Revija SRP 7/8

Miha Remec

 

NA ROBU SONCA
 
Televizijska igra
Osebi:
RAF, stotnik, poveljnik vesoljske postaje Iksion
URI, znanstvenik, parapsiholog
Prizorishche:
Notranjost vesoljske postaje Iksion
Chas dogajanja:
Prihodnost

 

1.

Vesoljska postaja Iksion lebdi v vesoljskem prostoru pred sonchno oblo; korona utripa, protuberance se dvigajo z robov, pege se shirijo in krchijo; postaja je kot droban chmrlj pred velichastno in skrivnostno Sonchevo kuhinjo.

Sliko spremljajo shumi, ki dajejo vtis, da Sonce utripa kot velikansko srce in se zlijejo v temeljni napev neminljivosti stvarstva.

Zvrstijo se naslovni napisi.

2.

Notranjost Iksiona: podolgovat prostor v valju, ki se na eni strani konchuje s poveljnishkim vrtljivim stolom pred velikim zaslonom; to je okno v ozunje, na njem dobivata kozmonavta sliko z vesoljskega poveljstva na Zemlji, sluzhi jima za komunikacijo z rachunalnikom Pitijo, uporabljata pa ga tudi za predvajanje intervizije; na nasprotni strani so spojna vrata za prehod v kozmoplan, ob straneh pa vhodi v spalne in shrambene prekate.

Vse prizorishche polagoma rotira, ker se postaja vrti ob podolzhni osi.

Na poveljnishkem mestu dezhura parapsiholog Uri. Je srednjih let, bradat, dolgolas, zhivahnih ochi, ki imajo zanesenjashki lesk. Oblechen je v preprost delovni kombinezon. Nima nobene oznake razen kovinske tablice, na kateri je vgravirano njegovo ime in sonchni sistem z oznacheno Zemljo.

Uri preklaplja vidna polja in dobiva na zaslon sliko iz ozunja, ki jo povechuje ali zmanjshuje in opazuje z razlichnih zornih kotov.

Vkljuchi radijsko zvezo.

Nerazlochno shumenje in hreshchanje. Tu in tam kakshen pisk, ki pa ni zemeljskega izvora.

URI pogleda na chasomer in se pripravi na telepatsko oddajo. Vklopi intervizijo, projicira si na zaslon simbole in se na vsakega posebej osredotochi ter zapisuje chas.

Sredi najbolj zavzetega dela in zbranosti se mu na praznem zaslonu nenadoma prikazhe slika nekakshnega vsesploshnega vrtinca, ki se priblizhuje.

Pojav slike neznanega porekla spremlja temeljni glasbeni motiv.

Uri prepadeno opazuje na zaslonu igro nekakshne plazme, ki se konchno spremeni v njegovo zrcalno podobo, le da so njegovi gibi na zaslonu preuranjeni, pomeni chasovno premaknjeni naprej.

To Urija popolnoma zmede in panichno pritisne na alarmni gumb. Predirni piski v notranjosti vesoljske postaje.

Slika na zaslonu zamigota, zavalovi in izgine.

Odpro se vrata spalnega prekata, iz katerega se prikazhe Rafova glava s kratko pristrizhenimi lasmi. Je obrit, vojashko skrbno urejen mozh v najboljshih letih.

RAF se priblizha Uriju: Chemu ta poplah, Uri?

URI poskusha skriti razburjenje: Na nichli so slike.

RAF nagubanchi chelo in pozorno premeri Urija: Na nichli ne more biti nobenih slik.

URI: Vem. Pa vendar sem jih videl na lastne ochi.

RAF pristopi k tipkovnici, preskusi vsa vidna polja in ne odkrije nich posebnega: Sva she za Soncem?

URI: She.

RAF: Nobene zveze z Zemljo?

URI: Multikomunikator je nem. Imel sem telepatski zglas.

RAF podcenjujoche zamahne z roko: Sranje, zgubichas.

URI s prizadetostjo: Dobro vesh, Raf, da smo zhe zelo dalech s poskusi. Che je med Zemljo in postajo Sonce, je mozhna edino telepatska zveza. Vse drugo odpove.

RAF posmehljivo: Ne verjamem v telepatska charanja. Chudim se, da je Dedek sploh odobril te poizkuse. In kaj ti sporocha socharovnik z Zemlje?

URI: Nich. Dekoncentrirale so me slike na nichli.

RAF s senco skrbi na obrazu: Si utrujen? Te zamenjam?

URI: Popolnoma chil sem, Raf.

RAF: Nemara bi moral nekoliko izprechi s to telepatijo.

URI: Kam merish?

RAF prijazno, a odlochno: Oba veva, da na nichli ne more biti nobenih slik.

URI: Mislish rechi, da sem imel privid?

RAF pomirjujoche: Se dogaja. Zhe deveti mesec krozhiva okrog Sonca. Nich chudnega, che dobish veblo.

URI: Kakshno rech?

RAF: Veblo. Vesoljsko blodnjavico. Vsi stari machki jo poznamo. Dobish privide, prisluhe, zgubish orientacijo, do solza se ti stozhi po mamki Zemlji.

URI rutinsko preklaplja polja na zaslonu in vblizha velikansko protuberanco na Soncu: Kuhinja spet dela. Nisem imel veble, kot pravish. Obstajajo nekatere rechi, Raf, ki jim she vedno nismo prishli do dna in so zunaj zmozhnosti nashega dojemanja.

RAF ostro, brezpogojno: Dokler sem poveljnik na Iksionu, teh rechi ne bo!

URI s posmehom: Razumem, stotnik!

RAF: Ni me treba oslavljati s chinom.

URI: Naj se ve, kdo komu poveljuje.

RAF: Dobro vesh, da sva v Iksionu zvezana na skupno sranje, kot temu pravimo stari vesoljeplovci: isti kisik dihava, isto vodo pijeva, prechishcheno iz mojega in tvojega scanja, ti pa govorish o poveljevanju.

URI oddalji protuberanco: Ti odlochash. Ti si poveljnik Iksiona, Raf. Zlasti ta chas, ko nimava zveze z Zemljo.

RAF odlochno pristopi k tipkovnici in vklopi rachunalnik: Morda nimam prav in ne vem za mozhnost sprejema slik na nichelnem polju. Ne morem imeti vsega v malem prstu. Vprashajva Pitijo. Rachunalnik bo zhe vedel. Zachne tipkati in po vnosu podatkov se na zaslonu pojavi izpis: NA NICHELNEM POLJU NI MOZHNOSTI SPREJEMANJA SLIK. Vidish, Uri, zadeva je zdaj jasna.

URI: Z rachunalnishkega vidika zhe, ne pa z mojega.

RAF zaprepadeno: Pitija ti zhe devet mesecev brezhibno vzdrzhuje najboljshe bivanjske razmere, ohranja Iksionu pravilen tir, zagotavlja ti popolno varnost, tako da si v tej postaji bolj varen kot v maternici lastne matere - ti pa ji ne zaupash. Ni to malce krivichno do Pitije, Uri?

URI: Govorish o rachunalniku kot o zhivem bitju.

RAF bozhajoch tipkovnico, s kancem vznesenosti: Saj Pitija zhivi neko svoje zhivljenje. Med operacijo se v vezju dogaja nekaj zhivega, v elektronskem umu se sprozhi iskra zhivljenja, ki se je izoblikovala v neshtetih rachunalnishkih generacijah.

URI: Che je to res, potem sploh ne vem, chemu tichiva v tej shkatli? Pitija bi lahko samostojno opravila poslanstvo. Chemu so naju poslali na Iksion?

RAF: Zaradi chloveshkega dojemaja. Pitija tega zaenkrat she ne zmore. Potrebna sva kot posrednika med elektronskim in chloveshkim umom pri tem, za Unijo izredno vazhnem poslanstvu.

URI: Za Unijo Zemlje zaenkrat nima she nobenega pravega pomena, kolikshne so zaloge vodika in helija v Soncu, ne kakshne so magnetne silnice v njegovi koroni. Nisva nobena posrednika ampak samo cenejsha sklopa Pitije ali pa poskusna kunca.

RAF: Najbrzh tega mnenja nisi zaupal psihologom na Mamki, ko so te izbirali za to poslanstvo.

URI: Me tudi nihche ni vprashal za kakshno mnenje. Sem pa vse psi-teste opravil pozitivno in zato zanesljivo nimam blodenj. Zaupno in tishe: She nekaj ti moram povedati, Raf. Slike na nichli so imele dolocheno posebnost: chasovno so prehitevale...

RAF mu vskochi v besedo: Zhe dobro, Uri. Na Mamko ne bova porochala o tem. Mislim, da se morash odpochiti. Pokroviteljsko prime Urija za komolec in ga popelje s poveljnishkega stola na sosednji naslanjach. Sprosti se. Spustil ti bom posnetek zasnezhenih gora. To pomirja.

URI obeshenjashko: Figo pa zasnezhene gore. Mene pomiri kurabunta.

RAF postane pozoren: Katera rech?

URI: Nich, nich. Zavrti si gore. Saj drugega skoraj ne gledash.

RAF sede za zaslon, preklopi sliko sonchne oble na intervizijo in zachne predvajati posnetek zasnezhenih gora v svitu zahajajochega sonca.

Film spremlja folklorni alpski napev.

RAF: Rojen sem pod hribi. Meni popolnoma pricharajo Mamko. Kakor da ni milijone kilometrov dalech. Mar ni chudovito?

URI, ki brezizrazno in topo opazuje zaslon, posmehljivo: Prechudovito. Naravnost prelestno.

RAF: Che ti niso vshech gore lahko predvajam morje. Ali pa chutni film. Samo, da te bo pomirilo. Potem bosh pozabil na slike na nichli.

URI z nenadno zavzetostjo: Morda pa nama hochejo nekaj sporochiti.

RAF se sunkovito obrne na sedezhu: Kdo, vraga, nama bo kaj sporochal? Sama sva na tej strani Sonca, sama kot droben prashek v oceanu. Z Zemljo nimava zveze in nikogar drugega ni, ki bi se lahko oglasil.

URI hlastno: Pomeni, da je sporochilo odposlano od nekod drugod, Raf, in da morava razvozljati pomen slik. Morda pa je vrtinec, ki sem ga videl, znamenje za neko drugo galaksijo, zrcalna slika sporochilo, da nas opazujejo, chasovni premik pa, da obstajajo v nekem drugem chasu...

RAF vzkipi: O kom pa govorish?

URI: O sobitjih v vesolju. Sam komaj verjamem, da se je to lahko zgodilo, in to ravno nama. Prashek, kot si rekel, je naletel na drugi prashek...

RAF: Zberi se vendar, Uri. O stikih z drugimi zavestnimi bitji govore samo she neuravnoveshenci. Znanost je zhe v prejshnjem tisochletju naredila piko pri iskanju malih zelenih mozhichkov. Gornishki posnetek se izteche in na zaslonu se v nedogled ponavljajo chrke: GORE 07543 KONEC... Vesolje bi moralo biti posejano z velikanskim shtevilom razumnih civilizacij, katerih kumunikacijska zmozhnost bi morala trajati najmanj deset milijonov let, da bi imeli vsaj trohico mozhnosti za stik z njimi. Sami smo, Uri. Che nas je zhe kdo iskal, je stotisochkrat vech mozhnosti, da se je to zgodilo v tistih dvesto milijonih let, ko so na Mamki vladali dinozavri. Ne bledi vech, saj si vendar izurjen vesoljeplovec. Vse to je zgubichas, nesmisel, iskanje igle v kopici sena...

URI: Z Marvinovim magnetotronom jo potegnesh ven kot za shalo.

RAF: Saj je samo primerjava...

URI: Ki je z odkritjem magnetotrona postala nesmiselna. Tako je tudi z rachunico, s katero mi mahash pod nosom. Trajanje komunikacijske zmozhnosti neznanih civilizacij so rachunali z nashim chasom. Kozmichni chas podre vso enachbo.

RAF: Ne nameravam se prerekati o neprerekljivem. Predlagam nekoliko telesne vadbe.

RAF izklopi gornishki posnetek in zachne predvajati trimsko vajo. Nekoliko prevech razgaljena lepotica ob zvokih poskochne glasbe kazhe vaje, ki jih Raf ponavlja. Kmalu se postavi na glavo in opazi, da Uri ne sodeluje.

RAF na ves glas, da preglasi glasbo: Ne bosh telovadil?

URI: Poniglavo se je postavljati na glavo, ko sploh nimava tal.

RAF se s stoje na glavi spusti na vse shtiri in zachne udarjati z rokami po podu. Vpije: Imava tla! Zelo trdna tla. Trdnejsha kot na Mamki!

URI: Umetna gravitacijska ploshcha.

RAF med nadaljevanjem telovadbe po navodilih lepotice z zaslona: Obdrzhati je treba kondicijo. Telesna vaja je v vesoljski postaji obvezna. Ne bi ti rad ukazoval...

URI se ukloni in zachne brez prave vneme telovaditi. Med predkloni: Namesto, da bi ukrepala in poskushala nekako odgovoriti na sporochilo, migoritiva in mahava kot opici.

RAF preneha z vadbo. Z vso resnostjo: Poslushaj me, Uri! Izbij si iz glave kakrshnokoli sporochilo ali ukrepanje! Tudi che bi se nama oglasil sam bog Oche, ne bova nichesar ukrenila brez odobritve Mamke. Edino, che bi bila fizichno ogrozhena. Tedaj se bova branila in uporabila laserone in nukleone.

Lepotica na zaslonu izvaja most z machjo, pozhelenje vzbujajocho ritmiko.

URI ogorcheno: Prekleta vojashka pamet! Potuhniti se in biti na prezhi. Morda imava enkratno prilozhnost, Raf, in sva prva chloveka, katerima se poskushajo priblizhati sobitja iz nekega drugega osvetja. In zapravila bova to prilozhnost, che jim ne bova odgovorila.

RAF izkljuchi trimsko vajo in odlochno zasede poveljnishko mesto. Preklopi vidno polje na sonchno oblo. Mirno, odlochno: Prevzemam dezhurstvo. Naj ti bo jasno: nobenih slik ni bilo na nichli, nobenega stika, in nichesar ne bova storila. Najbolje bo, da se res spochijesh, Uri. Ko se bosh naspal, me bosh prosil, da vse to pozabim in ne vnesem v dnevni zapis.

