Revija SRP 71/72

Bogdan Novak
 
NOVINARSKE RACE
(anekdote)

 

HABICH Andrej

Karikaturist Andrej Habich je bil tehnichni urednik v mnogih Delovih izdajah, na koncu v Mladini. Dobra dusha, toda kolerichno vzkipljiv.

Tako je nekoch sluzhbeno peljal v Zagreb glavnega urednika Dela Mitja Gorjupa. Gorjup je nekaj pripomnil, kar Habichu ni bilo vshech. Andrej je ustavil svojo katrco sredi ceste Ljubljana – Zagreb, zaloputnil vrata in odshel chez drn in strn.

Mitja Gorjup ni imel voznishkega izpita in je ostal dobesedno na cesti. Prisiljen je bil shtopati do prvega telefona.

Habich se je prikazal v sluzhbi chez tri dni, kot da se ne bi zgodilo nich.

 

HOJNIK Zharko

Novinar Delove kronike Zharko Hojnik – Lepotec Zhare je z leti vedno bolj podoben angleshkemu komiku Bennyju Hillu.

Podobnost je tako velika, da so v Delu, kadar niso imeli pri roki Hillove slike za televizijski spored, vzeli kar Zharetovo, pa bralci tega niso nikoli opazili.

 

JANHUBA Rudi

Na zachetku Ljubljanskega dnevnika so novinarji radi popivali. Bili so sami mladi fantje in ves svet je bil njihov. Che so se poshteno zapili, so prishli ob shtirih zjutraj spat v urednishtvo. V centralni redakciji so se zleknili po mizah, za vzglavje so si dali stare komplete chasopisov.

Zadnji je prikolovratil glavni urednik Rudi Janhuba. Zadovoljno je pogledal po svoji posadki.

»Hvala bogu,« je zamrmral, »samo da ste vsi tukaj. Tako bomo ob shestih lahko delali.«

In si je she sam poiskal lezhishche.

 

JARC Sasho

Urednik zanimivosti v Dnevniku je na urednishki seji bentil, kako slabo so porochali v chasopisu o chevljarju za Karlovshkim mostom, ki da je imel v svoji delavnici skrivno javno hisho.

»To je slabo!« je Sasho dvignil kazalec. »Treba je stvar nadaljevati. Naj vendar gre kdo in pogleda, kaj je s chevljarjem, naj naredi pogovor z njim, opazuje naj, ali ljudje she hodijo tja ...«

Svetovni popotnik Miran Ogrin, ki je vechino sej prespal ali pa premeditiral, zamishljen v svoje misli, se je zdramil in neprichakovano povedal:

»Se ne splacha! Sem shel zhe vcheraj mimo, pa je na vratih listek, da je do nadaljnjega zaprto.«

 

JEKLIN Bernarda

Ko je bila Bernarda Jeklin she Rakovec, je ustanovila revijo Jana. Imenovala jo je po svoji psichki Jani. To shpanjelko je vsak dan pripeljala s seboj v sluzhbo.

Pa se je domenilo nekaj kolegov, med njimi Matic Dermastia, Feri Zherdin in Joshko Boncelj, da ji bodo psichko ukradli. Recheno, storjeno. Odpeljali so jo iz Dela, ki je bilo she v Tomshichevi ulici, in jo zaprli v prtljazhnik Boncljevega avtomobila. Da Bernarda ne bi slishala pasjega cviljenja in lajanja, so avto odpeljali nekaj ulic proch do Narodnega muzeja.

Potem so se ves dan zafrkavali z obupano Bernardo. Po telefonu so s spremenjenim glasom zahtevali odkupnino, sporochali so ji, kje vse so videli njenega psa in podobno. Joshko Boncelj pa je ves chas psichki nosil hrano in svezho vodo ter jo vodil na sprehod v Tivoli.

Konchno so se navelichali norchij in so psichko izpustili pred Delom. Rakovcheva je bila vsa srechna, le temu se je chudila, zakaj je poslej Jana vedno tako veselo skakala v Bonclja in se mu dobrikala.

 

JERIN Zoran

Ko so zacheli v Kopru sestavljati citroenov avto 2 CV, she ni imel drugega imena. Eden od prvih njegovih voznikov je bil takratni urednik Avta Zoran Jerin. Bil mu je zelo vshech in govoril je:

»A ni lep? Pravi spachek!«

Potem ga je tako zachel imenovati tudi v reviji Avto in ime spachek se je prijelo za vse vechne chase.

