (t. i. neolitska vinchanska kultura; povsod po slovanskem svetu navzoch toponim z istim korenom: Vincha, Vintia, Vinica, Vinicija, Vindia, Ventia, Venetia, Venecija, Fenicija - mozhnost etimoloshke zveze sega vse do Leonarda in njegovega rodnega kraja Vinci v »venetsko-etrushchanski« Etruskiji, tj. Etruria – T/r/uscia – Toskana, ki je bila med 1765 in 1860 celo habsburshka posest, v 19. stol. se je imenovala tudi »Kraljevina Etrurija«; nekateri povezujejo Etruscia, Rus/c/ija – Etrushchani so sebe imenovali Raseni), v Fenicijo in Palestino pa naj bi jo prenesli arijski, tj. indoevropski Filistejci. Kaj imajo pri tem sodobni mnozhichni mediji, ki so le tehnoloshko sofisticirani »pripovedovalci pravljic«, tj. proizvajajo mite in sami delujejo kot (kvazipluralistichni) mit?

Kadmos je v grshki pokrajini Beociji ustanovil mesto Tebe (gr. Thebai, Thébe; lat. Thebae; prim. simbolichno istovetenje z imenom staroegipt. prestolnice Veset - kontiuiteta vednosti od egiptovskega Tota prek grshkega Hermesa do latinskega Merkurja?) in v trdnjavi Kadmeja zasnoval Ojdipovo dinastijo; s tem se Ojdip pokazhe kot sredishchni mit evropske (kulturne) identitete, se pravi mit o »tujcu, ki ni chisti tujec« in pride v (svoje) mesto, katero muchi poshast, teroristichna oblast, in ta tujec to mesto osvobodi, vendar od tega v zadnji posledici nima sreche (zveni znano: to je temeljni sizhe vesterna kot mnozhinomedijske kvintesenchne fabule: Gunfighter, Slab dan v Black Rocku, Tochno opoldne...); s Kadmosom je povezan tudi pojem »kadmejske zmage« (bratsko medsebojno pobijanje do iztrebitve). Po »ad hoc« novogrshkem branju so Tebe lahko »Teve« ali »Tivi« (B - V; beta - vita). TV je torej poglavitno mitoloshko-komunikacijsko izhodishche (pajkova mrezha v Kadmosovem ali kadmijevem dvorcu; kadmij je koristen in lahko tudi strupen element) za vso »svetovno vas«; to zadeva vsakogar, tudi »tebe«...

Migetajoche gibljive slike so moderni teater senchnih lutk (v islamski tradiciji, ki ne odobrava nastopanja zhivih igralcev, edino sprejemljiv), ki v povezavi z zvokom ustvarja civilizacijsko ozadje vse vechjega hrupa »za prazen nich«, histerichne »glasbene obrambe« pred strashnim, neznanskim »molkom resnice«. Vse pa je seveda v krempljih globalne manipulacijske komunikacije kot »reklamokracije«, ki gledalca televizije obsedantno preprichuje, da je npr. konzervirana tunina njegova glavna hrana, chishchenje telesnih in stanovanjskih odtochnih kanalov pa poglavitno bivanjsko opravilo (parvenijska potroshnishka »noblesa« si pach zmeraj nonshalantno podaja roko z najbolj banalnim prostashtvom). Ali kot ugotavlja tudi amerishki esejist Curtis White: sodobna konzumistichna kultura potroshnika pretvarja v »zhivega mrlicha« (The Middle Mind, 2003); se pravi, gre za vampirizem sodobne (masmedijske) kulture, za katero Drakula postaja tako rekoch univerzalna simbolna figura (Zhivojin Pavlovich, legenda exYU filmskega »chrnega vala«, bi rekel: »djavolji film«).

Film torej (tudi kot angl. beseda) nakazuje simptomalno-simbolichni pomen membrane, opne. V sodobni fiziki je znana »string theory« ali »M-theory«, tj. membranska teorija: kozmos sestavljajo ne atomi kot »najmanjshi delci«, temvech posebne »entitete« (monade?) kot nekakshne vechdimenzionalne »strune«, izvirajoche iz t. i. »listov« ali »membran« (same zasilne, priblizhne, »poetichne« oznake) - kozmos kot tekst, knjiga, »filmska igra« svetlobe in sence... Film (fenomen gibljivih fotografij) je vsekakor tisti moderni mnozhichni medij, ki kot »nova krama« (recheno po Pavlu Knoblu) ali spektakelsko-karnevalski »shund« in »kich« posebno avtentichno in nazorno predstavlja gradivo tako za povrshinsko kot tudi za globinsko fenomenologijo tehnoloshke dobe. Hkrati pa se film kot univerzalni umetnostni (za sintetichno »sedmo umetnost« ga je leta 1911 razglasil italijanski knjizhevnik Ricciotto Canudo) mnozhichnomedijski izdelek z vsakokratnim prostorsko-chasnim pechatom nastanka ponuja tudi kot simptomalno-sporochilna avtorefleksija dolochenega konteksta in njegove et/n/ichne identitete, cheprav s kakshno tujo (v slovenskem primeru s chapovsko, pavlovichevsko, djurichevsko) komponento. Znana misel z vrednostjo »aksioma«: kolikor nacije, toliko filma - in obratno.