URI: Za kariero se bojish.

RAF: Po pravici povedano se. Gabri, ki je na zadnji odpravi videl in porochal o svetlechem disku, ki da je shinil mimo njega, sedaj premleva svojo veblo na farmi alg v vesoljskem sredishchu. Ne bi rad prishel na farmo alg. Prevech rad sem na plovbah.

Na zaslonu se pojavi velikanska sonchna pega, ki se na zaslonu samodejno vblizha.

URI: Pega.

RAF: Vidim, registriram. Zelo pogoste so. Res sem rad na plovbah. Poseben char je v tem, da lebdish na robu mozhnega, na robu smrti, v skrajno varni kapsuli...

URI: Le che se Pitija ne ushteje.

RAF: Pitija se ne more ushteti. Vrglo te je iz tira. Pojdi v svoj spalni prekat in zaspi.

URI: Kako naj zaspim po vsem tem? Res me je iztirilo. Vzel bom kurabunto.

RAF se ozre in prepadeno opazuje Urija.

URI pochasi izvleche iz stegenskega zhepa usnjen moshnjichek, ga razvozlja, sezhe z dvema prstoma vanj in nasuje shchepec belega prahu med palec in kazalec leve roke, ga lepo razporedi, dvigne k nosu in z zaprtimi ochmi globoko vdihne.

RAF od osuplosti ne pride do besede.

URI mirno zavozlja moshnjichek in ga skrbno spravi nazaj v zhep.

RAF ogorcheno: Kakshna procedura pa je to, che smem zvedeti?

URI: Njuhanje.

RAF: Njuhanje chesa?

URI: Kurabunte.

RAF mrachno: Ni mi znano, da bi bila ta rech na seznamu sploshnih ali osebnih stvari v Iksionu. Dolzhan si mi pojasnila.

URI mogochno kihne, nato sproshcheno: Kurabunta je kurabunta. Che hochesh zvedeti njeno kemichno sestavo, me vprashujesh prevech. Tudi Pitija bi si polomila vezje v pomnilniku pri analizi. Dejansko pa je kurabunta nedolzhen grm, ki raste v Papui. Koreninice tega grma domachini dolgo chasa namakajo v posebni kvashi, jih nato sushe na soncu in potem posushene stolchejo v droban prah; pri tem pojo uroke, dodajajo zmlete kreljuti rajchice, hrustanec morskega psa in na koncu mora prah pomokriti devica...

RAF chedalje bolj namrgoden: Ne zbijaj shal, Uri! Resno te vprashujem, kaj imash.

URI: Resno ti pojasnjujem vse, kar vem o kurabunti. To mi je povedal prijatelj antropolog, ki je med shtudijem ostankov Papuncev odkril ta prashek. Prinesel ga je v omejenih kolichinah in zato je zelo dragocen.

RAF: Ne ovinkari. Imash mamilo?

URI: Kakor se vzame. Je in ni. Njuhaj prinese chloveku mir in dobro voljo. Celo ta prekleta shkatla in tesno sobivanje s teboj postane znosno. Znorel bi, che ne bi imel kurabunte.

RAF: In to jemljesh zhe ves chas. Zdaj vem, odkod tvoje prikazni, odkod slike na nichelnem kanalu.

URI: Kurabunta ne povzrocha nobenih slik. Pravim ti, da je njuhaj nedolzhna rech. Dva njuhaja zapored, to je zhe drugache, to je omama; trije njuhaji pa te ponesejo v krtovo dezhelo...

RAF ostro: Preciziraj!

URI: V Mamko zemljico. Tako so se izrazhali v chasu, ko ni bilo obveznih sezhigov in so mrtvece pokopavali.

RAF odlochno vstane in pristopi k Uriju: Moram te opozoriti na pooblastilo, ki ga imam kot poveljnik, da zasezhem vsako stvar, ki bi utegnila shkodovati zdravju posadke. Stegne roko. Nemudoma mi izrochi to stvar!

URI se smehlja in odkima: Nak, ta stvar je moja in ti je ne mislim izrochiti.

RAF ga predirno gleda: Daj sem! To je ukaz!

URI zapre zadrgo: Moral se bosh pomujati, stotnik. Ne mislim se kar tako odrechi kurabunte. Zgrabila se bova, che bosh prevech vesten s to zasego.

RAF skoraj plane na Urija, vendar se z vso svojo voljo zadrzhi: Prav. Menda vesh, kaj to pomeni. Zdaj bom o vsem tem moral obvestiti Mamko.

URI: Tudi o slikah neznanega porekla?

RAF: O vsem. Bolan si, Uri. Devet mesecev sem bil preprichan, da imam na krovu normalnega chloveka, zanesel sem se nate, bila sva kot en mozh. Kaj se je nenadoma zgodilo s tabo?

URI: Z mano nich. Le na nichli so se pojavile slike...

RAF spet vzkipi: Dovolj imam teh prekletih slik! In kurabunte, ki jo je pomochila papuanska devica. Nor si! Odstavil te bom od vseh opravil in vodenja.

URI se presherno hahlja: Od kakshnega vodenja? Saj midva nichesar ne vodiva. Ves chas sva vodena s strani Pitije in Mamke. Dedek morda vodi vesoljske odprave, che jih sploh vodi, che ni to samo koda za tim, za rachunalnik...

RAF: Res nisi vech pri sebi. Dobro vem, da vodim to postajo. Pristopi k poveljnishki ploshchi in se zachne dotikati vzvodov in tipk.  Vem, da ji lahko z rochnimi vodili spremenim smer in jo lahko celo dekomprimiram. In nobenega dvoma ni, da je Dedek nash glavni programer.

URI: Pa si ga kdaj videl?

RAF: Nisem, a ne dvomim, da obstaja. Ti pa dvomish o vsem.

URI: Ni res. Ne dvomim o tistem, kar vidim. In videl sem slike na nichli. Veseli me, da bosh o njih porochal Mamki. Morda bo kdo v vesoljskem sredishchu dojel pomembnost tega sporochila za chloveshtvo.

RAF: Odpoklicali naju bodo. To bosh dosegel. Morda pa prav to hochesh?

URI: Nich me ne vezhe na Zemljo.

RAF: Ne verjamem ti. Vsakdo ima kaj, kar ga vleche nazaj k Mamki: zheno, otroke, vsaj psa ali kakshno rastlino, che zhe ne drugega. Morda pa ti sploh manjka zhenska in te zato razganja.

URI: Ne razganja me. Kurabunta je odlichno pomirilo.

RAF: Ves ta chas se nisva pogovarjala o osebnih stvareh. Po pravilih vesoljeplovstva bi moral imeti na Zemlji zheno.

URI: Saj jo praviloma imam, ampak to je zavozheno... Pogleda na kronometer in vstane. Raf, chez nekaj trenutkov imam telepatski zglas.

RAF: Kaj pa che zglasa ne dovolim?

URI: Potem bi propadel ves poskus.

RAF: Ta poskus mi od samega zachetka ni vshech.

URI: Vshech ali ne, po programu je. Menda ne mislish na lastno pest ukinjati programa telepatske komunikacije? Veliko prichakujejo od tega poskusa, vse nadaljnje obchenje na oddaljenih plovbah je odvisno od njega.

RAF: Po vsem tem, kar se je primerilo... to tvoje stanje... ne vem, ali ti lahko dovolim.

URI: Prav, tvoja stvar, ti poveljujesh. Vendar bosh moral dati Dedku preprichljivo pojasnilo, zakaj si preprechil poskus. Imash samo she nekaj minut chasa, da se odlochish.

RAF izklopi sliko Sonca, pusti prazen zaslon, vstane in prepusti sedezh Uriju: Charaj, ampak nobenih neumnosti, Uri. Zganjaj svojo telepatijo, toda ne poskushaj nich drugega. Nobenega posega v tehniko.

URI zasede sedezh in prikliche na zaslon prvi simbol: Briga me tvoja tehnika. Potrebujem pa popoln mir in zbranost, da se osredotochim na simbole. Bi se malce umaknil v svoj brlog?

RAF se s skrbjo pomakne k vratom v spalni prekat: Prav. Upam, da sva dogovorjena. Nobenih neumnosti.

URI: Se bojish, da ti bom odpeljal Iksion s tira? Da ga bom ugrabil? Ne bodi smeshen. V simulatorju sem komaj obvladal rochne komande. Bodi brez skrbi.

RAF se pretakne skozi odprtino in zapre za sabo vrata.

URI zachne vkljapljati na zaslonu simbol za simbolom; na vsakega posebej se osredotochi in ga telepatsko posreduje sprejemniku na Zemlji. Ko odda vso skupino simbolov, schisti zaslon, se zazre v prazno in se posveti telepatskemu sprejemu. Na praznih ploshchicah pochasi zarisuje simbole, ki jih sprejema.

Motiv shumov in glasbe iz uvodnega prizora.

Nenadoma se na praznem zaslonu prikazhe majhna svetla tochka, ki zachne kolobariti v vedno vechji vibi v vsem spektru barv. Uri z razprtimi ochmi prepadeno zre v zaslon. Vrtinec se izoblikuje v njegovo zrcalno podobo, nato vblizha njegovo oko, prodira vse globje in globje ter na koncu zaobsezhe celico in samo jedro. Nekajkrat se ponovi ta sprehod od obraza in ochesa do jedra, ki pa je vedno hitrejshi.

URI tezhko diha in z roko sega k vratu, kakor da bi ga nekaj dushilo. Konchno pritisne na gumb za sploshni poplah.

Predirni piski po vsej postaji.

Slike na zaslonu se spet zvrtinchijo v spektralno vibo, ki se zdaj oddaljuje in vzbuja obchutek, kot da vsrkuje ves prostor.

RAF se prikazhe iz spalnega prekata v hipu, ko se vrtinec zgubi v svetlecho piko in ugasne: Kaj je zhe spet narobe, Uri?

URI razburjeno: Nisi videl?

RAF: Kaj?

URI: Slike na nichelnem kanalu.

RAF se priblizha Uriju in zachne z njim pokroviteljsko govoriti kot z bolnikom: Nobenih slik nisem videl. Rekel sem, da opusti te svoje telepatske zglase. Privide imash.

URI she vedno vznemirjeno: Slike so imele povsem jasno sporochilo: vpogled sporochevalca ni omejen in zmozhen je zaznavati mikro in makro kozmos...

RAF: Je zhe prav. Pomiri se in mi prepusti poveljnishko mesto.

URI vstane s sedezha: Zdaj, ko se je ponovilo, natanko vem, da gre za sporochilo, ki ni z Zemlje. Samo nechesa ne morem razvozlati: kako bi odgovoril in kako bi jim dal vedeti, da jih razumem? V slikah je najbrzh tudi ta napotek, a ga nisem opazil. She vedno mislish, da imam veblo in da je vse skupaj privid?

RAF sede za zaslon, preizkusi vidna polja in nastavi znajdnik, ki dolochi lego Iksiona v zvezdnem prostranstvu. Mirno: Najbrzh je kriva telepatija in kurabunta.

URI: Torej ne verjamesh, da so se na nichli spet pojavile slike? Pa saj si jih moral videti. Ko si prishel, so she bile.

RAF: Nisem jih videl, Uri. Oprosti, ampak res jih ni bilo. Vse bo v redu. Kazhe, da bova vsak chas iz komunikacijske sence in potem bova vprashala Mamko, kako in kaj. Oni bodo zhe vedeli.

URI: Che bodo razumni ljudje na zvezi.

RAF poishche med zvezdami oddaljeni planet in ga zachne povechevati. Izkazhe se, da gre za Zemljo. Z olajshanjem in radostjo: Glej jo, Mamko, kako krasotna je. Pogreshal sem jo, ko nama jo je zakrivalo Sonce.

URI she vedno tuhtajoche: Moral bi biti nek kljuch. Morda je samo preprosta asociacija ali namig, kako odgovoriti. Bedasto, a prav pri tem se mi je ustavila pamet.

RAF she vedno priblizhuje Zemljo: Evropo zagrinjajo oblaki. Nobenega pravega vremena nimajo. Poglej, kako se bleshchi severni techaj. Nenadoma imam spet obchutek, kje je sever, kje jug, cheprav je vse to navidezno. Zagledash svoj planet in se nenadoma znajdesh v tej zvezdni godlji in se spet pochutish kot doma.

URI: Ne gre. Preprosto ne vem, v katero smer naj tuhtam.

RAF: Nich ne skrbi. Zdaj se bova spet lahko povezala z Mamko. Nekoliko samotno je, ko si popolnoma odrezan. Na zaslon pokliche naris osonchja in rachunalnik mu nanj vnasha polozhaj postaje. Raf vtipkuje koordinate in je ves srechen, ker ima opravilo: Tako, vse kazhe, da sva v polozhaju za ponovno zvezo. Vkljuchi oddajnik in zachne klicati z jasnim brezosebnim glasom: Iksion kliche Mamko. Iksion kliche Mamko. Sprejem.

Shum, hreshchanje in cvrchanje.

URI: Nama z Mamke predvajajo cvrkutanje kanarchkov?

RAF se trudi okrog nastavitve: Ne vem, kaj je. Lega za zvezo je zhe primerna in morali bi se oglasiti. V mikrofon: Iksion kliche Mamko. Iksion kliche Mamko. Sprejem.

Spet samo hreshchanje, nato vmes nek razburjeni, nerazumljivi glas, ki nekaj vneto ponavlja, vendar ga ni mogoche razumeti.

RAF z mrachnim obrazom, ko preklaplja kanale: Mamka, imam motnje. Prehajam na rezervni kanal. Sprejem.

Slishne motnje se ponovijo. V ozadju tega shumenja in cvrchanja se znova zaslishi govorica, ki je zhe skoraj panichna, vendar popolnoma nerazumljiva.

RAF odneha in se obrne k Uriju: Prekleto, kaj je zdaj to? Kaj takega se she ni primerilo.

URI med tem, ko si mirno pripravlja shchepec kurabunte za njuhanje: Mamko je nekaj zvilo. Vse kazhe, da imajo tudi oni dolochene tezhave.

