Revija SRP 7/8

Taras Kermauner

 

POLITIKA, PRAVICA, VEST

(Ob Petanovi dramatiki)

I

1.

Votli cekini ali popotovanje od očeta in nazaj "(igra v sedmih slikah)", tak je celoten naslov te lepe, simpatične, blage Petanove komedije. Prav danes, ko smo sredi ponovne in groteskne panpolitizacije slovenstva, dogajajoče se v blatu, reducirajoče vse na naravo-kvaliteto govna, delujejo Cekini estetsko in vzgojno. Umeščam jih v pomensko strukturo civilizma, smeri, ki prihaja - na premici in na krožnici - po ludizmu-magizmu in ki ima v sebi dvojno konotacijo: socialno in etično.

Civilizem imenujem tudi socialno etični humanizem. Medtem ko je intimizem, pomenska struktura, ki prihaja po etatiziranem - socrealističnem, staliniziranem - "humanizmu", brez socialnega sopomena, vsa socialnost se je umazala in devalvirala v stalinizmu, in se intimistična usmeritev omejuje na intimo dveh, temelječo na naravi, na človekovi in zunanji, civilizem obnavlja vero, zaupanje v družbenost, le da ta ni več totalitarna, kot v socializmu, ampak civilna, tj. v skladu s humanistično samorazlago liberalne družbe (LD).

Cekine uvrščam vmes med civilizem, tj. smer, ki je nastajala prav najizraziteje v sredi 80. let, iz tega časa je tudi Petanova drama, Petan je to smer sotvoril, na eni in obnovo intimizma na drugi strani. Nekatere poteze Cekinov spominjajo na drami Miheličeve, na Zlati oktober in na Veverico, ki ne more umreti. Kot civilistični pa delujejo Cekini v smislu sorodnih vrednot kot drame Goljevščkove in Partljiča. So variacija na Partljičevo komedijo Moj atej - socialistični kulak. Manj učinkoviti od te, pa vendar so sorodno modra, umna, dobrohotna, ljubezniva, globoko človeška igra. Tudi poetična, lirična, nežna, čeprav morda za kanec preveč publicistična. Vtis površnosti gre pripisati bolj jeziku in zgradbi kot notranjim kvalitetam igre. Te so, z eno besedo, lepe.

Civilizem je smer, ki skuša po razkroju socialnega humanizma, ki ga je zlorabil etatistični, tj. stalinizem- komunizem, po avtokrititični refleksiji dramatikov v atodestruktivizmu humanizma, po stilih hipermoderne in postmoderne informacijsko kibernetske družbe, po ludizmu, reizmu, seksizmu, lingvizmu, magizmu najti nova trdna tla, a ne v neki novi - fašistoidni ali desno konzervativni moralistično narodnjaški - ideologiji. Le v vrnitvi k človekovi intimi, k človeku kot posamezni osebi (PO), k njegovi osebni vesti, brez katere ni mogoč obstoj ne PO ne družbe; vsaj ne družbe, ki jo razumemo kot raven neposrednih odnosov med ljudmi kot PO, torej ne le družbe kot funkcionalnega sistema.

Z družbo mislim ta hip na tisto, kar je v družbi še "človeškega"; kar je v stiku z družino, ne da bi sama postala družina; na tisto, kar kliče v PO, ki se srečujejo, v vsaki od njih na dan njihovo vest, ne le njihov interes, ne le um, ne le pravniško presojo odgovornosti. Menim, da ne more biti zgolj funkcionalne, porečene, instrumentalne - pravne, politične, gospodarske itn. - družbe; oz. da je tudi v takšnih segmentih ali maskah družbe - v pravni, v politični, v gospodarski - nujen moment osebne vesti. Če jo dajo ljudje v oklepaj in jo uporabljajo le tedaj, ko srečajo prijatelja ali ljubega ali v majhni družini, družbo nujno pretvorijo v zverinjak; pa naj bo na zunaj, kot se to dogaja v LD, vse še tako korektno, legitimno in legalno.

Tudi tisti, ki se danes borijo za Poštenost, za Pravico, za Etos itn. v LD, najbrž, če so iskreni in ne le utilitarni retoriki, želijo podobno kot jaz: družbo kot humanistično - nekateri celo kot krščansko - ustanovo; ne le kot upraviljeno državljansko vojno. Žal boj za Pravico kot absolutno vrača totalitarizem. LD temelji na relativnosti pravic, na dogovoru več privatnih etosov, ki si morajo enakopravnost izboriti šele z močjo in kot moči; s socialno silo, ne pa s surovo - vojaško - silo.

Za kar se vnemam in kar je vsebina pomenske strukture etičnega civilizma, je sicer pristanek na družbo, ki ne izhaja iz objektivne enotne ene morale, ideologije, pravice, razreda, politike - izhaja iz tržišča, na katerem se ponujajo vse izbire, ki ne kršijo osnovnega družbenega sporazuma, v civilizmu je to tudi planetarno univerzalni sporazum (narod ne more imeti lastne ekskluzivne popolne resnice nasproti drugim narodom oz. ta narodna resnica planetarno ni priznana, sicer bi znova padli v imperialistično vladavino najmočnejših narodov - ki seveda še zmeraj vladajo, a morajo upoštevati določena splošna pravila) -, s tem pa ne zapada amoralizmu tržišča, vrednotenju zgolj po ceni trenutnih imidžev, publicitet, blagovno modnih izdelkov ponudbe. Pod tem je še nekaj, kar je conditio sine qua non: osebna človekova vest, človek kot PO, kot bitje, v katerega srcu je sočutje do drugega, posluh zanj, ljubezen do različnega, usmiljenje in dobrota. Človek torej, ki izhaja iz vrednot, ki niso utemeljene utilitarno, v njegovem zasebno individualnem ali grupnem egoizmu, etnocentrizmu, kolektivizmu.

Te vrednote je mogoče razumeti kot človeške same po sebi. To je v duhu humanizma. V slovensko dramatiko (SD) je humanizem po vojni zanesla grupa-generacija Zupana, Barbara Nives, Torkarja, Pisana žoga, itn., tj. prav generacija-grupa, ki je prešla iz sopotniške komunizmu oz. NOBju v žrtev stalinizma, a je kot avtonomna izdelala lasten pomenski svet: intimizem-naturizem. Mogoče pa je te vrednote utemeljiti na krščanstvu. Sam menim, da je humanizem prekratek, ker se utemeljuje na vesti kot na človekovi naravi. A prav vest je prej zopernarava kot narava. Narava deluje iz interesov, biosa, mehanike in fizike, kemije in kibernetike, medtem ko sledijo omenjene vrednote posameznemu človeku in družbi transcendentnim ciljem, so najstva in ne dejstva, so maksime in ne potrebe, so osmišljanja in ne prilaščanja.

Vendar za analizo Cekinov razlika med humanizmom in krščanstvom ni bistvena; drama je ne tematizira. Drama izhaja iz vrednot, ki so lahko ali zgolj humanistične ali verske. Humanizem je sam na sebi psevdoreligija, nadomestna religija: prehoden štadij, čeprav traja lahko stoletja, med nihilizmom in polnim smislom, med ničem in Bogom.

Da se je postavil Petan na stališče etičnega civilizma in intimizma, je razumljivo iz dveh vzrokov. Najprej iz vzroka, ki nas obvešča, da je Petan kot javna oseba, tudi kot genialen, mednarodno znan aforist, družbeno, tj. moralno politično angažiran. Že desetletja je kritik stalinizma, totalitarizmov, Partije; konkreten, izpostavljajoč se, pogumen. Je eden tistih borcev za civilistično LD, ki se ni oglasil šele kot majski hrošč v začetku 90. let. Cekini so le en dokaz njegove permanentne "antipartijske" dejavnosti. Petan (si) je izdelal vlogo socialnega in personalnega etika, ki si prizadeva za etično vsebino nove - postkomunistične - slovenske družbe.

Drugi vzrok prvega dopolnjuje. Petan uprizarja obdobje tik po vojni, kratko sicer, trajalo je nekaj let, od osvoboditve do nacionalizacije, končalo se je še pred izbruhom spora s kominformom l. 1948, a se je v njem dogodila že osnovna sprememba ali lom: od brezpogojne vere v Novi svet, od navdušenja nad OF, Partijo, Socializmom itn., ki ga kaže dijak Branko, še otrok, šestnajstleten - v marsičem gre za Petanovo avtobiografijo, rojen je l. 1929 -, k prvemu dvomu v Novi svet, celo k prvemu uporu. Dvomi se bodo kasneje razraščali, upor krepil. Zato se bo spor med - uradno, totalitarno, vsemogočno - Družbo in malim Brankom kot PO zaostril na liniji tragedije. Vemo, da so Petana deset let kasneje zaprli, za dolgo dobo, v samico, ga duševno preganjali, ga hoteli zlomiti. Kot je Partija preganjala mnoge - svoje nasprotnike - že maja in junija l. 1945; jih mučila in ubijala. Pa ti. "anglofile", tj. pristaše zahodne demokracije ali domobranstva, dimenzioniranega v strankarsko demokracijo.

Branko se šele na koncu drame - v tem je tudi etična poanta, katarza drame - zave tega preganjanja kot zla; se identificira s preganjanci, ki jih je celo sam - zlorabljen - pomagal preganjati. Drama se konča z rojstvom ali oglasitvijo osebne etične vesti, tj. razlike med svobodno vrednostno presojo in ti. objektivno, zgodovinsko, kolektivno, socialno, v primeru Cekinov stalinistično totalitarno moralo-interesom-vizijo-prakso. Bistvo totalitarizma je ravno v tem, da te razlike ne prizna, ne dovoli; da ne dopusti nobene osebne vesti in svobodne presoje. Vsak pojav takšne vesti ima za potezo stare družbe, premaganega razreda, meščanstva, KC (Katoliške Cerkve) in zla. Zato ga je treba izkoreniniti enako nasilno in odločno kot pravne, ekonomske in vse druge socialne osnove bivšega sveta.

Branko najprej verjame v argumente Partije; zato ji navdušen - z notranjo gorečnostjo, po vesti - služi. Šele kasneje, ko naredi nekaj, kar se njegovi vesti upre - prebere politično obtožnico zoper dva součenca in profesorja -, se zave svojega dejanja oz. vprašljivosti morale, ki izpolnjuje direktive; ki je predvsem disciplinska; ki je PO ne reflektira po svoji (za)vesti, ampak sebe kot samostojno (za)vest izloči. Branko je doživel moralni šok, ker je odkril napako v "sistemu": sošolca je obtožil, ne da bi bil sam prepričan v upravičenost obtožb.

Branko je še zmerom nasprotnik meščanov, Zahoda, starega sveta. A tak je na načelni ravni. Ne more pa več sprejeti tega, da bi ga Partija reducirala zgolj na svoje sredstvo. Predsednik mladinske organizacije Tone bi ga moral prepričati v pravilnost dokazov zoper tri inkriminirane. Vendar ga ni. Ne le da ga ni. Branko je prvič razumel sistem: da se mora vsakdo Sistemu pokoravati, izvajati njegova povelja - gre za vojaško hierarhijo, revolucija je podaljšana vojna -, ne da bi bil o vsebinah direktiv prepričan. Direktive mora izvajati tudi tedaj, če sploh ne ustrezajo singularni resnici; če trije inkriminirani osebno sploh niso krivi za dejstva, ki se jim jih očita. - Na tej bazi so razumljivi dahavski procesi; Petan sam je napisal dramo na to temo. Mrtvi so živi. V SPD - slovenski povojni dramatiki - pa je s to temo začel Kozak, Dialogi, oz. pred tem že Majcen, Revolucija, in Mrak, Robespierre, le da ti drami, ki sta nastali v začetku 50. let, dolgo nista mogli priti v javnost.

Branko je moral najprej narediti neko dejanje, za katero je zaslepljen mislil, da je pravo in pošteno, se nato ozavestiti, da dejanje ni bilo pošteno; da je grešil. Svojo napako je moral ponotranjiti. Ta hip pa ni bila več napaka, ki jo dela vojak ali trgovec ali človek utilitarne racionalitete, kar je LD, če ni v nji etike PO. Napaka je postala greh. Razvil se je občutek krivde, nato polna zavest krivde. Branko - v drami - napake- krivde sicer ne zna razložiti. Pripisuje jo zasebni nemarnosti Toneta; ne še Sistemu. Da bo razumel temeljno napačnost - zločinskost - sistema, bo potreboval še nekaj časa. Kot je potrebovala za to čas celotna generacija-grupa, ki ji je Petan pripadal, Kozak, Smole, Hofman, Menart, Zajc; tudi jaz. Vsekakor pa se je ta zavest razvila in racionalno moralno utemeljila v 50. letih; pri enem nekaj prej, pri drugem nekaj kasneje.

Šele ko PO začuti krivdo, razume - z moralnim "instinktom" - razliko med dejanjem in njegovim pomenom, ki je pomen z druge ravni, ne s socialno politične, ne moment v vojaško ideološkem, celo historičnem boju - sveti vojni - med Dobrim in zlim ali med Nami in njimi. Človek spozna, da je edino PO, to pa je on sam kot nosivec dejanja, sposoben in zavezan dešifrirati pravi pomen dejanja. Vsi drugi gledajo na dejanje instrumentalno; le grešnik in žrtev ne.

ŽŽrtve Petan ne analizira; tudi zato drama ni moralistična. Brankova starša sicer sta žrtev, pa spet ne dovolj velika. Očetovega zapora Petan ne prikazuje, le očetovo strast do cekinov, ki je sicer zelo človeška, a moralno dvoumna. Je predmet komedije, kot v vsaki različici Plavtovega Skopuha, in ne tragedije; niti ne radikalne monomanije, kot je v Moličrovem Skopuhu. Dramatik se ustavi, preden bi načel témo zapora, žrtve, razvite krivde.

Cekini uprizarjajo le prvi moment - fazo - v rojstvu osebne vesti in krivde. Prav v tem - v odsotnosti moralizma, na Slovenskem tako pogostnega - je čar in prednost Petanove komedije; njena občutljivost, tankost, blagost. Cekini so rahli v pomenu duhovite tenkočutnosti, odsotnosti moralizma kot sredstva politične ideologije, kar je ponavadi v Mikelnovih dramah, ali kot sredstva zasebnega maščevanja, sprepletenega s pravičništvom in iskrenim bojem za Pravico, kar je običaj v Torkarjevih dramah, glej oba Revizorja. Na nravni ravni niso Cekini prav nič lahkotno površni.

 

 

2.

Cekini s svojo poanto pokažejo, da se seli bistvo (srčika) sveta od revolucije, zgodovine, družbe - ta postaja vse bolj le teror, delovanje policije in političnih organizacij kot preganjavskih - k PO; to je smer intimizma-personalizma. Vrednote, brez katerih človek ne more živeti, se premeščajo iz družbenih - v družbi jih določa Partija kot hegemon Zgodovine ali zunaja KC kot hegemon kozmosa - v notrino PO. Ker je PO svobodna, je tudi odgovorna za to, kar počne. V partijskem sistemu prevzame odgovornost nase višji. Tako se odgovornosti iznebi predsednik Tone. S tem se je kvalificiral za odličen političen kader. S stališča osebne vesti pa je le cinik.

