Revija SRP 7/8

Rajko Shushtarshich

 

PERSONALNA LEGITIMITETA MEDIJA V SISTEMU - DEKLARIRANA IN DEJANSKA
 
Primer gen. dir. RTVS Zharka Petana na vrhovnem in ustavnem sodishchu
in institucionalne vrednote medija v legitimiteti sistema

 

Slovensko javnost je v letoshnjem letu dodobra razgibal prvovrstni shkandal ob primeru nepotrditve Zharka Petana na mestu generalnega direktorja RTV Slovenija. Lahko rechemo, da je bil to tudi najbolj aktualen problem samega medija, ob njem pa se je aktualizirala she vrsta drugih problemov tega najpomembnejshega medija za sistem (drzhavo Republiko Slovenijo). Primer se je razresheval na Vrhovnem in Ustavnem sodishchu Slovenije, v Drzhavnem zboru (komisijah), vladi in seveda tudi v slovenski javnosti. Nikakor ne bi zhelel biti pametnejshi od najmochnejshih institucij sistema, vendar bi vseeno zhelel osvetliti primer she z enega zornega kota, to je z vidika vrednot, vrednotnih orientacij medija v sistemu, z vidika, kako je ta mochni medij v sistemu vrednotno utemeljen in kakshna je njegova dejanska vrednotna orientacija. Za bralce Revije SRP ne bom povedal veliko novega, ker je ta vidik zrenja na probleme medija moja osnovna preokupacija (osnovni vidik zrenja oziroma raziskovanja problemov medija) in o tem je v prejshnjih shtevilkah revije zhe kar nekaj napisanega, tu bom problem legitimitete medija she enkrat raziskal in ga skushal osvetliti na konkretnem aktualnem primeru, ki je nedvomno tako pomemben, da ga v Katalogu problemov medija RTVS ne moremo obiti.

Najprej je treba rechi, da seveda nikoli ne bo dosezheno neko idealno soglasje med dejansko in deklarativno vrednotno utemeljitvijo in orientacijo medija v sistemu. To seveda velja za vsak sistem, le da je razhajanje med obema pri nas kar precejshnje, lahko bi rekli, da se ravno v tem razkolu med dejanskimi in deklariranimi vrednotami kazhe, kakshno je dejansko stanje sistema, kakshno pot je nek sistem prehodil v procesu zheljenega spreminjanja, na primer v demokratizaciji sebe kot sistema ali pa v demokratizaciji mochnih medijev - medijev mochi. Che pa tega nochemo videti, potem nas sama dejanskost venomer in venomer opozarja, da je v dezheli nekaj narobe, da so tezhave neizbezhne, da so nekateri pomembni problemi sistema nereshljivi in se z njimi neprestano soochamo. Natanko tak je tudi primer imenovanja oziroma neimenovanja ali nepotrditve oziroma potrditve generalnega direktorja najmochnejshega medija v sistemu - Radiotelevizije Slovenija - Zharka Petana. In ne le njegov primer, ampak tudi primer odstopa ali izsiljenega odstopa ali pa razreshitve (che sam ne bi odstopil) njegovega predhodnika, gen. direktorja dr. Janeza Jerovshka. *1 In to negotovost polozhaja ali pa tezhave pri imenovanjih oziroma odstavitvah poznajo generalni direktorji radiotelevizij v dezhelah tako imenovane tranzicije iz totalitarnih v manj totalitarne ali posttotalitarne demokratichne sisteme in she kje drugje, v kaki deklarirani demokraciji, npr. v sosednji Italiji.

Silvio Berlusconi - lastnik Fininvesta - je z mochjo svojih treh kanalov "komercialne televizije" postal spomladi 1994 predsednik italijanske vlade, julija 1994 pa je zhe zamenjal vrhovno vodstvo RAI (formalno, po italijanski zakonodaji sta to storila predsednika poslanske zbornice in senata). Odkrito je razglasil svoj pogled na drzhavno televizijo: "Drzhavna televizija, ki zhivi od drzhave, naj tudi dela za drzhavo" (to pomeni zanj). Za nas pa je zanimivo predvsem dejstvo, da je Silvio Berlusconi prvi medijski mogotec, ki je prishel na oblast (s svojimi mediji), in pa to, kar je Berlusconi brutalno, a zato razvidno demonstriral demokratichni svetovni javnosti: kaj je (oz. kakshen utegne biti) dejanski, ne deklarirani imperij 21. stoletja, sistem vladavine M.M.

 

 

PRIMER ZHARKA PETANA NA VRHOVNEM IN USTAVNEM SODISHCHU SLOVENIJE

 

Primer ki je tako mochno prevzel slovensko javnost, da so ga chasopisi kar nekaj mesecev obdelovali kot posebej zanimivo medijsko temo, pa vendar, bralec ali oblikovanec javnega mnenja se je le tezhko prebil chez sugerirano osrednjo nit, da gre v tem primeru le ali zgolj ali vsaj predvsem za politichni boj za medij, za vpliv na njem. Zharko Petan pa je bil za ene branilec avtonomije medija in civilne druzhbe v njem, za druge pa predstavnik opozicije, njenega poskusa, obdrzhati vsaj del kontinuitete vpliva, ki ga je imel Sheligov Svet RTVS. Mogoche so tudi druge, bolj pretanjene razlage, vse pa se gibljejo v okviru razlag boja za politichno (pre)moch nad medijem. V politichnem jeziku rechemo, da je bil primer zelo spolitiziran, temu primerno so bila razdeljena tudi mnenja, kdo ima v tem sporu, med Svetom RTV Slovenija in njenim gen. direktorjem, bolj prav. Skratka, svoboda slovenskega radia in televizije se je v letu 1994 presojala na Vrhovnem sodishchu RS in nato she na Ustavnem sodishchu Slovenije. Ustavno sodishche je razveljavilo kljuchno prehodno dolochbo Zakona o RTVS, po kateri Svet RTVS potrdi gen. dir. RTVS. (To je drugi odstavek 31. chl. zakona z dne 8.4.1994, po katerem bi dosedanji gen. dir. Zharko Petan potreboval za svojo potrditev vechino glasov Sveta RTVS, to je 13 glasov.) To je praktichno pomenilo (che se ne spushcham v podrobnosti), da je generalni direktor RTVS za naslednje mandatno obdobje novega Sveta RTVS Zharko Petan, cheprav ga svet ni potrdil (dobil je 9 glasov) in je zhe razpisal mesto za novega gen. direktorja. Ustavno sodishche je dalo poduk zakonodajalcu DZ (v smislu nekompetentnosti v sprejemanju odlochilnih dolochb Zakona o RTVS) in Svetu RTVS, da ni odlochujoch v primeru potrditve oz. imenovanja gen. direktorja. Hierarhija mochi med svetom in vodstvom je bila porushena ali razveljavljena. Pomembni v mediju pa so pohiteli s chestitkami zmagovalcu, med njimi tudi taki, ki so si zhe oddahnili, da so zhe prezhiveli she enega od generalnih.

Nas pa zanima ta primer predvsem zato, ker nam konkretizira in razkriva problem razhajanja med deklarativno in dejansko vrednotno utemeljitvijo in orientacijo medija v sistemu. Tudi to je bilo mogoche (seveda med vrsticami) razbrati iz tiska, ostaja pa odprto vprashanje, che so mediji razgrnili ali vsaj skushali osvetliti globlje bistvo tega problema.

Bistveni deli Odlochbe Ustavnega sodishcha v "zadevi Petan", kjer to navaja razloge za svojo odlochitev (razveljavitev dolochbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija, kar praktichno pomeni vrnitev Zharka Petana na mesto gen. dir. RTVS) in bistveni deli Lochenega mnenja sodnika Krivica, ki ima drugachno mnenje (po njegovem mnenju sporna dolochba ni v neskladju z Ustavo) in ga utemelji z vidika pravne analize primera, so objavljeni v tej shtevilki Revije SRP. Zato ne bom povzemal in ponovno citiral vseh bistvenih mnenj iz obeh aktov, ampak jih bom skushal osvetliti z vidika vrednotne analize razhajanja med deklarativno in dejansko vrednotno orientacijo ali legitimiteto medija v sistemu. Iz Lochenega mnenja sodnika Krivica pa bom vseeno izpostavil to, kar je kljuch(no) za vrednotno analizo problema svobode medijev v sistemu. "Izpodbijana dolochba ZRTV, ki jo je Ustavno sodishche razveljavilo, po mojem mnenju ni v nikakrshnem neskladju z Ustavo..., pach pa bi bilo treba v izreku vsekakor razveljaviti drugi stavek prvega odstavka 20. chlena ZRTV, po katerem k imenovanju generalnega direktorja RTV Slovenija daje soglasje Drzhavni zbor." Matevzh Krivic razume temeljno ustavno nachelo o demokratichnosti in svobodi tiska v nashem primeru "tako, kot jo je v vech svojih odlochbah razglasilo tudi nemshko ustavno sodishche, torej kot "svobodo radia in televizije od drzhavnega obvladovanja in vpliva",..."

Che je RTV Slovenija po zakonu in ustavi deklarirana kot javna, nacionalna, skratka od drzhave neodvisna radiotelevizija, potem je zakonska dolochba, da je imenovanje gen. dir. odvisno od potrditve v parlamentu (to je, praktichno od vladajoche koalicije v njem) v nasprotju z deklarirano in zakonsko opredeljeno temeljno orientacijo medija v sistemu. Ta dolochba ne samo da kazhe na dejansko nezaupanje do Sveta RTVS, da bi ta sam pravilno izvolil in imenoval gen. dir. RTVS, ampak tudi problematizira (rushi) hierarhijo med svétom in gen. direktorjem (med upravljalcem in vodstvom). (Matevzh Krivic, ki je znan kot dosleden, zelo principialen pravnik, potemtakem v nashem primeru ni imel nobene mozhnosti, da bi se strinjal z vechinsko odlochitvijo svojih kolegov, moral je imeti svoje locheno mnenje.)