RAF nasajeno: Se bosh zhe spet omamljal? Lepa godlja. Poskusil bom she po vidni zvezi. Preklopi zaslon in odtipka sporochilo: IKSION MAMKI - SLISHNA ZVEZA VNICH - DAJ VIDNO - SPREJEM. Preklopi na sprejem in chaka. Na zaslonu pa potujejo samo chrtne motnje.

URI v tej tihoti glasno njuhne kurabunto in nato grozovito kihne.

RAF, ki ga ta kihljaj vrzhe pokonci: Bogpomagaj!

URI: Boglonaj! Skrbno spravlja kurabunto. Zaman se trudish. Mamka je kompletno izven. Nisem vedel, da imash starosvetne navade.

RAF: A bogpomagaj? To je pustila prababica na druzhinskem magnetoskopskem zapisu in kot otrok sem se moral drzhati tega pravila.

URI: Lepo. Dobra druzhina. Kot je bila moja. Treba se je drzhati starosvetnosti. Zato tudi imava nadangelska imena: Rafael in Uriel. Zavedati se moramo tisochletnih korenin. Vse je zaman, Raf. Ne bodo odgovorili.

RAF ne more skriti, da je zaskrbljen nad polozhajem. Preklopi zaslon in spregovori v mikrofon: Iksion Mamki. Oglashal se bom v neparnih terminih. Izklop.

URI: Na, pa si brez navodil. Kako bova zdaj? Kaj pa che je na Mamki kaj narobe in se ne morejo oglasiti? Lahko je vesoljsko sredishche doletela kakshna katastrofa.

RAF zamahne z roko: Pojdi no, Uri! Zhe spet ga kreshesh. Vescenter je zgrajen tako, da ga ne more nich unichiti. Najbrzh je napaka v multikomunikatorju. Dokler smo she imeli dobre stare radijske zveze, se kaj takega ni moglo primeriti.

URI: Je bil pa signal v zamudi.

RAF: Zhe, zhe, ampak vsaj eden od kanalov je zanesljivo deloval.

URI: No, vidish, kako so potrebni telepatski komunikacijski poskusi. Ti pa: zgubichas, charanje, ni mi vshech telepatija.

RAF: Preveriti moram multikomunikator. Zachne tipkati ukaze rachunalniku, ki preverja sklope. Odkimava z glavo in na koncu vzdihne. Chedalje lepshe. Paralelna razchlemba ni mozhna, ker smo brez zveze z Mamko. Nich ne pomaga, chakati moram.

URI: In to zdaj, ko najbolj potrebujesh navodila.

RAF prizadeto: Ne norchuj se. Vse bi she nekako prenesel in zamolchal. Vebla je lahko trenutna, to se lahko vsakomur primeri, toda kurabunta, to je pa le malce prevech za vesoljsko postajo, tega ti res ne morem spregledati. Moram obvestiti Mamko.

URI: Bojim se, da ne bosh vech dobil zveze.

RAF spet nastavi sliko Zemlje in jo priblizha, kolikor more: Vse te mesece sem se pogovarjal z vescentrom kot za shalo; multikomunikator izchisti zvok in sliko do popolnosti, zdaj pa tole.

URI: In kako bosh ukrepal?

RAF: Pochakal bom na zvezo.

URI: Saj ti pravim, da zveze morda ne bo. Kaj che so naju osamili?

RAF: Mislish z Mamke?

URI: Ne z Mamke. Tisto, kar nama poshilja sporochilo po nichli, morda noche, da se povezheva z Zemljo.

RAF prisiljeno pomirjujoche: Kar mirno kri, Uri. Se bo zhe vse uredilo. Chakala bova.

URI nenadoma plane: Tvoje prekleto chakanje! Ukreni vendar kaj! Zgubish zvezo z Mamko in si ves pohabljen. Sam ne znash sprejeti nobene odlochitve vech. Navaden chip, chipek si v rachunalnishkem vezju, sprevodnik, ne pa poveljnik postaje!

RAF razkacheno vstane in se nameri na Urija: Kaj bi pa rad? Kaj bi moral po tvojem zdaj ukreniti?

URI: Odgovoriti na sporochilo z nichle.

RAF: Lepo. Recimo, da bi to hotel. Kako pa? No, povej mi kako? Naj krichim: Hej! Hej, vi, Aldebaranci, Rigelci ali kdor zhe ste, poslushajte me! Mi smo Sonchevci!

URI: Krichish.

RAF: Ja, krichim. Se treplja po glavi. Ker imam te tvoje veble zhe do tu zgoraj! Ne vidish, da imam druge skrbi, da ni shala voditi takshne postaje kot je Iksion.

URI: Zhivce izgubljash. Moral bi vzeti kurabunto.

RAF sede nazaj na poveljnishki sedezh in se zachne spet ukvarjati z znajdnikom. Kar sam se ugonabljaj, jaz imam resne opravke, nekdo mora skrbeti, da stvari gredo po programu.

URI spravljivo: Oprosti, saj imash prav. Ne moresh odgovoriti na sporochilo, che ne vesh kako. Po krivici se znasham nate. Jezi me, ker ne najdem kljucha, kako priti z njimi v stik.

RAF spet obvladuje glas: Kaj ko bi shel k pochitku, Uri? Po dobrem spanju bi se ti nemara posvetilo.

URI: Ni slaba misel, cheprav vem, da se me hochesh samo znebiti.

RAF: Tudi znebiti, nich ti ne bom prikrival. Dovolj te imam, nachenjash mi zhivce s svojo veblo in tega si v tem polozhaju ne morem dovoliti.

URI: Pa ne, da te je tole z Mamko spravilo v paniko.

RAF si daje na vso moch opravka z nadzornimi sistemi: Nich ne skrbi, Uri, bom zhe prebolel. Huje je s tabo. Ni najbolj prijetno, che ti sopotnika v postaji zachne nositi luna.

URI: Luna ne more imeti nobenega vpliva. Moral bi rechi Sonce.

RAF: No, pa Sonce. Pogleda na chasomer. Hvalezhen bi ti bil, che gresh spat. Razen tega je tudi po programu tvoj chas spanja.

URI  se napoti k spalnemu prekatu: Grem. Cheprav se pozhvizhgam na program. Vse zhivljenje so me programirali in zato zdaj ne morem razvozlati neprogramiranega sporochila. Morda se mi bo v spanju kaj posvetilo. Drugache bodo sporochevalci ugotovili, da imajo opravka s programiranimi tepci in ne bodo poskushali vech. Bila bi velika shkoda. No, pa dober sprejem! Odpre vrata in pomaha Rafu.

RAF: Hvala. Zbudil te bom, ko bo chas.

URI zapre vrata za sabo.

RAF nekaj chasa opazuje, che je tovarish res odshel, nato se posveti ukazniku. Preklaplja vidna polja in si spet priblizha Zemljo. Opazuje jo s hrepenenjem in obchudovanjem. Potem mu obraz spreleti skrb. Spet vkljuchuje slishno zvezo in kliche: Iksion kliche Mamko. Iksion kliche Mamko. Sprejem.

Oglasi se prasketanje in piskanje, nakar se zaslishi nerazumljivo govorjenje, ki ga Raf ne more izchistiti.

RAF: Ne razumem vas. Slishnost - vnich. Video - vnich. Che me sprejemate, zabelezhite: Multikomunikator - vnich. Drugi sklopi vnar. Imam dolochene tezhave z Urijem. Sumim, da jemlje mamila. Prosim za navodila. Obvestite Dedka. Javljal se bom po kodeksu v neparnih terminih. Sklep.

Izklopi komunikator in pokliche na zaslon znajdnik. Zagleda se na mrezhno ploskev s prostorskimi ukrivitvami in opazuje utripanje luchke, ki naznachuje polozhaj Iksiona. Videti je, kot da nosi na ramenih vso pezo odgovornosti za postajo.

Uvodni glasbeni motiv.

 

3.

Iksion lebdi v prostoru pred sonchno oblo, nekoliko bolj odmaknjen kot v prvem prizoru. Pulziranje korone, protuberance.

Uvodni glasbeni motiv.

Notranjost postaje. Raf sedi na poveljnishkem mestu in si predvaja erotichni film.

Glasba in govor v filmu sta nastavljena na precejshnjo jakost; ochitno si Raf preganja spanec.

Cheprav bi ga morala zanimati zgodba, prirejena za poprechni moshki okus, se Raf na vso moch bori s spancem. Ochi se mu zapirajo in glava mu vechkrat omahne. Vsakich, ko se mu to zgodi, se zdrzne in poskusha ostati buden.

Konchno zakinka za vech chasa.

Slika na zaslonu se nenadoma izgubi v svetlecho piko, ki se zachne vrteti in zavijati v vrtinec, ki se vse bolj priblizhuje.

Zvok filma utihne, oglasi se napev, ki je zhe v prejshnjih prizorih spremljal pojavljanje slik neznanega izvora.

RAF se zdrzne, odpre ochi, in to kar vidi, ga dvigne na noge. Pomane si ochi in zaprepadeno gleda igro vrtinca, ki se izoblikuje v njegov obraz in ochi, razprte v presenechenju in negotovosti. She preden zachne preklapljati vidna polja, zagleda na zaslonu svoje roke, ki se dotikajo preklopnih tipk. Razburjeno, sam zase: Kaj... Kaj je zdaj to... prekleto... Na vseh vidnih poljih se mu prikazuje ista slika, ki naposled zavalovi, se razoblichi in spremeni v oddaljujocho se vibo, ki se odvrti in izgine v majhno svetlobno piko. Na zaslonu se nadaljuje erotichni film.

Skrivnostni napev spet zamenjajo preglasni zvoki filma.

RAF she vedno razburjen bega z ochmi po zaznavnikih ukaznika. Naposled izklopi film in pokliche na zaslon naris vesoljske postaje. S kazalom se sprehaja po posameznih sklopih in rachunalnik mu povsod odgovarja s kratico VNAR in z zeleno utripavico. Raf ochitno ni zadovoljen in jezno natipka: POJDI SE SOLIT. Na zaslonu se odtipkuje odgovor: POJDI SE SOLIT, NI PROGRAMIRANO. NI ODGOVORA. Ukine naris, odpre pregledovalnik in zachne opazovati okolico Iksiona. Povechuje zvezde in planete in ishche navzochnost chesarkoli v blizhini postaje. Vendar ne najde nichesar. She vedno zbegan vstane in se zachne sprehajati sem in tja. Nekajkrat zastane pred vrati v Urijev prekat, vendar jih ne odpre. Naposled spet sede na poveljnishki stol in vklopi zvezo z Zemljo. Nestrpno: Iksion kliche Mamko. Iksion kliche mamko. Sprejem.

Shumi, piski, nato vmes jasni besedi: ...sprejemamo vas... nakar spet motnje.

RAF hlastno, cheprav se trudi prekriti vznemirjenost: Mamka, slishal sem te! Slishal. She poskushajte. Sprejem. Motnje, cheprav poskusha na aparaturi izchistiti zvok. Preklopi spet na oddajo. Umirjeno: Iksion Mamki: sporocha stotnik Rafael: multikomunikator okvarjen, vidnik sprejema slike neznanega porekla, Uriel ni vech zanesljiv; zhe drugo izmeno dezhuram in ne vem, kako dolgo bom zdrzhal. Potrebujem navodila. Obvestite Dedka. Sklep. Izklopi zvezo, vstane in se zachne sprehajati po krmnem prostoru. Naposled obstane pred predalchnikom, odtipka geslo in vzame iz predala knjigo z naslovom: KODEKS RAVNANJA V IZJEMNIH PRIMERIH. Vrne se na poveljnishki sedezh in se zatopi v branje. Vendar ne more premagovati spanca in naposled mu glava omahne nad knjigo. Sunkovito se odpro vrata spalnega prekata in prikazhe se ves vesel Uri.

URI na ves glas: Raf! Posvetilo se mi je!

RAF se zdrzne, nato pa poskusha prikriti, da je dremal. Osorno: Kaj pa je?

URI: Oprosti, sem te zbudil?

RAF: Ne, sploh ne. Samo chemu tak hrup?

URI: Res oprosti. Ne morem se krotiti. Tako preprosto je bilo. Imel si prav. Odpochil sem se in zdaj se mi je v hipu razjasnilo.

RAF: O chem sploh govorish?

URI: O sporochilu, ki nama ga tisto poshilja. Za ponoret preprosto je, pa sem si razbijal betico do onemoglosti. Vrtinec, ki se oddaljuje in naravnost vleche vase, pomeni: Sledi mi!

RAF postane v hipu pozoren. Ostro: Si rekel, sledi mi?

URI: Ja. Ali pa sledita mi. Kakor hochesh. Tisto, kar zhe je, naju vabi, da greva za njim.

RAF zgrozheno: Menda ne mislish s tira?

URI: Kako pa drugache, kot s tira? Ne bo naju chakalo na orbiti.

RAF predirno pogleda Urija: Preusmeriti Iksion samo za nekaj stopinj, je skoraj zanesljiv samomor. Potegnilo bi naju lahko v Sonce.

URI: Morala bi zaupati...

RAF: Komu? Nekakshnim slikam, ki so lahko tudi magnetna motnja, odbit signal.

URI: Brez tveganja ne bodo ljudje nikoli navezali stika z drugo zavestjo, z drugo civilizacijo. Hiba danashnjega chasa je, da nich vech ne tvegamo, da je vsak nash korak neshtetokrat preverjen, prerachunan in programiran. Morala bi tvegati, Raf.

RAF skrajno odlochno: Moj odgovor je ne, ne in ne! Nobenega odmika s tira! Izbij si to za vselej iz glave! Sledi tem svojim Aldebarancem ali Rigelcem ali kar zhe so, s telepatijo: charaj, ampak pusti pri miru tehniko, ker drugache bom moral uporabiti svoja pooblastila...

URI: S kolom po glavi.

RAF: Che bo treba, tudi s kolom po glavi. To najino poslanstvo je prevech pomembno, da bi karkoli tvegala.

URI razocharano: Zato je tako, kot je. Zaradi programiranih tepcev ne moremo iz nashe mishje luknje, iz nashe zabubljenosti.

RAF: Dalj sva, kot je bil chlovek kdajkoli. Na robu Sonca. In posadke bodo shle she naprej.

