Revija SRP 71/72

Bogdan Novak

 

SAMO TRENUTEK
(zgodbe kar tako)
 
 
Samo trenutek

Drveli smo po avtomobilki s hitrostjo sto shestdeset kilometrov na uro. Potovali smo v dveh pasovih z enakomerno vozhnjo. Nobenih naglih zaviranj, redko kdo se je odlochal za prehitevanje. Bili smo kot na vrvici: z enako varnostno razdaljo smo divjali dalech nad dovoljeno hitrostjo. Pomislil sem, da che bi nas kdo pogledal iz helikopterja, bi pomislil, da smo kolona prikolic, spetih skupaj, ker smo se gibali kot en avtomobil.

Dalech spredaj sem najprej zagledal rdeche zavorne luchi. Nagonsko sem zachel pochasi zavirati. Ker sem bil na desnem pasu, sem videl precej naprej in kmalu sem lahko ugotovil, zakaj vsi zaviramo na sto dvajset kilometrov na uro. Policija!

Ob strani avtomobilke, kjer se na poti od Divache proti Postojni prevesi v klanec navzdol, pred tabo pa se kot na pladnju prikazhe Nanos, kar me vedno navdushi z nekakshno krajinsko subtilno lepoto, je za rumeno chrto stal policijski avtomobil in utripal z modrimi luchmi. Pred njim je policist z roko mahal vozilom, naj upochasnijo vozhnjo.

Ko sem se pripeljal s sto na uro mimo mahajochega policista in njegovega avtomobila, sem s pogledom za hip oshinil prizorishche. Bilo je nekaj trenutkov in zhe sem bil mimo, podoba je ostala dalech za menoj. Izginile so tudi modre policijske utripalke v vzvzratnem ogledalu.

Cheprav sem bil v trenutku mimo, mi je podoba ostala v glavi, kot bi jo tja vtisnil s pechatom. Spet smo gnali chez dovoljeno hitrost, kot da bi ne videli nichesar. Vendar se nisem mogel iznebiti podobe, ki sem jo videl.

Obnavljal sem jo v duhu kot pochasen film. Najprej je bil policaj, ki je mahal z roko voznikom, naj upochasnijo vozhnjo. Potem je bil policijski avtomobil z utripajochimi luchmi. Raztrgana zashchitna mrezha v dolzhini nekaj metrov. Razbit rdeche rjav avtomobil nedolochljive znamke v jarku. Pred razbitinami je bilo ob jarku, na robu ceste nekaj podolgovatega, pokrito z rjavo odejo. Truplo. Ni se videlo, ali je moshko ali zhensko truplo. Na levi strani trupla je bil drugi policist. S povesheno glavo je gledal navzdol.

Tisto, kar mi je za vedno vtisnilo podobo v mozhgane, je bilo zadaj. Za odejo je stal shtiri ali petletni dechek v modri bundi iz dzhinsa z belo obrobo. S shiroko odprtimi ochmi je gledal chez truplo v mimo vozeche avtomobile. In dobro sem videl, da je stiskal drobne peshchice.

Ne vem, kaj se je zgodilo. Ker ni bilo videti nobenega drugega udelezhenca v nesrechi, sem domneval, da je avto z dechkom in voznikom zletel s ceste. Dechek je ostal zhiv, voznik ne.

Zdel se mi je kot spomenik neznanemu junaku.

Medtem ko ti dnevi, meseci in leta izginejo iz spomina, se takega trenutka spominjash celo zhivljenje.

Ostra, neizbrisna slika.

 

Stvarjenje sveta

Gospod Bog je imel v rokah svojo najljubsho igracho. Bilo je stekleno jajce, v katerem je bil ves svet. Sonca, zvezde, planeti, kozmichni prah in vse drugo. Gledal je v njegovo notranjost. Vchasih je jajce potresel, da se je v njem vse zganilo in premeshalo. Potem je opazoval, kako se spet ureja v dolochen red.

Ko se je gospod Bog nekoch spet igral z jajcem, mu je padlo iz rok in se razbilo. V vesolju se je razlegel grom, ko je jajce pochilo, svetovi so se razsuli vse naokrog. Gospod Bog je zhalostno gledal, kako se kotalijo sonca, planeti, kako se iskrijo zvezde, mesec se je z rogljem obesil na nastajajoche nebo. Vsebina jajca se je zachela nezadrzhno shiriti po vesolju.

Sprva je bil gospod Bog zhalosten, ker se mu je razbila njegova najljubsha igracha, potem pa je zachel z zanimanjem gledati, kaj se dogaja z njegovo vsebino. Gledal je, kako se urejajo osonchja po enakih pravilih, kot so bila prej stisnjena v jajcu. Svetovi so rasli, na njih se je pojavilo zhivljenje.

Gospod Bog se je ulegel na trebuh, si podprl glavo z rokama in opazoval, kaj se dogaja pred njegovimi ochmi.

Tako opazuje nenehno spreminjajoche se vesolje zhe milijarde let.

Res pa je, da se utegne nekoch navelichati. Vzel bo metlo in pometel vse te jajchne chrepinje v smeti.

Potem si bo nashel novo igracho.

 

Legenda

Bil je preprost mozh, klepar in krovec po poklicu. S svojim poklicem je bil zadovoljen, saj mu je prinashal lep zasluzhek, veliko pa se je klatil po svetu za delom, to mu je she posebej prijalo, saj je bil nestanovitne narave. Zhivel je precej razuzdano, popival je, kadar ni delal, metal hudicheve podobice in povaljal vsako zhensko, ki se mu je pustila. Vmes je preklinjal boga in hudicha, cheprav za to ni imel posebnega vzroka, saj se mu je po njegovem godilo zelo dobro.