 

 

Analiza problema

 
Okvir zgodbe ali nastopajochi glavni protagonisti
 
Sistem - drzhava
Subsistem - politika
Institucije politike (ali subsubsistemi) - Drzhavni zbor, vlada, Vrhovno in Ustavno sodishche, predsedstvo oz. predsednik republike
Institucija M.M. (ali najmochnejsha javnomnenjska institucija) - mas medij RTV Slovenija

 

ali drugache
 
V sistemu:
 
drzhava: predsedstvo, parlament, vlada, sodstvo;
generatorji dejanske mochi v sistemu: politichne stranke, lobbyji mochi
 
V instituciji medija pa:
 
svet - predstavniki (oziroma delegati): vladajoche koalicije, opozicije, civilne druzhbe
 
vodstvo (s kolegiji): generalni direktor (izvoljen v prejshnjem Svetu RTVS, po prejshnjem zakonu o RTVS, izvoljen ob koncu mandata, za obdobje shtirih let), glavni in odgovorni uredniki, direktorji in pomochniki direktorjev; ali pa:
 
upravljalec: Svet RTV Slovenija (predsednik sveta in izoblikovana vechinska (interna) koalicija v svetu, t.im. glasovalni stroj, ki ima seveda tudi interno opozicijo)
Vodstvo: generalni direktor RTV Slovenija (in njemu lojalno vodstvo, vodstvena elita oz. del nje in neformalne skupine mochi znotraj medija in analogno (nelojalna tiha ali prikrita ali chakajocha) interna opozicija v mediju)

Osnovni problem nashega problema, ki najprej terja odgovor, je vprashanje: kaj je drzhava?

Drzhavo je mogoche opredeliti (in vrednoto utemeljiti) kot sistem.

Drzhavo je mogoche razumeti kot politichni (pod)sistem; ali

kot koordinativni subsistem drugih (sicer) bolj ali manj avtonomnih podsistemov (gospodarstva, znanosti, kulture in drugih);

In konchno, drzhavo je mogoche shteti le za najmochnejsho politichno institucijo sistema, kot zgolj koordinativno in reprezentativno institucijo vse druzhbe (v tem primeru zhe civilne druzhbe).

Moj odgovor na to vprashanje je seveda, da je drzhava v obdobju prehoda iz totalitarnega v posttotalitarni sistem she vedno pojmovana in dejansko utemeljena kot sistem. Ostale opredelitve pa so bolj mogocha ali mozhna vrednotna orientacija drzhave in pa predvsem deklarativna vrednotna utemeljitev, ki od dejanske mochno in evidentno odstopa. Zato so nenehne tezhave z medijem mochi v sistemu (kot je npr. ta, komu zaupati vrhovno moch v najmochnejshem mediju sistema) povsem razumljive in v tem obdobju bi lahko rekli, da celo nujne.

V razreshevanje problema, koliko je sodstvo kot tretja veja oblasti dejansko neodvisno od zakonodajne in izvrshilne oblasti, se na tem mestu ne bom spushchal. Opozoriti je treba la na dejstvo, da je sodstvo sestavina politichnega podsistema - politike, drugache recheno, je tretja veja oblasti.

Ne glede na to, kakshne so deklarativne in normativne opredelitve, pa je za nas odlochilno vprashanje, kakshen je dejanski status najmochnejshega medija v sistemu. Je Radiotelevizija Slovenija res avtonomen medij? Ali je res predvsem kulturnonacionalna institucija? Ali je institucija civilne druzhbe ali pa je dejansko medij mochi, predvsem medij politichne mochi ali kratko recheno politike, torej medij, s katerim sistem (oz. njegov najmochnejshi podsistem - politika) oblikuje in obvladuje javno mnenje, to je, mu vlada na moderen nachin? Najbrzh ni treba posebej poudariti, da vse kazhe, da je radiotelevizija predvsem ali she vedno drzhavni medij ali medij predominantne politike v sistemu in nato she medij ekonomskega podsistema. Politichna in ekonomska propaganda sta dominantni dejavnosti medija in sta konstituanti medijeve mochi!

In tudi ko spoznamo in priznamo, da je dejansko temu tako, je zopet pomemben odgovor na vprashanje, kaj razumemo s tem, ko rechemo, da je radiotelevizija drzhavni medij. (Sistemski medij je v vsakem primeru, to najbrzh ni sporno.) Poenostavljeno recheno, vprashanje je, kdo obvladuje medij? Ga obvladuje (in koliko ga obvladuje) parlament, predsednik republike (lahko le kot simbolni reprezentant drzhave ali pa kot reprezentant dejanske mochi, kot je to v primerih predsednishkih sistemov oz. sistemih personalne legitimitete), vlada ali sam predsednik vlade ali pa vladajocha koalicija z opozicijo (ali kar brez nje) ali pa morda zhe kar civilna druzhba? (Slednje je zaenkrat zgolj teoretichna mozhnost, vse pa kazhe, da ga bo pred njo, ob slabitvi predominacije politike, obvladala she ekonomska moch ali kratko recheno, kapital.)

Che naj to pomembno vprashanje ilustriram, bi rekel, da bi bil medij mochi kot je RTVS, she vedno drzhavni medij, tudi v primeru, ko bi sprejeli tako zakonodajo in jo napisali v ustavo, da naj bo ta medij mochi praviloma pod dominantnim vplivom ali kontrolo opozicije; ker tudi opozicija je del politike in drzhave in sistema; in od vladajoche koalicije se she najbolj razlikuje po tem, da ta she ni na oblasti, ker vladna koalicija she ni v opoziciji. Preenostavna je torej teza ali razlaga, ki je dokaj razshirjena, da pomeni drzhavna televizija le institucijo, ki je pod vplivom ali kontrolo vlade, le njenega predsednika ali pa vladajoche koalicije, to je, parlamentarne vechine, drugache recheno, vladajoche mochi v parlamentu. Dejansko je ta pod vplivom institucionalno manj razvidne dejanske mochi, neposrednih izvornih generatorjev politichne mochi, to je strank in she neformalnih lobbyjev (vedno bolj tudi ekonomskih).

Za sistem - drzhavo je najmochnejshi M.M., ki bistveno oblikuje (obvladuje) javno mnenje, pomembnejshi od klasichnih represivnih institucij sistema (policije, vojske, sodstva). Ravno v tem se lochijo demokratichni sistemi od odkrito represivnih - totalitarnih. Moderni sistemi se vedno bolj obvladujejo z obvladovanjem javnega mnenja. Sistem se ohranja, generira zasedbo kljuchnih pozicij mochi (kljuchnih vlog) v sistemu posredno ali neposredno preko volitev. Lahko bi skrajshano rekli, da danes vlada v sistemu tisti, ki dejansko obvladuje javno mnenje. Ali vsaj, da se sistem obvladuje z obvladovanjem javnega mnenja.

Nekoliko ilustrativno recheno, radiotelevizija ni le najmochnejshi medij sistema ali natanchneje recheno, najmochnejsha "civilna" institucija v njem, ampak je predvsem "chetrta veja oblasti", je torej predvsem politichna institucija ali institucija drzhave!

V nashem gledanju je ta spor ali trenje okoli M.M. (medija mochi) le subsistemska rivaliteta med shtirimi vejami oblasti (med zakonodajno, izvrshilno, sodno in javnomnenjsko). V sistemski terminologiji se ta problem slishi nekoliko bolj zapleteno, gre namrech za rivaliteto (redistribucijo mochi) v politichnem subsistemu med shtirimi subsubsistemi (zakonodajno, izvrshno, sodno in javnomnenjsko vejo politichne mochi) v sistemu oziroma njihovimi neformalnimi, a dejanskimi nosilci mochi.

Drugo odlochilno vprashanje je, kakshna je dejanska hierarhija mochi (kompetenc) znotraj medija? Vprashanje je, kdo ima dejansko najvechjo moch v mediju (in ne le normativno in she deklarativno)? Je to Svet RTVS kot najvishje upravljalsko telo (ki ga reprezentira, lahko tudi dejansko pooseblja sam predsednik sveta), ali pa vodstvo, ki ga predstavlja generalni intendant ali direktor? Personalna legitimiteta medija, ki jo lahko vzpostavi eden od obeh protagonistov, je mogocha shele s trajanjem mandata. Pri nas je to, lahko bi rekli, v novejshi zgodovini medija delno uspelo le Rudiju Sheligi - neformalno se ni reklo Svet RTVS, ampak kar "Sheligov svet" - shele proti koncu mandata je obvladal tudi svoj glasovalni stroj. Ni pa se reklo, da je RTVS - Sheligova radiotelevizija, za to je prezgodaj odshel. S podrobnejshim opisom sedanje strukture interne mochi v mediju RTVS pa se she ni smiselno ukvarjati, ker se ta struktura she ni dovolj preverjeno ali razvidno izoblikovala ali vsaj utrdila. Chisto razvidna pa seveda ne bo nikoli, ker je neformalna, je torej formalno nedokazljiva, to pa she ne pomeni, da je ni, ali da se moramo sprenevedati, kot da je dejansko sploh ni.

Takoj zatem pa pride zopet na vrsto vprashanje: kdo pa dejansko vpliva (ali pa she lahko vpliva) na interno hierarhijo mochi: na Svet (preds. sveta) oziroma vodstvo (generalnega direktorja in glavne in odgovorne urednike, vse do nekaterih zares mochnih novinarjev)? Odgovor je lahko zelo zapleten, ker se tudi znotraj te odlochujeche strukture interne mochi odnosi prevalence venomer spreminjajo in zapletajo in ni jih lahko razvozlati. Ne z mechem ne s peresom po tem gordijskem vozlu ni pametno mahati, vedno se namrech izkazhe, da je to zelo tvegano pochetje. Vendar to ni razlog, da se zaenkrat v KP in SRPU (Katalogu problemov in Reviji SRP) tega ne lotevamo, (to po malem ves chas pochnemo), tveganje je nasha orientacija, razlog za to je, da se struktura interne mochi (njen sociogram) razvidno izoblikuje shele chez dolochen chas, s trajanjem mandatov, vendar vedno v odvisnosti do zunanje mochi in njenega restrukturiranja.

Poenostavljeno recheno pa je odgovor treba poiskati v vsakokratnem posegu drzhave v njen medij mochi. To pa je praviloma razvidnejshe takrat, ko se spremene razmerja mochi v sistemu ali pa se vsaj zdi, da so se le ta bistveno spremenila. (She bolj je to ochitno ob vechjih druzhbenih preobratih - "revolucionarnih" spremembah sistema. Takrat so te stvari samo she bolj razvidne, spomnimo se romunskega pucha in boja za romunsko televizijo.) Po parlamentarnih volitvah ali tik pred njimi postane ta medij she posebej pomemben. Takrat se tudi praviloma pishe nov zakon o Radioteleviziji Slovenija in se vedno znova in znova izostri boj za nacionalno radiotelevizijo.