URI: Nikjer nisva. V vesoljskih razsezhnostih le ped od Mamke. Nebogljena in odvisna od nje. Saj res, se ti je Mamka oglasila?

RAF: Ujel sem nekaj razlochnih besed. Kazhe, da naju sprejemajo in da je najbrzh napaka pri njihovi oddaji.

URI: Torej si she vedno brez navodil.

RAF: Najino poslanstvo in program je jasen. Lahko shajava tudi brez navodil.

URI: Che ne bi bilo stika z neznanim. Pri tem pa potrebujesh navodila z Mamke.

RAF: Za tvoj izmislek, za tvoj "sledi mi", ne potrebujem nobenih napotkov. Mirno sem se sam odlochil, da ne bom dovolil nobenega odmika s tira.

URI: Pa che bi ti ukazala Mamka? Che bi se prikazal Dedek na zaslonu in ti ukazal: Raf, primi rochna vodila in sledi tistemu, kaj bi rekel?

RAF: Bi rekel: ne. Po kodeksu nima nihche pravice zahtevati od kozmonavta, da tvega zhivljenje in da mu izda ukaz, ki se ne sklada z varnostjo. Razen tega, Uri, tisto bi mi moralo dati koordinate, ki bi jih vnesel v Pitijo, da bi izrachunala premik. Ne moresh v tirnici okrog Sonca z rochnim krmiljenjem loviti senco na lastnem zaslonu.

URI: Bil sem preprichan, da so me poslali na plovbo s starim vesoljskim machkom, ne z zajcem.

RAF: Pogum ni nerazsodno in predrzno ravnanje. Ne bosh me spravil s tira, Uri. Ne mene in ne te postaje. She vedno pa ne vem, kaj hochesh in kaj bi rad dosegel?

URI zavzeto, brez prejshnje ironije: Ne bi rad zapravil te prilozhnosti. Pokolenja so sanjala o tem, da bo prishlo do stika, do stika z velikim S. Zame je to bistveno vprashanje za chloveshtvo, Raf. Ker che je kje she neka druga zavest, neko drugo zhivljenje, potem imamo smisel tudi mi. V nasprotnem primeru smo pomota, skaza stvarstva brez smotra.

RAF: Tezhko dojemam, izpopolnjeval sem se v tehnishkih vedah, ne modroslovju.

URI: Zelo preprosto je: che smo v vesolju sami, potem bomo izginili brez sledu; che nas ne bo zhe prej zbrisala kakshna lokalna kozmichna ali bioloshka katastrofa, chaka chloveshtvo neizogibni konec chez dobrih shest milijard let, ko bo sonchna kuhinja zakuhala.

RAF: Na tako dolge chasovne proge ne razmishljam.

URI: Pa je relativno kratka. Pomisli, da bo tedaj popolnoma in za vselej izginila tvorba, ki jo je narava tkala milijarde let, da bi se dokopala do zavesti. Zabrisani bodo vsi genetski zapisi in che smo res unikum v vesolju, bo v gmoti spet zavladala popolna nezavednost. Nikomur ne bomo mogli pustiti sporochila, da smo bili tu.

RAF: In kaj potem? Vazhno je, da smo zdaj tu.

URI vse glasneje: Rad bi ti dopovedal, da bi stik z drugo zavestjo pomenil, da je zavest univerzalna, da se v vesolju pojavlja kot se ponavljajo krozhne oblike, kot sonca in osonchja. In che je tako, imamo smisel, nismo pomota, RAF!

Zvochni signal iz multikomunikatorja.

RAF hlastno vklaplja zvezo in ostro shepne: Utihni, Uri! Mamka naju kliche. Nastavlja multikomunikator in se oglasi s komaj prikrito razburjenostjo: Iksion na zvezi. Sprejem.

GLAS PO ZVOChNIKU  chudno popachen, vendar razumljiv: Zemlja Iksionu: Imamo okvaro na izboju. Sprejemamo vaju, chas nashe oddaje pa je omejen. Nujno precizirajta slike neznanega porekla. Dedek obveshchen. Drzhita se, nekaj chasa se she ne bomo slishali. Sprejem.

RAF, ki se mu je ochitno odvalil kamen s srca, spet nastopa sproshcheno, cheprav chustva skriva za rutinsko hladnokrvnostjo: Iksion Mamki: vse vnar. Slishal sem vas. Preciziram prejshnje porochilo: Na vseh vidnih poljih multikomunikatorja se obchasno pojavljajo slike neznanega porekla. Vir oddaje neugotovljiv. Uri presenecheno poslusha Rafa in se chedalje bolj chudi. Slike se pojavijo s svetlobno piko, ki se razshiri v spiralo in izoblikuje v zrcalno podobo notranjosti postaje. Chas te projekcije ima premik naprej. Ni pomota. S premikom naprej. Izgublja se v obratni spirali. To je vse. Sklep.

URI se priblizha Rafu in ga prijateljsko lopne po ramenu: Raf, pa ti si neverjeten!

RAF se sunkovito obrne. Nasajeno: Vzdrzhi se poniglavih izpadov. Nisva v pivnici!

URI: Presenetil si me. Bil sem preprichan, da o slikah ne bosh porochal Mamki. Rekel si, da tega ne bo na tej postaji, dokler ji poveljujesh.

RAF: Rekel sem. Potem pa sem spremenil mnenje.

URI: Moral si imeti tehten vzrok. Kaj se je zgodilo?

RAF nekaj chasa molchi. Nato se odlochi za iskrenost: Videl sem jih.

URI hlastno: Slike?

RAF: Tako je.

URI: Torej tudi ti? Kdo bi rekel. In kako si videl?

RAF: Kakor sem porochal.

URI: Potem ni vech problema. Potem ne mislish vech, da sem nor in da imam vesoljsko blodnjavico.

RAF vkljuchi krozhno pregledovalno vidno polje: Nich ne mislim. Moja dolzhnost je, da ugotavljam dejstva. In kar vidim, je zame dejstvo.

URI: Jaz pa te preprichujem kot obseden. Lepo si me potegnil. Pomeni torej, da sva si zdaj edina.

RAF: Nisva si edina.

URI: Ne bodi smeshen. Obadva sva videla slike.

RAF: Nisva si edina o njih poreklu. Tudi che bi bila to oddaja neke neznane civilizacije, kot ti pravish, si nisva edina o ravnanju v tem primeru.

URI: Prehitro sem se veselil. Pozabil sem, da je tvoja vojashka pamet drugache programirana. Nikoli iz svoje lupine, nikoli iz bunkerja. Zunaj je nevarno.

RAF: Nekaj pozabljash, Uri. V vsej nashi zgodovini je napredek omogochalo vojashtvo. Tudi v vesolje ne bi prishli brez vojashke podpore.

URI: Dobro vesh, da je vojska vsak napredek izrabili za poboje, unichenje in zatiranje. Tudi vojashtvo Unije ni veliko boljshe. Povsod ste zraven, vse nadzirate, pa cheprav nimate nobenega sovrazhnika vech.

RAF: Brez vojashtva bi shlo spet vse po starem. Krajevne vojne, rasni in verski spopadi. Moramo biti povsod zraven, moramo vse nadzirati, da ohranimo dosezheni red na svetu. Razen tega si vedel, ko si se vkljuchil v vesoljski program, da ga nadzira vojashtvo Unije. Nimash se kaj pritozhevati.

URI: Pustiva to prerekanje, Raf. Torej res ne bosh nich ukrenil? Kdo ve, kako dolgo bo Mamka mutasta. Mislish, da bo tisto chakalo?

RAF: Tisto je lahko magnetna motnja, odbit signal...

URI izgubljajoch potrpljenje: Sam vesh, da to ni res! Sam si porochal o chasovnem premiku tega signala. To ni znachilno za nobeno motnjo. Prekleto dobro to vesh in nehaj mi tveziti o motnji ali okvari!

RAF tudi s povzdignjenim glasom: Utihni in poslushaj me! Kakorkoli, zame je to she vedno signal neznanega porekla in o tem poreklu brez oprijemljivih znamenj ne mislim razpravljati. In karkoli zhe je, ne bom ti dovolil, da bi na ta signal ukrepal po svoji glavi. Najmanj s kakshnim "sledi mi"! Konchno, obvestil sem o pojavu Mamko in dobila bova ustrezna navodila, takoj ko bodo popravili zvezo.

URI: Tako lahko chakava she in she. Tisto ne bo poskushalo kar naprej, opustilo bo oddajanje, Raf. Vesh, kaj to pomeni? Da bo morda za milijone let odlozhen stik, za milijone let bo zavrta nasha vednost o sobitjih iz vesolja, in to zaradi trme in omejene pameti nekega stotnika, ki se je zabubil v svojo lupino.

RAF vstane in zachne po notranjem kanalu predvajati trimsko vajo, ki jo vodi postavna lepotica s platinastimi lasmi. Med telovadbo: Ravnam po kodeksu. In zdaj je chas telesne vadbe. Razgibal se bom.

URI z onemoglo jezo: Ti se kar razgibavaj, masiraj svoje programirane mozhgane s trimom. Mi ne pade na pamet, da bi te posnemal. Kadarkoli bi se moral odlochiti in kaj ukreniti, se zatechesh h kriljenju rok in pochepom. Razburjeno poishche moshnjichek s kurabunto in opravi ves obred njuhanja nekoliko pospesheno. Potem, ko nekajkrat vdihne prashek, se pripravlja na kihljaj, vendar ne kihne.

RAF preneha z vadbo in napeto prichakuje, da bo Uri kihnil in pri tem globoko zazeha. Zaspano: No.

URI she vedno jezno: Kaj, no?

RAF: Kihni zhe.

URI: Mi bosh zdaj predpisoval, kdaj naj kihnem?

RAF: Ne, ampak zdelo se mi je... zazeha ...da se pripravljash.

URI: Zehash.

RAF  zachne spet telovaditi: Nich hudega, minilo bo.

URI: Zhe drugo izmeno bedish.

RAF: Bom zhe prenesel. Izurjen sem za take primere.

URI spravljivo: Ne razumem te, Raf. Na svoje ochi si videl slike; pomeni, da nimam prividov, da nisem nor in bi mi lahko mirno prepustil dezhurstvo in se spravil spat.

RAF: Zhal ti ne zaupam, Uri.

URI: Nimash razloga.

RAF zasopihano med zakljuchevanjem trimske vaje: Imam. Jemljesh karabunto...

URI: Kurabunto.

RAF: No, pa kurabunto. Izmislil si si nekakshen "sledi mi". Nisi zanesljiv. Zdaj si bom predvajal za oddih gozd. Raf zachne vrteti idilichen film o jutru v gozdu. Med drevjem se usipajo prvi sonchni zharki. Ptice letajo. Potok.

Med spremljajocho glasbo cvrkutanje ptichev, zhuborenje potoka in oglashanje kukavice.

Gozdne zhivali se prihajajo napajat. Nadrobnosti: rosne kapljice, pajek, ki prede mrezho in tako naprej. Raf zamizhi in globoko vdihuje zrak, kakor da bi res bil v gozdu.

URI se skremzhi.

Njegov kihljaj odmeva po prostoru.

RAF se zdrzne. Nejevoljno: Upam, da se te ne loteva prehlad? Samo to nama she manjka, da si pri vsej asepsi in konstantni temperaturi v Iksionu staknil nahod.

URI: Brez skrbi. Edina slaba plat kurabunte je, da nekoliko drazhi sluznico in potem chlovek kiha. Pokazhe na zaslon, kjer se she vedno vrti film o gozdu. Se ti ne zdi, da nekoliko pretiravash z Mamko v konzervi?

RAF: Ne morem pomagati. Obozhujem gore, gozd in morje. To me vedno pozhivlja.

URI: Pa mislish, da bosh zdrzhal?

Raf: Kaj naj bi zdrzhal?

URI: To mrtvo strazho na poveljnishkem mostu. Prej ko slej bosh zadremal. Zmanjkalo te bo. Ne vidish, da si ti obseden? Sploh te ne ogrozham, Raf.

Film o gozdu se izteche. Na zaslonu se ponavlja napis: KONEC - GOZD - 07303 - KONEC

RAF: Vtepel si si v glavo preusmeritev Iksiona. Ni to ogrozhanje?

URI: To she ne pomeni, da bom prijel rochna vodila in sprozhil fuzijski pogon...

RAF: Po vsem tem, kar pochnesh, odkar se je pojavil tisti signal, si vsega zmozhen.

URI: Rad bi samo, da bi delovala v soglasju, zato ti dopovedujem, da je ta stik izrednega pomena. Edino, kar so v omejeni oddaji z Mamke zahtevali, je bilo pojasnilo o teh slikah. Ti to nich ne pove?

RAF: Nich dolochenega.

URI: Slike so se pojavile, ko sva bila za Soncem, in tam ni bilo nobene mozhnosti za signal z Zemlje. Pomeni, da so nezemeljskega porekla.

RAF: She vedno je lahko napaka v multikomunikatorju.

URI: Nisi toliko omejen, da ne bi opazil, da gre za sporochilo. In to zelo kratko in jedrnato. In morava odgovoriti nanj... Film teche v prazno. Moti me.

RAF  izklopi trak in preklopi na opazovanje Sonca: Kar naprej ponavljash isto. Ampak ne bosh me omajal.

URI: Dobro, Raf, saj ni treba, da greva s tira. Mislim, da lahko poskusiva tudi drugache: pochakajva, da se bodo slike spet pojavile in takrat jih posnemiva in pozneje oddava po krozhnem vidnem snopu na vseh valovnih dolzhinah. To bo za odposhiljatelje znamenje, da sva njihovo oddajo sprejela.

RAF trdo: Ne. Ne dovolim nobene oddaje.

URI grozeche: Raf, che se izkazhe, da je moja domneva pravilna, ti pa si mi preprechil oddajo, bosh odgovarjal. Ko se vrneva na Mamko, ti bom spravil na vrat informatiko, vseuchilishcha in kozmologe.