JANEZ RUGELJ (Osebno; TVS 2 - 3. 1. 2005). Spremeniti znachaj naroda - slovensko erotichno zavrtost? Po Ruglju so slovenski moshki zarukani, zhenske so bolj kvalitetne, cheprav je sicer moshki nacheloma bitje na vishjem nivoju, ki se mu je zhenska dolzhna podrejati in mu sluzhiti kot pomochnica pri njegovem poklicnem poslanstvu. Kvaliteta seksa? Rugelj: 85 odstotkov novorojenchkov na Slovenskem prihaja iz nezazhelene nosechnosti, rojeni so kot sredstvo za izsiljeno poroko, zato zhenske ne vzpostavijo empatije, tj. ustrezne chustvenosti z otrokom v prvem letu, tako zasnovan chlovek je okvarjen za vse zhivljenje, ne zna vzpostaviti stikov. (Ni gotovo, da so bolj odprti, temperamentnejshi narodi tudi bolj srechni; npr. Italijani so znani kot »mamini sinchki«, a so velik narod, razseljen po svetu, skupaj s tistimi v obeh Amerikah jih je prek 100 milijonov, danes pa je tudi v Italiji vse manjshi prirastek.) Rugelj je eden tistih, ki »znajo povedati« jasno in neposredno, chesar si mnogi ne upajo, cheprav naj bi enako mislili... Na prvi pogled taki »glasnogovorniki« govorijo odlochno, radikalno, koherentno, a notranja struktura tega voluntarizma je za malce pozornejshi pogled nabita z vsakrshnimi protislovji. Eno od njih: Rugelj govori o zhenskah po eni strani kot o kvalitetnih, moshki so nichevi, na drugi strani izjavlja ravno nasprotno. Rugljeva tezhnja spremeniti narodni znachaj: zahteva vech erotichnosti, pravzaprav vech seksualnosti, ker govori neposredno o seksu... Pripomniti velja, da se na Slovenskem vedno znova pojavlja kakshno »znachajsko popravkarstvo«; slovenski znachaj, kolikor je sploh mogoche govoriti o znachaju nekega kolektiva, je tak, kakrshen pach je v danih geohistorichnih okolishchinah. Che Slovenci na sploshno niso bolj zhivahni in odprti, s horukarskimi »spodbudami« to gotovo ne bodo postali. Dolochena zadrzhana previdnost in depresivna premishljenost je ochitno v genih pripadnikov neznatnega »komajnaroda«, pravzaprav etnichnega relikta, v tisochletni zgodovini izpostavljenega grozhnjam izbrisa od vseh strani. (Brez iluzij: »prava drushchina« Slovencev niso t. i. manjshi narodi z manjshimi drzhavami, temvech bolj ali manj avtonomni mikrorelikti, kot so Islandchani, Maltezhani, Makedonci, Baski, Shkoti, Valizhani, Bretonci, Furlani, Chrnogorci ipd.) Che se je etnos v takih razmerah in s takimi znachajskimi potezami vztrajno prebijal vse do lastne drzhavnosti, te poteze verjetno niso ravno najslabshe (ne bo shlo samo za, kot je rekel Cankar, »smrdljivo drhal«). Doslej ne cankarjevski in edvardovski (Kocbek, Kardelj) moralnopolitichni ne libertinski in rugljevski seksistichni apeli za spremembo narodnega znachaja ochitno niso dali zhelenega rezultata... (Ni znano, da bi npr. kak shvedski psihiater s pomochjo oficirsko simplificirane psihoanalize poskushal Shvedom vcepiti bolj »afrishki temperament«.) Znachilno je, da Rugelj pri zavzemanju za »dober, zdrav seks« ne omenja druzhine; po eni strani kot izkushen psihoterapevt ve, kaj vse se dogaja v druzhinski spolnosti, po drugi pa bi ga poudarjanje druzhine kot edine zdrave mozhnosti za spolnost »izenachilo« s cerkveno moralko; slednje bi bila pach vsaj ob njegovih shtirih zhenah le preochitna kontradikcija... V bistvu Rugljevi pogledi niso nich novega ne izvirnega; ves ta robati »freudizem« z aristokratskimi ambicijami je bil zhe neshtetokrat tako ali drugache prezhvechen, medchloveshki odnosi s spolnostjo vred pa ostajajo (s HIV priboljshkom za povrh) tako kompleksni, da jih z nichimer ni mogoche »dokonchno urediti«, niti s cenenim biologizmom ne. Po Ruglju so Slovenci zaradi nezrelega odnosa do spolnosti infantilni ljudje; vendar niti obsesivna seksomanija ni brez znamenj (pubertetnishke, adolescentske, pedofilske, abrahamovske, senilne) infantilnosti. V oddaji se je Rugelj kritichno dotaknil tudi Balzaca, enega najvechjih ustvarjalcev v svetovni literaturi: da je o ljubezni pisal marsikaj, o chemer v praksi ni imel pojma, bil naj bi nesposoben za normalen odnos... Ni ga sicer oznachil za »pezdeta«, kot oznachuje slovenske literate, a vprashanje, zakaj potem dajati proizvode (pijansko zavozhenih) literarnih pezdetov, ki ne vedo, o chem pishejo, v terapevtsko branje (pijansko) zavozhenim tipom, ostaja odprto. Glede homoseksualnosti pa je omenil, da je po njegovem vzrok v preveliki navezanosti sinov na ochete ob grobo avtoritarnih materah. Nekateri strokovnjaki menijo ravno naprotno: izvor naj bi bil v preveliki povezanosti z materami, po drugih pa ni bistveno ne eno ne drugo, temvech naj bi shlo »chisto fizichno« za posebno mozhgansko (dis)funkcijo kot npr. pri levicharstvu. Konec koncev se zdi, da se je z Rugljem brez pridrzhka mogoche strinjati le v njegovi znani ugotovitvi, da je homoseksualni akt gnusen; seveda s pripombo, da je doza gnusa neizbezhna in normalna sestavina vsakega spolnega akta.

STARODAVNE SKRIVNOSTI: ZHRTVOVANJE LJUDI (Ancient Secrets: Human Sacrific; VB; TVS 2 - 7. 1. 2005). Prvi od petih delov angleshke dokuserije. Nedopovedljiva krutost chloveshke zgodovine. Zdi se, da vendarle, cheprav je povsod dovolj krutosti, prednjachi mongolski rasni kontekst od Kitajske do amerishkih Indijancev, ki so tudi mongolidi: sploshni pojav na vsem tem podrochju je sekanje glav v zhrtvenih obredih kulta mrtvih. V Evropi - Rim in Grchija – naj bi bilo vendarle nekaj manj homicidne krutosti vsaj v osnovnem religijskem obredju, vendar je bil ta »manko« nadomeshchen v drugih obrednih prireditvah, kot so shport, vojne itd. Krshchanstvo je preneslo zhrtvovanje na povsem simbolichno liturgichno raven, islam pa ohranja obredno klanje zhivali, toda osnovni islamski molitveni ritual je povsem ochishchen vseh predmetno magichnih »dodatkov«.

SE ZGODI (TVS 1 - 9. 1. 2005). Prva epizoda. Rezhija Metod Pevec. Nefunkcionalen, skrajno okorno posnet, neobetajoch zachetek: pogovor med dechkom in kiparko. Pozneje se vsebina nekoliko »razzhivi«, a vtis skromnosti ostaja. V nadaljnjih epizodah usahnejo she ti skromni zachetni obeti, tako da od vsega ostane le solidna zachetna-konchna shpica z melanholichno Kreslinovo pesmijo.

BALKANSKA KRCHMA. (Dokumentarna serija v osmih delih; ponovitev TVS l - jan. 2005) Krlezha: pijana noch Jugoslavije; namrech leta 1918, ko je Narodno vijeche v Zagrebu, tochneje – njegov chlan Pribichevich brez vednosti slovenskih poslancev, sklenilo, da je treba takoj poslati delegacijo v Beograd in izvesti zdruzhitev s Srbijo in Chrno goro. »Velikosrbski« premier Pashich proti Dalmatincu Trumbichu (predsednik Jugoslovanskega odbora). Pashichevo geslo: »Srbija se ne bo utopila v Jugoslaviji, ampak se bo Jugoslavija utopila v Srbiji«... Narodno vijeche spochetka nastopa s tezo: Slovenci, Hrvati in Srbi Avstro-Ogrske naj bi oblikovali posebno federalno enoto v prenovljeni Avstriji na temelju hrvashkega drzhavnega prava. Avstrijski dvor je takoj zavrnil vse pobude za federalizacijo, ko pa je v stiski pozneje zachel shkiliti tudi v to smer, je bilo prepozno: »jugozahodnjaki« so se v strahu pred kremplji Zahoda zatekli k »jugovzhodnjakom«, ki so bili v danih razmerah nedvomno »drzhavotvornejshi«. Gesla na projugoslovanskem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani: Od Korotana do Soluna! Od Gdanska do Trsta! (Na samostojno Slovenijo leta 1918, po vsem sodech, nihche ni resneje mislil.) Serija je solidna osvezhitev spomina na »prvo osamosvojitev«, cheprav ochitno posneta s skromnimi sredstvi. Balastni so prizori z otroki, ki se igrajo s peskom - povsem odvechna, infantilna »metaforika«.