Dvakrat smo zhe zamenjali zakon o RTV, dvakrat se je zhe bil boj za nacionalno radiotelevizijo in v enem sem bil celo soudelezhen kot akcijski raziskovalec in kot sindikalni aktivist in tezhko bi me kdo preprichal, da so stvari le take, kakrshne so javnosti predstavljene in je javnost o njih preprichana po mediju samem (o sebi) in po drugih mochnih medijih. Sicer pa marsikaj o tem sem opisal v Reviji SRP, posebej v prejshnji shtevilki 5/6, v chlanku Izgubljene iluzije raziskovalca - v boju za nacionalno radiotelevizijo.

Ne prva ne druga zakonska reshitev, dolochitev odlochujoche prevladujoche mochi v mediju pa mu ne jamchi njegove dejanske avtonomije. Katera moch je tako mochna, da bi ta medij iztrgala iz objema mochi? V sindikatu KUU RTVS smo mislili, da je to moch ustvarjalcev (avtonomnih novinarjev in ustvarjalcev programa - oddaj) v mediju in moch civilne druzhbe v sistemu. Ochitno pa smo se ushteli. V razmerah politichnih bojev za prevalenco v mediju pa se dogaja le oddaljevanje od tega chudezha, dogaja se namrech zdaj tako zdaj drugachno podrejanje avtonomije in ustvarjalnosti mochi (tej ali oni). (In she vedno visi v zraku Damoklejev mech neke res temeljite reorganizacije RTV Slovenija, ki bo zopet najbolj prizadela prav njih.) Kultura in kulturniki so na mediju "po kulturni revoluciji" morda res pridobili na pomenu, na statusu, vendar bi bilo pomembneje rechi, da so pridobili predvsem na mochi, ker njihova kulturna moch ne izvira iz njihove kulturnoumetnishke velichine, ampak predvsem iz razmerja s politiko - pravo in izvorno mochjo v mediju in sistemu. Programske orientacije o kulturnonacionalni radioteleviziji, taki, katere poglavitno poslanstvo je ohranjanje in poglabljanje nacionalne identitete, pa so se izkazale she najbolj uporabne kot deklarativno mashilo v normativnih aktih medija.

Povsem poenostavljena shematska razreshitev problema imenovanja generalnega direktorja Radiotelevizije Slovenije bi lahko bila enostavna. RTVS naj bi bila avtonomen medij v sistemu, njegovo vrhovno upravljavsko (programsko odlochujoche) telo naj bi bil Svet RTVS, generalnega direktorja in najodlochilnejshe urednike bi imenoval in razresheval Svet RTVS, neodvisno od neposrednega vpliva drzhave oz. politike (to je, neodvisno od parlamenta ali vladne koalicije, same vlade ali le njenega predsednika ali pa kar samega predsednika republike). Pa ni tako. Zakaj? Zato, ker bi to za dejansko danashnjo vrednotno utemeljenost sistema pomenilo nekaj tako nemogochega, kot che bi npr. shefa policije imenovali neodvisno od neposrednega vpliva drzhave. Zato je v nashi sedanjosti dosti bolj realno vprashanje, zakaj ni generalni intendant drzhavne radiotelevizije kar chlan vlade neposredno, pomembnejshi od pravosodnega ministra (npr.)? Ali pa, zakaj ga ne imenuje kar sam predsednik drzhave?

Odgovor je: ni tako zato, ker ne more biti, ker naj bi bili in bi morali biti mediji mochi v nashi demokraciji neodvisni. (Vendar taki so le deklarativno!) In ker imamo sistem, v katerem so shtiri veje oblasti lochene, druga od druge relativno neodvisne, je generalni intendant drzhavne radiotelevizije lahko toliko neodvisen, kolikor mu to dopushcha dejanska distribucija mochi v sistemu in v samem mediju.

Deklarativno je seveda chisto drugache, je namrech ravno nasprotno. Svoboda medijev in avtonomnost novinarjev, civilnost intendantov, kulturno poslanstvo najmochnejshega medija v sistemu, vse to je vsakdanja duhovna hrana, s katero nas pita sistemska medijska propaganda, njeni propagandisti ali kot jim tudi rechemo inzhenirji chloveshkih dush.

Zato, je ta nesrechna predoznaka medija: naj bi bil (mora biti) le semantichna dolochilnica deklariranih naj-vrednot, utopichnih vrednotnih orientacij; dejanske socialno veljavne tu-vrednote pa so tem nasprotne, in te odlochajo in dolochijo, kaj se resnichno dogaja z medijem v sistemu in v mediju samem.

 

She o hierarhiji dejstev zavesti

Nad zakoni je ustava, ta opredeljuje sploshnejsha nachela, na katerih temelje posamezni zakoni (kot npr. zakon o javnih glasilih, zakon o RTV Slovenija). Nad ustavo ni nobenega sistemskega normativnega akta, ker je ta v sistemu najvishji, so pa she nadsistemska - suprasistemska priporochila, deklaracije (kot npr. evropska deklaracija o medijih), vendar teh na tem mestu ne bomo razchlenjevali. (Za sistem so deklarativno obvezujoche.) A tudi ustava je utemeljena na nekih sploshnejshih nachelih, to pa so predvsem deklarirani programi, deklarirane vrednotne orientacije, deklarirane vrednote sistema. Ne nad njimi, ampak ob njih pa so dejanske vrednote in dejanske vrednotne orentacije sistema (tu-vrednote). Te so korektiv in sochasno sidro, da se normativna stvarnost le prevech ne oddalji od dejanske. Kratko recheno, ustava je normativno izrazhen, zapisan akt, vendar je predvsem izpeljava vrednotnega sistema ali krajshe legitimitete sistema. Norme so utemeljene na vrednotah (ali z vrednotami), ne velja pa nasprotno. Hierarhija je taka: vrednote - norme - interesi, stalishcha (mnenja).

Ustavno sodishche presoja na temelju ustave, njenih dolochil, nachel ali deklariranih vrednot, kot na primer: pravna drzhava, svoboda medijev itn. Praktichni problem je v tem, da se v vsakem posameznem primeru ustavna sodishcha neprestano sklicujejo na ta (vech ali manj standardana) nachela, vprashljiva pa je preprichljivost in konsistentnost izpeljave norm iz sploshnih nachel ali obchih vrednot. Dedukcija teh obchih vrednot - nachel do posameznih norm in njihove uporabe je razvejana in zato omogocha razlichne interpretacije. Morda she pomembnejshi problem pravne presoje nekega primera je v tem, da ga mora ustavno sodishche pregledati, tudi zunaj te normativne stvarnosti, torej znotraj njegove dejanskosti. Tu pa se (kot najmochnejshi in hkrati za neodvisnost razsodbe najnevarnejshi) neizogibno vmesha interventni dejavnik, ki mu rechemo politichni interes. Mimo njega ne more nobeno, she tako neodvisno sodishche. Politichni interes je interes najmochnejshih (ali najprodornejshih) mochi v sistemu, je nepregledna, vendar ni spregljedljiva dejanskost sistema. Tudi javno mnenje, ki ga ob posameznih primerih oblikujejo mediji, je dejansko formirano sistematichno ali sistemsko po vsakokratni dominaciji politichnih interesov. (Do tu je problem, vsaj teoretsko, enako problematichen za katerikoli evropski sistem in njegov drzhavno-nacionalni mochni medij ali medij mochi.)

Nasprotno pa se v posameznikovi aktualni zavesti (in vsakdanjem ravnanju) le ne dogajajo take sistematichne izpeljave v opredeljevanju do aktualnih problemov nashega bivanja v sistemu. V ospredju imamo stalishcha ali mnenja (o nekem pomembnem primeru, dogodku). Ni se nam treba posebno truditi, da si jih izoblikujemo, saj so nam sistematichno posredovana, servirana, zhe izoblikovana in v glavnem prebrana. Odlochamo se le o sorazmerno maloshtevilnih alternativnih stalishchih (pravih in nepravih, te ali one obarvanosti). Stalishcha in mnenja seveda lahko poljubno ("svobodno") menjavamo kot srajce. Mediji nam jih oblikujejo z vso potrebno variacijo na izbrano temo. Ta variacija ali ta dnevna, tedenska ali redkeje mesechna moda pa ni nich drugega kot politichni interes, ki ga generirajo stranke in interesne skupine v svoji zopet dnevni ali trajnejshi rivaliteti v boju za prestizh politichne mochi v sistemu. Kratko bi temu dinamichnemu dogajanju lahko rekli pragmatizem politichnih interesov. In tudi ko se ta utemeljuje z vishjimi nacheli, vrednotnimi orientacijami, jih bodo vsega vajeni bralci praviloma prevedli nazaj v konkretni politichni interes in tako razvozlali uganko, v katerem grmu tichi zajec, ali drugache recheno, kateremu konkretnemu politichnemu interesu ustreza tako in tako sklicevanje na sploshnejsha nachela, vrednote. Za nas je znachilno predvsem to, da je hierarhija vrednot, norm, interesov skrajno zrelativizirana, tako rekoch porushena.

Na koncu vsakemu posamezniku she vedno preostane individualna presoja, individualno vrednotenje vsakega posameznega aktualnega problema, z vidika osebnih vrednot. Tako tudi teh, s katerimi se sedaj ukvarjamo v KP in SRP-u, to je, problema imenovanj, oz. razreshevanj in odstopov gen. dir. M.M. RTVS. Zdrava skepsa nam omogocha svojsko zrenje na javno aktualizirane dogodke z distance, po mozhnosti mimo afektirane zavesti, ki jo povzrochajo dnevno-politichni interesi. Vendar je tako zrenje she vedno znotraj izbora, ki mu ga dolocha javnost, njeno javno mnenje. Predvsem pa velja rechi, da je takih trdovratnih posameznikov v vsakem sistemu relativno malo, so skoraj zanemarljivi, vendar skoraj.

 

V chem je torej problematichnost ali zanimivost ustavne odlochitve v luchi institucionalnih vrednot v primeru Zharka Petana?

Zanimiva je predvsem zato, ker zadeva (posega) v osnovne hierarhichne relacije vrednotnega sistema: sistem - drzhava, DZ - VS - US, politika - "neodvisni medij" (ali medij mochi); znotraj medija pa svet - generalni direktor. Vedno bolj pomembni pa bodo chezsistemski (transnacionalni) medijski in medijsko personalni vplivi, vendar te bom zdaj (v tej analizi) zanemaril.

Che medij ni avtonomen (vse kazhe, da dejansko ni), je predvsem politichni medij in komercialni medij (medij PP in EP), potem tudi Svet RTVS ni neodvisen od politike, in njegov generalni intendant tudi ne.