RAF: Nich mi ne bosh mogel. Ravnam po kodeksu ravnanja v izjemnih primerih. Pobere knjigo navodil, ki jo je odlozhil, in poishche odgovarjajocho stran. Dobro poslushaj! Bere: V primeru, da bi posadka kozmoplana naletela na objekt neznanega porekla, naj se mu izogne, oziroma nadaljuje plovbo, kakor da ga ni opazila. Nikakor ne sme izvesti manevra, ki bi lahko bil razumljen kot napadalen. Najstrozhje je prepovedana uporaba oborozhitve, che v to posadka ni prisiljena zaradi ochitnega napada s tujskega objekta. Na morebitna znamenja, pa naj so she tako prijateljska, ne odgovarjati! Zmagoslavno: No, kaj pravish na to.

URI: Ta kodeks je najbrzh she iz prejshnjega tisochletja, iz chasa krozhnishke histerije. Zastarel, vojashko omejen in neuporaben.

RAF: Pa vendar she vedno velja za vse posadke v vesolju. In dokler velja, se ga bom drzhal. Tako. Pika. Zdaj pa se loti klasificiranja spektralnega sosledja sonchnih peg.

URI: Neumnost. To opravi Pitija mimogrede.

RAF: Narochil sem tebi, ker nisi dovolj zaposlen, Uri. Zato te tudi obhajajo obsedene misli. Unija te plachuje za opravljanje nalog v vesolju, ne za lenarjenje.

URI: Kakor ukazhesh. Lahko tudi klasificiram. Sede k manjshemu zaslonu in zachne opazovati spektralni diagram in belezhiti spremembe.

RAF ochitno samo zato, da bi napravil vtis lastne zaposlenosti, pokliche na zaslon znajdnik. Nenadoma pa ostrmi. Na mrezhni ploskvi, kjer utripa svetlobna pika, ki oznachuje Iksion, se na samem robu prizhiga she ena manjsha luchka. Obrne se k Uriju. Vznemirjeno: Nekaj je pred nama.

URI preneha z delom, vstane, pride Rafu za hrbet in z zanimanjem opazuje dogajanje na znajdniku.

RAF tipka ukaz rachunalniku: PRECIZIRAJ KONTAKT. Na zaslonu se izpishe odgovor: OBJEKT UMETNEGA POREKLA. ODDAJA KONSTANTNO SHIFRO. Raf odtipka: DESHIFRIRAJ. Izpis na zaslonu: RESHEVALNI ORBITER FOBIS V AVTOMATICHNEM REZHIMU.

RAF se obrne k Uriju. Negotovo: Nikoli nisem slishal, da bi v tem solarnem kvadratu bil kakshen reshevalni orbiter. Kaj pravish k temu?

URI ne odgovori in se vrne k svojemu delu.

RAF: Obvestil bom Mamko. Morda je zveza zhe normalna. Vklopi multikomunikator in porocha: Iksion Mamki. Dobili smo kontakt z reshevalnim orbitrom Fobisom v avtomatichnem rezhimu. Prosim za pojasnilo. Sprejem.

Radijske motnje, prasket, nobenega glasu.

RAF nasajeno: Ne vem, kaj mechkajo. V tem chasu bi lahko postavili rezervne oddajnike. Pri tako izpopolnjenih zvezah si ne bi smeli privoshchiti takega spodrsljaja. V tehnichnih sluzhbah je vse prevech rutinerjev, ki obvladajo samo posameznosti, nad celoto pa nima nihche pregleda. Se ti ne zdi, da bi moral nekdo za to odgovarjati?

URI she kar naprej zavzeto klasificira sonchne pege in ne odgovori. Nato zachne brundati nek enolichni napev, podoben otroshki uspavanki.

RAF: Prav, lahko tudi molchiva, che hochesh.  Zachne preverjati notranje ozrachje, uravna dovod kisika, preveri she zunanje razmere in naposled vklopi avtomatichno krozhno opazovanje. Glasno zazeha.

URI she kar naprej brunda uspavanko.

RAF si priblizha Zemljo in jo nekaj chasa napeto opazuje, nakar se mu veke kljub naporu, da bi ostal buden, sklenejo.

URI: Brunda nekoliko glasneje pa spet tishe. S premetenim nasmehom opazuje Rafa. Ochitno preizkusha, kako trden je njegov spanec.

RAF se zdrzne in pogleda Urija. Ostro: Kaj hochesh dosechi s tem?

URI she vedno ne odgovori in med popevanjem dela naprej.

RAF izklopi pregledovalnik in si zachne predvajati krut boksarski spopad. Buchno navijanje, ki ga je Raf nastavil na vso moch, preglasi Urijevo uspavanko. Kljub temu Raf zakinka.

Med krichanjem obchinstva okrog ringa se iz multikomunikatorja oglasi signal z zvezo.

URI pogleda Rafa, ki ga signal ne prebudi. Zato gre k njemu in ga strese.

RAF plane s sedezha in bliskovito odsune Urija, ki se opoteche po postaji in na koncu komaj ujame ravnotezhje.

URI zakrichi: Si pobesenel ali kaj ti je? Prespal si signal.

RAF mrzlichno izklopi film in vklopi multikomunikator. Zasoplo: Iksion na zvezi. Sprejem.

GLAS PO ZVOChNIKU popachen, kovinski: Mamka Iksionu. Nasha oddaja she vedno okvarjena. Posredujta telepatske simbole za primerjavo. Ostala navodila sledijo, ko bo zveza vnar. Izgubljamo moch. Glas pojema. Drzhi se, Iksion, vse bo...

RAF: Iksion Mamki. Sprejeto. Oddali bomo zahtevano. Uriju, ki she vedno srepo gleda z druge strani poveljnishkega krova: Chedalje lepshe. Ko bi potreboval pojasnilo, kaj pochne reshevalni orbiter na nashem tiru, zahtevajo telepatske simbole. Spravljivo: Oprosti za prej, Uri. Zakinkal sem in bil sem zmeden.

URI pripravlja papirje, na katerih je belezhil simbole pri telepatskih zglasih: Zhe dobro. Lahko bi se zgodilo, da bi udaril nazaj. Mene obtozhujesh, da me mesha kurabunta in da sem nezanesljiv, zhivci pa popushchajo tebi. Mi pustish, da oddam Mamki zahtevene simbole?

RAF se obotavlja: Kakor da bi bila v tem trenutku pomembna telepatska charanja.

URI: Slishal si Mamko. In dovoli, da opravim, kar je narocheno.

RAF se she vedno obotavljajoch presede na pomozhni sedezh: Ostal bom tu.

URI: Zaradi mene lahko. Cheprav bi ti bolj koristilo, da bi se v spalnem prekatu dodobra naspal. Vklopi oddajo in zachne brati z brezbarvnim in enolichnim glasom: Iksion Mamki. Posredujem sprejete telepatske simbole za primerjavo. Prvi sklop. Popolna senca. Chas 6603, 00 minut 01 sekund: bela. 01.02: kvadrat. 02.00: chrna. 03.00: chrta. 04.00: modra. 05.01: trikotnik. 06.00: modra. 07.00: rumena. 08.00: rumena. 09.05: bela. 10.00: obraz. 11.00: bela. 12.00: motnja. 13.07 krog. 14.20: krog. 15.00: chrta. 12.09: goba. 18.50: drevo. 19.00: dva obraza. 20.00: motnja. Uri med branjem pogleda Rafa, ki je trdno zaspal. Nadaljuje oddajanje s tishjim glasom: Drugi sklop. Delna senca. Chas: 6604, 00 minut 00 sekund: vijuga. 05.00: hisha. 06.00: vijuga. 07.01: krog. 08.00: motnja. 09.00: goba. 10.00: bela. 11.00: bela. 12.00: smejoch se obraz. 13.00: chrna. 14.00: bela. 15.00: motnja. 16.01: krog. 17.00: krog. Tretji sklop. Izhod iz sence. Chas: 6605, 00 minut, 00 sekund: grozd. 01.00: rdecha. 02.00: motnja... Na zaslonu, ki je na nichelnem kanalu, se nenadoma zableshchi pika, ki se izoblikuje v vrtoglavo priblizhajochi se vrtinec. Uri umolkne, ochi se mu razpro, kot zacharan je od pojava neznane oddaje.

Glasbeni motiv, ki vsakokrat spremlja pojav oddaje neznanega porekla.

Vrtinec se izoblikuje v zrcalno sliko Urija, v njegovo roko, ki se stegne k tipki POGON - in njegova roka se res iztegne tja - ko pritisne na to tipko - in Uri jo res pritisne, nakar se na komandni ploshchi prizhgo nadzorne luchi in znajdnishke koordinate - na zaslonu Urijeve roke posezhejo po rochnih vodilih - in Uri kot zacharan brez pomisleka prime vodila - pomakne jih naprej - tudi temu gibu sledi, vendar tedaj vse nadzorne luchi zachno utripati rdeche.

V postaji zachne zavijati sirena.

Slika na zaslonu se v hipu sesuje in na njem zachne utripati rachunalnishki izpis: BLOKADA POGONA.

RAF se zbudi in ko zagleda Urija, ki poskusha prevzeti rochno krmiljenje Iksiona, s krikom plane nanj: Norec! Ubil te bom! Izpusti to! Odtrga ga od vodil in podre na tla, kjer ga zachne na vso moch udarjati.

URI se ne brani, le dushi se v obeshenjashkem smehu, ki odmeva od sten postaje.

RAF udriha po krohotajochem se Uriju in vpije: Norec! Nehaj! Ubil te bom!

URI se dushi v smehu, iz prebite ustnice mu curlja kri po svetlem trikoju, prav nich pa ne naredi, da bi se ubranil udarcev. Zasoplo, skozi smeh: Saj ne gre. Raf, poslushaj to shalo: Sploh se ne premakne!

RAF se unese in neha mikastiti Urija.

URI: Kot ris si pazil na pogon, ki sploh ne deluje. Iksiona ni mogoche premakniti. Slishish?

RAF zasoplo: To ni res, Uri. Hotel si s tira. Hotel si unichiti najino poslanstvo.

URI kljubovalno: No pa poskusi premakniti to konzervo. Pokazhe na zaslon. Poglej, kaj je rekla Pitija, ko sem to poskushal.

RAF shele zdaj pogleda na zaslon, kjer je she vedno izpis: BLOKADA POGONA. Zmrachi se mu obraz in nejeverno opazuje pogonski sklop. Nato odlochno sede na poveljnishki stol, prekliche vse ukaze in ponovi celotno operacijo za rochno vodenje. Tudi njemu se izteche vse tako kot Uriju.

Spet zavijanje sirene.

URI: Daj, polkovnik Rafael, daj vodja, vodi to shkatlo, che jo moresh!

RAF osuplo strmi v izpis BLOKADA POGONA. Potem jezno odtipka: RAZCHLENI BLOKADO POGONA. In na zaslonu Pitija chrkuje: ODMIK S TIRA NI PROGRAMIRAN. V Rafu se ochitno nekaj zlomi. Nemochno, nekoliko v zadregi pogleda Urija in hripavo reche: Res sva blokirana...

URI ga objame okrog ramen in se she vedno otepa z obeshenjashkim smehom. Narejeno slovesno: Trikrat hura za poveljnika Iksiona! Hoche zaklicati hura, pa gromko kihne.

RAF se tudi zachne krohotati in oba mozha se smejeta kot obsedena do solza.

Smeh dobi v Iksionu chuden prizvok, v ozadju pa se preglashujoche oglasi uvodni glasbeni motiv.

4.

Iksion lebdi v prostoru, sonchna obla zahaja. Pulsiranje korone, pege, protuberance.

Motiv glasbe in shumov iz uvodnega prizora.

Notranjost postaje. Raf in Uri vsak na eni strani poveljnishkega stola strmita v zaslon, na katerem je slika zvezdnatega prostora pred postajo. Napeto prichakujeta, da se bo pojavila oddaja neznanega porekla.

URI polglasno: Karkoli si in kjerkoli si, oglasi se. Odposhlji slike. Chakava...

RAF preklaplja vidna polja: Noche. Vse charanje je zaman.

URI: Odnehalo je. Predolgo sva odlashala. Vseeno pusti vklopljen registrator slik, che bo treba dokazovati Mamki, da sva imela stik.

RAF: Bom. A ne zaradi Mamke, Uri. Lepo so me potegnili. Prizadeto: Da sem se shel poveljnika postaje z blokiranim pogonom. Kdo ve, kaj vse je she blokirano...

URI: Vse, kar ni programirano. Saj sem ti rekel: ali sva samo sprevodnika ali pa poskusna kunca.

RAF: Pomisli, da se pred nama pojavi asteroid in jo brishe naravnost v naju, midva pa ne moreva nichesar narediti. To je podlo, prevarali so me!

URI: Ne zheni si k srcu, Raf. Glavno je, da zdaj vesh in si ne delash vech iluzij. Ujeta sva v tej konzervi in morava drzhati skupaj. Oprosti, pred tem sem bil zoprn...

RAF: Si ves chas vedel?

URI: Za blokiran pogon ne. Sicer pa je to postranska stvar.

RAF: Zame ne. Zame je to vprashanje vodenja ali nevodenja.

URI: Pojdi no, Raf. Danashnji svet je urejen tako, da ne moresh iz lupine, ker je povsod kakshna blokada ali zavora. She v lastnih mozhganih jo imash: ne upash se iz varne hishe, iz mesta, z Mamke Zemlje in konchno si ne upash iz vesoljske postaje. Zhivish v konzervi konzervirano zhivljenje.

RAF: Uri, odkrito mi povej, kaj te je pravzaprav spravilo v Iksion?

URI: Morda to, da sem v njem bolj ujet kot kjerkoli drugje in obenem najblizhje neskonchni prostosti. Na Mamki nisem imel vech kaj prichakovati: v stroki lahko kaj dosezhe samo she tim, kot posameznik si popolnoma blokiran; zhena se mi je zvlachugala, genetski test mi je odsvetoval potomstvo, in kar je najhuje, zadnje chase nisem vech mogel zhiveti v sozhitju s smrtjo.

RAF: Ti kdo blizhnjih umira?

URI se nasmehne: Ne, sploh ne. V meni samem se je nenadoma razrastel srhljiv strah pred bioloshkim koncem. Naravnost zajedel se je vame... Nashi predniki, Raf, ki so she zhiveli z naravo, menda tega strahu niso tako chutili, saj je bila smrt zanje naravni pojav. V umetni chloveshki konzervi, kar je danashnji chas Mamka, pa smo se spridili. In ko sem spoznal, da ne morem zhiveti z nechim, kar neizogibno nosim v sebi, mi je ostala samo she kurabunta in vesoljska plovba.

