Revija SRP 7/8

Sonja Koranter

 

PRISLUH

 

Reka nevidnica
 
Je v drevesu hrasta
duh,
glas in smeh
preteklih dni?
 
V pajchevinasto skledo
zbiram poti.
 
Je med zvezdami
prostor,
dolina belih ljudi?
 
Tam se srechamo,
za rekami sedmih dni.
 
 
Midva
 
Tisochletni spanec tvojega telesa
je v pajchevinast strah vpleten.
Se odpira obema neba lesa,
pajek v dushi je ujet;
v srcu imava prizhgan stenj.
V chudni sva daljavi se spoznala,
v tishini zvezd in mavrichnih poti.
Je v ljubezni tuji chrna rozha spala,
v vodnjaku sanj je polno cheri.
Ni vesolja, pravish, brez brezchasja;
odgovarjam spet samo z dlanmi.
Sem pristala v nichu enoglasja,
med vejevjem in utrinki iz prsti.
Je stresel chas spet svojo skodelo
na prah in dushe brez teles.
V tishini brezmejnosti se spreneveda,
naju opozarja na svet, ki nama iz rok polzi.
 
 
Charobni vrelec
 
Prisluhnila sem
shepetanju
dushe.
Trepetala je
prestrashena
v narochju
zibke tuje.
Kakor neslishnica
me je prosila,
rotila in
motrila za
varovanje svetlobe
tvoje.
Okleshchena sedim,
se potim,
moledujem v chasu,
ki ga vedno prehitim.
Telo mi razjeda rana
zadana,
preslishala sem glas,
ki je vsa moja hrana.
V vodnjaku telesa
se napaja chreda
in kakor chudezhni vrelec
se dusha trepetajocha spet igra
z zvonovi kresa mojega.
 
 
Ledeno polje
 
Nich me ne
ustavi -
ne glas,
smeh in jok zvezd.
Vesolje mi
tiho pravi -
po ledenem polju
se odpravi.
Tam so jantarni
ljudje,
svetlikajochih ochi,
vsi sanjavi.
Tam so dushe tvoje,
spomini mrtvih teles,
ogledala nebes;
med njimi ne bosh sama.
Izvir neba bosh pila,
zhivljenje pokopala,
med ledenimi polji
bosh vesolja osama.
 
 
Izvir neba
 
Vse reke
iz ugaslega vulkana
se izlivajo
v potoke
sanjskega pristana.
Za seboj
ustvarjajo pushchavo,
gnilo zemljo
in chloveshko ilo -
v prah poteptano.
Charobno palico
vihti podzemlja shkrat,
oblechen v
shkrlat.
Ni izvira, ne neba,
ki bi prikril, zakril
podobo vsega hudega.
Le reka sedmih dni
se je izvila iz pasti.
V njej so brsteche nochi,
kot obljuba -
dobimo se v vechnosti!
 
 
Viharji srca
 
Se sprashujem -
pripognjena v tla,
so viharji res potrebni
za dolino mojega srca?
Nekdo mi tiho prigovarja:
- ogenj dni si ti,
- vihar ni zemeljski!
 
Odgovor sem shepetala.
Strup vstopa v zhile,
obraz bo spet nebo.
V tej chasovni kocki
rastejo koprive.
Moje je telo zbrusheno
v pike in doline,
viharji vidijo poti,
vem -
vse mine!
 
 
Mirovanje
 
Kal neba
je ugasla zvezda
shirnega morja.
Na kozhi so moji
brazde spomina,
v kosteh porushena
dolina,
v zhilah namesto krvi
jantarni spomin
kali.
V chasu,
ki je zvezan na konceh,
imam pripeto zibel.
V njej utrujena spim,
ko se ustavim
po teh mrtvih nocheh.
Dosegla me je plima,
ogrela voda morja.
V mirovanju sveta
vidim svetlobo
neba.
 
 
Vaba
 
Na gladini jezera
se svetlika
luna prejshnjih zvezd.
Kakor obrnjena slika
je pogreznjena
v svetlobni odsev.
Voda neslishnica
valovi,
z glasovi se poigrava,
s slikami vabi,
se izmika charobnosti.
V chrnini ima skrito
podobo gora, gozda
in obraza tujega.
 
Strupena svetloba
zajeda breg,
se poslavlja od dneva,
kliche naslednjo zhrtev
za svoj ples.
Vabi, kot mladenich zal;
valovi, kot dekle na pomlad;
z vabo,
ki ima v lesketu vechera ost,
izigra vsakogar,
ki ga premami ta charobni most.
Vetrnica dneva se smehlja,
mraku, chasu vabljivega in
strupenega boga.
 
 
Prisluh
 
Ah, te zarje, morske pene,
vsi viharji -
Ah, ta zemlja, ki ve,
da po njej hodimo ljudje.
So morda odgovori vsi pravi,
skriti v morski travi?
Je veter, ki mi grlo objame,
vzame glas,
me ob chas postavi,
krilo neba in morja?
Nimam dneva,
zaklenil ga je mag
s kljuchem belim,
mene vrgel chez prag.
Na obali sama pleshem,
morski bog se mi smehlja;
vem, z njim prezhivim
to poletno plesen,
predana glasu neba.
Se mi kdaj nasmehne
vila nochna,
skrita v rjuhah skal;
me pogleda spet vsa mila,
jashem konja iz zlata.
Vse bo mimo, dalech stran;
vse je tu, chas zore me objema
in pomlad vsa ozelenela
se bo v dushi moji do
naslednje zime skrila.
Tu, ob meni je vojshchak,
njegovo telo iz praproti,
shkoduje mu sapa morja,
ne more se vzpeti k meni,
na hrbet konja zlatega.