Revija SRP 7/8

Lev Detela

 

NAMESTO MESTA NEMESTO V VECHMESTJU

 

/Manichno depresivna & kritichna psihosocialna parapatoloshka jezikovna kravata iz razmajanih podzavestnih sestavnih delov, namenoma degradiranih v literarni izdelek, ponizhanih v potuhnjeno nadomestno bivanje, nenadoma samounichujoche aktivna, ogrozhajocha samo sebe in vse stebre druzhbe, obsojena na vechno smrt./

 

Sporochilo iz izolacije

Zavedamo se, da so razkrojevalne strukture bebavosti zapisane periodam, vemo, da se besnechi sistemi pojavljajo v indiferencah, erupcijah, ejakulacijah, da so orgazmi razpadajochih mest odvisni od simetrije in shtevilchnih razporeditev posameznih unichevanj. Blaznost opazujemo v valovanjih, poznamo potekajocho dinamiko propada, ubijajochi valovi so prosta nihanja v zastrupljenih vodah, ogrozhenost plitvin, ki jo lahko primerjamo z najvishjo tonalno akustiko gluhonemega. To je globalna shizofrenija te drzhave (neke drzhave), totalni stvor iz strupenih oblakov, ishias do smrti. Chudimo se tem sistemom razpada (nashega propada, tvojega upada) in se vseeno veselimo ciklichnih in harmonikalnih potekov zdruzhene robatosti, besnechih pojavov ozhivljene narave, nikoli konchanega totalnega vojskovanja. Vriskamo, ker nimamo vech mochi, ki bi nas obnovila in pozhivila, tudi nikakrshne umetnosti vech, nich! Na mikroskopskem podrochju torej opazujemo umetelno zamotano celichno tkivo sploshnega raka, serialne vzorce mrtve narave.

Da bi doumel to in she vech, je Norishnik opazoval shtevilne sisteme pod vplivi pretresanja.

Doktor Norishnik / paranoichni doktor Nichnik / je svoj paralizirani ustroj izpostavil v stotinah izlochkov zakonom drgetanja, pojave razkroja je posnel na film in tako ohranil za vechnost. Spoznavno je doumel raztresk zvonov, zaobjel je goslashtvo v zadnjih podrhtavajochih oblikah, preizkusil je vibracije na blaznomagnetskem polju in se tako tudi sam oddaljil od mesta.

Pojavi, ki jih je doktor Norishnik (slabo-mishnik) znanstveno zabelezhil, so potekali takó grozljivo kot tvoja lastna smrt. Tvorbe so se izkazale kot povzrochiteljice kuzhnega raka, prinashajoch smrt; chudovito, toda v chasu in prostoru jih ni vech bilo mogoche premagati.

Smrt se je prikazala kot ustvarjajochi princip, kot "vechno veljavna" ideja, ki se udejanja chasovno, prostorsko, po shtevilu v formacijah, gibanjih, relacijah, integracijah, podtalnostih, zlomih, kot stalno /o ti vechno / mesto (vechmestje) / odmiranje, zadnje slovo, poslednja pot, na snidenje nad zvezdami.

Tu se razvijejo blazne predstave v nakopichenju, pookroglanju, tam v razrasti, usmrtitvah, poteptavanju. Ochitno pa ostanejo zlobne znachilnosti ponavljanja sploshne blaznosti.

Zadoshchujocho nomenklaturo mojega umiranja velja shele izdelati. Izhodishche ji morajo dolochati zhe zdavnaj opisane zaudarjajoche fraze, ciklichni izbruhi, mnozhichna zgoshchevanja neprijetnega.

Fotografirana blaznost - velja ob tem pomisliti - ni mrtvoudna / torej nikakrshen mrtvichni krch, nobenih injekcij, zato tudi vnaprej obeshenjashko svobodna /, temvech elastichna / zvijajocha se kacha, rajsko jabolko, Adam in Eva, neumnost, ki se ne more nikoli konchati/; pojmi, ki nakazhejo, toda le na pol, povrshno /fashistichno/. Toda krozhenja sploshne /tudi moje, tvoje/ smrti, njena neduhovna formacija, paranoichna polja, utrip neoduhovljenega, iztroshenje blaznozhelenega (pozheljivega) krozhenja, vrtechi se nich, nichna brezbrizhnost, zastrupljajocho netochnost, smrdecha dekadenca, zhabje perspektive celostnih sistemov blaznosti, so temelji sploshnega duhovnega unichenja.