Skratka, RTVS ni v prvi vrsti nacionalno kulturna ustanova, ni javna ustanova, ni neodvisna civilna ustanova, ampak je drzhavna ustanova, je medij vplivanja in pod vplivom in predominacijo politichnega in she ekonomskega podsistema. Natanchneje recheno pa vse to, kar se tako lepo slishi in za kar sem se tudi sam zavzemal, medij she ni in tudi dejansko nikoli ne bo! (Moje poudarjeno zdenje je seveda posledica izgubljenih iluzij v boju za neodvisno, javno, kulturno nacionalno radiotelevizijo Slovenije.)

Tezhave v odstopih ali odstavljanjih ali neprestanih menjavah (imenovanjih, razreshevanjih, potrditvah in nepotrditvah) gen. intendantov so nujne zaradi velikega razkoraka med dejansko in deklarirano vrednotno utemeljitvijo in orientacijo sistema. Mi se nikakor ne moremo soochiti z dejansko strukturo moći v novem sistemu, z njegovo dejansko orientacijo.

Che je RTVS dejansko predvsem drzhavna institucija (sredstvo vladanja - obvladovanja sistema ali drugache, medij mochi in kralj konzuma), potem je njegova sistemska vloga dolochena z globalno vrednotno orientacijo sistema. Za sistem je najpomembnejsha dejavnost to, da generira in regenerira sebe - obstojecho strukturo mochi v sistemu v okviru toleriranih variacij pozicije in opozicije, dominacije in rivalitete predominantnih subsistemov (politike in ekonomike). Vse drugo, o chemer toliko govorimo, in tisto drugo, zoper kar govorimo, ki pa je seveda nujno potrebno zaradi videza, nalichja demokracije - deklarirane demokratizacije sistema, je vedno dobrodoshlo, tudi che je chez mero dobrega okusa.

Formalni javni razpisi in ustrezni pogoji za gen. intendanta so sicer lepa rech, vendar so dejansko pod okriljem dejanskega vpliva drzhave. Pa ne gre le za gen. dir., ampak za vse resnichno pomembne vodstvene in urednishke polozhaje. Na mochnem mediju je smiselno kandidirati shele potem, ko ima kandidat z lobbyranjem zagotovljenih trinajst glasov, pa she takrat v svojo izvolitev ne more biti gotov (nekateri deleganti se lahko zadnji hip premislijo ali pa na glasovanju mankajo).

Sestav sveta, v katerem so ali celo prevladujejo predstavniki civilne druzhbe, so elegantna reshitev videza, dejansko pa bodo prej ali slej pod dejanskim vplivom strank, strankarskih koalicij, njihovega dogovora. (A o tem sem zhe pisal ob sprejemanju obeh Zakonov o RTVS, v Reviji SRP 3/4, v chlanku Preverjanje vrednotne orientacije medija in legitimnost RTV narochnine na osnovi Zakona o RTVS, predvsem pa dr. Janez Jerovshek, v chlanku Komu bo pripadla RTV Slovenija po novem zakonu o RTV.)

Generalni intendant RTV Slovenija (naj bo kdorkoli) ne more biti strankarsko neodvisen, ni in ne more biti predstavnik civilne druzhbe, pa chetudi bi bil (ali je) sam v to trdno zaverovan ali preprichan, pa chetudi bi nas del "neodvisnega tiska" o tem she tako prepricheval.

Natanchnejsho neodvisno analizo pisanja o primeru Zharka Petana v tisku (M.M.), bi lahko opravili v okviru Kataloga problemov chez dolochen chas, seveda le toliko neodvisno, kolikor neodvisnosti zmoremo pri KP in SRPU. Tudi tu je potrebna chasovna distanca (predvsem v tem primeru z analizo ne gre hiteti), ker ta zgodba she ni konchana. V dosedanji preliminarni analizi izstopajochih stalishch, mnenj, takih, ki se po mojem dotikajo bistva problema, izstopata, sta pomembni predvsem dve dejstvi, ki ju ni mogoche spregledati, ker zadeva strankarsko-nestrankarsko vloge Zharka Petana.

Najprej, kandidiral je na listi SLS za parlament "ker mu je njen program blizu", to pa je seveda vech kot chlanstvo v stranki (strankinih kandidatov za parlament je le nekaj, chlanov stranke pa kar veliko). She hujsha senca dvoma je padla na njegovo strankarsko neodvisnost in civilnost s tem, da ga je (cheprav brez njegove vednosti) nekaj odborov SLS kandidiralo za predsednika stranke. Problem je namrech v tem, da vsaj Oni niso mislili, da je Zharko Petan nadstrankarski ali od stranke neodvisni kandidat. (Predsednik SLS Marjan Podobnik je v demantiju le potrdil, da so trije odbori njegove stranke predlagali Zharka Petana za predsednika stranke, predvsem pa ni pojasnil tega, kar je najpomembnejshe, kako je med njimi sploh lahko prishlo do takega nesporazuma.)

Rahlochutni tisk se je zelo zavzel za osebno integriteto Zharka Petana, ki je bila grobo prizadeta z grobim ravnanjem (manipulacijo) politike in omalovazhevanjem njegove, chez mejo dezhele evropsko uveljavljene kulturne vloge. Vendar je zopet treba rechi, da manipulacija ni chisto enostranska: politika se je poigrala z osebo (osebnostjo Zharka Petana) in oseba ji vracha; ta igra je torej obojestranska. Vendar meni se tako zdi, da preti precej vechja nevarnost integriteti osebe Zharka Petana s strani njegovih politichnih zaveznikov kot pa nasprotnikov; ker somishljeniki so tisti, ki ga bodo povlekli tja, kamor sam noche. Ker lazhe se je braniti, ukrepati (in zavzeti protiukrepe in ostati sam svoj) v odnosih do politichnih nasprotnikov kot pa v odnosih do "svojih", tistih, ki jim je zavezan, ker te zavezanosti ne more presechi nihche, ki je zavezo sklenil. Vedno bolj jim pripada, je od njih odvisen, njim zavezan, tak je zhelezni scenarij determinizma vloge. Osnovna igra med posameznikom - individuumom in sistemom je odlochena tisti hip, ko (ta) vlogo v sistemu sprejme. Posebnost personalne legitimitete je, da se na koncu izkazhe, da obstaja she vechja nevarnost, ki preti njegovi vrhovni vlogi, to je on sam, njegova osebnost, njegove vrednote, njegov vrednotni sistem. (O tem pa bom govoril v drugem delu prispevka in she to bolj sploshno, obche, vendar zopet ne chisto neodvisno od zhivih vrednot v tem mediju.)

A o vsem tem individualnem in zato skrajno kochljivem odnosu med individuumom in sistemom je she prezgodaj govoriti bolj dolochno, rachun she ni dokonchno izstavljen, politika she ni rekla zadnje besede in Zharko Petan bo gotovo she kaj presentljivega rekel, oziroma napisal svoje konchno porochilo sam.

Sicer pa, che je katerikoli mozhni generalni intendant slovenske radiotelevizije lahko neodvisen od nekaj strank (teoretichno lahko celo od vseh razen od ene ali od enega lobbyja mochi), pa danes pri nas ni mogoche najti takega resnega kandidata, ugledne javne osebe, ki bi bil resnichno neodvisen od vseh strank. (V chasu prvega boja za nacionalni medij smo v sindikatu KUU RTVS mislili, da smo enega takega le nashli - Tarasa Kermaunerja, pa mu niti na misel ni prishlo, da bi sploh kandidiral za to mesto.) She najboljsho mero (taktnost) v odnosu do politike je na mediju mogoche dosechi tako, da je gen. intendant radiotelevizije odvisen od vseh (ali skoraj vseh) strank. Zanj bi bil problem le v balansiranju te odvisnosti. A to she zdalech ni avtonomnost, ampak ravno nasprotno, skoraj popolna odvisnost. Cheprav je zakon tak, da mu formalno omogocha neodvisno vodenje medija, vendar tak kanditat, ki bi to vzel chisto zares, ne bo nikoli izvoljen! Nima mozhnosti prezhivetja. Che pa bi se vseeno zgodil tak chudezh, potem bi tak direktor kaj hitro nekatere odlochujoche razocharal, nekatere bolj, druge manj, in tako bi si v temelju in izvoru mochi spodkopal svoj polozhaj. Scenarij za njegovo razreshitev ali izsiljeni ali prostovoljni odstop ali odstavitev ali razreshitev ali neimenovanje ga zhe chaka. In na mediju in pri mediju blizhnjih se bodo zachele dogajati chudne rechi (kot so se dogajale gen. dir. Janezu Jerovshku) in dogajale se bodo v neskonchnih variacijah, ker v tem je medij resnichno kreativen, to mu je zhe treba priznati.

V resnici je najvech, kar bi RTVS kot "javna, neodvisna, nacionalna radiotelevizija Slovenije" lahko bila danes, to, da bi bila sorazmerno odprta do vseh generatorjev mochi v sistemu (strank in mochnih lobbyjev - interesnih skupin). Ne moremo pa prichakovati, da bo resnichno odprta do tistih, ki jih politika in javne zadeve sicer zanimajo, a ne pripadajo nobeni stranki, lobbyju. Zato ne, ker je RTVS mochna drzhavno-politichna institucija in ti, ki za njimi ne stoji nobena politichna moch, sploh niso javne osebe, za M.M. ne obstoje (seznam za televizijo neprimernih osebnosti na Slovenskem ni vech potreben). Za navidezne izjeme pa se v resnici, ne prej ali slej, ampak kasneje kot prej, izkazhe, da so she kako odvisni od te ali one mochi. Che to le niso (bili), che pri njih ni mimikrije, sprenevedanja, potem so pach zhrtve nesporazuma, ker so v politichni javnosti vseeno tako razumljeni. Bistvo njihovega nastopa v javnosti se razume kot politichni angazhma (za to ali ono stranko, politichnega veljaka ali proti njim) in priznati je treba, da je pri nas dandanes res tezhko biti "civilen" in she aktualen hkrati. To je ta zacharani krog mochi. Tudi che se ji upirash, lahko kaj hitro postanesh del nje ali pa si neuchinkovit, reche se tudi, socialno nerelevanten.

Na koncu naj dodam, da ne mislim, da smo problem imenovanja, neimenovanja ali izvolitve, neizvolitve ali odstopa ali odstavitve generalnega intendanta RTV Slovenija razreshili in to za vse chase, gotovo pa smo ga osvetlili she z nekega zornega kota, a le za tiste redke izjeme, ki so nivo pragmatizma interesov chisto zares presegli.