Iz njega izide recimo Kovač, zasliševalec na Golem otoku (glej Hofmanovo Noč do jutra), ki pa se kasneje prelevi v miroljubnega sodnika, v uradniškega pravnika, v človeka, ki zmerom deluje po direktivah. Ki nima osebne vesti; zato niti ne trpi. Gre - z mojega stališča ali z EK (evangeljsko krščanskega) stališča - za človeka spačka. Čeprav je razumljivo, da Kovač prav s svojim uradništvom preprečuje prebujanje osebne vesti; prebuditi se je ne upa. Za svoje delovanje na Golem otoku nima več pokritja; šlo je čez mero, čez tisto, ki jo sama Partija v 80. letih še dopušča kot ustrezno. Odkril bi se kot hkratnega rablja in kot žrtev. Česar pa ne more prenesti; verjetno bi se duševno razkrojil, se avtodestruiral do samomora.

Ni pa nujno. Če bi deloval v duhu krščanstva (EK) ali visoko verskega grškega poganstva (Kralj Ojdipos), bi svojo krivdo vzel nase ne glede na posledice; in bi se zanjo spokoril. Edino tako bi lahko uravnotežil svet, ki je z zločinom prešel v kaos. Krščanstvo bi mu nudilo rešitev. Če pa ne bi mogel do odrešenja, tj. do vere v transcendentnega, osebnega in razodetega Boga, bi mogel vsaj do modela, ki ga je razvil Zajc: do nošnje krivde zaradi greha, do nenehne lucidne skrajno avtokritične avtorefleksije, ki je skoraj identična s peklom, a je kljub temu resničen svet; kristjan veruje, da gre le za vice, za pokoro, ki jo je krivi dolžan narediti. Osrednji liki Zajčevih dran od Otrok reke do Grmač prek Medeje itn. so liki krivcev, ki živijo radikalno jasno zavest svoje krivde, zato izgubljenosti, nesreče, obupa, praznine, niča. V tem so - in njihov avtor - herojski: ker imajo toliko moči, da (samo)mučenje vzdržijo. A to je edina pot k odrešenju krivcev. In ljudje smo vsi krivi.

Pot, ki jo je ubral Kovač oz. drža, ki jo izbira toliko še živih bivših oznovskih mučiteljev - delajo se, da o ničemer nič ne vedo, da so bili le uradniki sistema, le izvrševalci višjih direktiv -, je človeško razumljiva; je beg iz strahu v sistematično nevednost. A je le začasna in novo samoslepilo; rajši ji recimo laž. Družba kot LD resda na eni strani počiva na čim večji izločitvi psihološkega, moralnega, ideološkega, strastno čustvenega, saj vse to vnaša v družbo momente, ki jo rearhaizirajo; delajo jo za nekaj, kar družba ne more biti: družina ali celo duša. Na drugi strani pa mora LD, kot sem že omenil, upoštevati neke zunajsocialne ali predsocialne - ontološke, bolje: religiozne - principe, brez katerih postane ali stroj ali, kar je ponavadi, prikrita ideološkost, skrivana strast, prebarvana pristranost; hinavsko zakrivanje zasebno živega za pravno formalno nevtralnim, recimo sovraštva pod masko blaga.

Če bivši preganjavci ne vzamejo za svoja dejanja - za tisto, kar so osebno počeli - odgovornosti na svoje duše-vesti, če se delajo, kot da so pristni pristaši LD, s tem liberalci - in danes morda to tudi so -, pri tem pa presojajo svoja bivša dejanja na način instrumentalnosti, kot se presoja politična dejanja v LD, načrtno zamenjujejo dve ravni, dva modela: LD model, v katerem je politka igra interesov, ki teče po javno nadzorljivih pravilih, in model Partije-Komunizma, v katerem je bila politika sredstvo uresničevanja vizije Novega sveta, zato niti najmanj ne nevtralna in ne igra, kvečjemu igra z žrtvami, skrajno angažirana v udejanjanju vizije, ki je dajala vsem dejanjem, ki jih danes razumemo kot zločine, potezo veličastnosti, zaslužnosti, poštenosti, prav(iln)osti, edinopravilnosti.

Problem je težko rešljiv; morda tosvetno nerešljiv. Ko se tak bivši zločinec gleda z očmi člana LD, se spozna kot zločinec le v primeru, če napolni LD z vsebino etičnega (humanističnega) civilizma, PO vesti; to je model Kozakovih dram, že lika dr. Minskega, Dialogi.(Ni važno, da dela Minsky iz krivde prednost. Bistveno je, da se krivde in zla, ki ga počneta on in njegova Partija, polno zaveda. Zajc temelji na Kozakovi drži.) Lahko pa se bivši zločinec - zločinec seveda s stališča etičnega civilizma in krščanstva - prav tako gleda z očmi današnjega člana LD, a prenese merila današnje LD tudi v preteklost tako, da je v obeh primerih, danes v LD in l. 1945 v Komunizmu, človekovo ravnanje istovetno: zgolj instrumentalno, taktično, strateško, politično, utilitarno, socialno, tj. skladno s socialnimi normami določene vladajoče ali nastajajoče družbe.

V tem primeru ima Kovač prav. Ne le da ni kriv. Celo zaslužen je, saj je izpolnjeval naloge, ki mu jih je dajal objektivni socialni sistem. Če se kasneje odkrije, da sistem ni bil pravi - da je bil celo zločinski -, to odkritje ne more imeti, po obravnavani logiki, retroaktivnega pomena. Kajti mladi revolucionarji, ki so - najboljši, najbolj pošteni med njimi - postajali policisti, oznovci, mučitelji, so ravnali tako, kot je od njih zahteval sistem oz. Partija, v najboljši veri. Subjektivno pošteno, moralno; a tudi objektivno pošteno za tistega, ki pristane na to, da je sistem kot objektivna družba za presojo odločilen. Šele če pristanemo na drugačno razlago: da so nekateri sistemi zločinski kot taki - totalitarizmi, fašizem in komunizem -, postanejo z njimi zločinci tudi njihovi udje, izvajavci; recimo člani nemške SS. - V konsekvenci za Angleže maja l. 1945 tudi slovenski domobranci, ker so bili kot organizacija pravno regulirani kot pomožne policijske čete SS.

Oglasita se dva problema; oba aktualna. Vsako obeh kril v slovenski državljanski vojni smatra še danes sebe za pravo, sovražno krilo pa za zločinsko; tudi današnja Slovenija še temelji - pravno, celo politično - na tem. Dokler ne bo izenačila obeh kril in videla v obeh rablje in žrtve - ne glede na empirične razlike med kriloma, ki gredo v prid OF in ne domobranstvu -, s tem pa dal osnovo za enak pravni tretman domobrancev, ki s tem ne bi bili več poraženci in krivci, ampak enakopravni (gre za pokojnine, priznavalnine, imena ulic, interpretacijo zgodovine itn.), je jasno, da se bo domobranska stran kot tista, ki je kot poraženka brez pravic, trudila ne le pridobiti si te pravice, ampak vreči z oblasti tiste, ki ji te pravice kratijo. Za današnje dediče domobrancev so današnji oblastniki še zmerom totalitaristi, ker ne izvedejo izenačenja obeh kril, kot so ga izvedli Francozi med leti 1815, 1830 in 1848; vsekakor do Tretje republike l. 1871.

Manj ko bo domobranska - danes opozicijska - stran uspešna v tem svojem prizadevanju za enakost, bolj se bodo v nji krepile neototalitarne sile, obnova desničarstva in (klero)fašistične tendence. Se pravi, da bo tudi ta stran - oz. že je - nadaljevala z nekdanjo in v današnji dan podaljšano igro Partije. Prihodnost bo neupraviljena, tj. kaotična, morda ne ravno vojaško krvava, vsekakor pa v nenehnih prepirih, socialno državnih destabilizacijah odvijajoča se državljanska vojna. Poraženci, ki upravičeno čutijo, da nimajo pravic, ki jim po njihovem mnenju gredo - ravnali so pošteno znotraj sistema, ki so ga imeli za poštenega, znotraj domobranstva in nacističnega nemštva oz. pod Hitlerjevo zaščito -, bi s tem, če bi pristali na svojo depriviligiranost, na drugorazrednost, pristali na LD, ki ni nastala iz "sprave", tj. iz pravno moralno historične izenačitve obeh med sabo vojskujočih se bratov, ampak še zmerom na osnovi zmage enega brata.

Takšna LD ne bi bila prava LD. Ne bi bila politično nevtralna, kaj šele takšna, da bi - kot recimo ZDA - temeljila na nekaterih krščansko verskih vrednostnih predpostavkah kot absolutnih. Temeljila bi na totalitarnih ali avtoritarno monopolističnih, kot so nekdaj temeljile evropske države s pomočjo avtokratske Z(unanje)KC, ne pa na civilnih načelih oz. na načelih civilnih religij. Na tisti osnovi LD, za katero se zavzemava oba s Petanom: na svobodni avtonomni PO kot nosivki vesti. Sam še dodajam: na Bogu, ki je dosegljiv prek osebne vesti in duše, ne pa na bogu, ki je gospodar Naroda, Družbe, Države, Cerkve; in ki je le drugo ime za totalno oblast Družbe, Države, Cerkve, Partije.

V duhu te analize ima DSD (današnja slovenska desnica) prav, ko govori, da Slovenija še ni v pristni LD; da vlada Partija. Vendar ta njen prav pada, brž ko se postavlja DSD na stališče, da ima sama edina prav; da je sama edina poštena, moralna, pokončna; in da je imela prav celo med vojno; a da nimajo in niso imeli med vojno prav partizani, ker da so zločinci, agenti tujih sil, Kominterne, nenarodni itn. Da bi jih bilo treba postaviti pred sodišče. Kdor tako misli, hoče nadomestiti en totalitarizem z drugim, komunističnega s fašističnim. Po tej poti tudi ni mogoče do pristne LD. Slovenija obnavlja bratomornost kot radikalno obliko spora dveh tekmecev, od katerih terja vsak zase absolutno zmago. Ne en ne drugi ne prizna tržišča itn. kot relativnega socialnega prostora, ki ni opredeljen po Poštenosti, Morali ipd.

Nravnost vnašajo v LD, tako menim jaz, le PO, če se zavejo, kot se je Branko, da so grešile. Vnašajo jo, ko se pokorijo; ko priznavajo v drugem svojo žrtev, v sebi pa vidijo krivca. Šele ko delajo za druge - tu je osnova solidarizma v CD (civilni družbi) -, spreminjajo družbo v moralno; a le toliko, kolikor je družba prostor osebnih nravnih akcij. LD le omogoča takšne osebne nravne akcije; ne sme pa določati moralne vsebine nobeni izmed osebnih ali kolektivnih akcij. S tem, da priznava za edino prave partizane, vnaša takšno - v duhu civilistične LD neustrezno - vrednotenje v temelj slovenske družbe. - In bi vnesla neustrezno vsebinsko osnovo v slovensko družbo DSD, če bi prišla na oblast in ohranila danes vse bolj razširjajoče se svoje neototalitarne ideje.

Da bi dobila slovenska LD moralno konotacijo v duhu, ki ga zastopam (in ki ga imam za duha EK), bi morali obe krili medvojnega slovenstva priznati svoje zmote-zločine: ena stalinizem, druga hitlerizem. Tako pa pripisuje ena vse zločine posameznim deviacijam, ki so v zgodovini razumljive - kjer se seka, letijo trske -, vse bolj Srbom, jugoslovanskemu vojaško političnemu momentu; v to smer gredo Ribičičeve razlage, ki skoraj vso krivdo za holokavst nad domobranci prevalijo na srbojugoslovansko vojsko. - Ne pravim, da ni v tej razlagi veliko empirične resnice; hercegovske brigade so najbrž izvajale pokole. A nihče me ne bo prepričal, da jih niso zapovedali en bloc partijski voditelji, Tito, Kardelj, Kidrič, Maček in seveda tem ustrezni hrvaški, Bakarič, Hebrang, Krajačić, srbski itn., ne le generali kot Drapšin, Nadj in njihovi politkomisarji.

Levi(čarski) brat poudarja NOB kot svojo glavno zaslugo in akcijo; revolucijo minimalizira; predstavniki Zveze borcev trdijo danes celo, da na Slovenskem med leti 1941 in 45 ni bilo državljanske vojne. Sklop mojih analiz o SD - RSD ali rekonstrukcija in reinterpretacija slovenske dramatike -, ki sem ga naslovil Od bratovstva k bratomoru, pa kot celota temelji na predpostavki, da je šlo ne le med leti 1941 in 45, ampak da gre vse do danes za državljansko in bratomorno vojno. Da sta ti dve vojni sploh trajni obliki človeških družb; posledici obstoja (nasilnega) niča v svetu.

A enako kot levi razmišlja desni(čarski) brat. Mnogi bivši domobranci nočejo reči čez Hitlerja in naciste niti besede; so še zmerom antisemiti. Kadar je mogoče, poudarjajo, da je Stalin - komunizem - v Gulagih pobil več ljudi kot Hitler; nekateri minimalizirajo celo nacistična uničevalna taborišča. Sodelovanje z nacisti razlagajo kot taktiko, kot nujo zaradi samoohrambe slovenstva; s tem pa da se je taktika dejansko izkazala kot moralno dejanje. Da ni šlo za sodelovanje z okupatorjem, ampak za reševanje slovenstva in krščanstva pred aziatskimi barbari. Nekateri priznajo Rupnikovo krivdo in krivdo skupine okrog Rupnika, mladih, neizkušenih, naivnih, dobronamernih, a zaslepljenih fantov, Kocipra, Jeločnika, Urbančiča; a to da je bila le deviacija majhne skupine oz. empirično razumljivi vpliv nacističnih Nemcev na vodstvo domobranstva. Domobranstvo se je Rupnika nazadnje odkrižalo in se s tem očistilo, medtem ko se je slovenska Partija srbskega tutorstva šele čez pol stoletja in tudi ruskega šele čez nekaj let.

Stopnjevanje današnje državljanske vojne na Slovenskem izhaja od tod: ker še ni bilo narejeno javno priznanje o obojni krivdi; priznanje z vsake strani zase. Zaenkrat vsaka stran še zmerom obtožuje le drugo in vse bolj le drugo. Vse dlje smo od nujne avtokritike kot moralne osnove za nastanek ustrezne slovenske LD.

