Sonja Koranter
PRISLUH
- Reka nevidnica
- Je v drevesu hrasta
- duh,
- glas in smeh
- preteklih dni?
- V pajchevinasto skledo
- zbiram poti.
- Je med zvezdami
- prostor,
- dolina belih ljudi?
- Tam se srechamo,
- za rekami sedmih dni.
- Midva
- Tisochletni spanec tvojega telesa
- je v pajchevinast strah vpleten.
- Se odpira obema neba lesa,
- pajek v dushi je ujet;
- v srcu imava prizhgan stenj.
- V chudni sva daljavi se spoznala,
- v tishini zvezd in mavrichnih poti.
- Je v ljubezni tuji chrna rozha spala,
- v vodnjaku sanj je polno cheri.
- Ni vesolja, pravish, brez brezchasja;
- odgovarjam spet samo z dlanmi.
- Sem pristala v nichu enoglasja,
- med vejevjem in utrinki iz prsti.
- Je stresel chas spet svojo skodelo
- na prah in dushe brez teles.
- V tishini brezmejnosti se spreneveda,
- naju opozarja na svet, ki nama iz rok polzi.
- Charobni vrelec
- Prisluhnila sem
- shepetanju
- dushe.
- Trepetala je
- prestrashena
- v narochju
- zibke tuje.
- Kakor neslishnica
- me je prosila,
- rotila in
- motrila za
- varovanje svetlobe
- tvoje.
- Okleshchena sedim,
- se potim,
- moledujem v chasu,
- ki ga vedno prehitim.
- Telo mi razjeda rana
- zadana,
- preslishala sem glas,
- ki je vsa moja hrana.
- V vodnjaku telesa
- se napaja chreda
- in kakor chudezhni vrelec
- se dusha trepetajocha spet igra
- z zvonovi kresa mojega.
- Ledeno polje
- Nich me ne
- ustavi -
- ne glas,
- smeh in jok zvezd.
- Vesolje mi
- tiho pravi -
- po ledenem polju
- se odpravi.
- Tam so jantarni
- ljudje,
- svetlikajochih ochi,
- vsi sanjavi.
- Tam so dushe tvoje,
- spomini mrtvih teles,
- ogledala nebes;
- med njimi ne bosh sama.
- Izvir neba bosh pila,
- zhivljenje pokopala,
- med ledenimi polji
- bosh vesolja osama.
- Izvir neba
- Vse reke
- iz ugaslega vulkana
- se izlivajo
- v potoke
- sanjskega pristana.
- Za seboj
- ustvarjajo pushchavo,
- gnilo zemljo
- in chloveshko ilo -
- v prah poteptano.
- Charobno palico
- vihti podzemlja shkrat,
- oblechen v
- shkrlat.
- Ni izvira, ne neba,
- ki bi prikril, zakril
- podobo vsega hudega.
- Le reka sedmih dni
- se je izvila iz pasti.
- V njej so brsteche nochi,
- kot obljuba -
- dobimo se v vechnosti!
- Viharji srca
- Se sprashujem -
- pripognjena v tla,
- so viharji res potrebni
- za dolino mojega srca?
- Nekdo mi tiho prigovarja:
- - ogenj dni si ti,
- - vihar ni zemeljski!
- Odgovor sem shepetala.
- Strup vstopa v zhile,
- obraz bo spet nebo.
- V tej chasovni kocki
- rastejo koprive.
- Moje je telo zbrusheno
- v pike in doline,
- viharji vidijo poti,
- vem -
- vse mine!
- Mirovanje
- Kal neba
- je ugasla zvezda
- shirnega morja.
- Na kozhi so moji
- brazde spomina,
- v kosteh porushena
- dolina,
- v zhilah namesto krvi
- jantarni spomin
- kali.
- V chasu,
- ki je zvezan na konceh,
- imam pripeto zibel.
- V njej utrujena spim,
- ko se ustavim
- po teh mrtvih nocheh.
- Dosegla me je plima,
- ogrela voda morja.
- V mirovanju sveta
- vidim svetlobo
- neba.
- Vaba
- Na gladini jezera
- se svetlika
- luna prejshnjih zvezd.
- Kakor obrnjena slika
- je pogreznjena
- v svetlobni odsev.
- Voda neslishnica
- valovi,
- z glasovi se poigrava,
- s slikami vabi,
- se izmika charobnosti.
- V chrnini ima skrito
- podobo gora, gozda
- in obraza tujega.
- Strupena svetloba
- zajeda breg,
- se poslavlja od dneva,
- kliche naslednjo zhrtev
- za svoj ples.
- Vabi, kot mladenich zal;
- valovi, kot dekle na pomlad;
- z vabo,
- ki ima v lesketu vechera ost,
- izigra vsakogar,
- ki ga premami ta charobni most.
- Vetrnica dneva se smehlja,
- mraku, chasu vabljivega in
- strupenega boga.
- Prisluh
- Ah, te zarje, morske pene,
- vsi viharji -
- Ah, ta zemlja, ki ve,
- da po njej hodimo ljudje.
- So morda odgovori vsi pravi,
- skriti v morski travi?
- Je veter, ki mi grlo objame,
- vzame glas,
- me ob chas postavi,
- krilo neba in morja?
- Nimam dneva,
- zaklenil ga je mag
- s kljuchem belim,
- mene vrgel chez prag.
- Na obali sama pleshem,
- morski bog se mi smehlja;
- vem, z njim prezhivim
- to poletno plesen,
- predana glasu neba.
- Se mi kdaj nasmehne
- vila nochna,
- skrita v rjuhah skal;
- me pogleda spet vsa mila,
- jashem konja iz zlata.
- Vse bo mimo, dalech stran;
- vse je tu, chas zore me objema
- in pomlad vsa ozelenela
- se bo v dushi moji do
- naslednje zime skrila.
- Tu, ob meni je vojshchak,
- njegovo telo iz praproti,
- shkoduje mu sapa morja,
- ne more se vzpeti k meni,
- na hrbet konja zlatega.