Vseeno pa moram v tem (za sploshno razgrnitev problema nepotrebnem) dodatku priznati, da gledam na osebno ravnanje Zharka Petana s simpatijo, nekako mi je blizu, a to je le moje gledanje na osebno integriteto posameznika, ko se ta spopade z institucijo, s sistemom. (In samo upam, da On in tudi bralci tega ne boste razumeli kot izkazovanje lojalnosti.)

Zhe davno nekoch sem bil sam v podobni situaciji, cheprav na mnogo nizhjem, nepomembnejshem mestu v hierarhiji institucije medija. Ne glede na to pa moram svojo osebno vrednotno opredelitev v sistemski analizi vrednotnega sistema izkljuchiti, kolikor morem. Vendar chisto je le ne morem in ta je taka, kot je, in povsem razumem, da ta v instituciji medija pri generalnem direktorju ne more biti dobrohotno razumljena. Kateri intendant mogochnega medija pa bi toleriral opozorilo o svoji personalni legitimiteti, ki je she ni (vsaj zanj in za njemu blizhnje je ni). She manj razumevanja za take abstrakcije pa lahko prichakujemo pri poltron(c)ih - njemu najbolj lojalnih, ker pri njih smo itak vajeni nerazumevanja in zgrazhanja in klica na pogrom. Lojalnost - nelojalnost je temeljna vzdrzhevalna vrednota, konstituanta hierarhije institucij (sistema), je kot stavbno zhelezo v zhelezobetonski zgradbi. Ko se ta ukrivi ali prelomi, je konec z mochjo hierarha, podaniki ga bodo zatajili, iskali bodo drugega. (Hierarhi na RTVL/S se tej izkushnji skoraj gotovo ne morejo ogniti.) Analogno to velja za njegovo lojalnost do drzhave - sistema, natanchneje, do tistih mogochnejshih, ki so mu jo izvolili, dodelili. (Che pa koga zanima kaj vech o tem, naj spomnim, da sem Traktat o svobodi ali vrednotni sistem institucij napisal v glavnem iz izkustva v tej instituciji sistema - v RTVL/S.)

In che bi me na koncu te (preliminarne) analize problema vprashali, kakshna pa je moja in nasha lojalnost (tudi drugih sodelavcev Revije SRP in KP) do politike (strank in nosilcev mochi)? Odgovor je: razlichna, vendar, kar se da neodvisna, lahko bi rekli, resnichno civilna. Ker pa to ni zadosten odgovor, moram najprej she rechi, da kar zadeva toleranco politike do Revije SRP in v njej objavljenih problemov, velja, da zanje sploh ne shtejemo, nismo pomembni in obstajamo le za redke posameznike. Zato nam biti neodvisni ni ravno tezhko. Za nas in njih pa ni osnovno vprashanje, kakshne barve je kdo, kateri stranki pripada, se za njo navdushuje, ampak kakshna je njegova toleranca, mozhnost vzpostaviti komunikacijo tudi z drugomiselnimi. Vseeno sem pripravljen priznati, da je toleranca, ki jo terjamo, za nash chas in stanje sistema, v katerem smo, nedoumljivo velika. A meni se mochno zdi, da je pri meni she najbolj moteche to, da v mishljenju ne priznavam institucionalne statusne hierarhije in ne razmishljam "medialno"- pravilno, to je, po medijevih kriterijih resnice (pach pa o njih)*2. (A o tem sem izchrpno porochal v reviji SRP 1/2, 1993 v poglavju Iz Arhimedovega zakona in O kriterijih resnice za mnozhice, medijevi kriteriji resnice.)

 

V Ljubljani, decembra 1994

Rajko Shushtarshich

 

______
Opomba *1 Glej prispevka dr. Janeza Jerovshka Komu bo pripadla RTV Slovenija po novem zakonu, in Primopredajno porochilo v Reviji SRP 3/4, 1994:
"Za politiko, ki odlocha o RTV, je ta nadvse vplivni medij zanimiv le iz politichnega vidika. Deklarativno naj bi bila RTV predvsem kulturna ustanova, ki ustvarja, reproducira in shiri kulturo. Vendar je ta kulturni vidik za politiko obrobnega pomena. Za politiko je primarno, kako priti na oblast in to oblast chim dalj chasa obdrzhati. Zato je RTV zanjo zanimiv, v glavnem v svojem politichno informativnem programu. Vse drugo je sprenevedanje in igra praznih besed, brez vsebinskega kritja."
"Che mora zamenjavi vlade in nenadnim spremembam politichnih sil v dezheli slediti sprememba vodenja RTV hishe, potem smo pri vzorcu vzhodno-evropskih dezhel, ko se generalni direktorji menjavajo vsakih nekaj mesecev ..." "Televizija v Bratislavi je vsakih nekaj mesecev menjavala vodstvo..."
 
Opomba *2 Mnozhichni medij gradi kriterije svoje resnice na mochi, ki je odvzeta njegovi mnozhici. Njegova resnica je javna, objavljena resnica, je resnica za mnozhice, je resnica mase.
 
She sploshna opomba: Tezhko sem se lotil tega nelahkega - zelo zamotanega, a bistvenega in zato neizogibnega problema Personalne legitimitete medija. Zato tudi ta moj prispevek ni enostaven, opisati enostavneje ga ne znam. Za lahkotno in hitro branje ga ne priporocham. Predvsem pa she ni zakljuchen, ima she dodatek. Shele skupaj z dodatkom ga je mogoche deshifrirati kot celoto.
Problematiziranje in osvetljevanje vrednote lojalnost - nelojalnost je za razumevanje vrednotnega sistema institucije RTVL/S (po mojem) najpomembnejshe in ji bom zato posvetil she poseben Propagandni dodatek: izbor misli o njej in o nas (iz Traktata o svobodi), seveda samo za tiste, ki jih problem te vrednotne relacije res zanima. Vendar to pot s povsem drugega vidika zrenja, z vidika individuumovih obchih ali obchechloveshkih vrednot.

 

 

Poseben propagandni dodatek

Izbor misli o neposrednih dejstvih zavesti za razliko od prejshnjih posrednih in posredovanih dejstev

 
O vrednoti lojalnost - nelojalnost iz Traktata o svobodi
 
V SHEMi vrednotnega sistema institucionalne strukture in shemi, ki jo uporabljam v Katalogu problemov,
je nivojska struktura sistema (institucij) utemeljena na temeljni vrednoti:
 
"Hierarhija je" : lojalnost!

 

Iz poglavja Vrednotna utemeljitev (samih) nivojev institucionalne strukture

Z institucionalizacijo vloge v institucionalni hierarhiji je vloga ne le opisana z vrsto znanj, sposobnosti, opravil, skratka s tem, kar se od posameznika prichakuje, ampak je predvsem vrednotno utemeljena na nek koherenten nachin. Tudi posameznik vloge, ki jo je zasedal, ne menja le zato, ker se je ravno v tej vlogi izkazal uspeshnega in uchinkovitega ali pa nasprotno, neuspeshnega in neuchinkovitega; za tem mora biti she nek globlji razlog, ki je za institucionalno hierarhijo bistven. Kako bi sicer razlozhili tako pogost pojav, skoraj zakonitost negativne kadrovske selekcije v hierarhiji institucij? Razlaga, da je taka negativna selekcija kadrov posledica delovanja neformalnih kanalov mobilnosti posameznikov, ne zadoshcha, tudi zato ne, ker se po istih kanalih obchasno odvija tudi pozitivna selekcija posameznikov pri zasedanju hierarhiziranih vlog. Obchi razlog moramo iskati v vrednotni utemeljitvi same hierarhije. Tezhava je samo v tem, da je ta zelo redko jasno eksplicirana, to je, v nobenem javnem opisu, razpisu vlog je ne bomo nashli. Tudi med neformalnimi selekcijskimi mehanizmi sistema je treba poiskati najprej vrednotno utemeljitev za sam pojav selekcije. Tako se nam v utemeljevanju hierarhije delnih vlog najprej izpostavi dobro znana vrednota lojalnost in izstopa kot vrednota, ki utemeljuje in utrjuje institucionalno hierarhijo. Brez nje ni zasedbe vloge, brez nje ni hierarhizacije institucionaliziranih vlog.

Lojalnost - nelojalnost je vertikalna vrednotna relacija, ki utemeljuje hierarhijo na nivoju vlog. Lojalnost je torej modaliteta osnovne ali temeljne vrednote, ki utemeljuje celotno institucionalno hierarhijo. V nobenem socialnem romanu, drami, filmu je ni mogoche spregledati, a che rechem, da je med dramatiki eden, ki jo je opisal bolje kot vsi drugi, mi ga imenovati ni treba. Umetnost nedvomno bolje reflektira vrednote od znanosti in che se hochemo o vrednotah kaj bistvenega nauchiti, jo moramo vzeti resno.

Che bi sedaj hotel opisati lojalnost kot zhivo vrednoto, bi bil tak moj poizkus reven, deplasiran. Moja naloga je le ta, da jo predstavim shematsko. Modalitete vrednote lojalnost (nelojalnost) imajo shirok diapazon, vdanosti vseh vrst so to, vedno pa vdanost hierarhiji. V osnovi te vrednote je vdanost chisti hierarhiji, mislim taki, ki je ochishchena svoje konkretne pojavnosti. V konkretnem reflektiranju nivoja hierarhije je vrednota lojalnost aktualizirana kot lojalnost do vloge, lojalnost do institucije, lojalnost do dejavnosti (subsistema), lojalnost do sistema. Dlje ne sezhe. Lojalnost je v hierarhiji razklana vrednota; je lojalnost do vishjih nivojev hierarhije in sochasno nelojalnost do njenih nizhjih nivojev. V tej svoji lastnosti je bolj znana v modaliteti: nadrejenost - podrejenost, to je, nadrejenost v odnosu do nizhjih in podrejenost do vishjih vlog v hierarhiji. Vrednote avtoritete, avtoritarnosti, avtoritarizma, subordinacije, subordinantnosti in njihovi antipodi so modalitete ene same osnovne vrednote, ki utemeljuje hierarhijo v variacijah. In mnogo je modalitet skoraj neopisne raznolikosti in barvitosti oznachevalcev vrednotnega utemeljevanja hierarhije. She najbolj barvite se mi zde modalitete lojalnosti, ki s svojo polipomenskostjo zabrisujejo svoj izvorni a temeljni pomen, ki ga imajo v aktualiziranju, neprestanem vzdrzhevanju vrednotnega sistema hierarhije. Take modalitete so na primer: zvestoba, servilnost, podanishtvo, skratka sluzhnosti vseh vrst in pa (tako aktualno, zhe opisano) hlapchevstvo v nas samih in hlapchevstvo nashega MI.