Sam sem izvedel ne le kritiko partizanstva in domobranstva, ampak tudi avtokritiko sebe kot nekdanjega pripadnika OF in levice ter obenem kot nekoga, ki je čutil moralno eksistencialno dolžnost, da ponotranji tudi domobransko držo, ki je ena od legitimnih slovenskih medvojnih drž, nato pa naredil skoz svoje analize SPED(ramatike) avtokritiko desnice. Terjal sem poimenovanje ulic v Sloveniji tudi po domobrancih; celo po Rupniku; pri tem vztrajam. Zavzemam se za to, da bi dobili tudi vsi domobranci pokojnine, kot jih imajo partizani. Da bi bili sploh priznani za enake, tj. da bi se slovenska LD ustanovila na ukinitvi obeh totalitarizmov, obenem pa na priznanju kolektivno socialne in osebne poštenosti, iskrenosti, pristnosti obeh taborov. Tabora bi bila tisti hip, ko bi bila priznana za enakopravna, tudi ukinjena.

Kar je logično. Dokler je vsak od njiju totalitaren ali monopolističen, ne more dopustiti drugemu enakopravnosti. Brž ko jo dopusti, prizna, da sam ni več nosivec temeljne in edine resnice: Resnice. Resnico in pravico prepustiti Bogu; ljudem pa delovanje po pravu, ki naj bi bilo tudi osebno pošteno; a tega s socialnimi napravami ni mogoče zagotoviti. Ni mogoče vzpostaviti družbe, ki bi temeljila na Pravici. Vzpostaviti se da le takšno družbo - LD -, ki temelji na omejitvi vseh tekmecev, od katerih hoče biti vsak edini nosivec Pravice, Resnice in Poštenosti (etike). Šele v takšni družbi - v civilni LD - imajo ljudje kot svobodne PO možnost, da ravnajo po svoji vesti, ne pa po diktatih - direktivah - totalitarnih oblastnikov.

 

 

3.

Glavni lik Cekinov ni sin Branko; tudi ne najbolj izviren lik. Glavni je Brankov oče Karli. Ne eden ne drugi - ostali še manj - ni dramsko izrazit v pomenu konfliktnosti, volje, akcije, zanimivosti. Oba, posebno Oče, sta estetsko in vsebinsko uspešna v detajlih, v razpoloženju, v dahnjenosti; tu se kaže Petanov dramski lirizem. Očetova "neizrazitost" je poanta. Tako je namreč trpen - komandira ga tudi žena, čeprav se zakonca lepo razumeta -, da je predvsem predmet okolja; v ničemer akter.

Bravec se sprašuje, kako je postal podjetnik, kapitalist - najbrž ne kakšnega velikega podjetja -, ko pa ni v njem niti sledu Kantorja, Bešnarja, Trajbasa, Jeklenca in drugih tipičnih slovenskih kapitalistov, kraljev na vasi in v mestu. V Očetu ni nič kraljevskega, kaj šele diktatorskega. Pred si je opomogel in se zavihtel v zgornji razred - izraz zavihtel kot da ne sodi k njemu -, je bil delavec; zato mu je ostal socialni čut za solidarnost. A kakšen je bil ta predvojni slovenski kapitalizem, če je dopuščal, da postane iz delavca gospodar tako blag človek, kot je Karli? Ima sicer neko lastnost, brez katere ne bi mogel uspeti: notranje nagnjenje do cekinov, do zlatnikov, s tem tudi - čeprav ne le - do denarja. Celotna komedija se vrti okrog cekinov; cekini so ne le tehnična os drame; imajo globlji pomen. Ne le kot zamenjava - nadomestilo - za denar, denar pa za uspeh oz. celo za oblast.

V Karlijevem primeru nič podobnega. Do oblasti mu ni; bivši uslužbenec Mirko mu je še zdaj, ko nima nič, skoraj ljubezensko zvest. Ne vidimo, da bi ga motiviral uspeh. Oboje pa je za Kantorje - za slovenske kapitaliste, kot jih je odkrival Cankar pa tudi Kristan, glej Glavača v Zvestobi in Jeklenca v Gospodarju - bistveno. Karli je osebno skrajno skromen. Ne vidimo, da bi z ženo stanovala v bogatem stanovanju. Ne sanjari o moči; le o cekinih. Ti mu pomenijo ne sicer nekaj, kar bi bilo v nasprotju z denarjem, vendar niso isto kot denar. Zanj so simbol nekdanjega časa: časa, ko je bil lastnik-podjetnik, zanj lepega časa. So simbol nečesa dragocenega, kultiviranega, stilnega, udobnega, visokega, tradicijskega. Kdor jih ima, je neodvisen v globljem pomenu besede.

Kantor - Bešnar, tudi Trajbas, kljub temu, da je filozof in ideolog - je surovina, ki se ji pozna, da je prišla z dna; da je uspela zaradi brezobzirnosti, ki gre čez trupla. Nič podobnega Karli. Je poudarjeno moralen; vrača dolgove še prej, preden je treba itn. Zato v sistemu, ki je drugače utemeljen, ne na trgovski solidarnosti, propada. Natančen je v knjigovodstvu. Najbrž je imel dar za tržišče, za organizacijo proizvodnje, za medosebne stike. A da je uspel, je moral živeti v razmerah, ki so omogočale uspeh poštenemu, solidarnemu, nenasilnemu, nekoristnemu, celo nepolitičnemu kapitalistu.

V tem bi mogel biti blizu Medvedovemu Leviniču. Čeprav je Levinič - Sreče kolo - podan kot človek izjemne podjetnosti, visoko moralen sicer, a pravi genij trženja, tudi aktiven v vseh rečeh, rešuje druge, ki propadajo, Lanerja. Je lik aktivnega meščanskega junaka v drami, ki ni družbeno kritična, a vendar meščanska; kot model je nekje med ganljivko in meščansko eroiko. Kolo kaže, da takšen model - meščanska eroika - obstaja, junak podjetnik je telesno privlačen, mlad, lep, pošten, zdrav, uspešen, pogumen kot osvajavec in zaščitnik, vendar vse v imenu Morale. Takšnega junaka Cankarjeva dramatika ne pozna; in ga ne prizna. Takšna nista v Kralju ne Maks ne Bernot; na robu le Dolinar iz Rude. Tak bi bil Mlakar iz Romantičnih duš, če se v njem ne bi prebudil čut za transcendenco.

Karli pa Leviniču ni soroden - vsaj tak ne, kot ga poznamo iz drame, tu je že starejši mož -, ker ga ne vidimo niti v enem položaju, ko bi koga rešil, kaj uravnal. Narobe, česar koli se dotakne, ga polomi. Karli je prava komedijska figura. Zato je oče, ne pa, kot Levinič, mlad junak. A tudi kot oče ni patriarh, kar so Kantor, Bešnar, Trajbas (Trajbas iz Zupanove Svari Jurija Trajbasa, Bešnar iz Mrakovega Razsula Rimljanovine, oba sta direktna dediča Kantorja, v marsičem posnetka, le da je prvi kot ideolog posebej umen, drugi kot predmestni gostilničar posebej lumpeniziran). Ni oče kot Herman Celjski iz različnih Veronik Deseniških, Jurčičeve itn. ali iz Kreftovih Celjskih grofov. Enostavno ni močna osebnost. Ne da pa se reči, da bi bil slabič. Kot da je zunaj dileme moč - slabištvo. Čeprav prikazan komedično, je poudarjeno dober; a neuspešen človek. Neuspešen predvsem zaradi sistema, v katerem se je brez svoje krivde znašel: sredi stalinizma. Bolje: pod stalinizmom.

Ne zna se vključiti v sistem. Nekaj zasluži, nekaj je prihranil; a z obojim si ne zna pomagati. Rad bi, da bi se vrnil predvojni čas; a v ta namen ničesar dejavnega ne naredi. Torkar kaže v svoji stalinistični drami Gospod Ponikvar bivšega kapitalista, kako se udinja zahodnim tajnim službam. (Tedaj še ni bilo popularno mitsko ime ameriške CIE. Tedaj se je še govorilo o angleškem Intelligence servisu kot akterju Zla, kot Hudiču. Bil je to obvezen negativni model etatističnega humanizma.) Karliju še na misel ne pride, da bi naredil kaj aktivnega, političnega; da bi se "prodal" Angležem. Niti ne uspešno trgovskega: da bi kaj zaslužil; da bi se šel črno borzo, preprodajal in bogatel. To mu policisti sicer očitajo, a brez vzroka. Cekine kupi - od policijskega provokatorja, cekini so direktno iz policije, komedijska spletka -, ker nabavlja z njimi simbol, zanj poln pomena; v eksistencialnem pogledu celo poln globljega smisla, kakor to zveni komično.

Kot klasičen skopuh si daje kar naprej opravka s cekini, jih zakopava, odkopava, skriva v gipsu, kupuje, ta svoj lonec zlata, ga pestuje kot srčiko svojega življenja. (Cekini so za Očeta bolj blodnja kot realiteta.) Cekini mu pomenijo varnost, notranji mir, trden svet; brez njih kot da je izgubljen. Na koncu drame mu umre žena. Kot občutljiv človek žene ne vpraša, kam je spavila svojo polovico cekinov, nekoč so ji pripadli, čeprav bi storil to nadvse rad. Ne odloči se, da bi jo s tem nadlegoval na smrtni postelji, če noče izpregovoriti sama. In ostane praznih rok, brez vsega.

Pa vendar ne. V tem je idejno moralno - human(ističn)o - sporočilo drame. Najde sina. Sin ta čas dozori oz., kot sem opisal, prek odkritja vesti naredi prvi korak k zrelosti. Očeta ne preganja več; vsaj besedno ne, fizično ga tako ni nikoli. Med očetom in sinom se vzpostavi toplo človeško - solidarnostno, sočutno - razmerje dveh ljudi, ki sta oba oropana najbolj dragocenega, matere in žene, oče povrh vsega še cekinov, sin vere v Partijo. A namesto Zlata in Idej najdeta drug drugega: se najdeta kot sočloveka. Nastane družina, čeprav le iz očeta in sina. Sin se vrne v družino, kot se je v drami-komediji, napisani ob istem času - v Goljevščkove Otroku, družini, družbi - vanjo vrnila Vida.

Vest, po kateri se sin Branko začne ravnati, ni le moralno tveganje. Je obenem toplo človečansko čustvo, ki je nekaj najbolj "normalnega" za vsako človeško družbo; seveda za takšno, ki počiva na intimni družini. Le družbe ter družine v razpadu odpravljajo vest, v tem ko odpravljajo temelje doma, sopripadnosti dveh drugih temeljni socialni obliki. To socialno obliko kot solidarno in human(ističn)o utemeljuje tudi liberalec Partljič, ne le v Ateju. Enako in še bolj v "krščanski" tragediji Kakor pečat na srce; pa v "ribiški" komediji Ščuka, da te kap!

Prav ti dramatiki-komediografi - ob Petanu in Partljiču tudi Goljevščkova - so obnovili idejno vrednostne predpostavke slovenskega prv(otn)ega meščanstva, ki so se zdele že pred sto leti naivne, že s Cankarjevega vidika pa z vidika povojnega razpada slovenske družine in Zajčeve dramatike; ta, kot tipična, uprizarja le razkroje domov in domačij. Prvotna meščanska se je zdela idilistična, ideološko konstrukcijska (Bleiweisov Bob iz Kranja, Ogrinčeva V Ljubljano jo dajmo, že Linhartov Matiček in najbolj kompletno Vošnjakov svet). A zadeva nikakor ni tako preprosta, posebej če gledamo formalno s stališča kroga, vsebinsko pa s stališča današnje zahodne - reaganovske - obnove prvotnega etičnega meščanstva. Dramatika civilizma je nastala kot reakcija na najhujši razkroj družine in socialno osebni nihilizem povojnega obdobja, na zlom družine pod stalinizmom, na tragična izkustva slovenske družbe med leti 1941 in, če hočete, sredino 80. let, v kateri uprizarja Goljevščkova razpad tudi ene od širših razširitev družine na šolo oz. na profesorski zbor - Pod Prešernovo glavo.

Naj je bilo Bleiweisovo, Vilharjevo, Ogrinčevo itn. izkustvo slovenskih malomeščanov v sredini prejšnjega stoletja res precej naivno, Slovenci nismo imeli za sabo zgodovinske izkušnje Francije, Napoleonovih vojn, fronde, revolucij, ampak relativno varno bivanje v Avstriji po koncu turških vpadov, v relativno trdni birokratski državi, predvsem pa znotraj zelo trdne paternalistične KC, o osebno trpkih in miselno moralno predelanih izkustvih Petana, Partljiča, Goljevščkove, ki sodijo v isto generacijo kot Zajc, Smole, Šeligo, ne gre dvomiti; so intimna reakcija na realiteto. Drame, ki so jih ti trije pisali sredi 80. let - Cekini so izšli l. 85 -, pa na drugi strani še niso mogle biti ideološke agitke kake politične stranke ali gibanja, kakršne bi mogle biti danes oz po l. 90. L. 85 spremembe režima še ni bilo mogoče predvideti; le olajšanje leninizma z notranjimi reformami Partije, z evrokomunizmom.

Drame - dejansko komedije -, ki jih omenjam, niso služile neki politiki, ampak so na izviren in pristen način oblikovale nov (oz. stopetdeset let in več star) vrednostni sistem, tuj tako stalinizmu, etatističnemu humanizmu prvega povojnega obdobja, Ponikvarju, in nihilizmu, ki je (bil) vse preveč le obupana, negativistična, melanholična reakcija na težavnost življenja, na čezmernost terorja; mislim na Mlado Bredo in Medejo, na Zajčevi drami, ki kažeta nemožnost solidarne, lepe, ljubezenske družine; enako na Smoletovo Igro za igro ali Cvetje zla, kjer gredo družine zgolj narazen, ter z njimi družbe.

Res je, da komedije že glede na žanr ne uprizarjajo tako grozljivih mejnih situacij kot resne drame; ali pa so to zelo črne komedije, komedije v pomenu obešenjaškega humorja, ki spremlja avtodestrukcijsko samomorivskost Smoletovih Zlatih čeveljčkov. Naj gre v Cekinih, v Ateju, Pod glavo za še tako jasne razpade družb, za nasilja, za mučenja, vse to ostaja v okviru civilnega; zato je mogoč ob tem blag humor vseh treh komediografov. (Celo pri bolj modernističnem, bolj posmehljivo ludističnem in ciničnem - libertinskem, antihumanističnem - Ruplu v komediji Kar je res, je res.) Specifična diferenca, ki bi jo rad poudaril kot značilnost teh treh, pa je še posebej v tem, da se kljub čvrsto razpoznavni kritiki sistema-okolja, kljub realizmu, ne pustijo zavesti na dno, v blato, kjer se dogajajo recimo Jovanovićeve komedije, Viktor, celo Plejboji, pa Miheličeve, Ura naših dni, pa Smoleta v Igri. Da ne govorim o Rudolfovem svetu.