NAPOLEON (Koprodukcija, 2002; TVS 1 - januar 2005). Biografska nadaljevanka, velikopotezno rezhiran (v osnovi francoski) tv spektakel v shtirih delih. Izvrstni igralci, zlasti v treh vlogah: vojashki povzpetnik Napoleon (Christian Clavier, profesionalno preprichljiv v vsakem pogledu) in znamenita prevejanca v ozadju - hromi shkof in »vechni« zunanji minister Talleyrand (John Malkovich, amerishki »Hrvat« z brezhibno francoshchino, markanten igralec, briljantno »nevaren« kot zmeraj) ter sprva prav tako duhovnik in pozneje »vechni« policijski minister, utemeljitelj sodobne tajne policije z vohunstvom in guverner Ilirskih provinc Fouché (Gérard Depardieu, rutinsko, a »sochno«)... Napoleon, mali mozh, velika osebnost, komaj Francoz, najvechji Francoz - antimonarhist, ki nadomesti kralja kot cesar z geslom: »Osebnosti ne naredijo centimetri, ampak jo naredi usoda.« Otrok revolucije (imel se je za njenega dokonchevalca, po Evropi je shiril dolochene revolucionarne dosezhke, nekateri manjshi narodi pod tujci so od njega prichakovali pomoch pri osvobajanju, npr. Irci, Slovenci, Hrvati, Srbi, Poljaki...), ki je zrasel v imperatorja in prekorakal vso Evropo v poskusu pod francoskim zhezlom zdruzhiti njeno katolishko jedro (simbolichno se je okronal v navzochnosti papezha), od katerega bi bile odrinjene takratne glavne njegove nasprotnice - otoshka, protestantska Anglija, skandinavska, protestantska Shvedska in »aziatska«, pravoslavna Rusija, Nemci (protestantska Prusija, katolishka Avstrija - z avstrijsko princezo se je celo »preventivno« porochil) pa bi bili razdeljeni in pokorjeni, onemogocheni zlasti v prodiranju prek Alp, v Istro, Italijo, na Jadran, Balkan, proti Sredozemlju (Napoleonovo prilashchanje Sredozemlja z Egiptom naj bi odrezalo Anglezhe od poti v Indijo, kamor je sam pozneje nameraval prodreti prek Rusije; Nemci / Prusi pa so se, potem ko so z Anglezhi pri Waterlooju potolkli Napoleona, dolgorochno sistematichno zdruzhevali; leta 1833, sto let pred Hitlerjevim prihodom na oblast, je 35 nemshkih »drzhav« pod vodstvom Prusije ust. t. i. Nemshko carinsko unijo...). V tretjem delu nadaljevanke Napoleon (samomorilsko - kljub opozorilu zhene Josephine) odkoraka nad Rusijo, s tem ustrezhe tudi samoponizhevalni patriotski proshnji poljske grofice Walewske, naj zashchiti Poljsko pred Rusi, ki so zbrali veliko vojsko 300.000 mozh na vzhodni strani Visle; seveda Napoleonu ni shlo le za Walewsko in Poljake (njegove besede: »Poljska je nich...«), marvech je imel Vislo, ki rezhe Poljsko na dvoje, za mejo »svoje« Evrope, zato je v tej ruski navzochnosti videl grozhnjo, kakor je za Ruse pomenila grozhnjo kakrshnakoli samostojna (»vatikanska«) Poljska na njihovi zahodni meji, raje so mejili s protestantsko Prusijo kot »izolacijo«... Za nadaljevanko je znachilno polno in tekoche dogajanje, z vchasih skoraj prevech poudarjeno, a vseeno ustrezno glasbeno spremljavo. Tezhishche je na dialogih, ki so izbrusheni, cheprav razmeroma gostobesedni, da se zdi, da je tv drama bolj literarna zvrst »gibljivih slik« kot pravi velikoekranski film. Taka »literarnost« je lahko problematichno funkcionalna, a ta tv film to nevarnost v glavnem uspeshno premaguje, she najmanj v zadnjem delu, kjer tudi sicer v vseh pogledih prevlada precejshnja shablonizacija. Vsekakor vredno ogleda v najbolj elitnem chasu (nedelja ob dvajsetih, kot »predah« v nizu Galunichevih oddaj Spet doma - cheprav Napoleon tako rekoch nikoli ni bil doma...).