Chlovek bi se vprashal, od kod vrednotnemu sistemu taka moch ponizhevanja in povishevanja vlog ali dodeljevanja le teh? Je ta iz vzdrzhevanja institucionalne strukture s sankcijskim sistemom? Cheprav vrednot ni mogoche neposredno sankcionirati, jih je mogoche posredno. Tako je tudi z vrednoto lojalnost. Nelojalnost je najboljsha vrednotna orientacija avtonomnih pozameznikov ali skupin, da ti izgube vlogo, pozicijo, polozhaj v institucionalni hierarhiji. Kajti ekstremna sankcija sistema je izlochitev iz institucionalne hierarhije. Institucionalizirana hierarhija pa ne more nichesar trpeti, kar bi bilo zunaj nje, nichesar ne more izlochiti, prepustiti iz svoje institucionalizacije. Zato je taka sankcija le preselitev sankcioniranega individua, ne na rob hierarhije sistema, ampak v zvrnjeno ali obrnjeno hierarhijo, lahko bi rekli tudi negativno hierarhijo. Chim hujsha je sankcija, tem nizhji bo polozhaj sankcioniranega v negativni hierarhiji. Izredna aktualnost negativnega sankcioniranja je v vrednotnem sistemu pomembna kot posredno, a preprichljivo vzdrzhevanje vrednotenja hierarhije in vrednotnega sistema. Povsem analogno velja za pozitivno sankcioniranje. Tako je samo sankcioniranje ravno tako vrednotna orientacija; vrednotna relacija: sankcioniranje - nesankcioniranje pa je, lahko rechemo, instrumentalna vrednota, ki vzdrzhuje, utrjuje, regulira socialni red, hierarhijo.

V vrednotnem sistemu socialne stratifikacije smo jo imenovali vzdrzhevalna vrednota, ki vzdrzhuje in utrjuje celotno stratifikacijo, tako tisto bolj vidno - pozitivno stratifikacijo, kot tisto manj vidno - obrnjeno ali negativno stratifikacijo. Obe vrednotni strukturi sta analogni v tem, da sta obe sestavljeni piramidi, vsaka od njiju ima vidno in njej komplementarno manj vidno, zvrnjeno piramidalno strukturo.

Vemo pa tudi, da z instrumentalnimi vrednotami ne moremo utemeljiti nobene druge vrednote, ker je tako utemeljevanje vrtenje v krogu, utemeljevanje ene vrednote z drugo, circulus vitiosus. Ostane nam torej odprto vprashanje, katera vrednota, katera modaliteta vertikalno relacijsko utemeljevalne vrednote je temeljna in hkrati chista vrednota, ki utemeljuje celotno vrednotno strukturo institucij oziroma legitimiteto sistema?

Ishchemo torej eno samo vrednoto, enako nam govori tudi pravilo institucionalnih vrednot, po katerem imajo vrednote svoj evaluacijski predznak, so po njem pozitivne ali negativne vrednote le v relaciji do temeljne vrednote, ki utemeljuje vrednotno strukturo institucij. Preostane nam torej odgovor: ena sama vrednota (vrednotna relacija) je, ki utemeljuje institucionalno legitimiteto, po kateri imajo vse vrednote institucionalne hierarhije istosmerno evaluacijo, ta je: hierarhija - nehierarhija (hierarhe - anarhe). Vrednota hierarhija je utemeljevalka vrednotnega sistema institucionalne strukture. Hierarhija je po njej zakonitost socialno veljavne strukture, ki ji rechemo: hierarhija institucij ali hierarhija institucionalnih vlog ali hierarhija v sistemu. Nehierarhichnih vrednotnih sistemov ni; in nehierarhije v institucionalnih vrednotnih sistemih ni. Hierarhija je skratka tista socialno veljavna vrednota, po kateri se institucionalna struktura imenuje "institucionalna hierarhija". "Hierarhija je!" je njena simbolna oznaka kot socialno veljavne vrednote. Deklarira pa se vechinoma po svojem antipodu "nehierarhija naj bo" ali v njegovih modalitetah kot: demokratichnost, enakopravnost, enakost (vlog, institucij, subsistemov). Sama hierarhija kot chista vrednota (hierarhe - anarhe) je organizacijski princip vrednotne strukture in je vrednota, ki sama nima evaluacijskega predznaka po nobeni drugi vrednoti institucionalne strukture, ker je njena utemeljevalna vrednota.

Nehierarhichnih vrednotnih sistemov, kot zhe recheno, preprosto ni, mogoche je le ne videti njihove hierarhizacije, che je ta za nas nenavadna, nedoumljiva. Tudi aktualizacija vrednote v modaliteti "anarhija, anarhizem" temelji na hierarhiji, ker pomeni le rushenje, razgrajevanje ali razvrednotenje neke obstojeche socialno veljavne hierarhije, ne pa hierarhije same. Hierarhija kot chista vrednota je izven institucionalizacije, vrednotni sistem institucionalne strukture vse vrednote nujno strukturira: hierarhizira in evaluira (v vrednote in nevrednote, ali v pozitivne in negativne vrednote) le v odnosu do temeljne vrednote "hierarhija je". Tolerantnost - netolerantnost do svojskega hierarhiziranja vrednot sistema se spreminja, a hierarhija ostane.

Taka bi bila kratka, diagonalna razlagalna in hipotetichna vrednotna utemeljitev (samih) nivojev institucionalne strukture in vrednot, ki jo utemeljujejo. Zhelim le she opozoriti na problem, ki se mi vedno pojavlja v eksplikaciji vrednot, ta je, da je njih razlaga eno, dokazovanje drugo in dojemanje tretje prizadevanje. Ne trdim, da je moje reshevanje tega problema najbolj posrecheno, lahko pa bi ga pojasnil takole: Najprej je tu (v zavesti) dojemanje vrednot, vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov, to je celostno, nikoli povsem razlozhljivo. Termine vrednot, njih oznachevalce bi lahko zamenjali, njihove vsebine ne, njihovo sovisnost, prezhemanje she manj. Zato vsakomur preverljive vrednote kot neposredna in posredovana dejstva zavesti skusham ilustrativno eksplicirati, chim manj dokazovati, izpeljevati ene iz drugih, ker to vodi v konstruktivizem, stran od dojetja, ki je bistveno, a nikoli povsem predochljivo.

 

Iz poglavja O personalni legitimiteti

Relativno chiste institucionalne vrednote, kot: lojalnost, nadrejenost, razvoj, se obarvajo s prilivom osebnega (vrednotenja), s pechatom osebnosti. Vedno bolj jih zamenjujejo vrednote, kot so: avtoritarnost, posesivnost, uzurpacija, slavohlepnost. Skratka, manipulabilnost vrednot se izrazi v polnem zamahu. Pa tudi vrednota lojalnost, na primer, vedno bolj pomeni pripadanje in vdanost nekomu in ne vech vlogi, instituciji, sistemu. Lojalnost je vedno bolj osebna in vedno manj institucionalna (inpersonalna) vrednota, enako velja za vse druge institucionalne vrednote. Kadar pa taka preobrazba institucionalnih vrednot ni povsem razvidna, se aktualizira kot na primer vdanost "za nekaj" in ne (odkrito) "nekomu" ali pa kot zavzemanje za neke "skupne cilje", se na koncu izkazhe, da so ti za neke bolj skupni kot za druge, da je ta "nekaj" bolj od nekaterih kot od drugih. Vrednotna relacija avtoritarnost - neavtoritarnost je lahko zgolj modificirana preobrazba relativno chiste institucionalne vrednote nadrejenost - podrejenost.

Personalna legitimiteta je stopnjevano prevrednotenje in razvrednotenje tako legitimitete kot legitimnosti hierarhije institucij, njihovega inpersonalnega, funkcionalnega vrednotnega sistema...

Personalna legitimiteta je vidna preobrazba legitimitete institucij z osebnim vrednotnim sistemom, ki je institucionaliziran. V njem ni obchih vrednot, che so, se nujno institucionalizirajo, potem niso vech obche in niso vech neposredna dejstva nashe zavesti, ampak so posredna in posredovana dejstva. Stopnja institucionalne identifikacije posameznika z legitimiteto institucije soupada z vishino njegove hierarhichne pozicije. Mozhnost modificiranja legitimitete institucij je socialno pomembna le na kljuchnih pozicijah v hierarhiji. Realizira pa je ne, niti premochna identifikacija mogochnih posameznikov niti njihova moch in zmozhnost uzurpacije vrednotnega utemeljevanja, ampak shele sochasna preobrazba in soglasje celotne hierarhije, njena lojalnost je naravnost naravnana k temu. Tu je vrednota lojalnost kot narocheni katalizator preobrazbe: ne da bi se kaj dosti sama spreminjala, jo neverjetno pospeshuje. Vrednota lojalnost se modificira le toliko, da postane sedaj "chista" lojalnost do osebe, hierarha, voditelja, vodje in ne vech lojalnost do vloge, polozhaja, ki ga le ta (vech ali manj zachasno) zaseda. To pa je pravzaprav tista klima, v kateri se lojalnost najlazhe izrazi, rekli bi, sedaj shele dobi svojo polno veljavo, identiteto.

Zhelim poudariti, da je to lochevanje zgolj shematsko, dejansko se prevrednotenje vrednot dogaja sochasno, brez nekega reda, sistema, zaporedja, pogosto nenadno, iracionalno, vendar tako, kot se to dogaja, ni mogoche shematsko opisati.

 

Iz poglavja O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti

"Ako ima vechnosti,
ako vechnost ima ime,
ime vechnosti je Titovo ime."
 
Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,
le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,
ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,
ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,
ko jo slishijo mnozhice sochasno.
 
Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti
niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat
poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.
 
On je bil za nas Eden in edini, on je bil za nas bog.
 
Dvomim, da je kak narod, ljudstvo ali pleme ali njih zveza ali skupnost,
ki bi ne bil ponosen na vrednotni sistem personalne legitimitete
ali osebni vrednotni sistem, ki prezhema ves narod, vse ljudstvo,
predvsem pa institucionalni sistem, njegovo vrednotno strukturo,
she posebej ne, ko ta tako intenzivno traja.
Ni se she umiril afekt nashe zavesti,
da bi lahko tvegal zdenje o animatorjih nashih lastnih.
Je to eden, sta dva, je prvi in drugi v isti osebi, je vech njih?
A z njim, ki je nesporen, smo poglavje zacheli in boljshega opisa bi ne zmogel.
 