RAF: Nikoli ne razmishljam o smrti. Razen tega sem slishal, da dela Arnoldov tim na podaljshanju zhivljenja z vplivanjem na antioksidacijsko aktivnost lipidov v chloveshkem organizmu...

URI: Konzervirali bi radi chloveka, ampak vse to je samo odlog. Che hochesh zhiveti srechen, morash dosechi sozhitje s smrtjo. In to pochnem v tej vesoljski barki na robu Sonca. Najbrzh postajam techen s svojo zaupljivostjo.

RAF: Sploh ne. Poskusham te razumeti. Toliko chasa sva bila skupaj pa te nisem poznal. Mislil sem celo, da si obseden in nevaren.

URI: Ogrozhal sem tvoje vodstvo.

RAF: Morda tudi to. In pochutil sem se odgovornega zate in za to prekleto shkatlo... Zdaj, ko vidim, da nichesar ne vodim, da sem brez mochi, se mi zdi vse skupaj smeshno, cheprav je zame osebno zhalostno.

URI prijazno udari Rafa po ramenu: Pojdi no, kaj bi bilo zhalostno?

RAF: Nisem rojen za pasivca. Po naravi in izurjenosti sem aktivist. Kot chastnik sem zaupal Uniji, preprichan, da Unija zaupa meni. Res, preprichan sem bil, da je treba stvari voditi osebno, da ohranjash red in pravo smer. Potem pa nenadome odkrijesh, da so te izprli, da bolj zaupajo rachunalniku... Ogorcheno: Zahteval bom od poveljstva poletov pojasnilo in takojshen odpoklic! Ne bom se shel slepih mishi na tirnici okrog Sonca! Nisem shel tako dalech zato, da bi spoznal, da sem figurant, lutka, bedasti pajac v neki rachunalnishki igri!

URI ga miri: Pozabi, cheprav verjamem, da ti ni lahko.

RAF trpko: Ne morem tega kar tako pozhreti. Prizadelo me je.

Signal radarsko laserskega snopa.

URI hlastno: Poglej radar!

RAF vklopi znajdnik, na katerem je utripajocha svetla tochka zhe blizhe vesoljski postaji. Na zaslonu se prikazhe izpis: KONTAKT. RESHEVALNI ORBITER FOBIS V AVTOMATICHNEM REZHIMU. DRUGA DALJAVA.

RAF: Ta rech se nama naglo blizha.

URI nekoliko razocharano: Mislil sem zhe, da je kaj drugega.

RAF: Ne gre mi v glavo, da se je orbiter znashel na Iksionovi tirnici.

URI: Morda skrbi Mamko najino pochutje, pa so ga preusmerili.

RAF negotovo: Ali pa je vendarle v kakshni povezavi z neznano oddajo, ki jo sprejemava?

URI: Ne verjamem, saj ga je Pitija prepoznala, torej je zemeljskega porekla.

RAF: V nich vech ne zaupam. Dokler sem she mislil, da stvari obvladujem, da imam tok dogajanj v rokah, je bilo drugache. Zdaj me nenadoma obhajajo dvomi. In strah. Ni chastno od chastnika Unije, da to prizna.

URI privleche iz nadkolenskega zhepa moshnjichek s kurabunto. Prijateljsko: Bosh shchepec? Odleglo ti bo.

RAF: Ne vem, ne upam si...

URI: Mochno so te sprogramirali, Raf. Tudi za najmanjsho samostojno odlochitev nisi vech sposoben. Vidish, da je vse skupaj zlaganija, pa imash she vedno v glavi dolochila kodeksa.

RAF: Sedanji polozhaj me res odvezuje vseh pravil.

URI: Tako je. Razen tega si zdaj zaupava in mi lahko verjamesh, da je kurabunta nedolzhna rech, neke vrste dobrovoljchek, che jo jemljesh zmerno. No, daj! Vzame levico she vedno oklevajochega Rafa, mu pokazhe, kako naj stisne palec h kazalcu, da se naredi jamica in nasuje vanjo shchepec prashka. Dovolj bo. In zdaj globoko vdihni. Nich ne skrbi.

RAF naposled odlochno potegne prashek skozi eno pa drugo nosnico.

URI: Vidish, ni te konec. In kmalu te bodo zapustili vsi dvomi in strahovi.

RAF se skremzhi.

Mochno kihne.

URI: Bogpomagaj!

RAF: Boglonaj. Res je.

URI: Kaj je res?

RAF: Prababica nam je zapustila izrochilo: Kar mislish v hipu, ko kihnesh, je chista resnica.

URI: In kaj si mislil?

RAF: Da me pravzaprav res ni konec.

URI: In kakshno je pochutje. Zhe deluje?

RAF z nasmehom: Sploh ni napachno. Kri mi je zaplala, kakor da bi zvrnil kupico dobrega vinca.

URI: No, vidish. Z iskalom preleti vsa vidna polja. Kazhe, da se najini neznanci ne bodo oglasili in jih zaman chakava. Vesh, da me neznansko grudi lakota?

RAF: Ne bosh verjel, da sem imel pravkar enako misel.

URI: Glej, kako sva slozhna. Pripraviva si torej slovesni obrok zunaj programa.

RAF: In mu recheva?

URI: Mu recheva vecherja.

RAF sproshcheno, igrivo, kot she nikoli prej: Prav. Mu recheva vecherja, cheprav nama Sonce vzhaja in zahaja z vsakim zasukom Iksiona. Naj bo to vecherja sprave.

URI: To si si lepo izmislil. Ugotavljam, da imash vendarle malce fantazije. Da te vojashki red ni popolnoma zatolkel.

RAF, ki mu Uri sledi, se odpravi k prekatu, v katerem so zaloge hrane. Posezhe v komoro za globoko zmrzovanje. Skrivnostno: Imam presenechenje zate.

URI: Novo konzervo?

RAF zmagoslavno privleche na plan ledeno kocko, v kateri je zamrznjeno pravo jabolko: To sem hranil za kakshno posebno prilozhnost. Za stoti krog ali kaj podobnega.

URI z otroshkim veseljem: Ne! Raf, jemljem nazaj besedo. Nimash le malce fantazije, ampak si pravi charovnik. Saj to je fantastichno. Po vsej tej umetni hrani rosno svezhe jabolko!

RAF ponosno: Z mojega vrta je, lasten pridelek. Pritihotapil sem ga v Iksion kot ti kurabunto.

URI med smehom: Kdo bi to pripisal strumnemu chastniku Unije.

RAF privleche iz shrambnega prostora zlozhljivo mizo, jo razpre in zachne nanjo zlagati plastichne krozhnike, kozarce in jedilni pribor. Primakne she dva sedezha in postavi ledeno kocko z jabolkom na termichno ploshcho. Pochasi ga bova odtajala. Iz hladilnika zlaga konzerve in tube s hrano. Nashteva: Gosja pashteta in prepechenec kot predjed. Olive. Kot prva jed losos po severnjashko, kot druga rostbif s shampinjoni v tatarski omaki. Balkanska baklava kot sladica in na koncu za povecherek pristno jabolko. Kaj pravish k takshnemu jedilniku?

URI: Odlichno izbrano. Niti sanjal nisem, da imash tako iztanjen kulinarichni obchutek. Vseh teh dvesto sedeminsedemdeset dni sva se hranila po tabeli Pitije, ki nama je tehtala sleherno kalorijo in sestavljala poshastne jedilnike. Spomni se samo alg; kozla se mi, che pomislim na vse tiste razlichice konzerviranih alg. Pochutil sem se zhe kot kakshna morska zhival.

RAF stakne neko pokonchno posodo, ki je podobna vazi: Shkoda, da nimava rozh. K slavnostni vecherji bi pristajale.

URI: To bi se dalo urediti. Ni nekje srebrna folija?

RAF izbrska zavitek s folijo in ga izrochi Uriju: Izvoli.

URI: Hvala. Odpre shkarjice na zhepnem nozhu in zachne izrezovati razlichne cvetove. Te umetnije me je nauchila v rosni mladosti babica. Chloveku res pride ob svojem chasu vse prav. Rozhice niso najbolj krasotne, so pa vendar boljshe kot nich.

RAF posaja Urijeve izdelke v posodo: Meni se zdijo v redu. Prav slavnostno delujejo.

URI odvije vechji kos folije, ga vechkrat pregane in zachne na robovih izrezovati share. Rafu, ki ga zachudeno opazuje: Kaj bi rekel k izrezljanemu namiznemu prtu? Tudi za to je bila moja babica mojstrica. Razgrne po mizi folijo, ki je res podobna prtu iz srebrnih chipk.

RAF navdusheno: Chedalje bolj imenitno. Takega prta ne premore nobena restavracija na Mamki.

URI: Morda bi kazalo nekoliko pogasiti svechavo.

RAF skochi na poveljnishki most in na reopstatu zmanjsha svetilnost: Zdaj nama manjka samo she svecha in vecherja bi se lahko zachela.

URI: Kaj pa, che bi si pomagala s fluorescentno svetlico?

RAF: Saj res, poglej med pribor za reshevanje.

URI odpre zabojnik v kotu in najde v njem podolgovato svetilko s konichastim svetilom na koncu. Postavi jo na mizo kot svecho in prizhge. Svetilka razseva po prostoru poseben fluorescenchni soj, v katerem dobivajo barve neko drugo odsevnost in zlasti svetlejshe naravnost zharijo. Rafu, ki je she vedno pri zaslonu: Tako. Ob dobri jedi se prilezhe tudi lep razgled. Kaj bi si privoshchila na zaslonu: Sonce, Venero, Jupitra ali Mamko?

RAF: Che mene vprashash, bi bil za Mamko.

URI: Sem si mislil. Kar daj. Zhal teleskop ni tako mochan, da bi si priblizhal svoje gore.

RAF nastavi na zaslon Zemljo in jo vblizha, kolikor more: Je tudi tako dobro. Vrne se k mizi in zachne pripravljati predjed: na krozhnika iztisne iz tube gosjo pashteto, iz zavitka vzame nekaj kosov prepechenca in doda olive. Ogleda si tudi tajajoche se jabolko in se obrne k Uriju: Predjed je na mizi. Bi imel kaj zoper glasbo?

URI: Ne, to spada k finim vecherjam. Zachela bova s himno. Vecherja sprave se mora zacheti s himno Unije. Vstavi disk v interfon.

Zadoni slavnostna simfonija.

RAF samogibno vstane in stopi v pozor.

URI z nasmeshkom vzame moshnjichek s kurabunto, si jo nasuje med palec in kazalec in jo ponudi tudi Rafu, ki jo brez pomishljanja vzame. Spodobi se tudi aperitiv. Na zdravje, Raf! Na spravo.

RAF: Na spravo! Naredi njuhaj skupaj z Urijem. Pogledata se in skremzhita.

Oba druzhno kihneta.

URI in RAF v en glas: Bogpomagaj!

Himna potihne. Sproshchen smeh.

URI: Uniji sva se oddolzhila s himno. Zdaj bi si predvajala kaj bolj veselega.

RAF: Z zmanjshano jakostjo.

URICh Se razume. Vstavi drug disk. Tu imam Tiglovce. Obozhujem Tiglovce, cheprav baje posnemajo neke kushtravce iz prejshnjega tisochletja.

Prostor napolni nenavadna elektronska glasba in zhalostna pesem deshkih glasov.

RAF ponudi prigrizek na pladnju: Zdaj pa k jedi. Izvolijo...

URI: O, hvala, z veseljem. Si mazhe prepechenec s pashteto in zachne jesti.

RAF prisede in se tudi on loti predjedi. Med jedjo: Imava vse, kar si lahko privoshchiva.

URI: Ne smeva biti prezahtevna. Damske druzhbe si res ne moreva omisliti.

RAF skrivnostno: No, ja, morda pa bi se dalo tudi to urediti.

URI med smehom: Raf, ne sanjaj. Imash veblo ali pa si preobchutljiv za kurabunto?

RAF vstane: Malce potrpi, Uri. Bom pogledal, kaj lahko naredim v tej smeri...

URI zmaje z glavo in gleda za Rafom, ki se napoti v svoj spalni prekat, odkoder ga nekaj chasa ni na spregled.

RAF  pripleshe skozi vrata objemajoch napihnjeno zhensko lutko v prozorni spalni srajci. Zavrti se do Urija, ki poka od smeha. Dovoli, da ti predstavim gospodichno Pneumijo.

URI  vstane, se narejeno prikloni in poljubi lutki roko. V chast mi je. Nadangel Uriel, moje ime. Spet izbruhne v obeshenjashki smeh. To je pa zhe vech kot prevech, Raf. Popolnoma si me presenetil. Saj to je fantazija v plastiki! In to prelestno stvorenje si mi ljubosumno skrival devet mesecev!

RAF poishche she en sedezh, posadi nanj lutko in ji zachenja urejati razkushtrane lase: Nekoliko bi jo morala ozaljshati za to prilozhnost. Kaj ko bi ji v lase dala diadem iz kristalnih diod?

URI takoj pohiti po shop diod, ki jih zachne z zlato zhico vpletati lutki med lase. Navdusheno: Raf, chedalje bolj me presenechash. Saj si pravi vesoljski tihotapec. Kako si jo spravil skozi zemeljsko kontrolo?

RAF: Nenapihnjena gre Pneumija v dvojno dno kovchka.

URI: Okrog vratu ji lahko obesiva ogrlico iz termoizolatorjev. Vesh, da imam zdaj lazhjo vest?

RAF  poishche v predalniku termoizolatorje in jih zachne nizati na zhico: In kaj te je tezhilo?

URI: Kurabunta. Zdaj pa vidim, da imash tudi ti svojo kurabunto. Naj bodo pravila she tako stroga, ljudi ni mogoche prisiliti, da ne bi jemali v vesolje kurabunte.

RAF obesi lutki ogrlico: Kako se ti zdi?

URI: A Pneumija? Naravnost ocharujocha. Obchutek imam, da bo vsak chas spregovorila. Uri posnema zhenski glas: Naj mi gospoda ne zamerita, moram na toaleto...

RAF se zasmeji: Natanko to ponavadi rechejo. K srechi s Pneumijo glede tega ni tezhav. Odlichno drzhi vodo.