Tako je zhivel svoje prazno zhivljenje iz dneva v dan. Dopoldne je delal, vchasih je delo potegnil chez ves dan. Potem je zavil v gostilno med pivske pajdashe, metal karte, zbijal surove shale in popival. Pozno zvecher se je vrnil domov, kjer ga je chakala vdana zhena s tremi otrochaji, ali pa je prespal kar kje spotoma, kjer je pach bil.

Nekega dne se je v zgodnjem jutru peljal s svojim zdelanim wartburgom proti gorski vasici, kjer je kmetu obljubil, da mu bo obnovil zhlebove na hishi. Avto je imel poln orodja, na strehi pa lestev in shtirimetrske kose pocinkanih zhlebov. Bilo je poletje, jutro je bilo v hribu svezhe, iz grmovja so se dvigale meglice, cesta je bila malce mokra od jutranje rose. Drevje je imelo posebno svezho zeleno barvo listov, ptice so pele in cvetje je zharelo v vseh barvah. Klepar te lepote ni opazil, ker je bil ves zmachkan od ponochevanja in pijanchevanja prejshnjega vechera.

Drvel je z avtom po ozki asfaltni poti, ki je bila polna ovinkov. Na eni strani hrib, na drugi prepad. Hitel je proti cilju, ker je komaj chakal, da si bo pred kmetovo bajto najprej privezal dusho s krepkim pozhirkom zhganja iz zhepnega matichka, da bi si vsaj malo poplaknil neprijetni spomin na prejshnji vecher.

Ko je tako drvel, je sredi ovinka zagledal na tleh mladega ptichka. Bil je droban, belo sive barve, ves nashcheperjen in je sedel sredi ceste. Videlo se je, da se je komaj izvalil iz jajca in da she ne zna letati, kajti ko je zaslishal hrum avtomobilskega motorja, je le nerodno poskakoval po tleh. V brezbozhnem in sicer surovem kleparju se je tisti hip nekaj zganilo. Divje je pritisnil na zavore, da ne bi povozil nedolzhnega ptichka. Ker je zaviral sredi ovinka, zavore pa so mu zablokirale, ga je odneslo s ceste, avto se je zaletel med drevjem naravnost v orjashki hrast sredi globeli.

Klepar je bil na mestu mrtev. Njegovo telo je ostalo v razbitinah zverizhene plochevine, medtem ko se je dusha dvignila kvishku in odplavala pred bozhjega sodnika. Gospod je sedel na svojem nebeshkem tronu, ovenchan s slavo in angeli, dusho pa je sprejel sveti Peter. Pred svetim vratarjem in kljucharjem nebeshkega kraljestva je bila velika tehtnica z dvema skodelicama, kakrshno ima na upodobitvah Justitia. K svetemu Petru je pristopil kleparjev angel varuh, ki se je drzhal silno zhalostno, celo solze so mu tekle iz ochi. Izrochil je sivobradcu veliko knjigo, v kateri so bili zapisani vsi kleparjevi grehi. Sveti Peter jih je pochasi bral in ko je nashteval vse kleparjeve grehe, se je skodelica na levi vedno bolj nizhala, dokler ni prishla do najnizhje tochke, sveti kljuchar nebeshkih vrat pa je she kar bral in bral.

Dolgo je trajalo, preden je sveti Peter utihnil. Potem je pogledal proti angelu varuhu in ta mu je izrochil she knjizhico kleparjevih dobrih del. Angel jo je shkropil s svojimi solzami, kajti ko jo je sveti Peter odprl, je bila prazna, z nepopisanimi listi. Klepar v celem svojem zhivljenju ni storil blizhnjemu niti enega dobrega dela.

Sveti Peter je zhe hotel rechi, da je kleparjeva dusha obsojena na vechno pogubljenje v peklu, ko se je zaslishalo komaj zaznavno ptichje shchebetanje in od nekod je priletel droben ptichek belo sive barve.

Drobni ptichek je povedal, kako je klepar storil smrt. Tvegal je lastno zhivljenje, samo da je reshil drobnega ptichka. Sveti Peter je skomignil z rameni in je she naprej mrshchil svoje bele srsheche obrvi, kleparjeva dusha pa je trepetala v strahu pred bozhjo sodbo in obzhalovala svoje grehe. Shele zdaj je videla, kako je v telesu zhivela chloveka nevredno zhivljenje.

Mali ptichek, ki se je shchebetaje zavzemal za kleparjevo dusho, je poletel na desno skodelico, v kateri naj bi bila dobra dela, a je bila visoko v zraku zaradi neznanske tezhe slabih del na levi skodelici, ki je bila chisto na tleh. Ptichek se je usedel na desno skodelico in se s krempeljci oprijel roba. In glej, kakshen chudezh se je zgodil! Desna skodelica se je zachela chisto pochasi nagibati navzdol, dokler ni pristala chisto spodaj in je eno samo dobro delo odtehtalo vse grehe, ki jih je zagreshil klepar, dokler je bil she zhiv.

Sveti Peter je osuplo gledal v tehtnico, za katero je vedel, da nikoli ne lazhe, ker jo uravnava bozhja volja. In ko je pogledal Gospoda vrhovnega razsodnika, je videl, da se njegovo oblichje milostno smehlja.

In kleparjevi dushi so se na stezhaj odprla zlata nebeshka vrata v raj.

 

_________
Iz she neobjavljene knjige kratkih zgodb Bogdana Novaka Zhivljenje na Marsu (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)