Revija SRP 7/8

Peter Bozhich

 

TULECHI DERVISH

Reorganizacija Radiotelevizije Slovenija in usoda Revije SRP

 

Ko sem temeljito prebral prispevke, ki v Reviji SRP 5/6 obravnavajo probleme (oz. problematiko Kataloga problemov medija RTVL/S), sem imel nenadoma pred ochmi svojo polemiko iz leta 1986 s tedanjim generalnim direktorjem RTV Ljubljana Vladom Janzhichem, ki je obsegala tri kar zajetne prispevke na to temo v tedanjem Teleksu.

Na nobenega od teh prispevkov generalni direktor RTVL Vlado Janzhich ni odgovoril, cheprav so bili naslovljeni nanj, pach pa se je obrnil na izvrshilnega sekretarja CK ZKS Milana Bratca, chesh, kdaj bo CK poskrbel za to, da me bodo v Teleksu utishali.

Od Bratca je dobil odgovor, chesh, kdaj boste na RTVL nehali voditi tako politiko, da ti trije prispevki ne bodo upravicheni.

Zakljuchek mojih prispevkov je bil, da je RTV poslednja trdnjava partijskega dogmatizma, kar je bilo spricho liberalizacije vsega ostalega tiska she bolj ochitno.

Zakaj navajam (ravno) ta primer? Zaradi tega, ker nam ti prispevki, predvsem prispevki o notranjih problemih RTVS v tej shtevilki Revije SRP razkrivajo, da se nachini vladanja in tudi vse konsekvence, ki iz tega izhajajo, niso spremenili niti za dlako, she vech, kazhejo nam predvsem to, da tudi v bodoche ni prichakovati nobenih bistvenih sprememb.

Za kaj gre? Sistem in mehanizmi znotraj TVS in sestav Sveta RTVS in programskih svetov TV in Radia (posebej nekdanja Programska sveta za nacionalne TV in radijske programe), ki nadomeshchajo nekdanje organe samoupravljanja, notranje strukture TVS in Radia Slovenija v nichemer ne spreminjajo, she vech, omogochajo popolno in absolutno vladavino vsakokratne politichne oligarhije na RTV, prej DEMOS-ove in zdaj naslednje vladajoche elite, ki jo druzhno postavlja "stara struktura" skupaj z novimi chlani vladajoche koalicije.

Gre predvsem za to, da ta podoba, ki jo prichujejo vsi ti chlanki (prispevki v Reviji SRP) govori predvsem o neskonchnem cinizmu te politichne elite, ki je nedavno morala oditi, pri njenih neprestanih napadih na tako imenovano staro strukturo. Ti napadi so bili, to trdim brez rezerve, perverziteta nekdanje DEMOS-ove oblasti, saj si v resnici nikoli ni zhelela spreminjati notranjega ustroja RTV, od katerega je povsem odvisno odlochanje o njenem programu. Ta ustroj namrech ni nich drugega kot trda vertikalna (hierarhichna) struktura organizacije dela in odlochanja, takega, ki omogocha popolno kontrolo z vrha te hierarhije in popolno oblast, ne da bi bilo vsaj malo prostora za avtonomijo tistih, ki program ustvarjajo. Rudi Sheligo je bil nekaj desetletij profesor na Vishji sholi za organizacijo dela v Kranju in najmanjshega dvoma ni, da bi ne vedel tega, kar sem zapisal in tudi she manj dvoma ni, da mu ne bi bilo jasno, da gre na RTVS za najbolj primitiven vertikalen totalitaren model vodenja velike, toge institucije, kot je RTVS.

Ochitno je namrech, da bi v tej hishi, kjer je bila shtiri leta formalno, pozneje (proti koncu mandata) pa she kako absolutno, na oblasti DEMOS-ova politichna elita, morali glede na zahteve tranzicije ta primitiven totalitaren model nadomestiti s sodobnejshim, za katerega je znachilno, da poteka odlochanje na razlichnih ravneh v dveh smereh in sicer vertikalno in horizontalno. To je za vsakega sociologa, kaj ne bi bilo za Sheliga, socioloshka abeceda pri upravljanju podjetij in ustanov, ki se jih shtudentje uchijo v sholskih prirochnikih za sociologijo upravljanja v prvem semestru na sholah, kjer se te vede predavajo. Gre preprosto za to, da slednji model omogocha tolikshno produkcijsko samoiniciativo, da se ne morejo zadushiti vsi informacijski kanali in da omogocha relativno avtonomijo odlochanja, ki je nujna, da vrh (hierarhije oz. organizacijske strukture) sploh lahko odlocha o pomembnih recheh, za katere je pristojen.

