Revija SRP 71/72

Bogdan Novak

Za zgodovinski spomin

 
KAR SE JE BABI SANJALO, TO JE NAREDILA*
 
 

Ko sem bil she odgovorni urednik Pavlihe, me je Milosh Mikeln nenehno obtozheval, da blatim ljudi, da si izmishljam stvari, ljudi pahnem v blato, potem se pa naj branijo, kakor vedo in znajo. Za zgled je navedel tudi shtiri primere iz Pavlihe. Chastno razsodishche Drushtva novinarjev Slovenije je te shtiri chlanke pregledalo in ni nashlo niti enega primera neresnice ali blatenja.

Medtem je Mikeln odshel iz Pavlihe, mene so odstavili z mesta odgovornega urednika, Pavliha je po nekaj letih zhalostno crknil. Eni so shli v penzijo, drugi smo ostali na cesti. (Vse to je natanchno popisano v knjigi Pavlihova fracha, ki jo je mogoche prebrati tudi na spletnih straneh Srpove Knjizhnice.)

Dvajset let pozneje (2003) pa izide knjiga Milosha Mikelna z naslovom Lipov list. V njej opisuje svoje zasluge za demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije, osebno zgodbo in osebni pogled na te zadeve. Vse lepo in prav bi bilo, che ne bi v tej knjigi naletel na nekaj strani, v katerih opisuje Mikeln svoj spor v Pavlihi. Ko je uvidel, da je brez upa na zmago, se je umaknil, kar v svoji knjigi na str. 26/27 opisuje takole:

“Naposled sem si rekel, kaj pa mi je tega treba, priporochil Novaka za glavnega urednika (mashchevanje tistim v hishi, ki niso potegnili z mano – tisti, ki so, potlej niso ostali dolgo tam) in upravni odbor Drushtva novinarjev ga je tudi imenoval na to mesto, postal je glavni urednik, jaz pa sem januarja 1984 na naglo odshel. Pavlihe po tistem nisem nikoli vech vzel v roke, se mi je prevech zamerilo vse skupaj. Novak pa ga je potlej v petih letih spravil na kant, leta 1989 je pridelal Pavliha zhe tolikshno izgubo, da so ga ukinili ...”

Res v tem odstavku je samo to, da me je Mikeln priporochil za glavnega urednika, da je nato na naglo odshel in da so leta 1989 Pavliho ukinili, ker je imel preveliko izgubo. Vse drugo je lazh, obrekovanje, pehanje ljudi v blato – natanchno tisto, kar je Mikeln ochital nekoch meni, a v bistvu pochne sam.

Upravni odbor Drushtva novinarjev me ni imenoval za glavnega urednika, marvech na Mikelnovo mesto direktorja za v.d. direktorja Svetozarja Varshka. Za v. d. glavnega urednika Pavlihe je bil shele marca imenovan Bine Rogelj. Bogdan Novak nisem bil nikoli glavni urednik Pavlihe, nasprotno: marca so me razreshili she kot odgovornega urednika in sem postal navaden resorni urednik v tem chasopisu vse do njegove ukinitve. Mikeln bi moral to svojo trditev pred objavo preveriti v impresumu Pavlihe, ki je dosegljiv v vsaki javni knjizhnici. A on se raje zlazhe, kot da bi si she kdaj v zhivljenju umazal roke s Pavliho. Kaj pa umazana chast, Miki?

Siten in nadlezhen, kot sem, sem pred meseci tudi poklical Mikelna po telefonu in ga opozoril na to, da zdaj on blati moje dobro ime in kaj pravi na to. Edino, kar je imel povedati, je bilo, da je to mojo trditev treba preveriti. Zelooo dooolgooo chasa preveeeerja ..., ker se mi po tistem she ni oglasil z opravichilom.

Tudi to ni res, da so tisti, ki so potegnili z njim, kmalu odshli iz Pavlihe. Bilo je obratno. Prvi smo CHP Pavliho zapustili tisti, ki smo bili proti temu, da bi bil Mikeln slon v nashi trgovini s porcelanom. Ko so ukinili Pavliha, so se eni upokojili, drugi smo shli na Zavod za zaposlovanje. Tisti, ki so podpirali Mikelna, so ostali do lastninjenja in do zhalostnega konca podjetja, dokler niso pobili she zadnjega druzhinskega porcelana.

Razbijati pa ga je zachel Mikeln. To je za zgodovino zhe treba zapisati. Pa ne z lazhmi, kot je to storil Mikeln v Lipovem listu, s katerim si zaman skusha pokriti svojo sramoto.

 

________
* Po tistem dalmatinskem pregovoru: Shto se babi htilo, to se babi snilo – le da sem ga obrnil na glavo. (Op. avt.)