Vrednotnega sistema institucij ni mogoche razlozhiti,
che ga poprej simbolichno ne lochimo od personalne legitimitete.
 
Ni je torej stvari med nevidnimi dejstvi uravnane zavesti,
ki bi bila toliko delezhna svarila Étiennea de La Boétiea,
kot je to ravno nashe lastno nagnjenje: biti nekomu vdan, mu zaupati sebe,
svojo svobodo, predati se prostovoljno v suzhnost.
 
Dasi je temu tako, da je to nadvse koristna in sposhtovana rech,
vsa moch in bogastvo sveta, pa red sistema, pochivajo na njej.
Ni je vechje nesreche za dostojanstvo in chast in dobro ime chloveka
individua, kot je upognjenost hierarhiji zaradi nje same, zaradi
mochi, ki jo ona daje, pa njemu ugled in prestizh in status, da ta
chlovek ne zheli videti, kako ona sochasno jemlje nekaj, kar je ne-
pojmljivo vech, ker on je zazrt le v to: kaj ona daje.
Ker mnogo rechi bo izgubil ta, ki se ji ves ne vda,
ki ne bo se ji prilegel, pokoril, upognil sebe do tal,
sebe, samemu sebi odrekel.
 
Dandanes, ko je jezik zelo zapleten, strukturiran, omrtvichen,
bi tej nesrechni nagnjenosti - gonu institucionalnega chloveka
rekli: lojalnost Enemu. Eden je, ki najlepshe predstavlja sistem.
Le lojalnost hierarhiji sistema vzdrzhuje nevidno moch sistema.
Kratko recheno: hierarhija je lojalnost. Na tej vrednoti pochiva
ves sistem institucij in vsa moch v vsaki od njih.
 
Tezhko se bom she komu tako zameril, kot se bom ravno s tem
poglavjem. Vendar vam moram rechi, da imam to nesrechno lastnost,
da ko jaz to mislim in pishem, pravzaprav moj jaz to hierarhijo
dojema. Dojema jo v sistemu, zhivo, konkretno, tako kot ona je.
In da je nesrecha vechja, vidi jo v matichni instituciji radiotelevizije, vidi jo povsod in
vsakich, ko presezhe napor zrenja od povrshine k bistvu rechi - dejstev zavesti.

Ne recite temu preganjavica, raje mi naredite uslugo in jo glejte tudi vi. Svojo konkretno hierarhijo vdanosti, lizunstva, vratolomne idolopokorshchine svojemu predpostavljenemu in njegove njegovemu; in kako so vam vdani, prijazni obrazi ljudi, teh, ki so odvisni od vas. In dojeli boste vso hierarhijo: trdozhivo, konkretno, tako kot ona je.

Med drobnim, nepomembnim individuumom in mochnim sistemom je dramatichen boj. To je vechna drama chloveka, rekel bi, njegovega uchlovechenja. Od kje chrpa svojo neizchrpno moch, da bi se postavil za svoj prav proti mogochnim strojem in mlinom, ki meljejo milijone in milijone ljudi? In zdi se, da je vsako njegovo dejanje lahko poslednje. Ko se upre nezhivim nestvorom, vzame to nase in s tem si vzame svojo usodo. Premagal je strah pred zemeljskimi bogovi, ki jih je danes tako mnogo, in pred smrtjo. Le tako je svoboden.

Vsega tega bi gotovo ne zmogel, ko ne bi chutil kot gotovo dejstvo, da ima zaveznika, ki je mochnejshi od vseh sistemov, chloveshtvo, ki je sistem nad sistemi in je tudi izven vseh sistemov. Vrednote prav vsakega posameznika so lahko bolj pristne in globlje, kot so to vrednote najnaprednejshih sistemov danes. Ali natanchneje, socialno veljavnih vrednotnih sistemov, ki trajajo v individuumovi zavesti (sochasno), ni tezhko presechi. To je tako, ker vrednotni sistem ni ne seshtevek ne povprechje vrednot, ker socialni sistemi deklarirajo vrednote, ki so najvrednote, ki naj bi veljale, pa je ochitno, da ne veljajo, da so dalech od tistih, ki jim rechemo dejanske, socialno veljavne, uveljavljene vrednote. Individuum pa ni pripravljen verjeti, da je mogoche vrednote tako utesniti, dogmatizirati in zavreti v rasti. Ne more chakati, da se bodo socialno veljavni sistemi vrednot razvili, humanizirali ali morda uskladili z deklariranimi. Rasti mora tudi, ko druzhbeni sistemi vrednot razpadejo. Njegov notranji glas mu pravi, da ne zhivi le v chasu, ampak v trajanju, da ima eno samo resno nalogo do sebe in ta je: realizirati smisel svojega bivanja. Le tako je svoboden in le tako se lahko realizirajo obchechloveshke vrednote.

Ni nobenega pravega notranjega argumenta, da obche vrednote ne bi mogle ta hip veljati. So samo zunanji, tako imenovani objektivni razlogi, ki mu to preprechujejo in ti so predvsem mrtve stvari (objekti) ali mrtve usedline zavesti (dogme).

 

Iz poglavja O sovisnoti vrednot institucionalne strukture

O sovisnosti institucionalnih vrednot, njihovi modalnosti in njihovem notranjem prelivanju je mnogo tezhe razpravljati, kot je to simbolno mogoche pri obchih vrednotah. Institucionalne vrednote so bolj opredeljene in jezik se njihovi svobodnejshi predstavitvi (simbolizaciji) kratkomalo upira. Che pa pri tem pochetju vztrajamo, jih nehote deinstitucionaliziramo in tako brishemo razliko med njimi in obchimi vrednotami.

V poglobljeni literaturi ni chrnobelih vrednot, vrednote najdejo v njej svojo naravno utemeljitev v svojem antipodu in med vrednoto in nevrednoto je simbolno prelivanje in prezhemanje oziroma sovisnost z blizhnjimi modalitetami sovrednot. Lahko pa je ravno nasprotno, njihova notranja napetost je simbolno poudarjena, izostrena z vrednotami, ki bi jih v zvezi z nosilno vrednoto komaj prichakovali. Vendar tudi institucionalne vrednote imajo nekaj teh lastnosti, le da jih shematizacija in njihova analitichna eksplikacija she dodatno zabrishe. Vseeno pa bom skushal te njihove lastnosti nekoliko naznachiti.

Aktualizirane vrednote institucionalne legitimitete imajo svoj evaluacijski predznak v odnosu do osnovne vrednote ali pa v odnosu do njenih modalitet; in tu je velika pomenska variacija, ki jo simboli vrednot prej naznachujejo kot oznachujejo. Tako so na primer vrednote: uchinkovitost, sposobnost, rivaliteta (tekmovalnost) in recimo she: koruptnost - koruptibilnost take vrednote, ki imajo na videz majhno sovisnost, ali pa bi kdo rekel, da nimajo nikakrshne medsebojne pomenske povezave ali sovisnosti, pa so v vrednotnem sistemu vendarle tesno povezane in soodvisne. So vrednote ali nevrednote shele pogojno, le che se z njimi realizira vrednota lojalnost in prek nje hierarhija - socialno veljavna tu-vrednota. Tako na primer vrednota "rivaliteta" nakazuje tekmovanje, izpodrivanje, onesposobljanje na istonivojski (horizontalni) osi strukture. Rivaliteta se pojmuje kot nasprotna vrednota "nadrejenosti", ki naznachuje relacije na horizontalni osi strukture. In vendar bi lahko rekli, da je nadrejenost - podrejenost pravzaprav le rivaliteta v hierarhiji (hierarhichni lestvici) in konec koncev, che ni hierarhije, ni rivalitete, ni tekmovanja, ni izpodrivanja, onesposobljanja, pa nadrejenosti in dominacije in zmage tudi ne. Tako se vrednota lojalnost, navezana na personalno legitimiteto, skoraj neopazno preobrazi v koruptnost in koruptibilnost, pokazhe njeno, ne daljnje, ampak blizhnje sorodstvo. Lojalnost se tako preliva v lojalnost do osebe in v nelojalnost do vloge; nadrejenost izgubi svojo ostrino in legitimnost; in koruptnost se kot rakasta tvorba vgnezdi v vrednotni sistem in se aktualizira kot vrednota, ki dejansko utrjuje negativno selekcijo v hierarhiji sistema in je nepogreshljiva za njegov nadaljnji obstoj, njegovo labilno ravnovesje, vse do razpada celotnega vrednotnega sistema institucionalne strukture.

 

Iz Zagovora

Poseben vidik v tej akcijski raziskavi je razkol vloge v instituciji na vlogo raziskovalca in vlogo administratorja (uradnika) in pa razkol vrednote lojalnost na: lojalnost do institucije (lojalnost do subsistema institucionalizirane znanosti in konkretnih institucij) in na lojalnost do sebe kot individua. Ravnanje tezhi k uskladitvi s preprichanjem in vech kot to, tezhi po uskladitvi s tem, kar je globlje od preprichanja in preprichanosti, recimo temu iskanje svojega smisla bivanja. Ni pa moja naloga, da sam javno ocenjujem, koliko mi to uspeva, kajti vedno je pach tako, da je govor, pisanje, razmishljanje eno, ravnanje, njegova ocena, vrednotenje pa drugo. Ravnanje ocenjujejo tudi drugi.

 

She izbor misli O nacionalni identiteti iz Traktata o svobodi

"Pravilna predstava," je dejala (Diotima Sokratu v Platonovem Simposionu ali o Erosu), "ta, kakor vesh, ne stoji na dokazu in torej ne more biti vednost, kajti kako bi nedokazana rech mogla biti vednost, pa tudi nevednost ni, kajti kako bi nekaj, kar pogojuje resnico, moglo biti nevednost? Jasno je tedaj, da pravilna predstava dela nekako srednjo stopnjo med vednostjo in nevednostjo."

Danes bi rekli, da je resnica o narodu in narodnosti naroda, za to nam gre v nashem primeru, she vedno enako dalech kot neresnica. Sistem hipotez in predpostavk v vrednotnih izhodishchih pa je ta, ki premika nashe predstave o narodu iz nekake sredine med vednostjo in nevednostjo na rob vednosti ali nevednosti. To premikanje nekako lazhe vidimo kot chisto resnico ali chisto lazh.

