Revija SRP 71/72

Feliks Dev

 

ZADOVOLNI JETNIK

 

Dolgu res je, kar lezhati

v moji jechi morem jest,

al ke to prov spregledvati

jest zachnem, morem spoznati,

de njo ni tezhku prenest;

inu de ta temna jecha

men je ta narveche srecha.

 

 

More veche srecha biti?

V to z zhovnirji bom pelan,

de kus ni se podstopiti

me nobeden, al kaj striti

mi, od teh bom varuvan.

Ja col eden she pred vrati

z nago sablo more stati.

 

 

V enmu gradu jest stanujem

enga vsokga vajvoda

in deslih na potrebujem

jerperg teh ‘m na plachujem

chimzha tu nobeniga,

vonder ‘z teh nobeden mene

tu po sili von na zhene.

 

 

Kdur sem predme óche pridti,

more dosti dolgu stat

na dvorishu ter prositi

ushlish moj tukaj zadobiti,

vechkrat tud dragu plachvat

ter scer tok, de bode njemu

malkedej tu perpushenu.

 

 

Kremes tok trdu zapreti

v stanu ni svojga zlata,

koker mene — de b kdu vzeti

me na mogl — ‘te imeti

tu vseskuz zaprtega.

Ja, sam Klukec be se vriti

sem na mogel, pome pridti.

 

 

Brez skrbi vse v moji jechi

tukaj mirnu jest lezhim,

en sluzhabnek meni strechi

more tukaj v’saki rechi,

vse skuz njega jest dobim.

On, perjatel ta moj zveste

mi pernese pit in jeste.

 

 

Pichlu res je, kar on meni

skuz to linco pomoli,

de b prevech na blu k nobeni

shkodi, vse kosilce v eni

sami rihti le stoji;

zavle zdravja vinu piti

on na sme mi perpustiti.

 

 

Toku treznega drzhati

mene more on vselej,

de, ke b jest ki krog shtorklati

jel al se opotekati,

na pobil glavó kedej

ter de b drug dan me debele

grche prevech na bolele.

 

 

Prost od tlake, prost od dela

sem jest tukaj vsaki chas

in ke b lih mordej se vnela

ter s plemenam zhe gorela

kje col ena cela vas,

me nehche vodo nositi

sem na sile, njo gasiti.

 

 

Sonce nigdar me na peche,

v hladni senci jest sedim,

znoj iz chela mi na teche,

dezh da mene na perteche,

burje se jest na bojim.

Muh na shlishem jest shumeti

in tud ne komarje pejti.

 

 

Al kar narvech je od téga,

zhena tu mi na raglá

nad glavó ter se na krega,

de nji manka unga, tega

in de njena na velá.

De otrok za kruh vekáti

mi ni treba poslusháti.

 

 

Srechna jecha! V tebi spati

dosti chasa jest imam,

v tebi tuhtat, v tebi brati,

koker ochem, al pisati,

vselej brez vse zmote znam.

Ti tedej, o moja jecha,

se narveche moja srecha!

 

(1782)

 

 

 

OPOMBA K DEVU

 

Feliks Dev (Trzhich 1732 – Ljubljana 1786) ob 220-letnici smrti zasluzhi ugotovitev o »trajni aktualnosti« ne le kot literarni pionir, temvech tudi po dolocheni pesnishki vrednosti. Ta redovnik avgushtinec je zachetnik slovenskega posvetnega pesnishtva (kot prvega slov. pesnika ga je 1986 utemeljil Jozhe Koruza, dotlej naj bi bil to Vodnik); she danes so npr. pesnishko relevantne njegove pesmi o kratkosti chloveshkega zhivljenja, o Lenori (»vampirski«, zagrobni motiv kot napoved istega pri Preshernu, Jenku in drugih), o spevorechnosti in spevorechnikih (zanimiva izraza za pesnishtvo in pesnike), zlasti pa Zadovolni jetnik (12 septin z osmerci in sedmerci), po naslovu individualistichna parafraza Vodnikovega kolektivistichnega Zadovolnega Krajnca (Pisanice, 1781), ohranjena v rokopisu za neizdani chetrti letnik almanaha Pisanice (1782). V juzhnoslovanskih literaturah je temo »eksistencialne jeche« najti pri najbolj markantnih avtorjih, npr. Presheren (Soneti nesreche), Gregorchich (Ujetega pticha tozhba), Zhupanchich (Manom), Ujevich (Molitev iz temnice), Andrich (Prekleto dvorishche), Kosovel (Jetniki, Jetnishnica ob morju); Dev je na zachetku, in to z izvirnim, vedrim, satirichnim pogledom na avtorsko samoposvechenost. Poznejsha varianta ima naslov Jetnik, vendar je prvotni naslov pomensko ustreznejshi. V pesmi omenjeni Klukec je bil resnichna oseba, znan cestni razbojnik, menda se je obesil v ljubljanski jechi (Trancha). Besedilo po: Pisanice 1779-1782 (Lj. 1977), Cvetnik, I, (Lj. 1978).

 

 

 

Izbor in opomba Ivo Antich