Lumpenizem sicer v okolju obstaja. Goljevščkova ga kaže v likih teroristov, ravnateljeve namestnice Marije Hilf, politikov Njivškove in Dimnika, v duhu celotnega pritiska surovo gnusno nizke partijske politike, ki jo izvajajo prosvetni birokrati; lumpenizem posredujeta tudi Partljič in Petan. Goljevščkova spusti raven družbe do pretepaških linčarskih skupin vaških barab, ki jih vodi skojevsko partijsko primitivni Jaka; glej komedijo Zelena je moja dolina. To je svet, ki izhaja natančno od tam, kjer ga opiše že Petan v Cekinih; pri povsem protipravnih, barbarskih, lumpenističnih, čeprav po direktivi izvajanih nastopih posurovele množice gimnazijcev, ki mečejo svoje sošolce iz šole. - Model je dan v obeh Mrakovih dramah, v Maratu in Razsulu, kot kritičnih analizah ulice kot masovne sile. Drami sta iz let 1943 in 46.

Partljič ima poseben posluh za banaliteto življenja; tudi v komediji Na svidenje nad zvezdami. Pa vendar se svetovi te drame in teh dram in dramatikov ne končajo v blatu. Ne izhajajo iz gledišča, iz izkustva, da je vse le blato-ulica. Čeprav tudi ne z nasprotnega gledišča: iz moraliziranja, kot ga je največ v Medvedovi dramatiki, Na odru življenja itn., celo pri Govekarju, glej Naše gruntarje; in v Finžgarjevi tradiciji. Petan v Cekinih, Goljevščkova Pod glavo in v Otroku, Partljič v Ateju in Ščuki, da te kap! najdejo vmesno pozicijo, ki ni obnova naivne idilike Bleiweisa, Ogrinca in Vilharja; ki je na eni strani polna razumevanja za sočloveka, sočutja in vidi v ljudeh uboge kreature; te niso na ravni herojskih in drugih terjatev Družbe, na drugi strani pa je pozicija omenjene trojice do teh ljudi in do družbe ustrezno kritična, ne da bi izgubila vanje vero in zaupanje. Prav to je optika, značilna za Petana in za njegov odnos do očeta Karlija.

Vprašanje, ki ga oblikujem, puščam odprto; in tudi ostaja odprto kot takšno. Ni le negotovo, kakšen je - bil - (slovenski) kapitalizem in kakšni (slovenski) kapitalisti; ali dobri ali zli; ali pošteni ali zločinci. (Dilemo sta postavila Cankar in Medved s Kraljem na Betajnovi in Sreče kolesom; reševala sta jo drug drugemu nasprotno.) Gotovo ni niti to, ali je danes slovenski svet v blatu kot tak - k čemur nas bi navajalo opazovanje delovanja strank, parlamenta, časopisja itn. - ali pa gre le za pogled na ta svet, ki je pogled iz blata oz. pogled, ki je prepričan, da je ta svet blato in zato vidi povsod, kamor pogleda, blato. Petanov pogled v Cekinih upošteva blatnost - negativnost, umazanijo - življenja in ljudi; pa vendar ne izhaja iz blata in ne vidi zgolj blata. Ker izhaja iz ponotranjene - moralno "instinktivne" ali instinktivno moralne, čustvene - predpostavke medčloveške humane, sočutne, dobre, lepe solidarnosti, se poteze, ki jih ima svet kot blaten, umaknejo v ozadje. V prvi plan pridejo: osebna vest, toplo intimno čustvo, človekova nebogljenost, ki je sicer smešna, a obenem pretresljiva.

Politični revolucionarji so ocenjevali tak pogled za malomeščansko sentimentalnost. Sentimentalnost je rob Torkarjevega sveta; Torkarjeva dramatika nemalokrat kompletno prehaja vanjo - v Baladi o taščici, v Pozabljenih ljudeh, v Svetlobi sence. Tudi dramatika Miheličeve - v Veverici. Do sentimentalnosti pride, če izhaja dramatik - pretežno, pretirano - iz samovšečnosti, iz samoobjokovanja, iz zmesi narcizma in moralizma; vse to je značilno za Torkarja. Če ne izhaja iz transcendentne narave osebne vesti, tj. iz narave, ki je transcendentna družbi, ampak goji iluzijo, da jo je mogoče v družbi udejanjiti kot srčiko družbe, kot model sistema. Kar je spet značilno za Torkarja, ki je socialno moralni - na robu tudi politični, strankarski - aktivist; tako leta 45 in 46 kot leta 90 in 92. Medtem ko Cekini ugotavljajo, da pride do osebne vesti šele tedaj, ko človek konfliktira z družbo kot takšno, ne le s teroristično; in da dva človeka najdeta medsebojno lepo čustveno in eksistencialno razmerje - prav nič prenapeto, moralistično forsirano, kot je pri Torkarju - šele tedaj, ko ostaneta praznih rok, ponesrečena, uboga, na dnu.

V tej zvezi ima izraz na dnu povsem drugačen pomen kot tam, kjer pomeni dno ulico, blato. V Cekinih pomeni biti na dnu biti brez iluzij o družbi. Naj Branko še zmerom razlaga svojo vero v politiko, je to nepomembno; vsak čas je ne bo imel več. Oče pa je sploh nima, že dolgo ne; družba mu je kot lepa le spomin. Na dnu pomeni brez opore v čemer koli socialnem, zgodovinskem, ideološkem; tudi ne v gospodarskem, v tržišču, v trgovskem. Zgolj in samo v neposrednem razmerju dveh PO, ki sta odkrile med sabo simpatijo - v pomenu grške sympatein -, prijateljstvo. To sta pa lahko odkrila, ker sta ostala sama, gola, s tem človeška. Kot gola sta odkrila ravno to, da se ne smilita sama sebi; da jemljeta življenje takšno, kakršno je. (To je Brankova prihodnost - zrelost -, ki jo bo dosegel po še nekaj podobnih izkušnjah, kakršna je bila sodelovanje v preganjanju sošolcev.) Da sta se odrekla tako revolucioniranju družbe, Branko, kot navezavi na lastnino, Karli.

Moralna narava - osebna vest -, ki je v njiju in ki ni socialna, ampak personalna, jima omogoča, da ju okolje ne potegne v blato; da ne vidita okrog sebe le blata, Torkar; da ne izvzemata iz blata le sebe v avtoheroiziranju; tudi Torkar. A da samih sebe nimata le za blato; Zajc. Dajeta model, čeprav je eden otrok in drugi starček - morda pa prav zato! -, kako premagati v sebi in v svetu blato. A obenem tudi: kako se odpovedati slepilom, ki so blodnje: lastnini-cekinom in idejam-vizijam Novega sveta. Odpovedati se politiki. A skušati ne pasti v past tragedije.

Zakaj naj bi bilo takšno prizadevanje nemoralno, nepravo, "malomeščansko", tj. nekaj negativnega?

Posebna poanta pa je, da se v Cekinih razmerje oče - sin ne razvije iz že več kot le nakazanega konfliktnega, tipičnega za revolucijo (revolucija pomeni upor sinov zoper očete, podrtje sistema očetov, konservativcev, ki da je slab), v očetomor; ali v sinomor (Medeja, Voranc). Dve različni generaciji se srečata in sporazumeta; celo všeč - bližnji - si postaneta. To je osnova za model slehernega pluralizma. Ne strnjenje-poenotenje bratov in sester v Batovstvo-Teror. Ampak blago toleriranje dveh samostojnih PO, ki sta v temelju - psihološko, po starosti, celo ideološko, po vizijah - različni, a ugotovita, da ju ta različnost ne ovira, da se ne bi simpatizirali.

Družina kot osnova družbe je v LD lahko le to. Ne da bi postala družba kot sistem istorodna - strukturno ista - kot družina; to vodi k fašizmu. V "etični" LD ostaneta družba in družina različni. Družba funkcionalni okvir, kolikor se da, družina pa celica, ki jo zavestno in po vesti razvijajo akterji-sodelavci družine, oče in sin, mati in hči, bratje in sestre, kot samostojno enoto, vendar dužbi ne podrejeno in ne nadrejeno. Drugačno od družbe, a takšno, da daje družina, tudi ko obstaja sredi družbe, osnovno polje varnosti, pripadnosti, čustvenih nagnenj, lepote, človečnosti; je šola humanizacije. Če ustvarjajo ljudje družino v opisanem pomenu, potem z njo humanizirajo celotno družbo, ne da bi vnašali v politiko momente družinskosti; če jih vnašajo, dobijo kvečjemu mafijo, ne pa organsko družbo.

Petan je to lekcijo etičnega liberalizma, ki je skladen z EK, razumel. Kot sta jo razumela Goljevščkova v Otroku, družini, družbi in Patljič v Ateju in Ščuki, da te kap! V tem pomenu so omenjene tri drame - Ateja sem analiziral v knjigi Drama, gledališče in družba, Ščuko, da te kap! v Blatu 2 - "ideološka" osnova polprihodnje slovenske "etično" liberalne in ne le lumpenliberalne ali zgolj tržiščne družbe.

 

 

4.

Votli cekini spodbujajo k različnim mislim. Med drugim tudi k premišljevanju o pravici ali pravičnosti.

Ne pravim, da ne bi mogel istih ali podobnih misli premišljevati tudi ob drugih dramah; recimo ob Kralju na Betajnovi, ob Napadu, ob Črni maši, ob stotinah dram. Redko katera drama je pomensko tako strukturirana, da je vprašanje pravice ne zanima; ali da ga odklanja že vnaprej kot nesmiselno, neodgovorljivo; recimo Jesihova prva - in edina - uspešnica, ki ima pravico v naslovu: Grenki sadeži pravice. V - tem - primeru radikalnega ludizma in funkcionalizma-reizma pravice ni niti kot problema, zavesti, téme, ker je človek reduciran na vlogo-reč in je zato vseeno, v kateri vlogi nastopa in kaj se z njim dogaja: začetek ali konec, ta ali ona besedna artikulacija. Ne trpi. Ni prizadet. Ne veruje in ne upa. Ne ljubi. V njem ni strasti, želj, sle, čustev. Vse to kvečjemu simulira - kot marioneta. O vsem tem lahko govori, ker je kot mehanizem naučen, a govori kot o nečem drugem, splošnem, vsebinsko praznem.

Kar takšno dramo rešuje pred dolgočasnostjo, je humor. Je predpostavka, na kateri je pomensko zgrajena: dramatik uči gledavce-bravce - najtočneje poslušavce - posebne modrosti: da morajo do svojih bolečin, strasti, sanj, akcij zavzeti humorističen odnos, se gledati, kolikor se pač da, s samoposmehom, z razumevanjem absurdnosti tega sveta, tako, da čim manj trpijo, da vse vzamejo kot čim boljšo zabavo, teater. Da se naj od sebe odsvojijo; tu v bližini se začne Brechtov teater in Gluvićeva dramatika.

Jesihov svet predpostavlja idealni model funkcionalne države- družbe, v kateri teče vse perfektno in je sama na sebi nevtralna. To je zgledna, a povsem pozunanjena LD (liberalna družba). Šele v takšni LD, v kateri so družbeno državne funkcije čim manj maske interesov posameznikov in grup, bi človek kot PO lahko udejanjal svojo človečnost, poštenost ali ideje na čist način: v vrednostno nevtralnem okolju, v katerem bi se kot na čistem ozadju takoj odražale vse njegove akcije in se takoj prepoznavale kot moralne ali nemoralne ali le v določenem pomenu moralne; pač na ozadju vrednostne lestvice norm, ki bi jih vnašal v svet kot spošno dogovorjena najstva. Med objektivnim - socialno državnim, zgodovinsko fizičnim - in subjektivnim ali osebnim bi bila jasna razlika. Bistvo je, da se obe ravni ne bi mešali.

Vprašanje je, ali je tak načrt načelno sploh uresničljiv. Po mojem ne. Gre le za novo samoslepilo tehnično znanstvenega obdobja meščanske družbe, za nekak scientistični milenarizem, ki v praksi sodeluje s hedonističnim; v Žižkovem modelu se oba mešata: Užitek in Znanstveni um, tj. ultrametodologizem lacanizma. Ta model predpostavlja svobodno mišljenje; svobodno mišljenje pa je primarna predpostavka liberalizma.

ŽŽižek ali današnji slovenski liberalci ne odstopajo od Aškerca in njegove grupe, ki jo je razkrinka(va)l že Kraigher v Školjki kot zli svet panhedonizma. Panhedonizem je druga plat demoraliziranja, - čustvenega - izkoriščanja, manipuliranja, zlorabljanja, nečloveških in zoperčloveških postopkov z drugimi, z manj zaščitenimi ali manj močnimi; moških s Pepino. Kraigherjeva kritika je umestna, saj bije v bistvo brezobzirnega in ahumanega kapitalizma oz. meščanstva v dobi, ko je odpadel njegov "primarni" moralizem kot maska, tisti moralizem, ki ga obnavlja DSD od Bučarja do Snoja - kot da bi se dal stoletje kasneje obnoviti Vošnjakov in morebiti Kristanov svet (identitete med političnim in moralnim).

Če je svobodno - danes znanstveno umsko - mišljenje neodvisno, primarni znak človeka kot tvorca sveta (kozmizem kot zadnji dokaz človekove moči, vesoljne akcije), potem nastaja slepilo, da je mogoče konstruirati družbo, ki bi bila vrednostno moralno nevtralna, čisti instrument, Funkcija kot takšna, servis človeku, ki je seveda človek konstrukcijske misli in zasebnega užitka. Družba-instrument bi zasebniku silovito zvečala njegov užitek oz. bi ga - posebno slepilo današnjega liberalizma - naredila celo moralnega. Zamisel je preprosta: če bi postal predmet užitka tisti del človeka in sveta, ki je moralno nevtralen, sočlovek pri zasebnikovi akciji užitka ne bi bil poškodovan; s tem pa bi postala njegova hedonistična akcija vendar moralna. Recimo, da bi postal predmet užitka tudi tisti del vsakega (so)človeka, ki je na sebi nevtralen, zgolj fizičen, jezikoven, rečen, zunanji, magičen.

Pred leti sem Grenke sadeže pravice dešifriral kot Sladke sadeže Jezika; tako sem jih prenaslovil: pravica je znotraj ludizma le jezikovni problem. Slovenski ludisti so v drugi polovici 60. let preinterpretirali oz. uporabili de Saussurevo jezikovno teorijo: namesto "srca", ki je individualno osebno - trpí -, so ponudili jezikovne artikulacije, ki so neosebne, konvencionalne, po naravi takšne, da je treba z njimi manipulirati. Govoriti v tem okvirju pomeni uporabljati jezik kot objektivno dejstvo, ne pa subjektivno izražati notrino PO kot izvirno, edinstveno, neponovljivo, dragoceno, skrivnostno. Če je na stvari kaka skrivnost, meni ludist, je to le magija jezika, njegova, če hočete, lepota in inkomenzurabilnost zaradi prevelikega števila možnih jezikovnih kombinacij, torej zaradi praktične neobvladljivosti gradiva oz. sistema. Sistem da je načelno obvladljiv, praktično pa ne, ker je za posameznika zmerom prevelik. Če pa ga posameznik reducira - da bi bil obvladljiv -, ga poškoduje, ker mu prav s tem vzame njegovo značilnost: neomejenost jezika.

