Revija SRP 71/72

Erna Ferjanich

BIL JE ZHAR

 

QUO VADIS, HOMO?
 
quo vadis?
kako si si zamislil to z vojno?
kaj bosh z vsemi rushevinami
nekdanjih shol, bolnishnic, gledalishch,
kaj bosh s padlimi zvoniki?
samogovori ostankov neke civilizacije.
kaj bosh z vsemi trupli, prestreljenimi,
zoglenelimi?
kako velika bi morala biti
reka materinih solz,
da bi sprala kri sinov?
a solz ni.
sprva so padale tezhke, obtozhujoche,
potem je ostala samo bolechina
kot kepa, tam nekje,
v dushi, za vedno.
ne vidish otroshkih igrishch brez smeha?
otroci z ochmi, napolnjenimi s strahom,
so postali tihi.
saj vzel si jim mamo in travnik
in ptice in sonce...
 
vprashanja...
kaj pa vest, chlovek?
te je razchlovechila atomska doba,
ali si se razchlovechil sam?
spreminjanje usod ni tvoja domena!
za mnoga dejanja ni opravichil
in ne odpushchanja...
kam gresh, chlovek?!
 
(2001)

 

 
BIL JE ZHAR
 
Bil je ZHAR.
Zharenje.
Sij kot sijanje.
SVETLOBA je bila avizo dneva.
 
Danes je padlo sonce z neba.
Drzhala sem ga v rokah
in zhgalo je po vsem telesu.
Zhelela sem ga obdrzhati;
zhar je pojemal
in med prsti mi polzelo je
SPOZNANJE.
 
(2005)

 

 
SRECHANJE
 
Danes sem jo srechala.
Stala je tam in se rezhala
z brezzobimi usti
in prazni lobanjski jami
sta zrli v brezchasje.
 
Z rahlim dotikom je pobozhala
bledo lice mladenicha,
ki je negibno lezhal
po svoji zadnji dirki.
Danes sem srechala smrt.
 
(2002)

 

 
VSE JE NA POL
 
Vsak dan je nash samo na pol,
na pol je noch.
Obchutki nashi so na pol,
ljubezen dajemo na pol,
znance srechujemo na pol,
she sanjamo samo na pol.
 
Pa zdravje nam je le na pol,
je placha zdaj samo na pol,
denarja je za kruha pol
in druge slishimo na pol...
In v tem na pol vsakdanu
postajamo vsi pol ljudje.
 
(2000)

 

 
TRAVE
 
Trave, trave...
Bilke, listki,
drobno cvetje.
 
Po dolgi zimi zadehti zemlja,
svet preplavi vonj zelenila,
vonj novih rastlinskih sokov.
Vdihovanje bozhanske
zelene svezhine.
Opojnost pisanih travnikov,
ko cvetijo trave in travice,
bele, rumene, modrikaste,
kobaltno-lila, tople vijolichaste.
Zhareche barve gojenega cvetja.
Chudovite pisane preproge
planinskih pashnikov.
 
Zelena barva zazeleni
v stoterih odtenkih
v zelenem vonju
vonj zrelih trav.
Pokoshene trave
opoj zrelega poletja.
 
Trave pozne jeseni
so bele, tanke, nezhne,
kot bi klicale zhalost.
Naberem jih shop
za dolge zimske dni.
Spomin na lepoto.
 
(2001)

 

 
MOJE MESTO
 
Zeleno, zeleno
in zlato rumeno.
V hladnih sencah kostanjev,
ki dishe po otroshtvu,
najdesh nedeljsko razkoshje.
Oko se sprehaja po starih fasadah:
okraski, nadstreshki,
pa polkna, balkoni, timpanon s puti,
ura meri chas...
Portali, poudarjeni s stebri,
vse klasika, visoka moda 19. stoletja.
Zelenice, kjer zharijo begonije, salvije,
nad vsemi pa kane
s temno zelenimi listi v kobaltni modrini.
 
Ko cvetejo rozhe, park zhari!
Lepota v srcu.
 
Po promenadi mimo fontane do Templa,
pogled med stebri:
na levo Sava, na desno Donat,
nova Rogashka.
Po tihih sprehajalnih poteh
ni chasa nikoli prevech
Janina, Bellewue...
V vse smeri sprehod v zeleno.
Na vrhu se ustavish
in gledash v ozko dolino
hishe in hishice
in tam, ob izviru chudezhne vode,
je srce mesta.
Podobe ostajajo spomini v srcu.
 
(2000)