SVETO IN SVET (Na novo premisliti Evropo. Slovenija, 2005. Oddaja o veri. TVS 1 - 12. 1. 2005). Tokratno oddajo iz serioznega niza z versko tematiko je brez posebne invencije, a korektno vodila Natasha Cotman. Na novo premisliti Evropo - naslov, ki priteguje in obvezuje, zlasti v kontekstu vedno znova aktualne slovenske (pa tudi evropske) »krize identitete«. V uri kramljanja, chetudi visoko kompetentnega, akademskega, je seveda mogoche le nakazati izhodishcha in smeri za izpolnitev nedvomno aktualne »naslovne naloge«. To so primerno tudi storili trije sogovorniki: dr. Janko Kos, literarni zgodovinar, dr. Peter Jambrek, pravnik, dr. Dean Komel, filozof, vsi trije tudi univ. prof. svojih strok. Na zachetku je Kos, ki je sploh govoril najbolj jasno in retorichno izoblikovano, veshche podal nekaj osnovnih, pomenljivih, a mnogokrat pozabljanih podatkov o izvorih tako vsakdanjih, kar avtomatichno uporabljanih pojmov, kot so Evropa, Azija, Zahod, Vzhod ipd.: lingvistichno izhodishche sta akadsko-sumerski besedi »ereb« - zahod in »asu« - vzhod, mitoloshko Zevsov prenos fenichanske princese Evrope na grshka tla, na otok Kreto, historichno pa grshko-perzijske vojne, v katerih je zhe shlo za spopad zahodne demokracije z vzhodnim totalitarizmom. (Znachilno evrazijsko razmerje »westeast« je torej zhe v izviru evropske zgodovine; tu bi bilo mogoche dodati tudi grshko obliko »Eu-rópe«, ki nakazuje mozhni pomen: »dobra izbira, odlochitev, pretehtanost, usoda«; prim. stgr. h/ropé; ali tudi »dobra rast, dobro rastje, rastlinstvo, vejevje, grmovje«; prim. strgr. h/ropéia; tudi »Euros« - jugovzhodni veter, shirina, shirok pogled; z Evropinim bratom Kadmosom, ustanoviteljem Teb, se pravzaprav zachenja grshka evrozgodovina; s tem je povezan tudi mit o solarnem ptichu feniksu, z istim korenom kot Fenicija, kajti po Homerju je Evropa njegova hchi; Zhunkovich v feniksu, prim. feneh, fenis, fenes, vidi izvorno slovansko besedo »venec« ali astronomski ciklus Merkurjevega mrka, ki vsakih 652 let dolocha novo »Merkurjevo« ali »Feniksovo dobo«.) Kos je tudi omenil, da razmejitev med zahodno in vzhodno Evropo kot med dvema civilizacijama ni zanesljiva; ne gre le za razliko od pravoslavja, marvech niti zahodna Evropa ni enotna, saj je razdeljena na katolishtvo in protestantizem, slednji je v vech potezah celo podoben pravoslavju (angleshki, shvedski kralj kot vrhovna poglavarja nacionalne cerkve - podobnost z bizantinizmom, medtem ko katolishtvo zhe po sv. Avgushtinu lochuje bozhjo od posvetne drzhave in s tem naredi podlago za sodobno lochitev cerkve in drzhave). Zlasti tehtno je Kosovo opozorilo na znachilnost islama, da je v bistvu bolj specifichna civilizacija kot pa religija v evropskem smislu, to pa ga dela izrazito ranljivega pred poplavo evro-amerishke civilizacije, in spricho tega se postavlja vprashanje, ali islam to srechanje sploh lahko prenese, to je dobesedno vprashanje njegovega prezhivetja. Kos je opozoril tudi, da so EU zasnovale tiste evropske drzhave, ki so po drugi svetovni vojni izgubile svoje nekdanje kolonije in da jim zato gre za preoblikovano ohranjanje zlasti gospodarske in politichne mochi. Jambrek: vse znachilnosti evropske zgodovine so v zasnutkih zhe v starem Egiptu, celo revolucija v religijski idejnosti s pojavom vere v boga sonca; isti tudi omeni, da se danashnja meja EU (t. i. schengenska meja) pokriva s staro Teodozijevo delitvijo zahodnega in vzhodnega rimskega cesarstva po liniji od Boke ob Jadranu do Rige ob Baltiku (pa skoraj tudi z Napoleonovo evropsko mejo na Visli - op. podp.); dalje omeni, da ga presenecha, da je zahodna Evropa brez zadrzhkov sprejela kot normalno socialdemokracijo tudi tisto od dveh posttotalitarnih elit v vzhodnoevropskih novih chlanicah, ki je v bistvu kontiuiteta totalitarizma (druga elita nadaljuje tradicijo demokratichnega disidentstva); Jambreku se zdi primerno vprashanje, kaj ti novi vzhodnoevropski chlani EU lahko izvirnega prispevajo: tu bi morda shlo za izkushnjo totalitarizma, kakrshne na Zahodu nimajo, shlo bi za vechji obchutek za bolj dolgorochno, idejno, strateshko razmishljanje, ne toliko za chisti zahodni pragamtizem. Kos in Jambrek sta tudi poudarila evropsko kontinuiteto od antike prek krshchanstva in renesanse do danes, zlasti glede rimskega prava, ki je predkrshchansko, a se nato prelije v cerkveno kanonsko pravo in oboje skupaj vzpostavlja sodobno pravno znanost. Komel omenil zlasti pomen razsvetljenstva, ki je domislilo zvezo z antiko, ter da se zdaj ob vstopu v EU pojavlja nekak slovenski strah pred to Evropo zaradi slovenske identitete; ta strah se mu zdi nesmiseln, strah za izgubo identitete bi Slovence moralo biti, che bi politichno ostali zunaj Evrope, v Jugoslaviji bi bili she naprej le marginalno podrochje. Po Jambreku Evropa she dolgo ali pa nikoli ne bo zdruzhena kot Amerika, bolj bo nekakshna pogodbena zveza samostojnih drzhav, konfederacija. Vsi trije so se strinjali v kritichnosti do modnega pojma multikulturnost; bolj naj bi ustrezal pojem interkulturnost, ker nima namena zabrisati nacionalnih identitet s pomochjo novonavzochih, priseljenskih, v sebi izoliranih versko-nacionalnih skupnosti (to je bil odgovor na vprashanje voditeljice o nevarnosti multikulturnosti, kajti po njej znanih podatkih naj bi »prishleki«, ko dosezhejo sedem odstotkov domachinov, zhe ogrozhali njihovo identiteto). Tudi po Kosu strah Slovencev pred Evropo ni primeren, ta Evropa namrech ni tako zelo mochna in brezproblemsko neranljiva, kot se komu zdi, tudi sama je polna problemov, za Slovenijo je pomembno trezno in samozavestno sodelovanju v tej skupnosti. Morda je presenetljivo, da nihche ni neposredno omenil fenomena komunizma z ateizmom, niti v zvezi z razsvetljenstvom in liberalizmom, katerih dedich je nedvomno; komunizem je v teoretichnih osnovah izrazito evropski pojav, temeljni teksti so napisani v nemshchini na angleshkih tleh, vprashanje je, zakaj je realizacija nashla plodna tla na vzhodu od ruskega pravoslavja do jugovzhodne Azije (morda je bil komunizem le posebna, aziatsko surova oblika drzhavnega kapitalizma). Ob tem bi se odprlo tudi vprashanje zahodnega odnosa do temeljnih resnic in absolutnega, problem dramatichnosti tega odnosa; zahodni chlovek je od Grkov dalje v racionalistichnem »prometejskem sporu« z usodo, tega dialoshko napetega razmerja, ki v krshchanstvu privede do lochevanja kulture in religije, ni v drugih kontekstih (islam, budizem...); dolochena »polemichnost« z absolutnim je sicer navzocha zhe v starozaveznem judaizmu, npr. Jakob (domnevni pomen v hebr. »prevarant«) svojo identiteto pod novim imenom Izrael (hebr. »borilec z Bogom«) utemeljuje na »rokoborbi z Bogom«... (Problemsko dialoshkost je zaznati v praslovanskem dualizmu z Belbogom in Chrnbogom, ki naj bi bila variaciji prairanskega dualizma, pozneje deloma »obnavljanega« v gnostichnih in drugih evropskih herezah; delitev med zahodnim in vzhodnim krshchanstvom, ki se pokriva s Teodozijevo razmejitvijo zahodnega in vzhodnega rimskega imperija, je verjetno dedishchina she mnogo starejshe, kamenodobne delitve med solarno in lunarno kulturno tradicijo.)

VZPON IN PADEC LEGSA DIAMONDA (Rise and Fall of Legs Diamond, ZDA, 1960; TVS 1 - 15. 1. 2005). Rezhiral Budd Boetticher, danes chista legenda klasichnega Hollywooda. Absolutni mojster t. i. B-serije. Ta film je eden njegovih zadnjih, a vse bistveno je tu: trd(n)a zgodba s trdimi liki, popolna obrtna zanesljivost v vsakem pogledu. Boetticher je za sploshnejsho filmsko kritiko »v drugem planu«, drugorazreden, toda kdo vse se je uchil od njega, je komaj mogoche slutiti. Z njegovimi »izumi« so se okoristili mnogi in z njimi zasloveli »na vishjem nivoju« (zlasti npr. Sergio Leone, Sam Fuller, kot rezhiser nedvomno tudi Eastwood itd.).

MESICH (16. 1. 2005), drugich izvoljen v drugem krogu za hrv. predsednika, »napredni« kontrapunkt konservativni vladi Iva Sanaderja, ki mu ni uspelo s protikandidatko svoje stranke Jadranko Kosor. Mesich je chlovek znachilnega psihofizichnega habitusa (za hercegovske in dalmatinske fashistoidne dinarske »prave arijce« je panonski »majmun« in »ciganin«; v hrvashkem ljudstvu je pach prisoten grob, precej obeshenjashki humor, bolj kot iz prave vedrine izvirajoch iz zavisti, ki zheli v blato potegniti vse, chesar se dotakne), Slavonec iz partizanske druzhine, specifichna kombinacija intelektualca s kmechko robatostjo in zvijachnostjo, zadnji predsednik SFRJ, znamenit po sporochilu Tudjmanu: »Naloga konchana - Jugoslavije ni vech« (tu je izziv za slovensko »ljubosumnost« glede zaslug: kdo je pokopal Jugoslavijo - Slovenci ali Hrvati; za Hrvate je samoumevno, da so glavne zasluge hrvashke, saj Slovenija brez vmesne Hrvashke proti Srbom ne bi zmogla niti svoje desetdnevne »operetne vojne« - Tudjmanova oznaka). Ob prvi Mesichevi izvolitvi leta 2000 je bilo v prichujochih mm belezhkah nakazano dogajanje hrvashkega osamosvajanja s formulo »od Stipeta (Shuvarja) do Stipeta (Mesicha)«; v chasu Shuvarja je nastal izrek: »Uvijek je neki Stipica hrvatska stupica...« (po osamosvojitvi je Shuvar, vztrajajoch v »rdechem«, ustanovil stranko z znachilnim imenom: SRP - Socijalistichka radnichka partija; umrl je junija 2004); danes se zdi primernejshe na mesto prvega Stipeta postaviti Stjepana Radicha, ki je bil v Beogradu ubit od roke srbskega hegemonizma, Mesich pa je to obdobje, zajemajoche 20. stoletje, prav tam simbolichno zakljuchil. To je bil ochitno politichni kapital, ki ga je znal, podobno kot slovenski osamosvojitelji, dobro »unovchiti«.