Che ta model apliciramo na institucijo RTVS, pomeni to relativno samostojnost novinarjev, kar je osnovni pogoj za njihovo kolikor toliko profesionalno delo. Che pa model organizacije ostaja totalitaren, kot je na RTVS (tudi potem, ko se spreminja celoten druzhbeni sistem), potem ni chudno, da je v chasu popolne vladavine Sveta RTVS in obeh programskih svetov (radia in TV), bilo odstranjenih toliko novinarjev, kolikor jih ni "odstopil" niti Vlado Janzhich niti njegovi predhodniki v zadnjih 20 letih. She vech, kar cele programske sklope je doletela najprej terminska reorganizacija (to je prestavitev na neugodne programske chase) in potem she popolna politichna preorientacija k manihejski desnici seveda. Tako se je na primer zgodilo Studiu City in tega bi ne bilo mogoche speljati, che sistem vladavine RTVS ne bi bil tako totalitaren. Novinarje, ki so odshli, so zamenjali mlajshi, bolj ubogljivi kadri, kar je she kako ustrezalo politichnim interesom manihejske desnice.

Ugotovitev Marjana Sedmaka - urednika Republike in TV novinarke Vide Petrovchich (na Okrogli mizi TVS o novinarstvu), da je glavni krivec za tak informativni program, kot ga imamo, neusposobljenost hishe, kako uchinkovito uresnichiti celoten proces pri informaciji, ki je prvich stisnjena na minuto in pol ali she manj in ki je odvisna od predhodnega procesa, ko se ta informacija oblikuje na kraju dogodka, je lahko neke vrste opravichilo. Vendar, informacija je na koncu vendarle takshna, kakrshna je usposobljenost. Dejstvo je, da hisha to seveda ves chas ve, da pa zoper to nich ne ukrene, zhe leta in leta nich, in tudi zadnja shtiri leta nich. To ne pomeni nich drugega, kot da ravno taka pomanjkljiva sposobnost (taka neusposobljenost) vsakokratni eliti, ki vlada mediju, she kako ustreza.

Politichno elito bi taka usposobljenost novinarjev, ki bi prispevala k vechji samozavesti in avtonomnosti novinarjev, kvechjemu motila. Enako bi jih motil drugachen, manj totalitaren sistem (re)organizacije institucije medija, in zato je she kako nezazhelen!

Problem tichi v tem, da se v obdobju (t.im.) tranzicije prestrukturiranja podjetij v gospodarskem sektorju dogaja predvsem na ravni notranje organizacije dela in da so ravno avtoritarni modeli organizacije tisti, ki so ekonomsko povsem neuchinkoviti in delujejo she zmeraj po nachelu chim vech odprtih delovnih mest namesto po nachelu uchinkovitih delavcev, ki jih je zato potrebno precej manj. In ker velika vechina podjetij v gospodarstvu nima vech drzhave za skrbnika, so se za svojo usodo in prezhivetje morala pobrigati sama. Zato tranzicija poteka predvsem oziroma samo pri teh podjetjih. Drzhavni sektor, ki je she vedno pod varushtvom drzhave in drzhava v bistvu zanj prevzema financhno skrb in odgovornost, ne chuti nobene potrebe, da bi v svojem delovanju karkoli spremenil in zato ostaja nasha najdrazhja, najmanj uchinkovita zgubarska nalozhba, ki bo postala she kako velika cokla pri druzhbenem razvoju, che ta to ni zhe zdaj.

Zlasti pa to velja za RTVS, saj je drzhavna radiotelevizija. Politichne elite, pa naj bodo iz kateregakoli spektra politike, nimajo nobenega interesa, da bi reorganizirale RTV hisho tako, da bi z zakonodajo ali pa notranjim statutom ustvarile organizacijski sistem, ki bi bil prilagojen procesom sprememb, ki potekajo zunaj te hishe, saj jim ravno ta status quo omogocha, da elita, ki je na oblasti na RTV, odlocha absolutno, brez vsake rezerve o vsem, predvsem pa o informativnem programu. Che to ne bi bilo res, si niti v sanjah ne bi bilo mogoche zamisliti manipulacije z gledalci s spornimi oz. dvomljivimi politichnimi anketami. Naj navedem samo primer, ko so na TVS napeljevali ljudi na to, da je LDS tako rekoch chez noch priplavala kot truplo po strankarskem morju, ker je bila boter pri odstavitvi generalnega direktorja. Takih absurdov si ni mogoche zamisliti, che ne bi neprenehno deloval negativni trend nihilistichnih druzhbenih procesov v praksi, zlasti na TVS in potem taka praksa nenadoma razkrije svoj kolaps, svojo celotno vsebino in usmerjenost.