Reducirani jezik je nujno ne-umen; bodisi da je zgolj strokoven - fahidiotizem - ali rebarbarizirajoč, omejen na izražanje osnovnih vitalnih potreb človeka, s tem soroden glasovom višje razvitih živali. Medtem ko je bistvo človeškega jezika ravno v njegovi kompleksnosti: v tem, da je odprt - sposoben - za dojemanje tistega, kar sega onkraj potreb, telesnih funkcij, osnovnih strasti in orientacije; kar sega čez fizis v meta-fiziko oz. v transcendenco: v božje. Kar ilustrira posebej umetnost literature kot dejavnost imenovanja božjega, onkraj zgoljčloveškega. Kot zmožnost slišanja in povzemanja božje Besede, čeprav v okvirju človeškega jezika reducirane in spačene, a vendar vsaj toliko pristne, da je mogoče človeku zaznati božjost in sporočilo, ki ga človeku posreduje Bog. Takšno je stališče EK.

Udje Z(unanje)KC, tj. tiste, ki zamenjuje Boga z - družbeno državno grupno - oblastjo, božjo Besedo z moralno in drugo ideologijo, skušajo seveda reducirati transcendenco, ki jo more človek kot PO prevajati v svoj jezik, na logiko-aksiomatiko družbeno-oblastni(ški)h norm, celo političnih, maskiranih z moralnimi (Stres itn.). Tako menijo jezik in vsak sistem - vsak je za človeka jezikovno družben - obvladati: mu vzeti božjo razsežnost.

ŽŽe Kraigher je v prvem desetletju tega stoletja - v Školjki - pokazal, kaj alibizira in prikriva moralizem: užitek brezobzirnih in s tem tudi njihovo moško oblast. Isto je pokazal nekaj let prej Cankar v Kralju, le da se tu prikriva sistem oblasti, kapitalističnega zatiranja in izkoriščanja. Tričetrt stoletja kasneje, sredi razmahnjenega ludizma, da Poniž piko na i - v Spolnem življenju grofa Tahija, (ob)last in (s)last se pokažejo kot tri oblike istega: samopouživanja, avtodestrukcije človeka- sveta, ki je izgubil stik z Bogom kot transcendentnim.

Naj so tehnično znanstveni izumi še tako veličastni - l. 1994 še zmerom so, tako da naivnim in pohlepnim vzbujajo iluzijo človekove Vsemoči -, če se človek spremeni zgolj v um, se izgubi zgolj v pozunanjenem, v zgolj jeziku. To se je dogodilo v Jesihovi dramatiki. Poslušavci so naenkrat odkrili, da je prazna, linearna, papirnata, zgolj površina - v duhu Baudrillardove PM (postmoderne); celo brez magije, kakršna rešuje Filipčiča kot dramatika (Ujetniki svobode). Jesiha rešujeta le humor in ljubeznivost. Ti dve potezi sta lepi, virtuozni, oblikovani z mero, gibčno in očarljivo. A kot da gre za piruete po gladini plošče. Človek je sploščen na eno sámo razsežnost; s tem nedopovedljivo deformiran.

Ne pomaga, da je okrašen. Kajti - v primeru Jesihove dramatike, Ljubiti itn. - ni niti več izpraznjen, niti več prazna škatla, katere praznina vzbuja grozo - od Božičevih Kaznjencev naprej, če že ne od Grumovih Trudnih zastorov in Goge, pa vse do Zajčevih Grmač. Groze ni, ker ni več praznine. Sploščenost na eno ravnino, ob tem pa celo na eno linijo ali na igro več linij, ki pa se prepletajo - kot arabeska v stilu secesije - na eni ravnini, odstrani grozo; vsaj na videz, začasno, ker oblikuje človeka kot bitje, ki nima ne nezavednega ne božjega-transcendentnega (duše).

Prav tu je vzrok za tolikšno priljubljenost Jesihove poezije: s humorjem pomirja, z modrostjo ljubeznivosti alibizira. Daje vtis, kot da so edini problemi sveta jezikovni oz. stilni (obnašanje, obleka), edina smotrna vsebina-cilj človekovega življenja mali estetski užitki; ker so majhni, naj bi bili moralni, to je nekak dogovor. Vrača se malo življenje in mali človek, le da drugače pomensko strukturiran kot pred vojno. Ni več vezan na socialno moralno akcijo (Čufarjeva in Moškričeva dramatika, Krim in Nina v Rojstvu) ali vsaj na moralno socialno občutljivost (dramatika Jožeta Kranjca, Katakombe, oboje že v Cankarjevih dramah, Kalander in Ščuka). Le na malost: na radikalno zoženje življenjskega prostora. Megapolis s kozmičnimi konsekvencami se razkrije kot gola scena bistveno človeškemu: spolnemu (glej Remčevo dramatiko); kot slovenska provincialna vas. Jesih se nazadnje vrne tja, kjer je že bil Vombergar v Vrnitvi ali Jalen med Domom in Brati oz. k Finžgarju, k Divjemu lovcu: v podeželsko idilo. (A celo pri Finžgarju je tragična.) Seveda jo simulira.

Naj se je prav Jesih toliko norčeval s folkloro in slovensko zabito vasjo - Afrika -, prav on jo tudi re-kon-stituira. Destrukcija slovenske konservativne vasi je bila - v Jesihovi dramatiki - navidezna. Točneje: odpadel je konservativizem vasi, arhaični ali - bolje - arhaizantni klerikalni model; v duhu časa, Zeitgeista, ga je nadomestil model kibernetizma, PM, vsesplošne promiskvitete, torej najbolj moderno. A kot da sta najbolj hipermoderno in konservativno stabilno isto. Kot da gre za dve različici istega: sveta, ki je zaprt vase; ki si zadošča; ki meni, da se zmore zadovoljivo pojasniti s svojimi magijami - v Vrnitvi z Naturo, ki skriva Pravico (kaznovanje grešnika, zločinca Petra), pri Jesihu z Jezikom, ki nadomešča Pravico.

V konservativnem modelu se zmerom nazadnje vzpostavi velika Pravica - tudi v Poslednji sodbi -, bodisi kot nagrada (poroka preizkušanih, Naša kri) bodisi kot kazen (smrt hudobnega, krivičnega, Vrnitev), tako da je kaotični čas omejen. Omejen je na volčje dni-noči, na obdobje divjega začetnega kapitalizma in buržoazije, na čas, preden družbe ne obvlada korporacijski kapital in občestvena, s strani ZKC vodena moralna, umna, disciplinska oblast, recimo v Jalnovi Srenji. (Kar je cilj tudi DSD.) Red se vrne - po obdobju zmede. Red je v temelju tega sveta.

Naj je Jesihov svet navidez še tako različen od opisanega, naj se zdi kibernetika metoda kaosa - to menijo današnji slovenski KE (kritiki epigoni), takšno pojmovanje je uvedel Urbančič, za njim ga je povzel Hribar -, prav Jesihov svet nazorno razkrije, da je kibernetika le času primerna nova metoda istega: socialne stabilizacije. V Vrnitvi je vse zakonito, v Afriki vse naključno, pa je vendar nazadnje oboje isto: slovenska vas ostane skupaj. Le da se enkrat navdušuje nad visokimi moralnimi ideali, drugič se zabava. Vombergar oboje sintetizira v Zlatem teletu in v Vodi kot v komedijah, ki sta moralno družbeno politično kritični, a vsa kritika deformacij služi obnovi istega sistema, tradicionalne vasi, seveda na komediografski način.

Moralni zakon je ime, ki ga je dalo 17. stoletje - Kant - notranjemu redu stabilne družbe, medtem ko se govori v zadnjih desetletjih 20. stoletja o užitku, domišljiji, svobodi. A je 17. stoletje videlo isto, kar vidi 20. stoletje. Ne le de Sade, ki - v Justini - odkriva radikalni kaos, zlo kot načelo Narave (in Svobode). Tudi sam Kant, ki naredi teorijo o nastanku planetov iz začetne vesoljske juhe, ki se oblikujejo iz kaosa z vrtenjem; Kant destilira - moralni - zakon iz kaosa, pa naj se še tako trudi, da bi ga kot a priori postavil zoper naravni zakon kot izraz človekove svobode in - svobodne - dolžnosti. A kaj je svoboda drugega kot drugo - alibizantno, ideološko - ime za kaos? Kant sam se je lahko o tem prepričal, ko je spremljal dogajanje Francoske revolucije in Napoleonovih vojn. Oboje se je začelo z idejo Svobode in se končalo v realiteti despotizma, terorja, vladavine birokratskega državnega sistema, Fouchéjev in ne Chénierov. Spoznanje-izkustvo kaosa najjasneje izrazi - po Goethejevem Goetzu - Kleist s Penthesilejo. Nazadnje pa - v humoristični obliki - Hašek s Švejkom.

Kaos pri Jesihu ni več ekstatičen, kot pri Božiču, Kaznjenci, ali Zajcu, Potohodec. Niti ni ekstatičen v pomenu jezikovno-stilne podivjanosti, čezmernosti - kar je značilno za Rudolfovo dramatiko, Kserkses itn. Rudolf konstruira svet brez reda, vendar po vseh sakrilegijih nazadnje ne zmore drugega kot Jesih: da naredi vseposmeh za stil novega malomeščanstva, današnjih slovenskih srednjih slojev. Rudolfovi junaki so ujeti v svoj svet ne manj trdno kot Vombergarjevi in Jalnovi. Jesih prihaja za Rudolfom in ugotavlja, da se je vihar v kozarcu vode pomiril. Oziroma da so vse svetovne kataklizme - glej Veroniko, Pegama in Lambergarja itn. - vodile v domesticiran model viharja v kozarcu vode.

V Vrnitivi se mora dogoditi tako, da zmaga Pravica. Čeprav tega PO niti noče - berač Janko se odpove pravici, ker noče razdirati stabilne družine, odpoveduje se svoji sreči in se žrtvuje, je božji človek, zasnovan v duhu EK -, tega ne more preprečiti. Narava - bog - uredi družbo (vas, dom) namesto človeka; tu vdre v Vombergarjevo EK poganstvo, ideologija ZKC. Človek sam v bistvu v tem okvirju nič ne more. Naj še tako ubija, Peter, ali se odpoveduje, Janko, nekdo - dejansko nekaj: bog kot Natura in ZKC kot Ustanova - odloča namesto njega. DSD verjame v to: da bo ali katoliški ali humanistični ali fašistoidni bog uredil kaos, tj. nered v svetu in odpravil krivico (krivica je drugo ime za kaos): pregnal komuniste itn. Tu je konec EK: konec svobode PO. Odgovorno osebno svobodo zamenja družba-Država.

V Afriki ali Sadežih pa se vse uredi in ni več problemov, ker zmaga jezik. Če so vsa medčloveška razmerja reducirana na jezikovna (na računalniška), mora človek delovati, kot mu narekujejo pravila Jezika (Stroja). Virtuoz - sam Jesih - nanja seveda igra in mojstrsko; a ostaja v njihovem okvirju. Le kombinira. (To kombinatoriko je razkrinkal Hanžek s svojim permutacionizmom kot mehansko igro, kot absolutni dolgčas, kot praznino polnih reči, ki se premeščajo po določenih pravilih ali pa brez njih. Kar dela vtis simulacije kaosa in simulacije reda.) Skaže se, da je Jezik učinkovitejši od Pravice. Učinkovitost pa je osnovna terjatev-norma današnjega kapitalizma; torej vrednostni primum.

Pravica povzroča nove krivice. Ponavadi jih tisti, ki deli pravico, ne prizna. A to ne spremeni dejstev: zmerom se najde nekdo - nezadovoljni, užaljeni, revolucionar -, ki terja novo delitev Pravice; ki - ponavadi prepričljivo - dokazuje, da je bila prejšnja pravica krivica. Recimo: naj je znotraj Vombergarjevega sveta v Vrnitvi pravica še tako absolutna, znotraj Teleta in Vode že oslabi; Vombergar sam se tu ustavi. Kdor njegovo linijo nadaljuje, odkrije, da je za krivico sistem: socialno razredni; to sporočajo Jože Kranjc v Detektivu Megli, še bolj pa Ingolič v Krapih in Roš v Mokrodolcih; ti dve drami radikalizirata Vodo in Tele v povsem določeno smer. Kranjc, Ingolič, Roš izhajajo iz Cankarja, iz Kralja: iz kritike kapitalistično buržoaznega sistema, katerega stabilnost je utemeljena na umoru; kot da je ubijal že Janko, ko je bil gospodar.

Vombergar se reši iz težave s tem, da kritizira in odklanja sam kapitalizem (kot družbo krivičnosti in umorov);da se vrača k idealu predmeščanske - arhaično vaške - dobe. (Kot DSD.) Ta načrtovani regres se dopolnjuje z vračanjem v prednacional(istič)no dobo - v Tugomerju, v Ljubislavi, torej pri Levstiku in Kristanu. Nastaja model idealne prvobitne slovenske - človeške - rodovno plemenske skupnosti kot sekularizirani paradiž. Marksistična Partija ga obnavlja, le da ga konstruira - proicira - v Prihodnost. To je svet, v katerem ni protislovij; ni - še - umora. Ne Kajna. A tudi ne Adamovega in Evinega greha.

V bistvu gre za magično ideologijo Sistema, ki jemlje svobodo PO in je zato po definiciji popoln; bodisi da je mehanski, Descartes, bodisi elektronski, Deleuze. V mehanskem so naključja izključena; v elektronskem postane vse naključje, s tem pa obvladljivo z verjetnostnim računom, ki je druga oblika Newtonovih zakonov. Iz tega okvirja ni mogel niti Hegel, ko je poistil svobodo - naključja in moralno voljo - z nujnostjo. Konstruiral je Sistem, ki naj bi deloval kot perpetuum mobile - brez transcendentnega Boga.

Sistem Jezika ne ustvarja krivic; v tem je superioren sistemu Pravice in Morale. Niti ne kaznuje. V tem sistemu je vseeno, kaj - na kakšnem mestu, v kakšni vlogi - je kdo; vsebina - kaj - se določa po funkciji v sistemu. Vse vloge so potrebne, da bi sistem funkcioniral. Vrh sistema je enako odvisen od samega sistema kot njegovi najnižji deli. Ni najnižjega in najvišljega v pomenu Morale in moralne zasluge. Težava tega - tako rekoč idealnega - sistema je v tem, da nima več težav. Vemo, da je kapitalizem zato tako uspešen, ker sam proizvaja krize - težave - in jih je zato prisiljen kar naprej reševati, s tem pa se maksimalno avtomotivirati.

Jesihova dramatika je nazoren primer povedanega: je brez notranjih protislovij, antagonizmov; s tem brez dramaturgije, ki je za dramo potrebna. V tej dramatiki ni več ne krivic ne sporov ne umorov; niti ne želj. Spori in umori so le besedni, želje usahnejo, ker so izpolnljive; ker jih nič ne ovira, da bi ne bile izpolnljive. Izpolnljive pa so, ker se ne izpolnjujejo v banalni stvarnosti, ampak v domišljiji: ker je svet Jezika svet Domišljije. Lahko si izmislimi in jezikovno artikuliramo vse. Vse pomeni vse, kar je tosvetno in kar je celo le jezikovno.