ROMAN VODEB (Osebno; TVS 2 - 17. 1. 2005). Pogovorna oddaja, drugich. Voditeljica Ljerka Bizilj je tudi tokrat izbrala zanimivega sogovornika s podrochja, sorodnega s predhodnim Rugljem. Psihoanalitik in profesor na Fakulteti za shport Roman Vodeb. Njegovo vodilo: vse je seks in metaforika za seks, chetudi priznava sublimativnost libida. Freudistichni panseksualizem, od katerega pa se je Freud sam v poznejshih letih dokaj distanciral. Osnovno pri Vodebu: chlovek se v glavnem ne zaveda vsesploshne veljave seksa, svoje libidinalne determiniranosti. Shtiriletna deklica dozhivi »kastracijski shok«, ko odkrije, da imajo moshki en telesni organ vech, za zmeraj ji ostane zarezano v podzavesti spoznanje o manjvrednosti, prikrajshanosti. Zhelja ugajati moshkemu je za zhensko vodilna, tudi feministke imajo moshki vzorec. Tudi Vodeb kot Rugelj Slovencem priporocha manj zavrtosti pri seksu, bolj sproshcheno seksualno zhivljenje. - Pomembnosti erotike seveda ni mogoche zanikati, a zadeva se zdi tako kompleksna, da so taka in podobna »dobronamerna priporochila« bolj ali manj neuchinkovita. Ne Rugelj ne Vodeb ob zahtevi po »sproshchenosti« ne omenjata npr. aidsa, ki gotovo ni adut za sproshchenost, temvech kot she marsikaj drugega razpira nespregledljivo destruktivno stran spolnosti (seks s kondomom je absolutno znizhanje kvalitete, poleg tega je le delno zanesljiv kot preventiva). Modno govorjenje o sproshchenosti je podobno modnemu govorjenju o strpnosti (in »odprtosti«); oboje prehaja v dokaj stereotipno, »idealistichno« leporechje, mimo katerega se dogaja vsakrshna, tudi najbolj grozljiva praksa. Zahodnjashka »sproshchenost« postaja zhe nekak kvazimit, reklamersko-potroshnishka nereflektirana fantazma; vse druzhbe in vse kulture so utemeljene na prepovedih, omejitvah, ne na sproshchenosti (radikalno vzeto: sploshna sproshchenost niti posilstva ali pedofilije ne bi mogla kazensko preganjati). S tovrstno retoriko pach ni mogoche spremeniti dejstva, da je spolnost zmeraj in povsod, tudi v najbolj primitivnih in »sproshchenih« chloveshkih druzhbah, prepletena z razlichnimi kompleksi in tabuji ne zgolj zaradi dolochenih psihichnih pomanjkljivosti in okvar, temvech predvsem zaradi krvavo plachanega izkustva njene nepresegljive ambivalentnosti, saj dobesedno sproshchena spolnost vodi v osebno in druzhbeno katastrofo (nekatere strashne oblike invalidnosti so posledice spolnih bolezni pri prednikih; postoktobrski ruski boljshevizem se je moral kar najhitreje odrechi spolnosti kot rekreativnega »kozarca vode«). Tudi spolni asketizem ni le »katolishka perverzija«, kot se vchasih komu zdi, temvech je v razlichnih oblikah navzoch v vseh chasih in v vseh kulturah; znana trditev, da so tudi celibatniki spolna bitja, se zdi podobna trditvi, da so vsi ljudje morilci (vsakdo je pach ubil vsaj kakshno muho). V ljudskem izrochilu je najti pradavne modrosti, ki izprichujejo prav nich lahkotne izkushnje s spolnostjo, npr. znani latinski izrek »post coitum triste« (chemu zhalost, che gre za sproshcheno radost ljubezni?)... Poudarjanje panseksualizma je bolj groba, banalnejsha variacija na krshchansko govorjenje o vsesploshni bozhji ljubezni. Da je seks / eros edino, primarno in vsestransko gibalo v chloveshki eksistenci, s tem se ne strinja vsa antropologija; ob pravi lakoti seks ni dejaven, morda je tudi seksualni akt le »kanibalska« izmenjava energije (zhenska »izpije« moshko seme, zato ji »zraste trebuh«)... Pred seksom bitje (chloveka) kot bivanjski fenomen dolocha potreba po hrani (tj. boj za hrano ali »vojna«), pred hrano pa je dolochenost za smrt, ki je tudi »drugo ime« za rojstvo in za boj kot »proizvodnjo nasilja«. Smrt je »vrnitev« v absolutno. Zhe antichna, Ciceronova definicija chloveka na ozadju absolutnega: homo per naturam suam religiosus (»re-ligo« - nazaj zvezati, znova z/a/vezati; temeljno evropsko pojmovanje stika z absolutnim torej vkljuchuje vrnitev, ponovitev te z/a/veze, se pravi, da mora pred tem biti tudi dolochena prekinitev). Omenjeni trije poglavitni, sredishchni izkustveno-bivanjski pojmi, razvrshcheni pomensko in abecedno v angleshchini: death, food, sex (od ostalih elementarnih enozlozhnic, kot so she: bad, beat, birth, blood, day, eat, earth, god, good, man, milk, moon, night, sun...).

OSEBNO (Slovenija, 2005; TVS 2 - 24. 1. 2005). Pogovorna (»antropo/sekso/loshka«) oddaja tretjich, tokrat z naslovom Moshka spolna moch. Obchuten »padec« glede na predhodni dve. Voditeljica Ljerka Bizilj tokrat ni imela enega samega izrazitega sogovornika, ampak tri (pesnica, novinar-seksolog, zdravnik); s tem je bila razbita naslovna osredotochenost na »osebno«; preostal je navskrizhni klepet v »dnevni sobi« (znano o znanem), vljuden, sploshen, neoseben...

BOZHIDAR SHKERLJ (Zenit, oddaja. TVS 2 - 24. 1. 2004). Antropologija - mlada samostojna veda, v Shkerljevem chasu v glavnem she neznana veja biologije, danes tako rekoch »kraljica ved« ali vsaj najmodernejsha, povsod navzocha (na ljubljanski univerzi tudi na filozofski, teoloshki, druzhboslovni fakuleti) s svojim temeljnim in vseobsezhnim vprashanjem o chloveku in njegovih fizichnih-duhovnih koreninah, z »amerishkim« poudarkom na socioloshko-kulturnih razsezhnostih. Shkerlj (1904 – 1961) je utemeljitelj slovenske antropologije, ustanovil je prvi antropoloshki inshtitut v Jugoslaviji. Darvinistichni izvor chloveka, »mislechega dvonozhca«: znana Shkerljeva knjiga Nevshechno sorodstvo, Lj. 1955 (srbhr. prevod: Majmuni srodnici choveka). (»Nekompatibilnost« najnovejshih najdb chloveshkih ostankov na indonezijskem otoku Flores.) Po nekaterih antropoloshkih ugotovitvah so se chloveshki mozhgani zacheli bolj razvijati z lovom in uzhivanjem mesnih beljakovin (namesto pasivnega nabiralnishtva in vegetarijanstva); verjetno je v zvezi z lovsko iznajdljivostjo in tekmovalnostjo tudi metaforichni (zhretje »bratskih zhivali«) in dejanski kanibalizem. Primitivni lovci imajo posebne obrede opravichevanja pred zhivalmi, ki jih ubijejo ali ki jih nameravajo ubiti. (Mitoloshke teme nekega primordialnega prekrshka, incesta; sestra kot zhena: Adam, Eva – Zevs, Hera – Oziris, Izida; konstitutivni bratovski zlochin: Kajn, Abel – Romul, Rem...)