Zato je izjemno dragocen prispevek Matjazha Hanzhka Problem reorganizacije Radiotelevizije Slovenija, Analiza razvojnega projekta, ki enostavno ugotavlja, kakshen bluff je nachrt reorganizacije RTV Slovenija, za katerega so najeli mednarodnega strokovnjaka, takega, ki naj bi bil edini sposoben tak projekt tudi predstaviti. V Sloveniji se na visokem strokovnem nivoju ukvarja z vprashanji notranje organizacije dela in odlochanja kar lepo shtevilo tudi mednarodno uveljavljenih vrhunskih strokovnjakov (npr. dr. Veljko Rus), ki seveda niso bili pripushcheni k temu projektu. Razumljivo, saj bi se jim kaj lahko ponovil shkandal s Sachsom, ko bi narochnikom reorganizacijskega projekta domachi strokovnjaki zares utegnili zatezhiti s tako reorganizacijo RTVS, ki bi znotraj strtrukture institucije medija omogochala relativno avtonomnost predvsem novinarjev in drugih ustvarjalcev programov.

Jasno je, da sama reorganizacija ne more prinesti ne vem kakshnih vsebinskih sprememb v programu medija chez noch. Jasno je, da je to odvisno predvsem od ljudi v mediju, ki tezhijo k avtonomnosti. Toda che tega zhe sam sistem ne omogocha, potem je stvar zatrta zhe v kali.

In prav to razkriva Hanzhek v svoji analizi razvojnega projekta Problem reorganizacije Radiotelevizije Slovenija, seveda skupaj z drugimi prispevki, ki nam govore, da se z nobeno menjavo politichnih elit, ki so se zhe in se she bodo menjavale na RTVS, ne bo spremenilo chisto nich. O tem, da se bo znashla slovenska radiotelevizija in sploh vse drzhavne ustanove v pogojih tranzicije v absurdnem polozhaju, tega noche razmishljati nihche. Ne more namrech ostajati v organizaciji dela in odlochanja, v njenih temeljnih premisah bela lisa, ki poskusha delovati zoper vse, kar se dogaja okoli nje. Tukaj ne gre toliko za vsebino, temvech za nachine in mehanizme njenega delovanja. Taki mehanizmi prepere in se v imploziji sesujejo sami vase, tako kot se je sesul ves socializem.

S tem nam ti chlanki in prispevki v Reviji SRP odkrivajo temeljne druzhbene in politichne konstante, torej globalno analizo, kaj se v tej druzhbi v resnici dogaja, oziroma kaj in kje se za vraga nich ne zgodi in zakaj se ne.

Bistvo teh prispevkov tichi v tem, da postavljajo nove kriterije za to, kaj in na kateri ravni druzhbena analiza in kritika res je, in kje je le golo politikantsko orodje, ki nima niti najmanjshe mozhnosti in sposobnosti za odkrivanje resnichnih problemov. Ker, vse je v znamenju strankarskih, sicer nasprotujochih si interesov, toda ti interesi so si glede na dejansko stanje v sistemu tako enoviti, da velja v bistvu tudi zanje trditev Alesha Valanta v Razgledih, ki trdi, da gre za veliko vojno majhnih razlik.

Pomembnost teh prispevkov tichi ravno v tem in zato ni nich chudnega, da te revije ne podpre ne vodstvo RTVS ne Svet RTVS, pa tudi drugje, kjer so za obstoj take revije financhna sredstva, ni niti najmanjshe naklonjenosti. (Izjema je le Open Society Fund - Slovenia.)

Moram rechi, da me polozhaj Revije SRP spominja na polozhaj tistih revij v zgodnjih letih socializma, ki so se ukvarjale z globalnimi druzhbenimi analizami, namesto s t.im. konstruktivno kritiko, ki v resnici to sploh ni bila (kritika namrech). Ko so jih prav zaradi tega ukinjali, ni bilo nobene simpatije s temi sociopati, kakor so nas imenovali, in zato ni prav nobene simpatije dandanes s temi kronichnimi sociopati, kot sta Shushtarshich in Hanzhek, ko dejansko druzhbeno kritiko usmerjata na tisto konkretno raven, kjer ta to tudi v resnici je in na ta nachin postavljata na lazh medijsko indoktrinacijo oz. propagando, skratka vse tisto, kar prinasha Delo in Informativni program TVS, Radio Slovenija in cela vrsta drugih medijev, ki bi jih lahko kvechjemu primerjal s tulechimi dervishi, ki vreshchijo drug na drugega, in schasoma nihche ne bo vech vedel zakaj, in zlasti ne, kaj vreshchijo.

Kdor se bo hotel zopet posvechati resnim vprashanjem druzhbe, resnim vprashanjem kritike druzhbe (njenih resnichnih problemov), bo moral zacheti tukaj, pri SRP-u.

 

Ljubljana, 10. novembra 1994