ŽŽe najmanjša malenkost, ki ni le jezikovna, ampak fizična, kaj šele da bi izhajala iz stvarnega človekovega poželenja, iz realne strasti, ukine ta - kolektivno - narcisoidni svet jezikovne onanije. Zato je reizem težil v lingvizem; in se tu posušil. (V besednih igrah.) Živ je ostal le v primeru, da se je odprl; da se je sistem znotrajtekstualizma načel, razsul. Bodisi z "regresom" v avtodestruktivizem: pot od Rudolfa k Zajcu. Ali s "progresom" v civilizem: pot od Jesiha k Petanu.

Pri tem mislim na Petanovo dramo Obrekovalnica: konec igre je vstop osebne - bolje: zasebne - strasti v igro. Zasebna strast pa omogoča umor. Naj se igravci še tako igrajo, naj (jim) je ves svet teater - in to v Jesihovi projekciji je -, zmeraj je poleg teatra še nekaj drugega: so recimo gledavci, ki teater gledajo; tudi sami igravci, kolikor sami sebe gledajo iz kritične distance in niso do kraja povzeti v narcise. - Biti popolni narcis je le mejna možnost. Enako malo verjetna kot to, da bi bil svet brez Boga; in kot ta, da je Bog. Zavedam se pravkar izrečenega paradoksa. Me ne moti. Nasprotno. Bog se - za človeka - oblikuje šele skoz ta tip paradoksnosti.

Poleg tega, da so igravci, pa so še privatne osebe. Igravkin - Bredin - Mož strelja na Marjana. Sistem Jezika-Igre poči. Vrnemo se na izhodišče, značilno tudi za Vrnitev, v kateri hlapec Peter na fronti ubije - misli, da je ubil - gospodarja Janka. Ker vidi Vombergar v Janku Kristusa, pokaže, kako Janko vstane od smrti; na psihološkem planu to pomeni, da ni do kraja mrtev; da oživi - kot po čudežu. (Kot Valentin v Mrakovem Blagru premagancev.) Prava smrt nastopi šele kasneje: ko gora - Natura kot bog - kaznuje Petra in ga s plazom zruši v prepad. Ta smrt je versko moralna: kazen za (Petrov) greh-zločin. Ta smrt vnaša v družbo - v dom, v svet - pravico in stabilnost kot moralno verski zakon.

 

 

5.

Vse to pri Petanu manjka. Petan je dramatik meščanstva, ne konservativne katoliške vasi. Petan ne doseže meščanstva v fazi PM, Rudolfa, simulacijskega sveta, v katerem je vsak umor izmišljen in zabava. (Rudolf sam regredira v prvotnejšo obliko meščanstva - v Praznovanju pomladi, v drami, kjer jemlje folkloro zares, rituale vidi kot stvarne, za njimi odkriva človekovo zasebno strast; odtod v drami realni umori.) Petan je skeptik, modrec, ki se zaveda naključnosti, kaotičnosti, temeljne krivičnosti sveta in bi rad ta svet rešil kot moralen, ne pa v perspektivi jesihovske ludizacije, tj. z derealizacijo.

Petan ne moralizira - tudi v drami Don Juan in Leporella ne, celo v drami Mrtvi so svobodni ne -, a čutimo, da je do zločinov (Mrtvi) in poniglavosti (Leporella) kritičen. Poskušani umor, ki ga zagreši Mož v Obrekovalnici, je kritika tudi teatra, sveta (kot) zgolj igre; dramatik kaže, da ni mogoče nekaznovano pobegniti v zgolj igro-užitek. Da ludizem-hedonizem ni edina in vsa resnica sveta. Da ima Ahilovo peto: da bo, kdor se bo zgolj igral, doživel kazen: bo ubit (Ženin samomor). Le da Petan ne gre od tod naprej, kot je šel Strniša: na onkraj svojega izreka: kdor je zgolj od tega sveta, z njim se rad hudič igra (Žabe). Strniša je odkril za močvirjem zgolj tega sveta, ki je igra blata, meta- fiziko, božje; eksplicitno v Ljudožercih. Strniša prehaja v EK - že v Samorogu.

Petan ne. Petan ostaja pri modrem, skeptičnem vserazumevajočem meščanstvu, pri humanizmu, Cekini. Ker pa tu ni mogoče ostati dlje časa oz. ta drža ne vzdrži radikalne(jše) kritike, zmerom nanovo poči in se mora - kot civilizem - zato pretočiti ali "regresivno" v avtodestruktivizem (pri Torkarju, Delirij, Balada o črnem noju) ali "progresivno" v ta ali oni etatistični oz. socialistični humanizem (pri Boru, glej Težko uro). - Pod omenjenima izrazoma mislim na katero koli državnost avtoritarnega tipa, bodisi na ZKC ali na Partijo; kajti tudi ZKC konstruira svoj "socializem". Kar v RSD imenujem socialni moralizem (Stres itn.), je oblika v osnovi podržavljene - pocerkvenjene - družbe, avtoritarno totalitarnega kolektiva kot institucije. (Glej tako Torkarjevega Gospoda Ponikvarja kot Jeločnikovo dramo-oratorij o Baragi - o Cerkvi - Le eno je potrebno.)

Ker je ostajal Petan na tem vmesnem območju, ne bi bilo nenavadno, če bi ga nazadnje - kot politika - zaneslo v DSD. Vendar bodimo si na čistem: nič bolj trdna ni drža avtodestruktivizma; Zajca prav tako zanaša v DSD. Niti ludizma- magizma; tudi Grafenauer zapada v okrilje DSD. Vse drže - razen EK - so začasne; so le mesta na krožnici kroga, ki je usodno brez izhoda. Naj se, recimo, Inkret še tako ogiba padcu v DSD, drža filozofije usode, s katero meni, da se rešuje iz igre - glej že naslov njegovega eseja o Jovanovićevi dramatiki -, je enako prehodna in šibka kot drža igre ali patetične ideologije današnjega simulirano naivnega desničarstva. Drža usode nujno vodi v držo avtodestrukcije, k Zajcu, k Potohodcu, k Otrokoma reke.

Kombiniranje avtodestruktivizma-fatalizma s civilizmom, kar je značilno za Obrekovalnico, čeprav ne na radikalen način, in kar je drža modrih meščanov, ki bi radi bili obenem moralni, se ob hujših preizkušnjah sesuje; kot se je Inkretu l. 82 in Petanu l. 94. Petanu ob priložnosti, da dobi oblast - prek DSD, kot generalni direktor RTV Slovenije. Mesta ni odklonil, kot bi ga modrec v duhu radikalne skepse. Pustil se je zaplesti v radikalno politizacijo oz. v medstrankarski boj. V tekmo, kakršno je prej odklanjal v likih Don Juana, udbovsko partijskih šefov v Mrtvih, v liku Toneta, Cekini.

Kar kaže, da se v mejnih položajih skeptičnemu - Montaignevemu - meščanu ne more posrečiti, da bi ohranil ekvidistanco do tokov- bojev (v) stvarnosti. Ali meščana ti tokovi potegnejo za sabo, naenkrat odkrije svoje prej neobstoječe možnosti, svoje poželenje in se skaže, da je bil skeptično moder le tako dolgo, dokler ni imel objektivnih možnosti (kot so bili udje ZKC in SKS dobri in plemeniti, dokler niso mogli vladati), pa naj se aktivizacija trpnega človeka dogodi na način revolucije, ko je življenjski pohlep povsem skrit za splošnimi vrednotami (glej Tanjo v Ognju in pepelu, Matjaža v Težki uri), ali kontrarevolucije (glej Sava v Ognju). Če bo ostal modrec trpen, ga bodo tokovi zgodovine in sile družbe preplavili, tj. umorili (glej usodo Bernota v Kralju, tudi dr. Donata - na meji - v Operaciji).

Petan to dobro ve. V Cekinih dramatizira meščanovo nemoč: nebogljenost - lastnega - očeta, ki skuša ohraniti vsaj meščanski slog, a je pri tem pretresljivo prisrčno beden, saj veže svoja čustva le še na statusno ritualne simbole, na cekine in pri tem od stopnje do stopnje bolj propada, ker neustrezno reagira na okolje, na - politično, državno itn. zgodovino. Petan si ne more pomagati: čeprav to ve, je njegovo védenje brez pomena, če ne odkrije globlje osmišljevalne ravni, tj. EK. Te pa ne odkrije. Zato ga, ker je še vitalen, zanese v reaktivizacijo: v varianto etatističnega humanizma, prav v tisto, ki jo je sam večkrat odločno odklanjal, v Cekinih kot Toneta in Partijo, v Mrtvih kot višje udbovce in partijski vrh. Radikalna desnica je le druga maska istega: radikalne levice. Desnica potrebuje enako, kot je to potrebovala levica, alibi v Pravici, v boju za Pravico in Poštenje. Ne le alibi, ampak cilj, vrednoto, osmišljenje. Če ni smisla v EK Bogu, mora biti v tej ali oni družb(enost)i.

Kdor noče doživeti usode Očeta, Cekini, ali Justificiranca in Zasliševalca, Mrtvi (Zasliševalec je hotel biti zares pošten, ravnal je po vesti), mora vstopiti med volkove. A ne med navidezne, med Don Juane. Ampak med resnične: radikalno vzeto med Komisarje, Afera, in Harze, Rojstvo. Tako terja logika krožnice- kroga ali premice, ki se obrne. Izhod je le v odreševanju- odrešitvi: v skoku vere z linij in mrež skoz prepad kaosa na ono stran, v transcendenco. Ker pa transcendenca ni le onkraj tega sveta, ampak je v vsakem človeku, kajti vsaka PO je tudi onkraj tega sveta, je skok vere obenem moralno volitivno človekovo vrtanje skoz plast družbenosti in družabnosti, konvencije in socialnega moralizma, blodenj in blata ideologizmov, kolektivizmov in politike v sfere, ki so skrite, a so zmerom prisotne: v človekovi duši, vesti. Gre za silovit napor eksistencialno verskega tipa. A je mogoč. In je cilj dosegljiv.

SD kaže, da je dosegljiv: z liki Meha, kaplana Sergeja, Antigone, Snežne itn. Tudi Jovanovićeve matere Olge v Karamazovih, čeprav je ta lik že na samem robu EK in v sebi že načet. Celo v liku Zajčevega Jurja, Grmače, ki odhaja na ono stran, sicer ne more čez, se vrača, a vendar čuti, da je odrešilno onkraj. Ne Jovanović ne Zajc ne znata tega artikulirati pozitivno. To je zmogel Strniša v Ljudožercih. Je pa vprašanje, koliko se EK ne izgubi, ko se oblikuje na zunanji način - recimo v KC, v Ljudožercih, kjer Strniša čezmerno pravičniško moralizira. V ZKC se nujno socializira in ideologizira; s tem se dezevangelizira.

Precep ostaja odprt; in paradoks; in rana. Ali ostati v izgubljeno subjektivnem abstraktnem, kot Grmače. Ali preiti v institucialno cerkveno; kot Ljudožerci. Mogoče so sicer idealne vmesne lege: Snežna iz Zgodaj dopolnjene mladosti. Ali pa gole rane, gole odprtosti, kjer ni nič določeno artikulirano, a se iz podrtin vsega da sklepati na odprtino, ki vodi onkraj; v Jovanovićevi Uganki korajže. Se da reči, da SD prav v zadnjem času odkriva drže, ki so izvirne in v bližini EK? Škoda, da Petan ni ubral te poti; da je v Zmagoslavu Slovenu, diktatorju de luxe okrepil socialno moralno politično kritiko, tistega duha civilizma, ki je že Krefta, Kreature, vodil v politični aktivizem; in prej Cankarja, prek Ščuke k socialni demokraciji. Ta kritika ni izhod. Bolj ko jo stopnjujemo v imenu Morale - to zadošča, ni potrebno stopnjevanje v imenu Zgodovine -, bolj ostrimo dilemo: ali ostajati v abstrakciji, kar so počele drame ŕ la GrÜnova, Remčeva in Torkarjeva o atomski vojni; ali pa preiti v konkretni politizem. Leta 1941 ali 1932 v levičarskega, l. 1994 v desničarskega; oba sta po pomenski strukturi isto.

Rešitev je v zapustitvi politične in moral(istič)ne linije. Grmače in Uganka sta na pravi poti; pripravljata skok vere, omogočata prostor zanj. To pa zmoreta, ker radikalno domišljata nič. Medtem ko se temu domišljanju Petan ogiba. Ogiba se prav s tem, ker v vsaki drami že spočetka zavzema držo civilizma, humanizma. Ni storil, kar je Goljevščkova v Srečanju na Osojah:čeprav je prihajal do roba problema-niča; do skepse. A skepsa še ni nihilizem. Tudi Partljiču skepsa - radikalna v analitični drami Za koga naj še molim? - ne pomaga. Partljičeva osnova je ista kot Petanova: blagovserazumevajoče, humorna, humanistična drža Mojega ateja socialističnega kulaka, te komedije, ki je vzor Cekinom. Kaj je vzrok, da reagirata Partljič in Petan politično različno? Le v tem, da prihaja Petan iz predvojnega meščanstva, kakor kaže v Cekinih, in se čuti ves čas do l. 94 depriviran, saj je zastopnik plasti, ki jo je Partija ne le skušala uničiti, ampak de facto uničila, medtem ko izhaja Partljič iz ene od plasti nižjega delovnega ljudstva, je sin skromnega, ubogega železničarja preproste vrste, dejansko proletarca na deželi, ki je sicer tudi ogrožen, kot vsi - glej Udbovca, Mrtvi, ki konča v ječi s kaznijo petnajstih let -, a ne kot razred? Delavčev sin se dvigne iz nižine - iz blata revščine - na mesta direktorja, poslanca, pomembnega politika. Premica je premočrtna in se dviguje k zvezdam, ne glede na to, da je po premici potujoči humorni skeptik in se zaveda, kaj pomenijo zvezde, glej komedijo Na svidenje nad zvezdami.

Ta sin, dramatik Partljič, ni le literat Stebelce, Blagor, izvajavec in hlapec, ampak je del Grozdovega ali Grudnovega oblastniško političnega štaba, podobno kot Rupel. Dramatik in potujoči se zaveda, v kakšni družbi hodi in vendar sprejema to hojo; s tem posnema uspešneže, kakršne kažeta Zola in Maupassant. Partljič goji več humanizma od Maupassantovih ščuk-zveri. Slovenski neokapitalizem je še zmerom benigen; zdi se, da bo tudi v varianti liberalcev korporativen, kolektivističen, "moralen". Pritisk slovenskega tradicijskega moralizma je neizmeren. Ne prihaja le od ideologov ZKC, ti so še najbolj cinični, ampak od slovenskega meščanskega moralnega izročila. Miheličin Senator, Ogenj, je vsaj toliko resničen kot Cankarjev Kantor. Medvedov Levinič, Sreče kolo, Meškova Strelčeva, Mati, učitelj Dolinar in trgovec Seljanov Ivan, Na smrt obsojeni, so vsaj toliko stvarni kot Bešnar, Trajbas, Kostajnšek, Razsulo, Stvar, Kreature.