URI prhne v smeh: Ima plastichen mehur.

RAF: Tako je. Zachne pripravljati glavni obrok in pogreva jedi na termichni ploshchi. Potem se obrne k lutki in reche s pretirano vljudnostjo: Che dama dovoli, bi zacheli z vecherjo.

URI posnema zhenski glas: Ne, nikakor ne. Cheprav bom samo malenkost.

RAF: Seveda, kakor zhelite.

URI she vedno z zhenskim glasom: Drzhim namrech linijo.

RAF: Se razume. Drzhati je treba linijo. Uriju: Natanko tako govorijo in potem snedejo za dva.

URI: S Pneumijo najbrzh tudi teh tezhav ni.

RAF: Ne. Sploh nobenih tezhav ni. Nima migrene, ni nasajena pred mesechno chishcho, ne vsaja se nate, che jo mahnesh s prijatelji na ribolov.

URI: Skratka popolna zhenska.

RAF: Skoraj popolna. Ko se je navelichash, ji spustish dusho.

URI: Pfiiiii - in zhenske vech ni.

RAF ponudi Uriju krozhnik z lososom: Izvoli, zdaj pa le pogumno.

URI si zatakne za ovratnik prtichek, pochaka, da se k jedi spravi tudi Raf in potem oba zachneta s slastjo vecherjati. Uri pogleduje k lutki in se nenadoma otozhno nasmehne in spregovori: Spomnil sem se neke vecherje na Mamki. Z zheno sva vecherjala v neki sredozemski restavraciji. Nad nama je plaval dobri stari mesec, na mizi je plapolala svecha, veter je prinashal vonj morja in primorskega rastlinja.

RAF s polnimi usti: To pa je moralo biti zelo lepo.

URI: Chudovito. Tiglovska glasba v mesechini. Zhe nekaj chasa sem vedel, da se Glorija ljubi z drugim. Gledal sem jo, gledal, in nenadoma se mi je zazdelo, da sedi z mano popolna tujka, kot tale Pneumija tu. Prazna lupina. Nisem imel teka, tudi jed se mi je zdela brez okusa. Vljudnostne fraze. Obrne se k lutki in odigra dvogovor moshki - zhenska: Izvoli. Bosh she curry. Ne, hvala. Mar ni chudovita noch? In tale Zemlja na obzorju...

RAF ponuja drugo jed: Rostbif je ravno prav oprazhen. Bosh tatarsko omako?

URI si postrezhe: O, hvala. Res si prijazen, Raf. Poslushash moje izpovedi, ki se ti najbrzh zde smeshne. Zanesljivo imash na Mamki urejeno zakonsko zhivljenje.

RAF: Natanko tako, kot pravish: urejeno. Saj vesh, da v vescentru zahtevajo od kozmonavtov urejene druzhinske razmere. Da ne bi koga zamikalo ostati v vesolju in da se zanesljivo vrnemo v narochje svoje drage. Med zhvechenjem rostbifa: Tako sem staknil Ksenono in na vrat na nos podpisal z njo pogodbo o skupnem zhivljenju. Shele pozneje se mi je razodelo, da je bolj naklonjena lastnemu spolu in da je najbolj srechna, kadar sem na plovbi... Lepo urejeno, kaj?

URI: Psiholoshki oddelek v vescentru bi bilo treba razpustiti. Popustili so. Sploh se ne poglabljajo vech v dushe vesoljeplovcev. Pomanjkljive mozhe spushchajo med zvezde...

Oglasi se signal za zvezo z Zemljo.

RAF: Mamka kliche. In to zdaj, ko sva pri jedi.

URI: Pri jedi ima she pes rad svoj mir.

RAF: Natanko tako jim povej.

URI brez naglice gre k multikomunikatorju in vkljuchi zvezo. Obeshenjashko: Ku-kuc! Sprejem.

GLAS po zvochniku, ki je zdaj razlochen, nepopachen in ochitno presenechen: Mamka Iksionu. Slishna zveza je zdaj v najboljshem redu - vnar. Reshevalni orbiter Fobis uporabljamo za rele. Kmalu bo mozhna tudi vidna zveza. Dedek zahteva porochilo o stanju pri vama. Sprejem.

URI s posebnim poudarkom: Pri jedi ima she pes rad svoj mir.

GLAS negotovo: Kaj pa zdaj to pomeni?

URI, ki se skupaj z Rafom zarotnishko hahlja: Ve-cher-ja-va! Imava slavnostno vecherjo.

GLAS zapovedujoche: Naj se takoj oglasi poveljnik postaje!

RAF prevzame mikrofon: Ku-kuc! Govori stotnik Rafael. Ostro: Pri jedi ima she pes rad mir! Pogovorite se s Pitijo. Konec oddaje. Izklopi zvezo in se napoti nazaj k mizi. Uriju, zmagoslavno: A sem jih, kaj? Svojat. Blokirajo pogon in si upajo govoriti o poveljniku.

URI  se tudi vrne k mizi in nadaljuje z vecherjanjem.

Spet signal za zvezo.

URI: Ne pusti se motiti, Raf. Tako fino razpolozhenje je.

Signal se she vedno oglasha.

RAF: Mar niso nadlezhni?

URI: Kot muhe.

RAF: Lepo vecherjava, lepo se pogovarjava, oni pa tu-tu-tu.

URI: In to zdaj, ko jih ne potrebujeva vech.

RAF: Saj. Naj bi se oglasili prej. Bosh she malce omake?

URI: Res samo malenkost. Bova vecherjico she nekoliko zakurabuntala?

RAF: Bi se prileglo.

URI pripravi moshnjichek in ga da Rafu: Priznaj, da odlichno deluje.

RAF vdihne prashek: Ja. Stvari postanejo preproste. Res pomaga, da se izlushchish iz lupine. Poglej, tutukanje z Mamke me sploh ne gane.

URI she sam vzame kurabunto: Kako chudovito bi bilo, che bi se zhe prej spoprijateljila. Devet mesecev sprenevedanja bi odpadlo.

RAF: Obkladanja z bedasto kozmonavtshchino. Govorjenja v kraticah, cheprav sva imela vech kot prevech chasa za poshten pogovor.

URI: In buljenja v sonchne pege, cheprav vse skupaj avtomatichno registrira in odposhilja Mamki Pitija. Pravzaprav sploh nich nisva pochela. Prava vsesploshna onanija.

RAF: Nobenega oddiha si nisva privoshchila. Uri, daj malo plesne glasbe.

URI vstavi nov disk.

Oglasi se plesna glasba, ki pa ne preglasi klicnega signala iz multikomunikatorja.

URI: Ne mislijo nehati.

RAF: Daj glasneje, preglasi jih.

URI zvisha glasnost.

RAF se prikloni lutki, jo vzdigne s sedezha in zachne z njo divje plesati po postaji.

URI nekaj chasa opazuje ta ples, nato se priblizha in pokloni Pneumiji: Smem prositi?

RAF mu prepusti lutko in ko Uri odpleshe z njo, sede k mizi in se zagleda v jabolko, ki se je zhe odtajalo. Nezhno bozha lupino, se dotika peclja, povoha sadezh in ga naposled previdno vzame v roke, pa spet odlozhi nazaj, kakor da se boji, da mu bo padel na tla in se zdrobil. Z nekoliko zapletajochim glasom Uriju, ki she vedno pleshe: Krona najine vecherje sprave... jabolko je odtajano. Kaj ko bi na chast tega malce streljala?

URI odlozhi Pneumijo na sedezh: V kaj bi pa streljala?

RAF: V Sonce.

URI hudomushno: Pa che ga sklativa?

RAF: Ga pach sklativa. Zasede poveljnishko mesto, ukine sliko Zemlje in zachne preverjati lasersko nukleonske baterije, da ukaz za njihovo polnjenje, nato pa pokliche na zaslon ciljno mrezho. Z vodilom premika krizh po zunanjem prostoru in naposled ujame z merkom Sonce. Ciljno tochko nastavi na sredino oble in stisne sprozhilec. Nichesar se ne zgodi.

URI, ki je zavzeto opazoval Rafovo pochetje presherno vzklikne: Bum! Bum!

RAF zgrozheno: Pomisli, ni praznitve! Laseroni ne delujejo.

URI: Kaj pa si prichakoval?

RAF odtipka rachunalniku: KAJ JE S PRAZNITVIJO? Na zaslonu se prikazhe izpis: PRAZNITEV BLOKIRANA. NI PARALELNEGA IMPULZA Z ZEMLJE. ZAHTEVATI IMPULZ. Uriju, nasajeno: No, pa prdni brez Mamke, che moresh. Kompletno sva blokirana.

URI: Ne zheni si k srcu. Vzame jabolko, ga ugrizne in ponudi Rafu: Poskusi jabolko. Chudovito je, kot da bi bilo pravkar odtrgano.

RAF: Ne neha.

URI: Kaj?

RAF: Tututkanje z Mamke.

URI odlochno stopi k multikomunikatorju: Pochakaj, takoj bom opravil z njimi. Vklopi zvezo. Jezno: Hej, kaj pa ste se obesili na najin zvonec?

GLAS sicer miren, ne more pa skriti zaskrbljenosti: Mamka posadki Iksiona. Nujno vaju prosimo za porochilo o polozhaju. Kaj se dogaja z vama po izhodu iz komunikacijske sence?

URI obeshenjashko zloguje: Po-sad-ka je zno-re-la.

GLAS: Daj stotnika Rafaela.

URI: Stotnik je zagrizel jabolko spoznanja in se mu vse skupaj kreshe.

GLAS: Kaj se mu?

URI: Kre-she!

RAF odlozhi jabolko, se priblizha in malomarno bevskne v mikrofon: Stotnik Rafael poslusha.

GLAS: Dedek zahteva porochilo.

RAF odlochno: Poslushajte me, zemeljska svojat: Ugotovila sva, da te postaje ne moreva voditi, da je vse blokirano, pa sva nekoliko izpregla. Malce stavkava, che veste kaj je to. To so pocheli nezadovoljni delavci v prejshnjem tisochletju. Vnar, Mamka?

GLAS: Ne vem, kaj hochete rechi. Zberite se. Potrebujem izchrpno porochilo za Dedka.

RAF: Naj se Dedek kar lepo sam zglasi. Zelo rad bi se seznanil s tem kujonom in ga pobaral nekaj stvari. Seveda bi rad tudi njegovo sliko na zaslonu. Ne bom se vech shel slepih mishi z vami.

GLAS pomirjujoche: Slika bo v kratkem vnar. Fobis uporabljamo za rele.

RAF: Tisto motovilo pred nama mi sploh ni vshech. Sklatil bi ga, che bi delovali nukleoni. Sicer pa se ne bom vech pogovarjal z receptorji. Naj se oglasi Dedek ali pa nich. In zdaj bi rad v miru pojedel jabolko. Jasno? Prekinjam zvezo. Izkljuchi multikomunikator in se obrne k Uriju: To jim je vzelo sapo, kaj?

URI grizlja jabolko: Po mojem bodo vzdignili poplah. Vescenter bodo spravili na noge.

RAF: Naj ga. Zakaj pa se gredo igrice z nama!

URI mu ponuja ostanek jabolka: Ne jezi se, Raf. Jej jabolko in uzhivaj.

RAF vzame ostanek jabolka. Brezvoljno, utrujeno: Pokvarili so mi uzhitek. Nisva mogla povecherjati v miru. Se zagleda v ogrizeni sadezh: To jabolko je pilo vodo in roso z mojega vrta... Uri, neskonchno sem utrujen. Rad bi spal, dolgo spal... Pneumija, hvala za druzhbo, tudi tebi hvala, Uri... Zazeha in z jabolchnim ogrizkom v roki kinkne na mizo.

Oglasi se alarmni signal radarja.

URI: Raf, radar!

RAF med zehanjem: Kar sam poglej, kaj je. Mene nich vech ne briga.

URI gre k zaslonu in vklopi radarski sklop. Na zaslonu se pojavi izpis: KONTAKT. RESHEVALNI ORBITER FOBIS V AVTOMATICHNEM REZHIMU. PRVA DALJAVA. VIZUELNI KONTAKT. Uri preklopi na znajdnik in zachne vblizhevati odsek, kjer utripa svetlobna pika, ki naznachuje priblizhujochi se orbiter. Kmalu se pri povechavi prikazhe Fobis, kozmoplan chudnih oblik, podoben oklepljeni zhuzhelki s tipalkami. Njegov spojnik je videti kot ogaben prisesek. Mrachna, na oko neprijetna pojava. Uri se zgrozhen obrne k Rafu, ki drema za mizo: Hej, Raf! Poglej tole.

RAF s tezhavo vzdigne glavo in odpre ochi. Takoj nato zamahne z roko in spet zakinka.

URI gre k Rafu in ga zachne tresti: Raf, zbudi se vendar! Ta chudna rech je zhe chisto blizu.

RAF mrmraje: Pa naj bo... Kaj morem zato?

URI: She nekaj ur in avtomatichno se bo prilepil na Iksion.

RAF: Ne morem mu tega preprechiti. Saj vesh, da ni mogoche nichesar storiti z blokiranim pogonom in oborozhitvijo.

URI trese Rafa in ga tako nenehno budi: Dobro me poslushaj, Raf. Prilepili nama bodo reshevalni orbiter in ukazali vrnitev na Zemljo. Nochejo, da bi navezala stik s tistim, kar se je oglasilo. Slishish?

RAF: Slishim.

URI: Poslushaj me naprej. Ne bi jim smel porochati o oddaji neznanega porekla. Na kozmodromu naju bo chakal reshil voz in odpeljal naravnost na psihokliniko. Che kaj vem o teh recheh, naju bodo podvrgli lobotomiji: skozi majhno luknjico v lobanji nama bodo vstavili sondo, jo pripeljali do dolochenih zhivchnih vezi in jih presekali z elekrokoagulacijo. Pozabila bova na vse, kar sva dozhivela v Iksionu, nikogar vech ne bova vznemirjala s slikami, ki sva jih ujela za Soncem. Stresa Rafa: Ne spi! To bodo naredili z nama, ker ta omejeni svet, ta chloveshka konzerva, ne mara stika z neznanim. Unija ne bo nikoli priznala stvari, ki jih ne obvladuje. Me sploh poslushash?