 

KARDELJ Edvard

Izshla je posebna izdaja Dela ob Kardeljevi smrti, a na grozo vseh je bila v njej tudi trditev, da je Kardelj zelo ljubil svoje sobarice.

Nastal je cel hudich, pridrveli so tajni policisti in pokazalo se je, da je imel vmes prste tiskarski shkrat.

Kardelj bi namrech moral ljubiti svoje soborce.

KAVCHICH Bojan

Ko je bilo Delo she v Tomshichevi ulici, so se njegovi novinarji zbirali v bifeju kina Komuna. Nemalokrat so tam viseli od dopoldneva do vechera.

Bojan Kavchich – Kavka, novinar shportne redakcije, je prihajal tja samo obchasno. Narochil je deci stila in rum. Izpil pol kozarchka ruma, poplaknil s pol kozarchka stila, potem je odshel. Natakarica mu je spravila ostanek na polico za shankom. Chez pol ure se je Kavka vrnil in pokonchal pijacho. In tako je shlo ves dan.

Kakor hitro je ob Dunajski zrasla nova stolpnica Dela, ki jo imenujejo Chrna vdova, je dnevni izkupichek bifeja v Komuni upadel, tako da so ga za dolga leta zaprli.

 

KOPRIVC Jak

V skupshchinskem bifeju so se med nekim seminarjem o svobodi obveshchanja pogovarjali predsednik drushtva novinarjev, shef agitpropa v CK ZKS in glavni urednik Dela Jak Koprivc, odgovorni urednik Pavlihe Bogdan Novak in urednik Pavlihe Bogo Sajovic.

»Zdaj lahko objavljamo vice, za katere bi nas she pred letom dni zaprli,« se je pohvalil Novak.

»Hm, che vas she nismo, vas pa mogoche she bomo,« se je kislo nasmehnil Koprivc osuplima pavlihovcema.

 

KOVACH Bozho

Ko je bil Bozho Kovach she shtudent, je na tivolski promenadi rad sprasheval prijatelje in znance, kateri ptich v Jugoslaviji je najbolj pozhreshen.

Pravilen odgovor je bil Galeb, kakor se je imenovala Titova jahta.

Kovacha je nekdo od poslushalcev prijavil in imel je opraviti s sodnikom. To pa je samo potrdilo Kovachev vic, kajti tudi njega je Galeb drago stal.

Bozho Kovach je vseeno postal glavni urednik Dnevnika. V pogovorih z zaposlenimi je skushal vse zgladiti in v svojem blagem tonu jim je obljubljal, kar so zheleli. Kadar pa so ga prijeli za besedo, se je izmotaval na vse nachine.

»Kaj se razburjate?« se je posmehoval Marko Spazzapan. »Bozho je kot mokra zhajfa. Drzhish jo v roki, kakor hitro pa jo stisnesh, ti uide iz rok.«

Od takrat so Kovacha vsi klicali samo she Mokra zhajfa.

 

KREFT Mitja

Dnevnikov komentator Mitja Kreft je bil odlichen notranjepolitichni in gospodarski novinar, a na vsakih nekaj mesecev se je zapil in ga ni bilo na spregled v sluzhbo po vech dni.

Ko se je spet prikazal v sluzhbi, je bil ves bled in zelen.

»Tak je, kot bi tri dni lezhal utopljen v vodi,« je pripomnil njegov shef Marko Spazzapan.

Kmalu so ga klicali samo she Utopljenec.

 

KRIVIC Matevzh

Za svobodo govora v Sloveniji je prav gotovo najvech naredil Matevzh Krivic – Misho.

Ko je Vrhovno sodishche Slovenije odlochilo, da mora Delo objaviti odgovor Misha Krivica trojnemu funkcionarju Jaku Koprivcu, ga je Delo objavilo v nonpareillu, precej manjshih chrkah kot obichajno.

Poslej so Krivicu v Delu vse prispevke objavljali v teh drobnih chrkah.

Te pisave se je tedaj prijelo ime »krívica«.

 

 

_______
Iz she neobjavljene knjige anekdot Bogdana Novaka Novinarske race (Ljubljana, 2001). (Op. ur.)