Petan te Partljičeve izkušnje ne deli. Medtem ko je bil Partljič član Partije, je bil Petan zaprt, v samici, desetletja onemogočan, stiskan, oviran, sekiran, če že ne preganjan. Brž ko je prešel od skeptične distance blage modrosti, Cekini, v politični aktivizem, Diktator, ga je moralo zanesti tja, kamor je Pučnika, Janšo, Snoja in celotno DSD: v revanšizem, v ressentiment, s tem v obujanje radikalne morale kot boja za Pravico. Tega Petanova dramatika (še) ne kaže; Petanov javni obrat - če ga seveda prav razumem - se je dogodil med letoma 93 in 94. Bo ta obrat utemeljila njegova naslednja dramatika? Kot utemeljuje Partljič svojo držo z ludizacijo liberalnosti? Oba, Partljič in Petan, sta komediografa, a težita ob komedijah tudi v resno dramatiko, k socialno moralni analizi oz. k temu, da bi našla izhod, tezo. Partljiča "rešuje" vitalizem-biologizem, značilen za francosko meščanstvo pod Ludvikom Filipom; blag cinizem. V Petanu pa je najbrž preveč pravičniškega čustva, vezanega na ancien régime. Petan politik je radikalizacija in s tem redukcija ene možnosti-variante, izhajajoče iz Petana dramatika.

 

 

6.

S stališča sistema ni važno, kako se dosega stabilnost: ali z moralo ali s kibernetiko. V logistično bistveno bolj enostavnih sistemih je bila socialna morala potrebna; sicer bi prevladal kaos; državni teror od časa, ko se je začela oblikovati PO kot svobodni posameznik, ni več zadoščal. Važno je bilo, da je morala izhajala od boga; vendar je bilo še bolje, če jo je PO sama hotela; da je božanske zakone ponotranjila, se sama nadzorovala in preganjala; od protestantizma naprej. Ko se je razkrila druga plat meščanske morale, hinavstvo in teror na medosebni intimni ravni, recimo v Školjki, ki je resnica Sreče kolesa in Vošnjakovih Pen, je bilo treba moralo stopnjevati v totalitarizem, to je počela radikalna katoliška desnica v smeri klerofašizma, po obeh plateh, po socialno politično akcijski, Kociprov Zasad, in po EK žrtveniški, a interpretirani v okvirju pristno rekatolicizirajoče se slovenske vasi, Kociprov Šentjurjevski provizor. Vrh te smeri je bil v Vombergarjevem Napadu in v Jeločnikovem Vstajenju kralja Matjaža. Tu je dosežena že militarizacija naturno mitsko magične morale kot Osvobajanja; kar je desni pendant levi revoluciji, Svetu brez sovraštva, Rojstvu v nevihti. Kdor ni šel po tej poti, je mogel sicer nekaj časa vztrajati pri rearhaiziranju v prvobitno meščansko pozitivno moralo, v personalistično pobarvanem socialnem moralizmu- humanizmu, v intimizmu. A je drža hitro počila - v Torkarjevi, Zupanovi, Miheličeve dramatiki. Sesedla se je vase; izpod nje se je pokazal avtodestruktivizem humanizma in sveta. Torej nihilizem. Ta pa je točka, kjer se skoz nič začne "imperativno" oglašati EK Bog in ne več poganski socialni malik.

Vzdrževati civilizem - Petanova dramatska drža - je prava umetnost. Potrebno je veliko število moralnih volj PO, da se ta umetelna konstrukcija obdrži. Je srednja; zato drža srednjih slojev. Je modra; skeptična na vse strani; a tudi biološko umna. In utilitarna. Meščanstvo - srednji sloji - ni mogoče zunaj kapitalizma; ta pa je utilitarna tekma kot takšna. Teh tekem je v razviti kapitalistični družbi neomejeno število.

Kralj na Betajnovi - Stvar Jurija Trajbasa mu šele sledi - je šele lik začetnega, despotsko barbarsko avtoritarnega kapitalizma; le kapitalizem enih, brez razvitega splošnega, tj. "demokratičnega" tržišča blaga in idej. Družba Kralja je v tem pogledu manj razvita kot družba Pen; je naslednja stopnja arhaične slovenske vasi iz Vrnitve, v kateri ne zmaga bog Pravice, ampak bog Kapitala, Krivice, Izkoriščanja. Tako oceni transformacijo slovenske vasi, ki se dogaja v zadnji tretjini 19. stoletja in v prvi 20. stoletja, kritična - "etična" - liberalna misel. Ta se ne zanaša več na Zakon pravične Narave.

Če so omenjene številne tekme prepuščene terorju despota, se tržišče ne razvije; omejeno je po avtoritarnem - patriarhalnem - sistemu oz. vrhu, zakonu. Če so prepuščene le moralnim voljam sodelujočih posameznikov, se tekme spreminjajo iz utilitarnih, kar je bistvo kapitalizma, v moralne. Takšna drža - značilna recimo za 30. leta tega stoletja oz. za SD tega časa - tržišče potvarja, omejuje, mistificira: blago tolmači kot vrednote, prepričana, da izhaja blago iz moralne - "človeške" delovne - ustvarjalnosti, ne iz zunajmoralne tehnično organizacijske produkcije. Radikalizacija morale pripelje do revolucije - do kontrarevolucije, do državljanske vojne itn. - glej Gabrijela. To pot poznamo. Bratovstvo II jo podrobno popisuje in analizira.

Druga pot je zahodna, evropska in ameriška; zadnja leta stopa nanjo tudi že Južna Amerika, ki je prej poznala predvsem desne avtoritarne in filofašistične sisteme; pa tudi nekaj levih. Ta nova - druga - pot je pot kibernetike, ludizma, PM. Neštevilne tekme ohranjajo stabilnost prav zato, ker jih sodelujoči - tekmujoči - ne razumejo več kot moralne, kot boj za novo in edino pravo pravico (zato je DSD rearhaizantna), ampak kot kompjutersko tekmo različnih momentov, ki so le tržiščno ali funkcionalno različno vredni - različno ocenjeni -, sami na sebi pa so si enakovredni, saj so vsi deli sistema.

Za moralni red skrbi zakon o človekovih pravicah, ki je temelj pravne države, mednarodnega pravnega sistema in vsake družbe. Človekove pravice pomenijo moralni izraz pravne varnosti, ki jo mora biti formalno deležen vsak državljan. Kajti le če je pravno zaščiten, je njegova maksimalna motiviranost za tekme na tržišču varna, poteka v redu. S tem se srečujeta proizvajavčeva in tekmovalčeva uspešnost. Kar ne pomeni, da v osnovi ni več kapitalizma, ropanja, korupcije, zločina. Pomeni le to, da so ropanje, korupcija, zločin pravno alibizirani.

Med sistemom mednarodnega ali nadnacionalnega kapitalizma najvišje stopnje (multinacionalk) in italijansko ali rusko ali kolumbijsko mafijo je razlika v tem, da so mafije vzporedni sistemi zunaj pravne države. Bodisi da jih pravna država ni pripravljena legalizirati. (ZDA je pred vojno enkrat že legalizirala mafijo tihotapcev alkohola. Morda se bo kmalu zgodilo to tudi z drogami. Medtem ko tihotapljenje vojaškega materiala ogroža uradno trgovino z vojnimi sredstvi.) Bodisi da mafije niso sposobne ali pripravljene preiti v legalno družbo; izračunale so, da imajo kot ilegalne ali pollegalne več dobička. Samega sistema ne načenjajo; držijo se svojih področij ali pa delujejo individualno - z ugrabitvami itn., ki ostajajo le posamezni primeri naključij, torej socialno zanemarljivi.

Današnje kapitalistične države vodijo družine in grupe, ki so izšle iz Kantorjev, iz zločincev; na Slovenskem iz revolucionarne Partije, iz Komisarjev. In ne bo dosežena družbena stabiliteta, dokler se ne bodo potomci obojih, kapitalistov in revolucionarjev, med sabo poženili in tako dosegli edino realno socialno spravo. Potomci partijskih šefov so to že začeli početi. Zaekrat je proces ustavljen, ker se zdi potomcem nekdanjih magnatov - seveda v slovenski izvedbi maksimalno do višine Kantorja, sicer pa v glavnem štacunarjev (slovenski kapitalizem je bil v glavnem štacunarski kapitalizem, zato je bila njegova revolucionarna likvidacija toliko bolj groteskna, klavrna in prenapeta) - mogoče, da bi si sami spet prilastili celotno oblast; s pomočjo ZKC, tudi njene ideologije, ki je morala; ZKC daje DSD moralno itn. legitimiteto. Ko bodo po nekaj letih boja in načrtnih destabilizacij slovenske družbe odkrili pravo mero lastne koristi, bodo verjetno pripravljeni za spravo - kot so bili Angleži l. 1688 s Slavno revolucijo. Tedaj bodo združeni vladali Praprotnikovi in Mačkovi potomci in dopuščali članom spodnjih skupin, da se jim pridružujejo glede na svoje sposobnosti, tj. glede na to, kako spretno bodo znali pokriti svoje ropanje, korupcijo, izkoriščanje in kriminal s pravnim sistemom. Pri tem bo zmerom ostalo še nekaj frakcij meščanstva, ki bodo ropotale in nosile zastavo Morale; kot desnica v ZDA, ki je bigotna, vsaj retorično, zanika Darwinov razvojni nauk, ubija zdravnike, ki delajo - "zakonite" - splave, in ima to svojo morivskost za herojsko potezo vojaških svetnikov; nedavni primer, ki se je zgodil na Floridi. Gros meščanstva pa bo racionalen; le da se bo njegov podmladek igral z magijami sekt in pop grup, dokler ne bo prevzel vodenja gospodarstva in politike.

Skratka, tržno racionalni model igre naključij uvaja novo stabiliteto.Naj je Rupel še tako kritiziral novo rdečo buržoazijo, tudi v povezovanju z ostanki stare - v romanih, v dramah, že v Jeznih viharjih -, bil je med prvimi, ki je odkril prilagajanje stalinistične Partije, UDBE, novim razmeram; zadnje dejanje Joba, zasliševalec Žlajpa postane novi tehnopolitbirokrat. - Je to tisti revolucionarni žnidar, ki je Bohincu, ko so tega l. 47 zaprli, pobral ne le pohištvo, ampak celo obleke, njegov sin pa je študiral v ZDA, postal strokovnjak, bančnik, tako rekoč minister? Takšne transformacije so zelo hitre. Človek preide v eni ali dveh generacijah iz predmestne čumnate v grad. Ni to Kantorjeva in Komisarjeva pot?

ŽŽe v Jeznih viharjih, v klasičnem delu prvega ludizma, se ljudje določajo po znakih, ne več po morali ali po politični zaslužnosti ali po delu; o tem sem podrobno pisal pred dvema desetletjema in več. Ta novi model opredeljuje tudi slovensko vas; recimo tisto, v kateri bivam, a spada med nerazvite. Na robu vasi, ki je rob sveta, "proizvaja" ena družina gobe za tržišče in na veliko, nekakšna obrt-industrija; druga peče ekološke piškote; v tretji hiši vikendira arhitekt; v četrti je doma zasliševalec, ki je mučil Pučnika; peta je še arhaično kmečka, doma so ostale le stare ženice; v šesti vikendira tržaška italijanska družina itn. Vas ni več enotna integralna identiteta, kot je bila v Domu; tam je - sredi prve vojne - začela razpadati. Slovenska vas je postala multiformna plastična socialnost, v kateri se dopolnjujejo kar najbolj različni momenti. Morda je volila Janšo ali krščanske demokrate ali Ljudsko stranko. A naj njeni člani pred sabo predstavljajo - si igrajo - še takšno arhaično konservativno ideologijo, v realiteti so podobni Bučarju, ki je univerzitetni profesor, ameriški študent, doktor in visoko umen inteligent, prisega pa na moralo arhaične vasi. Kombinirajo masko - Moralo - s sistemsko teorijo, ki jo živijo realno. Seštevajo jabolka in hruške, kar je bistvo PM.

Linearni nizi se med sabo mešajo v pregleden kaos - tudi en aspekt RSD je delan po tem modelu. Pregleden zato, ker identitete niso več važne. Hruške in jabolka in stiropor in avti in umetna gnojila in gobe in pecivo in morala so vsi skupaj ista "identiteta": blago in znaki. Torej ne identiteta, ampak pluralnost različnega, ki koeksistira glede na tržišče blaga in idej. Tudi KC je v takšnem okvirju - v PM - le eden izmed fragmentov, kot gobe ali retorika. Kar je prav za prav neizmerno pomembno in pogoj pristnejšemu odreše(va)nju: označuje ne le razločitev, ampak celo že ločevanje socialnega in božjega.

Šele onkraj tega (raz)ločevanja je mogoče skočiti od linearnih nizov in z (ne le železobetonskih, ampak znakovnih) mrež kot konstrukcij tosvetnih stavb stran v onkrajno; se pravi v tista območja človekove duše(vnosti), kjer "domuje" Bog in kjer postanejo ideologije, moral(k)e, racionalne strategije, magije itn. odveč oz. vprašljive kot take.

Tam pa je mogoče odkriti EK pomen marsičesa, kar sestavlja SD. Recimo tudi v Vrnitvi božjega berača Janka, njegovo socialno marginalnost, fizično ubogost, osebno požrtvovalnost, točko tosvetne nemoči, ki je točka božje moči. Tudi v Jovanovićevi mami Olgi, Karamazovi. Celo v tako živalskem bitju matere, kot je Marija v Uganki korajže. V vsakem človeku je prepad, ki more postati iz brezna niča cev za komunikacijo z božjim.

Najdlje od EK Boga ostanejo najbolj čvrsti moralni sistemi malomeščanstva in srednjeslojstva, samozadostni ideologi moralne - "krščanske" - koristi, drže Juhantov ipd. A tudi Juhanti živijo po modelu, ki sem ga analiziral: z masko Pravice prikrivajo simboliko (retorike) Jezika. Pod obojim je realiteta-banaliteta kapitalistične produkcije, ki je navsezadnje proizvodnja blata: lepih in začasno koristnih videzov, ki pa skrivajo govno.

Ob tem obstajajo še naravne strasti, v katerih smo podobni živalim; te nas najbolj ozemljujejo in delajo tosvetno pristne. Vendar ne zadoščajo. Petan jih pokaže v koncu Obrekovalnice kot umor iz ljubosumja. S stališča človeka je tak umor brez pomena, naključen, ne-umen, čeprav za marsikoga lahko tragičen, saj se prej ko prej odkrije, da ubijavec ni le ljubosumni tepec, ampak še vse kaj drugega: človek simboličnega sistema, a tudi božji človek. Tega Petan ne tematizira. Zadovolji se s kritiko in prikazom padca; v Leporelli.