DNEVNIK NEKEGA NARODA (Vihar; TVS 1 - 25. 1. 2005). Peti od osmih delov slovenske dokumentarne tv serije (scenarij trzhashki zgodovinar dr. Jozhe Pirjevec). Tokratna tema je kljuchna (n)evrodrama 20. stoletja: druga svetovna vojna v Sloveniji kot »shizorazkol« ali eksplikacija »absolutne diferAnce« znotraj slovenskega naroda (kakor tudi - mutatis mutandis - pri drugih balkanskih narodih; danes je seveda »blasfemichno« uvrshchati Slovence med prebivalce Balkana, toda v trzhashkem Narodnem domu, ki so ga pozhgali fashisti leta 1920, je bil tudi hotel Balkan). Neusmiljena dialektika v smislu ali-ali je od ene strani zahtevala nachelno (ideoloshko) naslonitev na »mater Rusijo« pod imenom in zastavo komunistichne Sovjetske zveze, od druge na italijansko-nemshki nacifashizem (numerichna »shifra« uradnega nastanka: 22-33), izvirajoch iz Rima s fino doziranim vatikanskim ozadjem (med vojno s »Hitlerjevim papezhem« na chelu, recheno po naslovu knjige Johna Cornwalla; Italijani se danes sicer vedejo, kot da jim je fashizem vsilil nemshki »okupator«); anglo-amerishki zavezniki so bili za obe strani bolj ali manj »nekakshna abstrakcija«. Nich ni bilo nakljuchnega, nich zgolj »po okusu« tega ali onega, vsakdo je prishel natanko tja, kamor je sodil po zhelezni logiki (etnichne) zgodovine in politekonomije, ne glede na to, kako zoprno je to slishati. Vsekakor so slovenski komunisti forsirali drzhavljansko vojno v duhu Leninovih instrukcij, toda ta »demonichni pragmatizem« je kakor prej v Rusiji tudi tu nashel ustrezna tla, sicer ne bi imel nedvomno zmagovitega uspeha (morda je to mogoche razumeti kot »opravichilo« neke historichne histerije, toda dejstev niti »za nazaj« ni mogoche spreminjati). Nedopovedljiva slovenska aporija, podobna kot pri vseh slovanskih narodih katolishkega konteksta, tukaj she zabeljena in zachinjena v balkanskem kotlu: religija in kultura zahodni, etnichna identiteta vzhodna, moshkovitarska, »aziatska« (v srednjem veku so se npr. nekateri katolishki Slovani v svojem »vmesnem obupu« zatekali tudi k cheshki, tj. husitski in bosanski herezi).

MOSTOVI - HIDAK (Moj gost; Slovenija, 2005; TVS 1 - 27. 1. 2005). Portret prekmurskega Madzhara v seriji slovensko-madzharskih »mostov« (madzh. hid - most; -ak - sestavljeni sufiks za mnozhino), ki tradicionalno geslo slovenske identitete »Alpe - Jadran« razshirjajo z dodatkom Donave; Slovenija se te reke sicer udelezhuje le posredno, s pritoki, a se s svojim delom Panonije dotika »evropske Mongolije« (Hungaria - »Hun« v korenu; hon - madzh. dom; prim. tudi glavni kitajski etnos Han; v angl. se »Hun« bere »Han«; v kit. »hun« lahko pomeni brezciljno tavanje, divjashtvo, odpadnishtvo; Huni bi bili torej odpadnishka veja Kitajcev, divjajocha vse do Evrope; po Davorinu Zhunkovichu, ki je v vseh jezikih odkrival slovansko sled, je v besedi »Huni« lahko praslovanska »juni« - mladi, mochni mozhje; prim. rus. junyj - mlad; han - jap. pechat; hon - jap. knjiga; japonshchina je uraloaltajskega izvora kot madzh.). Madzharshchina kot evropska »mongolshchina« ali »hunshchina« ima kakshno chetrtino besed prevzetih iz slovanshchine / slovenshchine, na podlagi chesar italijanski uchenjak Alinei postavlja tezo, da so bili Etrushchani pravzaprav - Pramadzhari... Zadevne oddaje so zmeraj solidne, omogochajo etnoloshko zanimive poglede na dokaj odrochen, velikokrat pozabljan in prezrt del Slovenije ter na slovenski naselitveni prostor v madzharski drzhavi (Porabje). Hkrati se ob teh oddajah zmeraj znova obuja pomisel, da tovrstne dobrososedske mostove obichajno ponujajo tisti, ki so v slabshem, bolj ogrozhenem polozhaju... Opazno je tudi, med drugim po imenih in priimkih, da so madzharski juzhni Slovani precej pomeshani, v stilu exYU recheno: »jugoslavizirani« (npr. Kuchan je v Sloveniji redek priimek, izvirnejshi je le v Prekmurju, na Hrvashkem je eden pogostih in velja za »pravega hrvashkega«, s konchnico -an, se pravi perzijskega, prim. mesto v Iranu; nekateri etnonim Srbi razlagajo »porabsko«: s Raby, tj. z reke Rabe).

JAKUZA (The Yakuza; ZDA-Jap., 1975; TVS 2 - 28. 1. 2005). Klasika. Najboljshi doslej od vseh zahodnih filmov, ki so tako ali drugache skushali kombinirati zahodne in japonske bojne teme in veshchine. Avtor istonaslovnega (yakuza – japonska gangsterska organizacija, ya-ku-za je shifra za shtevilke 8-9-3) romana Leonard Schrader, scenarij Paul Schrader, rezhija Sidney Pollack. Pushka in mech, ognjeno in ledeno orozhje: Robert Mitchum (kot amerishki detektiv na Japonskem) in Ken Takakura (kot domorodec), oba enkratno markantna v glavnih vlogah. Zmeraj vredno ogleda.

DNEVNIK NEKEGA NARODA (Med dvema ognjema; TVS 1 - 1. 2. 2005). Shesti del slovenske dokuserije. Prva leta po drugi svetovni vojni. Jugosocializem - »med devema ognjema«: med Zahodom in Stalinovim sovjetizmom... V prvih letih po vojni rojena generacija - prva socialistichna, generacija otrok tistih, ki so se bojevali med vojno. V glavnem otroci partizanov, ti otroci so naposled »poslali k vragu« ideal svojih ochetov: Jugoslavijo in socializem. A prva leta so bila doba ideoloshkega monolita, ki je vse bolj kazal stare, velikosrbske zobe in v njih razpoke, shkrbine, gnilobo. Shtrajk rudarjev v Trbovljah 1958: shok za jugosocialistichno idilo. - Kakorkoli se obracha, dejstvo je, da je Slovenija pod zastavo komunizma prishla do morja in do formalno avtonomne lastne drzhave v jugofederaciji s pravico do odcepitve, zajamchene z zvezno ustavo. To je bilo ochitno najvech, kar je bilo mogoche dosechi v danih razmerah, in to ni bilo malo. Desna, protikomunistichna tradicija je bila »povozhena«.

AURELIO JURI (Slovenske novice, 2. 2. 2005). Ne gre le za moralizem, gre za profesionalizem. Za verodostojnost javne osebe, politika, poslanca. V privatnem zhivljenju lahko pochne karkoli? Abrahamovska seksomanija, moderno »dekameronstvo«? Politik s prostodushno in serijsko izvajanimi tovrstnimi stranpotmi postane ranljiv kot »najshibkejshi chlen«, pripraven za posebne manipulacije. Obichajno se to nikjer dolgo ne obnese.