Hipoteze torej:

Che je resnica vrednota, ki ima svoj protipol v neresnici, potem je med njima, ne chisto na sredi, "pravilna predstava".

 

O nacionalnih institucijah

To ni, kot ni bilo ono poprej, napad na nacionalne institucije, tako bi me kdo utegnil razumeti. Je razmishljanje, ki izhaja iz analize vrednot institucij, njihovih vrednotnih orientacij in njihovih vrednotnih sistemov.

Nacionalna institucija, kot vsaka tvorba, organizacija, omejuje zhivo gibanje, dogajanje v narodu, ubija zhivo, organizira spontano, omejuje ustvarjalnost z enim samim namenom, da bi bila uchinkovita, se razvijala in ekspandirala, lahko bi ga opisal z nekaj modalitetami ali pa z eno samo. Njen cilj je rast brez ozira. Uchinkovitost institucij je v njihovi omejitvi svobode. Institucije parazitirajo na svobodi. Hierarhija vlog je osnovni zakon institucije. Vloga pa je redukcionizem chloveka na njegovo delnost. Hierarhija je vechni, neukinljivi zakon reduciranega chloveka, ki je pristal na to, da ga je mogoche definirati. Ker pa vemo, da svobode ni v definiciji, vemo tudi, da si jo je chlovek s tem definiranjem pustil odvzeti. Je pa she druga mozhnost, ki pravi: svobodo je mogoche definirati, to svobodo v bistvu povechuje in sploh shele omogocha. Vendar ta definicija svobode koncha v determinizmu in tako utemeljene institucije v integralizmu, totalitarizmu.

Med hierarhijo in anarh(e)ijo mora biti neka pravilna predstava, ki ne propagira neukinljivega reda institucij, ki ne predlaga njihovih neprestanih reform, reorganizacij, ki s svojim, sebi svojskim delovanjem ne poskusha prispevati k njihovi institucionalizaciji, pach pa vecha stopnjo ustvarjalnosti in svobode. Ta preostala neizpita svoboda je namrech agens, ki dopushcha institucijam njihovo odprtost, gibljivost, duhovno ustvarjalnost v njih, ne morem pa rechi zhivost, ker se mi institucije zhive ne zde in ker je njihovo umetno ozhivljanje neplodno in vedno se godi na rachun chloveka in njegove svobode v njih.

Kot jezik ne zhivi v knjigah, kultura ne zhivi v kulturnih institucijah, tako ni institucij, ki bi bile institucije za svobodo, za narod ali za svoboden narod. In che bi bile take institucije za narod in narodnost, bi te ne bile najmochnejshe institucije, kot bi jim po pravici shlo, ker so najmochnejshe institucije: institucije mochi, sile, prisile. Ali pa bi se za njihovo dejavnostjo skrivalo kaj drugega, samo osvobajanje individua in naroda, tako kot to pojmujeta subjekta sama, ne.

Ne recimo institucijam prehitro, da so nacionalne, kot jim ne rechemo, da so svobodne.
Kaj pa proglas in razglas o svobodi narodove tvorbe?
Proglasi, proglashanje, deklariranje svobodnih institucij, to je nekaj drugega.

 

Vrednotni sistem naroda

Vrednot naroda, njegovih stopenj svobode ni mogoche ujeti v noben sistem. Obstaja pa neki abstraktni, nezhivi izsek vrednot, vrednotnih orientacij, sestavljenih (strukturiranih) v vrednotni sistem institucionalne strukture, ki ima socialno veljavo in samostojno trdozhivost, ki se praviloma kazhe, razglasha, deklarira za to, kar ni, za katerega je dobro vedeti, ga analizirati, ali vsaj o njem razmishljati, ko ishchemo vrednote naroda, njegovo vrednotno orientacijo v vrednotni sistem, v katerega se njegova svoboda ne more ujeti.

Che si v tej smeri ne bomo prizadevali, se bo dogajalo nekaj, kar se tako pogosto dogaja, namrech to, da pripisujemo narodu prav dolochene vrednote kot njegovo narodnostno posebnost, narodovo svojskost, ki pa so vse prej kot vrednote naroda, pa cheprav jih narod vzame nase, ampak so le vrednote vrednotnega sistema institucij, so le abstraktne vrednote nezhive strukture sistema in so kot take univerzalne.

Che pa je narod le institucija, potem seveda ni tako, potem je vrednotni sistem institucionalne hierarhije pomemben, morda najpomembnejshi vidik narodovih vrednot.

Kar mene zadeva, na to hipotezo ne stavim niti chrke.

Vrednotni sistem institucionalne strukture pa je zame predvsem prikaz tega: kaj niso narodove vrednote in kaj niso vrednote subjekta, ko tezhi k svoji integriteti, ko tezhi k svobodi.

Che nekdo poskusha narod poenotiti in usmeriti na nivoju deklariranih vrednot, bo venomer zadeval ob nepremostljivo tezhavo, ki se kazhe ob dejstvu, da je vrednotna uskladitev spontana in izhaja iz zhivih obchih vrednot, vrednot, ki zhive in se rojevajo v narodu. Tudi resnichna uskladitev vrednot institucij je mogocha na nivoju socialno veljavnih vrednot, ne pa na nivoju deklariranih vrednot. Videz je morda nasproten, a videz vara. Ujemanje socialno veljavnih in deklariranih vrednot je redkost in takrat, ko je, je ochitno spontano in naravno, zdi se, da se to dogaja le v samem zachetku velikih socialnih gibanj, che jih sprejme narod kot svoja.

Uskladitev vrednot sistema na nivoju deklariranih vrednot je ista iluzija, kot je uskladitev vrednotno neskladnega normativnega sistema, ki chrpa generiranje norm iz pluralizma interesov.

 

Sklepna hipoteza

Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek, ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.

Tezhko mi je formulirati sklepno hipotezo, tisto edino, s katero bi bil duh naroda zadovoljen, moj pa pomirjen. Vendar zhe ko sem zachel, sem vedel, da se ne bom mogel ustaviti. Narodov duh hrepeni po svobodi, jo ishche. Sprashuje se: ali je on she svojski, ali je duh naroda sploh zhiv, ali je to le iluzija? Umevanje uma mu odgovarja nekako nejasno: "Svoboda naroda je dejstvo, med dejstvi v njegovi zavesti bolj gotovega dejstva ni. A vseeno je ne bo nikoli nashel, che jo bo iskal zunaj sebe, v odnosu do drugih narodov. Ena sama mozhnost je, da jo najde, da se premakne s tochke obrata, ki zastira videnje in videl bo le to, da to kar ishche, je on sam."

Res je, to je zelo stara hipoteza, cheprav ne prevech znana in vsakich se mora vsakdo poglobiti vanjo, che jo hoche dojeti, tu ne pomaga nikakrshno preprichevanje.

Che vas hipoteza spominja na kateregakoli chloveka svobodnega duha, ki tava v temi za svojim duhom in sprashuje: ali ima njegovo telo dusho in ker ga je strah zanjo, se sprashuje she, kaj ji grozi in ali je umrljiva, se utegnete do dobra nasmejati.

Upanishadski modrec pa je resen in pravi: Napachno vprashanje, napachen odgovor. Ti nimash duha, dushe, to si ti sam. Med kaj imeti in kaj biti pa je neopisna razlika.

P.S.: Kar zadeva mene, sem miren. Skushal sem slediti umevanju subjekta, tako kot ga je umeval Henri Bergson. To pomeni: v tem premikanju nashih predstav o narodu sem ves chas skushal govoriti samo o neposrednih dejstvih zavesti.

 

 

Povzetek

Sedaj, ko smo vrednoto lojalnosti nekoliko ozhivili v njeni duhovno dejanski pojavnosti kot neposredno dejstvo nashe zavesti (zavesti dveh subjektov), se lahko zopet vrnemo k SHEMI vrednotnega sistema institucionalne strukture in osnovni tezi - trditvi, da je nivojska struktura sistema institucij utemeljena na temeljni vrednoti: "Hierarhija je" : lojalnost!

Lojalnost je vrednota, ki v svoji najbolj izpeljani inachici premení v vdanost - podanishtvo enemu in edinemu (hierarhu), generira presonalno legitimiteto sistema. On predstavlja vso institucijo (ali ves sistem), ob njem pa so poltronski hierarhi, ti manjshi -izmi, Oni, ki jim je treba dodati osebno ime ali nadimek poltrona in legitimiteta institucije (ali sistema) je opisana tako, da bolje ne bi mogla biti. (Posebej izstopajoch primer poltronske legitimitete na mediju RTVS sem opisal v Reviji SRP 1/2, v chlanku Personalna legitimiteta v malem ali Vrednotni sistem enega.) Vzdrzhuje se, hrani in ohranja z nepotizmom. Skoraj lahko rechemo, da je mochna institucija, institucija mochi, kot je radiotelevizija po svoji strukturi in dejavnosti kar sistem v malem. Che ne to, pa vsaj, da njena legitimiteta nevarno indicira mogocho legitimiteto sistema. Shematsko bi lahko legitimiteto M.M. v temni inachici opisali takole:

Lojalnost na M.M. je (:) personalna legitimiteta + legitimiteta poltronov z nepotizmom kot osnovo kadrovanja, avtoritarnostjo odlochanja na fevdalen nachin, slede jim she neizogibna skorumpiranost in rivaliteta v izkazovanju podanishtva chez vsako mero okusa, chez vse pa se razpotegnejo in z njimi prezhamejo she: netolerantnost, lenost duha in rigidnost za institucionalne spremembe in vse to povsem naravno proizvede neustvarjalnost ali pa se vsaj zaroti zoper temeljni smisel svojega nastanka in obstoja, to je svobodno ustvarlajnost sebstva (svoje identitete). Taka institucija nevarno zastruplja ves sistem ali pa je ravno nasprotno, da je institucija poosebljenje sistema na najslabshi mogochi nachin (ali celo oboje hkrati) in drug drugega vlecheta v to klimo duha. Navidez ga preveva blishch in lahkotnost zabavljashtva in zbadljivosti, za videzom pa je praznina, pasivizacija in otopelost ljudstva in kot konchni cilj iznichenje narodove identitete in duha naroda. To je tako po najbolj chrni inachici. Zaskrbljujoche je predvsem dejstvo, ki nas venomer opominja, da se chrni scenariji in negativne utopije praviloma izkazhejo za resnichnejshe od onih drugih, njim nasprotnih.