RAF: Te. Ampak povedal sem ti zhe, da se ne morem izogniti tej spaki, niti je ne morem sestreliti. In na smrt sem zaspan. Odgovornost mi je padla z grbe in naposled lahko mirno spim.

URI razburjeno: Ti kar mirno spi. Mene pa ne bodo dobili. Ne bodo me sneli kot zrelo hrushko... Raf, povej mi, je mozhnost, kako deblokirati pogon?

RAF se nenadoma popolnoma zdrami: Ne bodi nor, Uri. Pristop k Pitiji je smrtno nevaren. Nimash kode za dostop in moral bi se lotiti fizichno poklopa, ki je pod naponom. Nobene mozhnosti nimash, da se ti posrechi. Pitija je popolnoma zavarovana.

URI: Pa vendar... Hvalil si se, da poznash to shkatlo kot lastni zhep. Pokazhi mi, kako pridem do rachunalnika.

RAF: Nikar ne poskushaj, to je samomor. Saj pravim, da je dostop pod stalno visoko napetostjo.

URI: Kaj pa che naredim kratek stik?

RAF: Ne bodi naiven. Napetost ima avtomatichen rezhim. Po kratkem stiku se takoj spet samodejno vklopi. Ne poskushaj, Uri, in me pusti spati.

URI: Najprej mi bosh pokazal nachrt te shkatle. In mi povedal, kje je mozhnost blokade. Potem lahko spish do onemoglosti. Dvigne Rafa od mize in ga privleche na poveljnishko mesto.

RAF se vda v usodo, pokliche na zaslon prerez vesoljske postaje in zachne razkazovati: Vhod k operativnim sklopom postaje je tu. Levo so agregati multikomunikatorja, desno rezhima notranjega vzdrzhevanja. Naravnost je Pitija. Ta poklop jo varuje pred nepoklicanimi in tu skozi ne bosh nikoli prishel. Che bi se zgodil chudezh in bi si vendarle odprl pot do rachunalnishkega sklopa, potem je prichakovati blokadne ploshchichne zapore na vezju XB 343 in GAMA 945. Odstranish jih in Iksion bo shel tudi do nebes...

URI si vse zavzeto zapisuje: Hvala ti, Raf.

RAF: Verjemi mi, Uri, ne izplacha se. To je tako, kot da bi oblekel skafander in se podal v ozunje. Ne moresh prezhiveti...

URI: Pa je vredno zhiveti ujet v konzervi, prepushchen na milost in nemilost avtomatichnemu rezhimu? Ne bom chakal na reshevalni orbiter, Raf. Sam se bom poskushal reshiti iz te lupine.

RAF nekaj nerazumljivega zamrmra in zakinka.

URI she enkrat vzame kurabunto, potem pa se odlochno napoti k odprtini v zadnji steni, ki jo odpre z rochnim usmernikom. Pred njim se razteza dolg hodnik, osvetljen chudno, mrzlo svetlobo. Za hip postoji, kot bi se zbal, potem pa odlochno zakoraka v notranjost.

Glasba iz uvodnega prizora.

RAF  spi. Pneumija je she vedno posajena za mizo in topo strmi nekam v prazno. Na zaslonu je ostala slika Fobisa, ki se pochasi, vendar vztrajno priblizhuje. Od chasa do chasa se zasvetijo njegovi laserski snopi, ki tipajo kot tipalke po prostoru. Priblizhuje se kot tipajochi pajek svoji zhrtvi. Raf ochitno spi s slabo vestjo. Sem in tja poskusha odpreti ochi, vendar se mu takoj spet sklenejo. Nenadoma ugasnejo vse luchi in se takoj se spet prizhgo.

Oglasi se predirni alarm.

RAF plane s poveljnishkega sedezha in se z grozo ozira naokrog. Zagleda odprt vhod in plane k njemu. Vpije, njegov glas odmeva po hodniku: Uri! Kje si? Oglasi se! Panichno: Uri! Pozhene se v notranjost in se chez chas vrne z negibnim Urijem v narochju. Polozhi ga na tla in poskusha obuditi. Ko vidi, da je vse zaman, zachne stresti Urija, kot da ima opravek z zhivim chlovekom. Ochitajoche ga nagovarja: Rekel sem ti, da te bo pogubilo... Zakaj si rinil tja, zakaj? Zakaj si mi to naredil? Ni mogoche iz tega, ni mogoche... Ne glej me tako! Zave se, da je vse zaman in zatisne Uriju ochi. Ochitno je zbegan in se nemochno ozira okrog in se srecha s pogledom lutke, ki je she vedno posajena za mizo. Plane nad Pneumijo, jo zbije na tla in zachne brcati.

Piskanje zraka, ki uhaja iz predrte lutke.

RAF  se vrne na poveljnishki sedezh in se zastrmi v sliko Fobisa, katerega laserski snopi pravkar spet tipajo po prostoru. Nato odpre rachunalnik in v obupu natipka: URI JE MRTEV. POMAGAJ MI. KAJ NAJ NAREDIM? Na zaslonu se chez chas pojavi izpis: NI PODATKOV. ODGOVOR NI PROGRAMIRAN. Raf udari s pestjo po tipkovnici in povzrochi ples chrk na zaslonu. V obupu se kot reshilne bilke oklene multikomunikatorja in vklopi zvezo z Zemljo.

RAF prizadeto: Mamka, v stiski sem.

Prasketanje, piskanje, motnje.

RAF ponovi oddajo: Mamka, oglasi se! Pomagaj mi!

GLAS chist, miren: Mamka Iksionu. Zveza je kompletna. Vklopi vidnost. Dedek te bo sprejel.

RAF mrzlichno pritiska tipke in na zaslonu se izoblikuje podoba Dedka. Slika je chudna, nekoliko zapotegnjena. Dedek je zhivahen starchek z gosto belo brado, z iskrivimi, hudomushnimi ochesci. Na nekoga se usaja in shele nato se zagleda skozi zaslon v Rafa.

DEDEK nasajeno: Hm, ja. Tako. Kaj je zdaj to? Kakshne vragolije pa pochenjata tam zgoraj... Bolj zase: Hm, zgoraj... che je zgoraj, vzeto policentrichno... Bevskne: Porochaj!

RAF je ochitno presenechen nad pojavom Dedka. Osuplo: Kdo sploh ste?

DEDEK: Kakshen nastop pa je to za chastnika Unije? Mirno! Raf samogibno skochi v pozor. Dedek nadaljuje shegavo: No, no, kar ostani, golobchek, sedi, sedi... se bova lepo pogovorila. Glavni programer sem... no, hm, glavni... Stvari se mi kar in kar izmikajo iz rok. Ja, stvari ne gredo, kot bi bilo zazheljeno. S to zvezo so ga mochno kronali. Se ujezi: Barabe indolentne! Spet shegavo: Vidva pa sta videvala za soncem nekakshne podobice, kaj?

RAF: Ni mi do shal. Uri je mrtev.

DEDEK si zachne osuplo puliti brado: Kaj? Kaj pravish? Ne, to je pa od sile. Kako se je to zgodilo, kako se je moglo zgoditi v utechenem rezhimu plovbe? Kaj je pochel?

RAF: Deblokirati je nameraval pogon...

DEDEK poskochi: Deblokirati pogon! Drugi mozh v postaji hoche deblokirati... ja, kaj mi boste she vse napletli, nepridipravi... Kje pa si bil ti ta chas?

RAF: Spal sem.

DEDEK: A, spal si. Bevskne: Za to mi bosh odgovarjal, stotnik!

RAF izbruhne: Nikomur ne bom odgovarjal! Postavili ste me za poveljnika blokirane postaje, za figuranta!

DEDEK  da prst pred usta: Pst! Kar lepo mirno kri. Se bomo zhe pomenili... malce bom pogledal skozi prste, dolgo sta bila zgoraj, hm, predolgo mogoche, ali pa tudi ne. No, kaj bova zdaj naredila, stotnik, kako ti je zhe ime?

RAF: Rafael.

DEDEK: Stotnik Rafael. Lepo bosh prishel dol, nadangelchek Rafael. K srechi je bila v blizhini ena od shkatel. Usmerili smo Fobis k Iksionu, avtomatichno se bo priklopil... Privleche od nekod starinsko rachunalo na kroglice in rachuna. Se bo priklopil chez sedem minut, petdeset sekund, na sekunde sicer ne prisezhem. Prestopil bosh vanj in te bomo sneli.

RAF: Morda pa sploh nochem dol...

DEDEK: Kaj se to pravi, nochesh? Dol, pa amen!

RAF: Ne bi smel videti slik za soncem. Uri je to vedel... Spodaj me chaka psihoklinika, lobotomija, izbris spomina.

DEDEK: Bla, bla, bla! Kaj pa tvezish?

RAF: Niti tega ne vem, ali imam pravo zvezo. Morda sploh ne govorim z Zemljo in glavnim programerjem...

DEDEK: S kom pa? Z bogom Ochetom? Pripravi se na prestop v reshevalni orbiter in vrnitev! Obleci skafander!

RAF neodlochno: Kam me hochete spraviti?

DEDEK: Lepo ubogaj, stotnik! Bevskne: To je povelje! Chastnik Unije si. Obleci skafander!

RAF se odlochno upre: Lahko mi ukazujete, ampak ne boste me dobili! Nochem se vrniti!

DEDEK vzame robec in se glasno usekne: Jej, jej, kakshna zmeda. Katastrofa. No ja, kakor hochesh. Ne morem te prisiliti, da prestopish v Fobis, che nochesh. Spet nekoliko prerachuna na rachunalu. Naslednja mozhnost, da te snamemo bo chez... bo chez trinajst dni, devet ur in pet sekund. Na sekunde ne prisezhem. Vesh, kaj to pomeni? Truplo imash na krovu.

RAF: Vem.

DEDEK: Trinajst dni s truplom, ki bo zachelo razpadati. O, joj! Nikomur tega ne privoshchim... Lepa rech. Poglej, ves vesoljski center je na nogah, da bi te varno spravil dol, ti pa cincash in trmoglavish. Proseche: No, daj, obleci skafander. Se obrne k nevidnim sodelavcem in govori tishe: Vam pravim, da je krizh z ljudmi in da bo morala ves program prevzeti avtomatika. Spet Rafu: Dobro, stotnik. Che ne mislish hitro oblechi skafandra in se pripraviti za prestop v orbiter, se bova poslovila. Prekinili bomo zvezo. Odpoklicali bomo reshevalni orbiter. Odpisali Iksion. Lahko bi ga sicer dekomprimirali. Ampak ne bomo. Ostal bosh tam na robu Sonca popolnoma sam za vselej in to je zadnji chloveshki glas, ki ga slishish...

RAF plane: Pochakajte!

DEDEK: Chakam. Cheravno nimam veliko chasa... Nikakor ne morem shajati s chasom, zmeraj me prehiteva in mi uhaja. No, se bova zmenila ali ne?

RAF spet okleva: Ne vem, kaj naj naredim. Ko bi imel vsaj Urija... Ne zaupam vam, spet mi pripravljate kakshno ukano...

DEDEK: Chas mi curlja skozi prste, ja, kar chutim ga, kako uhaja. Rafael, ne morem se vech ukvarjati s tabo, ne gre, veliko drugih stvari moram reshevati, izmikajo se mi, ne morem jih vech obvladovati... Iskreno, nekoliko utrujeno: Star sem, umetno vzdrzhevan pri bistri pameti in od vsega skupaj nekoliko truden.

RAF: Tudi jaz sem truden in zaspan.

DEDEK: Potem pach opraviva operacijo spust v sili. Vstani in obleci skafander.

RAF pochasi vstane in odpre prekat, v katerem visita dva skafandra. Vzame enega in ga izurjeno obleche.

DEDEK: Lepo. Vzorna naglica. Priklopi se na fonijo in kisik. Vse drugo bo potekalo avtomatichno, le prestopiti bosh moral v Fobis. In potem bosh lahko she in she spal... Nenadoma se skremzhi in na vso moch kihne.

RAF: Bogpomagaj!

DEDEK osuplo: Kaj? Odkod si zvedel? To je vendar koda... Kako si prishel do nje, Rafael... Zdaj je vse drugache...Zdaj si eden od nas...

RAF si povezne chelado na glavo, jo utrdi, priklopi fonijo in zdaj Dedka ni vech slishati. She vedno pa ga vidimo na zaslonu, kako govori in kako mu Raf odgovarja, cheprav tudi njega ne slishimo. Njun nemi dvogovor pa kazhe, da se dogaja nekaj nepredvidenega.

Motiv shumov in glasbe iz uvodnega prizora.

Vesoljska postaja Iksion lebdi v prostoru ob velikanski sonchni obli. Priblizhuje se ji orbiter Fobis in se po krajshi operaciji stakne z njo.

Glasbeni motiv pojenja.

Notranjost Iksiona. Raf v skafandru. Dedek na zaslonu mu she vedno nekaj vneto prigovarja.

V popolni tihoti je slishati shume avtomatike in odpiranje prehoda.

Stik s Fobisom povzrochi komaj zaznavni premik. Za Rafovim hrbtom se odpre prehod. Poveljnik Iksiona se obrne in se zagleda v odprtino, iz katere seva neka chudna svetloba. Dedek na zaslonu za njim mu she vedno nekaj mrzlichno dopoveduje. Raf pa se nerodno skloni k mrtvemu Uriju in ga vzame v narochje. S tezhkimi, pochasnimi koraki se napoti k odprtini.

Rafovi koraki topo odmevajo po prostoru.

RAF pred prestopom v reshevalni orbiter obstane, obsijan s tisto chudno, neresnichno in nezemeljsko svetlobo. Ochitno tehta, ali bi naredil korak naprej ali ne. Dedek na zaslonu se usaja, krili z rokami. Raf pa stoji. Izza priblizhanega zatemnjenega vizirja vidimo v grozi iskreche se ochi, ochi chloveka, ki je obstal pred neznanim. Z odsevi svetlobe na kristalovini se zhar teh preplashenih ochi spremeni v vrtinchasti ples zvezd in ozvezdij v vesolju.

Glasba, ki se splete v uvodni napev neminljivosti stvarstva.

 

 

Ljubljana, junij 1977