EMA 2005 (TVS 1 - 6. 2. 2005). Izbor slovenske pesmi za Eurosong 2005. »Simbolne zveze« aktualnih identitetnih trendov: Slovenijo, evrozvezno chlanico, ki se sochasno otepa dzhamije v svoji prestolnici, bo v »razcepljeno odcepljeni« Ukrajini predstavljal zmagovalec Eme - Slovenec z arabskim imenom Omar Karim Naber. Zakaj pa ne? Saj se je tudi slovenska literatura v svetovno vpisala z Bartolovim »arabskim« romanom... (O samem glasbenem, pevskem itd. poflu na Emi seveda ni mozhen nikakrshen komentar; se pravi - zmagovalna pesem na Eurosongu nima nikakrshne mozhnosti.)

PRESHERNOV DAN (8. 2. 2005). Letos na pustni torek in na zadnji dan kitajskega leta (novo leto je petelinovo, za nekatere znamenje predvidenega globalnega izbruha ptichje-perutninske »kitajske gripe«). Vsakoletna »velika masha« slovenske identitete - na vecher pred dnevom Preshernove smrti, ki sta ga kot praznik slovenske kulture dolochila Vidmar in Kidrich »po nakljuchju« zaradi nemshke ofenzive leta 1944, a kot vsaka nakljuchnost naknadno (retrospektivno) razkriva svojo simbolichnost. Poenostavljeno recheno: zlasti tendenca »leve kontinuitete«, liberalno-marksistichne, ki v svojem obrednem manku forsira kult Pesnika v smislu »po Preshernu, s Preshernom, v Preshernu«; katolishka »desna kontinuiteta« naj bi imela do Presherna bolj »evropski«, lezhernejshi, manj (kvazi)malikovalski odnos. Seveda gre pri polithistorichnem sklicevanju na Presherna za nenehno navzochnost aporichnega interesa, ki »najvechjega pesnika« v bistvu uporablja kot bolj ali manj nerodno etiketo, kateri tudi na osrednji svechanosti z »obsojenci na nagrade« ustreza anonimnost in potiskanje njenega osebno-literarnega izvora vse bolj na obrobje drugih, povsem »nepreshernovskih«, a v glavnem manj problematichnih, manj subverzivnih umetnostnih podrochij (vse redkejsha oznaka »Preshernov dan«, na koledarjih itd. le she »slovenski kulturni praznik«)... Nujnost delovanja (polithistorichne) mitoloshke mashinerije po razlichnih »vzporednicah«: februar(ius), rimljanski zadnji mesec leta s praznikom ochishchevanja v kultu mrtvih (februa - lat. chistilo). Presheren je bil torej rojen v zadnjem mesecu krshchanskega (solarnega), umrl pa je v zadnjem mesecu poganskega (lunarnega) koledarja. Chashchenje mrtvega pesnika, ki se je videl v vlogi slovenskega (slovanskega?) Orfeja, antichne mitske personifikacije kulta pesmi in mrtvih, »pesmi mrtvih« ali »mrtve pesmi« oz. »muze« Evridike. Verjetno zhe predgrshki, trachanski (morda zveza s praslovanskim Velesom ali Volosom, bogom podzemlja, charovnishtva, pesnishtva, pastirstva; prim. mesti Titov Veles v Mak. in Volos v Grchiji) mit o magichnem pomirjevalcu duhov, pevcu Orfeju iz Trakije, povezan s kraniolatrijo, prastarim, predzgodovinskim kultom mrtvih, njihovih lobanj: Orfejeva, tj. »ponochnjakova, sanjacheva, sirotnikova« (orfna - gr. noch, mrak, isto kot erebos; Morfej - gr. bog sanj; orphanos - gr. sirota; prim. Preshernovo pesem Ponochnjak) pot v podzemlje, za »muzo« Evridiko, katere ime aludira »dober, shirok obichaj« ali »veliko pravico« kot obredno pot »na zahod«, v Ereb-os, navzdol, v spodnji svet, v drobovje spoznanja, s perspektivo »ochishchevanja« v obredih t. i. orfikov (prim. Ujevichevo pesem Orfika); v substratu je tudi egiptovski kult Ozirisa, ki je sodnik v podzemlju, identificiran s Serapisom, vladarjem podzemlja in zavetnikom aleksandrijske knjizhnice, t. i. serapejona (papirusno-knjizhna razsezhnost »naravne« poezije). Prakultna navzochnost mrtvih med zhivimi; kult mrtvih (haruspicina) s prerokovanjem iz drobovja zhrtvovanih zhivali (sprva verjetno tudi ljudi) je glavna, od Asircev prevzeta »vera« Etrushchanov (Praslovanov?); od teh prevzeli Rimljani (har - asir. jetra; hara - lat. svinjak; tudi v japonshchini »hara« - trebuh, drobovje; harakiri - droborez; isti koren v »har« in »er-eb«); »vampirstvo« kot slovanska izpeljava... Egipchanski Oziris in grshki Orfej z mitom o umrlem in spet ozhivelem bozhanstvu, ki se preraja kot ognjeno-sonchni ptich feniks, sta »predhodnika« krshchanskega Odreshenika, ki je »Omega« ali »zadnja chrka« grshke abecede (vse v znamenju chrke O ali nichle kot zakljuchenega kroga, v gr. tudi spodaj odprt; razvoj simbolske spiritualizacije od hieroglifov do grafemov, tj. od »bika« / Apisa ali alfe do »ochesa« ali omege). Presheren v vampirsko-erinijski ljubezni vidi spominsko (mnemosinsko) matrico svoje nesrechne pesmi in usode: uvodni, apokrifni, »zatajeni« sonet nesreche, edini mitoloshko-demonichen v ciklu, morda pomembnejshi po sporochilnem kot po pesnishkem dometu - Pov’do let starih chudne izrochila (ta edinstvena pesem v Preshernovem opusu nakazuje neko neimenovano, demonichno mrachno »pred-Julijo«, podobno kot naj bi bila »hudichevka« Lilit Adamova apokrifna »prva zhena«, pred materinsko Evo). Sploh se zdi, da je Preshernu blizu tema zagrobne ljubezni, prim. sijajni prevod Lenore; sicer pa je odshel med pokojne, ne da bi narodu zapustil svojo pravo zunanjo podobo, cheprav je imel prijatelja slikarja, tako da se med Slovence »vracha kot vampir«, chigar obraza ni mogoche uzreti v zrcalu kolektivne identitete. Naposled je Presheren, potem ko se je »poslovil« od julij/jev/sko-primicijevskih (Julija Primic - simbolichno ime za sijaj nove dobe, svechanost preroda, poletje; prim. Julija - lat. bleshchecha, bozhanska; primicije - lat. prvi plodovi; primicija - nova masha; nem. die Primiz; Primic/Jul/-ija; gl. tudi Zgubljena vera - konec »glorije«, sijaja) in orfejskih iluzij, ugotovil, da je njegovo delo predvsem kultiviranje »Muttersprache« (gl. nemshko pismo Vrazu, 5. 7. 1837, kjer je tudi oznachil Vrazov jezik kot »shtajerski hrvashki dialekt«, se pravi, da mu je shlo predvsem za kulturo kranjshchine; morda ne brez zveze s Humboldtom, ki je pisal o vplivu razlichnosti jezikov na duhovni razvoj chloveshtva). Ta ugotovitev po svoje opozarja na pomembno politichno razsezhnost tudi povsem avtorskega delovanja zlasti znotraj malega naroda. Presheren se je tega jasno zavedal: v Sonetnem vencu se »chista« pesnishkoljubezenska tema prepleta s kulturnopolitichno ali domovinsko; se pravi, da gre za preplet dveh temeljnih mitov evropske literature - Orfejevega (iskanje zhenske ali »muze«) in Odisejevega (iskanje doma ali domovine; pri Preshernu je odisejski motiv posredno »navzoch« v sonetu o rojstni vasi Vrbi, izrecno pa Itako in Odiseja omenja v zgodnji, izrazito domovinski pesmi Elegija mojim rojakom); oba mita sta bila v 20. stoletju sochasno markantno aktualizirana z Joyceovim Uliksom (1922) in Rilkejevimi Soneti na Orfeja (1923). Pri tem se ob neredkih dvoumnostih, ki jih je zaslediti pri Preshernu, she ena skriva tudi v pomenskem ozadju imena Odisej, Odysseus (gr. odyssomai - jeziti se, sovrazhiti, biti hud na koga), mogoche v smislu »joyceovsko« ambivalentnega odnosa do »Itake«, ki ni le vashka idila, temvech pozna tudi »viharjev jeznih mrzle domachije« (Sonetni venec) in »rovtarske Atene« (Nova pisarija)... V Poezije pa je tudi uvrstil dve razmeroma banalni pesmi, eno z bolj politichnim, panslovanskim (»gostilnishka popevka« Zdravljica), drugo z bolj ekonomskim, samoslovenskim poudarkom (»ljubezenski dialog« med Slovenko in Slovencem Od zhelezne ceste, kjer on pravi: »Sam se po zhelezni cesti / vozil bom od nas do nas...«; gre za znotrajslovenski prostor, ki ga izrecno dolocha z mesti Dunaj, Gradec, Trst, povezanimi s tedaj zgrajeno zheleznico; ta je do konca 19. st. tako rekoch nehote postala hrbtenica slovenske politekonomske in kulturne strategije, cheprav jo je zgradil dunajski monarhokapital z namenom priblizhati glavno avstrijsko pristanishche prestolnici in pospeshiti germanizacijo vmesnega »nebodigatreba«; prim. sochasno madzharizacijsko funkcijo zheleznice na Hrvashkem s ciljem navezave »eksteritorialne« Reke na Budimpeshto). S specifichno politichno relevanco svoje poezije je Presheren v dolochenem smislu tudi »predhodnik« Shkrabcheve teorije performativnosti ali »govornih dejanj«, saj je v svojem pesnishkem govoru »udejanjil« Slovenijo kot geohistorichno (chasoprostorsko, drzhavnostno) identiteto she pred njenim dejanskim (formalno-konkretnim) obstajanjem. Hkrati je mogoche rechi, da se pri Preshernu orfejski pesnishkoljubezenski in odisejski domovinskoljubezenski mit tako rekoch zdruzhujeta in nadgrajujeta pod krono mita o Prometeju, posredno nakazanega v njegovi kljuchni pesmi Pevcu, v kateri je pesniku dolochena »generalna pozicija« vztrajanja v kljuvajochem trpljenju »brez miru«. Che orfejski mit zastavlja vprashanje dvoumnosti chlovekove socializacije v »privatnem«, intimnem obmochju (v Zgubljeni veri za konec ljubezenske iluzije zadostuje »en sam pogled«, ustrezen Orfejevemu »pogledu nazaj«, ki dokonchno ubije bitje, po katerem hrepeni), odisejski pa v obmochju (etnichnega) kolektiva, potem v luchi prometejskega mita eksistenca »pevca« ostaja nedorechena, odprta predvsem trpljenju in heretichni, »demonichni« dvoumnosti smisla (Prometej je prinashalec luchi, prav to pa pomeni tudi ime Lucifer; »prometheus« - gr.: kdor misli v/naprej, premishljeni, kdor skrbi za druge, »avantgardist«). Cheprav je bilo o Preshernu povedano tako rekoch »zhe vse«, se zdi, da ravno vidik skozi »razpoke dvoumnosti« obeta she ne izrabljene mozhnosti za refleksijo. Kdor pa se sprashuje, v chem je Presheren sploh she aktualen, si lahko prebere vsaj Gloso: »Lani je slepar starino / she prodajal, nosil shkatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grashchino« - che nich drugega, ob teh verzih natanchnejsha definicija tranzicije sploh ni mozhna.