Tudi skeptično humano modro sočutje, Cekini, ne zadošča. Prva možnost uspeha ga odstrani; kot bi se Oče najbrž spremenil v kapitalističnega podjetnika ali vsaj pohlepneža, če bi preživel do leta 94 in ohranil mladostno zdravje. Potrebno je več: totalno izkustvo niča, absurda, zla, dano v Zajčevi, Smoletovi itn. dramatiki. Petan se je s svojim civilizmom ustavil pred to izkušnjo oz. pred radikalno refleksijo - prikazom - te izkušnje. Petanovo osebno ravnanje kot politika l. 94 je rezultat civilizma-humanizma, ki ne preide v PM in ne v EK.

 

 

7.

O Pravici in Bogu sem veliko premišljeval prav v 50. letih; osredotočeno okrog Kafkovega Procesa. Vsi trije, Kozak, Smole in jaz, smo se sredi 50. let prav posebej ukvarjali s Kafko, z Gradom, z Metamorfozo. - Spominjam se, da sva s Kozakom v sezoni 57-58 gledala v Parizu Barraultovo grupo - Barrault mi je bil zelo blizu zaradi Carnetovega filma Otroci paradiža, v katerem je igral glavno vlogo, Baptista - ravno v Gradu; tudi tu je Barrault predstavljal K.ja. Grad sem znal skoraj na pamet. Predstava me ni navdušila. Bila je prehladna; preodtujena.

Kafka je bil avtor sredine 50. let - seveda za kritično, avtonomno kulturno misel mlade povojne generacije, stare od 20 do 30 let; do Hudečka, čigar literaturo smo cenili ravno zato, ker je pisal kafkovske novele. A Hudeček je nastopil l. 57, ko sem sam že prebil okvir absurdizma; Hudeček ga ni in tudi zato ni leto dve kasneje mogel z grupo vred v Perspektive. Kdor ni v sebi premagal absurda vsaj z ontologizmom kot Božič in z izzivom smrti kot Zajc, Kaznjenci in Otroka reke, ni mogel zavzeti do Partije - do okolja, do danosti - dovolj kritične distance; in se ji je podvrgel. Moralno socialna, filozofsko verska renesansa poveojne generacije spomladi 57 je Kafko odrinila v drugi plan. Uveljavil se je spoj Heidegger-Sartre, torej socialno zgodovinska perspektiva na osnovi pozitivne - poetične - biti. Iz Kafke takšna perspektiva ni mogla slediti.

Osnovno kafkovsko občutje, čeprav prenešeno v politično moralni jezik, tega je Kozak najbolje obvladal, se vidi iz lika dr. Minskega, Dialogi. Podrobna analiza drame še sledi, čeprav sem o Dialogih že velikokrat pisal, a fragmentarno. Pred nekaj dnevi sem, ko sem spravljal v red svojo "zapuščino", mogel skoraj v celoti rekonstruirati oba svoja eseja o Dialogih iz l. 1959; manjkajo le zadnje strani druge razprave. Ko bom komentiral ti razpravi, bo vidna kompleksna celota tedanjega časa, druge polovice 50. let. Zdaj je moj namen drugačen. Ne zanima me historični kontekst, ampak sama srž problema. Problem je trajen. Je Jobov. Za svetopisemskega Joba znanstveniki menijo, da je interpolacija v Sveto pismo iz še starejšega časa. Problem pravice traja tako dolgo, kot traja človeštvo. Je v srčiki človeka kot takega. Človek do konca dni ne bo mogel nehati postavljati vprašanja o pravici, kazni, smislu, redu, trpljenju.

Morda bi bilo primerneje načeti ta vprašanja ob kaki drugi dramatiki, ne ob Petanovi. Petanova ni niti ekstatična, kot je Zajčeva, niti ontološka, kot je Božičeva, niti politično analitična, kot je Kozakova, niti poetična, desperatska in verska, kot je Smoletova. V Petanovi dramatiki ni skrajne osredotočenosti, bliskavosti, globine, pretresljivosti, inovativnosti. Petan piše v skladu s civilizmom, ki je pomenska stuktura treznega razuma, moralnosti, a ne patetične, modrosti, a ne demonične, skepse, a ne nihilistične. Civilizem je kot drža LD (liberalne družbe) sredinska izbira; s tem nujno tudi povprečna. Skrajnostne so drže, ki razbijajo sintezo, mir, ljubeznivost, sprejemljivost; ki so diabolične in zapeljive, totalne in s tem ponavadi razdirajoče, če ne prej pa slej. Čeprav tudi versko goreče.

Vendar. Petanov dramski opus, najbrž ga prvi razkrivam zdaj jaz, je pomembnejši, kot se je zdelo. Dozdaj tako rekoč ni bil opazen. Inkret in drugi - vse bolj uradni - kritiki 70., 80. in 90. let ga niso opazili oz. ga ne priznavajo. Sam bi rad to krivico, delano Petanu, popravil; žal sem tudi jaz delal Petanu predolgo krivico in ga imel le za režiserja in - prvovrstnega - aforista; njegove dramatike preprosto nisem upošteval. Vendar ob tem popravljanju osebne in zgodovinske krivice ne smem pretiravati, tj. iz čustvenega povoda pasti v nasprotno držo in dramatiku pripisovati več, kot mu gre.

Petan ni genialen dramatik. Je pa soliden. Delaven, marljiv. Zasluži podrobno analizo. Če bi vzel za merilo kompletnost opazovanja človeka, potem bi bil Petan mnogo pred Zajcem. Zajc je izjemen; a je ozek; globok, a kot da igra na eni struni. Petan izgublja globino, ker se loteva vsega prenaširoko. Ima posluh in dar tako rekoč za vse vidike; razen za najgloblje, razen za demonične in verske. (Je zato že po "naravi" politik ali politični dramatik?) Žal ni inoviral; tudi ne v politični dramatiki, ki bi mu mogla biti najbližja. Večino povojnega časa je bil politično nezaželjen; morda se prav zato ni lotil politične tematike, saj je mogel stoodstotno predvidevati, da je ne bo spravil na oder. Njegova drama o dahavskih procesih Mrtvi so svobodni, drama je iz prehoda 80. v 90. leta, je manj radikalna replika na Kozakove Dialoge, napisane konec 50. let, tj. tri desetletja prej. Kot je absurdizem Obrekovalnice spodobna meščanska - v duhu vodvilja osnažena, gladka, konverzacijska - varianta tega, kar je napisal Božič četrt stoletja prej, v Križišču, v Vojaku Joštu.

Petan je Božiča režiral; a ni kazal znamenj, da bi rad tudi sam pisal v takšnem duhu oz. sploh pisal drame. Režiral je tudi Ionesca, prav v letu 57 - na Odru 57. Predstava je naletela na hud odpor tedanje marksistične in partijske kritike-ideologije; bila je v kulturno ideološkem pomenu prelomna. Petan je bil civilno zmerom pogumen. A se zdi, da ni prav dobro vedel, kaj naj počne z Ionescom. Kot odpor Partiji mu je prišel prav. A enako kot delo mode, tedanjega svetovnega trenda.

Prav jeseni 57 si je Petan v Parizu ogledal znamenito uprizoritev Učne ure in Plešaste pevke. Nekoč sva se srečala v Luksemburškem parku; predstavo mi je prav on priporočil v ogled. Na kar cikam, je - bila in še je - druga plat Petana: posluh za tržišče. Njegova osebna širina - ne vem, koliko jo je zožil njegov današnji politizem -, iz katere izvira kompleksnost (motivike) njegove dramatike ima tudi ta izvor v posluhu za vrednote - bolje: za ceno -, ki jo dosegajo določene ideje, smeri, postopki na kulturniškem tržišču. Petan ima za spremembe in sploh za delovanje kulturn(išk)ega tržišča neverjeten posluh.

Te sodbe ne izrekam kot - zgolj - negativne. Ta posluh je ena temeljnih potez civilizma. LD je mogoča brez morale; zadošča, da moralo človek simulira in da se drži pravnega sistema. Ni pa mogoča brez tržišča. Človek ne more biti dober liberalec - Petan je liberalec v najboljši izvedbi, podobno kot Partljič -, če ne ceni prav tega bistva LD: da se tržišče nenehoma preoblikuje, meče v prvi plan zmerom nove ideje in oblike. Ker je to inoviranje precej nepredvidljivo, je tekma med ljudmi, ki se trudijo, da bi napovedali novoto - da bi se zanjo prvi opredelili, da bi jo tržišču ponudili -, zmerom sveža, zanimiva, odprta. Ne glede na manipulacije, ki so zadaj in ki prevajajo interese posameznih grup.

Ko je Petan l. 57 družil posluh za tržišče in odpor Partiji, je to delal na kulturno ustvarjalen način. Že sam odpor Partiji je bil kulturno (in politično) dejanje; širil je območje svobode, terjal je avtonomijo PO in različnih grup; to je bil duh Odra 57 in Revije 57. Petan se tedaj ni odločil - kot večina psevdoliberalcev oz. slovenskih liberalcev, prilagojenih ozkim, zaostalim slovenskim razmeram, s tem uspešnim na tedanjem predvsem političnem "tržišču" (kolikor ga je sploh bilo) - recimo za Cirila Kosmača in njegovo Balado o trobenti in oblaku; ali za Bora in njegov ciklus Šel je popotnik skoz atomski vek; se pravi, ni volil milejših, politično sprejemljivih oblik sentimentalnega humanizma, kot Pavček in sorodni. Zato tudi ni uspel - ostajal je v ozadju, moralno politično vprašljiv -, med tem ko so Pavčki skoz desetletja igrali v slovenski uradni kulturi prvo violino, zmerom na čelu dovoljenega in zaželjenega, vse do izbruha slovenskega nacionalizma, liberalizma in konservativizma, ki so se jim postavili na čelo. Ni pa bil Petan dovolj ustvarjalen, da bi poglabljal svet, kot so ga Zajc, Strniša, Smole. Ostajal je nekako na sredi. In je prišel pravi čas zanj šele l. 94; čeprav ne toliko za kulturnega ustvarjavca-umetnika, za dramatika. Ampak za kulturnega oblastnika-politika. Kakšen in kaj je v tej vlogi, pa se bo videlo šele v letu 95. Morda bo dal optimalen zgled slovenskega civilizma. Če bo obdržal ekvidistanco do levice in desnice, do bivših in do novih političnih oblastnikov. Predvsem pa do neofašistov.

Petan je torej začel svojo izvirno kulturno pot z zavzemanjem za Ionesca in absurdizem. Vendar pri tem ni vzdržal. Ne zato, ker bi se politično ustrašil; tu je bil zmerom izjemno trden. Ampak zato, ker desetletje in dve kasneje Ionesco ni bil več v modi. Petan se je tudi naveličal mode, ki je ugajala le manjšemu številu občinstva. V velikih zahodnih prestolnicah je toliko elitnih grup in je tudi posluh srednjih razredov za avantgardo - vsaj od 60. let naprej - tolikšen, da zadošča za funkcioniranje elitnega, celo ezoteričnega tržišča. Slovenija je majhna in zaostala. Pri nas lahko človek računa na trajen in širok uspeh, če ima v sebi duha Avsenikov in Slakov; ali pri mladih pop in rock itn. masovne glasbe, ki v teatru nima svojega pendanta. Le kot televizija. Je zato Petan kandidiral za direktorja RTV in na listi SLS kot populistične stranke?

Kot režiser je prešel Petan na pozicijo, ki mu je v osnovi ustrezala: k režiranju konverzacijskih meščanskih - salonskih - dram od komedije tipa Labiche in Feydeau do današnjih zahodnih za široke srednje sloje. Tu se je Petan ne le izvežbal; tu se je še najbolj notranje identificiral. Avantgardizem je dosegel v Sloveniji v 60. letih radikalno mejo. Vse, kar se danes o tem ve, se je tedaj domislilo; danes živijo mladi (post)modernisti v celoti iz tedanjih odkritij; danes je pač doba epigonov. Ne toliko v teatru, tu se še zmerom vsaj variira, če ne inovira; pač pa v literaturi in misli. - Že Hribar, Urbančič in Pirjevec so posnemali prvo slovensko recepcijo Heideggerja desetletje kasneje. Kar pišejo danes KE o Derridaju itn., je bilo eksplicirano v slovenski misli že v drugi polovici 60. let.

Petana variiranje in radikaliziranje avantgardnega teatra, ki je šlo od ŠAGa prek Pekarne naprej, ni zanimalo; ni zadovoljilo. Je preširok značaj - prekompleksna osebnost -, da bi se pustil ujeti v en sam slog. Sploh ni radikalec; niti demonist. Korun je prešel desetletje kasneje kot Petan k modernizmu, a ga je stopnjeval in mu ostal zvest, ga kot režiser tako rekoč v javnosti simboliziral, utelešal - zelo spretno: postal je znak za neetabliranost, a je imel ob tem politično zaslombo. - Korun je ravno pravšnja kombinacija meščana in lumpenista.

Prav to se Petanu ni posrečilo. Iz enostavnega razloga: ker ni bil pripravljen sklepati političnih kompromisov; ker dejansko ni znal trgovati - kot ne Oče v Cekinih. Ker je ali jemal svoje drže zares, Plešasta pevka, ali pa je pristajal na konvencijo, ki jo je režiral in pisal. Medtem ko je ravnal Korun, rojena sta istega leta, zato še posebej primerljiva, ravno nasprotno: delal je vtis, kot da ruši vse konvencije - tudi tedaj, ko konvencionalno režira konvencionalne drame. Kot da se zmerom diabolično suvereno igra. Ker je večina ljudi takšnih, da želijo uspeh, kar pomeni recimo v 70. letih politično varnost in idejno tržiščno zanimivost, so rajši sledili Korunu kot Petanu. Petan je svoje darove tako razporedil oz. so se mu tako zablokirali, da je bil zmerom relativno uspešen, a nikoli preveč.

Resnični uspeh mu je prinesla šele politika l. 94; šele opredelitev za Janšo oz. vtis v javnosti, da se je opredelil za DSD. Kaj je mislil in misli v resnici, mora povedati - postoriti - sam. Dejstvo je, da pristaja na vlogo, ki mu jo je - z velikim pompom, dejansko z neznanskim uspehom - določila DSD. A je zaenkrat še zmerom negotova, vprašljiva. Znalo se bo zgoditi, da se Petanu tudi ta - zadnji - veliki met ne bo posrečil. Iz teh ali onih vzrokov. Morda zato, ker ga sam ne bo hotel. Ker bo vztrajal pri svoji avtonomiji. Kar mi bo Petana naredilo znova za simpatičnega.

1994

______
Izbrana poglavja iz knjige Tarasa Kermaunerja Politika 2 iz cikla Od bratovstva k bratomoru II Zalozhbe Lumi, Ljubljana, februarja 1995.

POLITIKA, PRAVICA, VEST II