 
 
 
Velikoekranski dodatek 2005

RUSHEVINE (Slovenija, 2004; predvajan marca 2005). Film rezhiserja Janeza Burgerja. Nedvomno tehtno, inteligentno delo, vredno resne pozornosti, vendar za shirsho publiko prevech hermetichno, zaprto v ozki, specifichno stresni svet gledalishkih ustvarjalcev in nevrotichnosti njihovih medsebojnih odnosov, v katerih se do travmatichne nerazvidnosti prepletata vsakdanjost in teatrska fikcija. Filmu manjka celovitejsha tenzija dramske fabule, bolj se zdi sestavljen iz segmentov, od katerih je vechina izvrstna; glavni liki (ljubezenski kvadrat – dva para) so ostro profilirani in rezhiser je iz igralcev izvabil trenutke skrajne preprichljivosti, toda film zlasti od zachetka in priblizhno v prvi polovici »teche v leru« (rezhiserjev prvenec V leru; Burger je s svojim drugim filmom napredoval, Koshak, Pevec, Shterk so nazadovali), saj nekako ne zajame prave sape, ki bi gledalca »potegnila noter« do samopozabe; v drugem delu in proti koncu pa postane sredishchni dramski konflikt razvidnejshi in mashinerija sekvenc steche intenzivneje. Sizhe: hrvashki rezhiser z nemshko zvenechim imenom v slovenskem gledalishchu izvaja poseben projekt, priredbo drame islandskega avtorja, za katero se izkazhe, da jo je napisal sam pod psevdonimom; rezhiser izzove konflikt ljubosumnosti z othellovskimi asociacijami v ozhjem krogu glavnih igralcev (vpleten prijatelj z zheno in rezhiserjeva zhena), da bi dosegel popolnejsho preprichljivost igre; razmerje ostane nerazjasnjeno, ni gotovo, ali si je rezhiser zhenino nezvestobo le izmislil zaradi ad hoc potrebe po »mimetichni« identifikaciji ali je shlo za resnichno razmerje s prijateljem, ves spor pa se osmisli v konchnem triumfu gledalishke prestave, ki je edini cilj vsega profesionalno perfekcionistichnega »turboeskapizma«. Vechina dialogov je v hrvashchini; v jezikovnem pogledu je to tako rekoch hrvashki film, ob katerem je mozhno vprashanje, ali je slovenshchina narechje hrvashchine ali je hrvashchina narechje slovenshchine – bolj verjetna bi bila prva mozhnost, saj v filmu nastopajochi Slovenci mimogrede prehajajo v hrvashchino z vso sintakso, medtem ko rezhiser-Hrvat le vchasih izusti kakshno slovensko besedo; v tako natanchno strukturiranem filmu to seveda ne more biti »nakljuchje« (da bi npr. Hrvati posneli film z vechino dialogov v slovenshchini, ni verjetno). Kakshna je funkcija te jezikovne »bravuroznosti«? V sicer asketsko izchishcheni celoti so dialogi grobo naturalistichni, »pocestni«; ta verbalizem je izrazito v duhu »jugobalkanske folklore« z neprestanim, obsesivnim (skoraj mantrichnim) omenjanjem genitalij in spolnega zaskakovanja. Ponuja se metaforichna parabola: rushevine so shifra za aktualno tranzicijsko stanje bratske balkanske identitete, ki se skusha artificialno projicirati v skandinavsko utopijo...