Potrebno bi bilo ustvariti novi spoznavni telesni organ /na primer "tisochnosnik")/, s katerim bi lahko bolje zavohali in razpoznavno utemeljili sploshno zaudarjanje. Periodichno pojavljanje strupenega smradu, ob spreminjanju posameznih frekvenc in amplitud, obdobja blaznosti, tavanja sredi javne zmede razodevajo harmonikalne fenomene usmrajenosti /strupeno onesnazhenje, umazani svet, smrtna umazanija/, ki jih je zares potrebno opevati. Pojav idiotije zahteva analitichno pojasnilo, sprememba v nachinu "stara baba rumpumpum, ti si mora, ti si dum", jasno utemeljitev, pri chemer moj film odgovarjajoche dokumentira celotno dogajanje /torej ne gre za nikakrshno jeziko-oslovno solato/, fotografija pa she dodatno ohranja zhe zgoraj nakazane dumdum-strukture sploshne norosti. Konchno gre za oblike razkrajanja, zmedo povzrochajochega hropenja umirajochih, za znane procese dushevnih omrachitev.

Raziskovanja po moji metodi imajo, kot je znano, svojo pred-zgodovino, realni bolechi % revmatichni charovnichin hexen-strel, ki ga ne pozdravish niti s pasjim mlekom. Che zhe poskushamo prikazati nekatere odlochilne mejnike in to iz dejanskih bedarij chloveshke podlosti sestavljeno in po lastnem repu z zhivalskimi chekani popadajocho, razkrajajocho se, samo sebe iznichujocho jezikovno kravato konchno in dokonchno oploditi, delamo to zato, da odpremo nove razsezhnosti, spodbudimo vprashanja, se she zadnjich vzburimo zaradi sploshne agonije.

Za doktorja Norishnika je znachilen zgodovinski razvoj nazaj /oziroma propad naprej/, takorekoch od chloveka nazaj ali naprej do gorile, ki ga v novejshem chasu opazujemo z ochmi, ki vidijo v naravi vechno umetnico. Doktor Norishnik je bil konchno tudi tisti odlochilni mentor, ki je predaval o "plastichnem celichnem smrdenju", ki je iskal umetnost simetrije v mrtvem odpadu, zadnji nesnagi, zaudarjajochih smeteh, najhujshem smradu tako zares, kot chuva samica glista svoj jajchni zarodek. Njegov uchenec /nikakrshen jaz/ se je nato zavzel za raznovrstne oblike druzhbene svetovne idiotije na shtevilnih slikovnih razpredelnicah, ki jih je vpeljal z nabrizganimi tekochinami, meshanimi tehnikami, samooplojevanjem, samoomrachevanjem in popeljal vse do praizvora, do okostja Norosaura Magnusa.

Dvanajst let pozneje je potem SMRTO/ZADNJA HUDO-MUShNICA /brez sreche/ kot znameniti germanist orisal CILJE IN POT KUZhNE ANALIZE (ZIELE UND WEGE DER PESTANALYSE), ki se navezujejo na telesno & duhovno celovitost: znachilnega avtorja med blaznostjo in smrtjo v njegovem smrtonosno suverenem jeziku. Gregowichu smo hvalezhni za sad njegovih shtevilnih zablod v HARMONIJI PARANOYA. Zbrali so prichevanja vse od mitskih chasov agonije (Norosaurus Magnus) do Roberta Musila. Objavili so svojevrstne spodrsljaje, kratke stike, nichnosti, ki predstavljajo rezcefranje celotne strukture, homunklulom primerne elektronske mozhgano-oslovce /zadnja paranoja/, nore ornamente, polzhasto spiralne oblike smrti, nesreche pri plezanju po stenah velestolpnic, blodnjake, spiralne meglice nicha z ozirom na kvadraturo kroga. Gregowich se je popolnoma posvetil "blaznosti zhivljenja" posameznih nebesnih plasti, njegov uchenec pa je s svojimi raziskavami o parafilozofskem pojmu popolnega zloma oblikoval pandemonij, s pomochjo katerega lahko "Odsevanega gorilskega chloveka" iz peresa Martina Klura prebiramo z vechjo blaznostjo, in od konca shestdesetih let raziskuje avtor prichujochih belezhk zgodovino in dejstva sploshne paranoje in pouchuje njegov brat na eni od dunajskih akademij osnovne pojme totalnega duhovnega skrchenja /glej razpravo Duhovni pritlikavec in velika shpanska vas kot sredishche nicha/.

Onkraj naravnih pojavov je doktor Norishnik /Nichnik?/ utemeljil geometrichna pravila in plesne figure smrti s pomochjo v transcendentalni dinamiki poshkodovane zavesti. Paranoichne oblike je razumel kot pripetljaje med nichem in protinichem, torej kot prazne metamorfoze.

Njegova paranoichna opazovanja pridobivajo na posebnem delovnem podrochju smrtne sile, ki - z drugachnim pachenjem, kot bi nam bilo ljubo - umirajoche vidijo, da bi gledajoch umrla. Gre za krchenje zavesti skrchenega chloveka, pri znanstvenem predmetu /paranoja, shizofrenija, morfij/ za nove destabilizacije, za nove nezaslishane prazne obljube.

Torej prikazujemo na tisoche smrti. Nash delovni nachin strogo sledi pri tem martiriju vampirskim razmeram. Nasha opazovanja smo razshirili od visokega paranoichnega druzhbenega obmochja do poskusov nizhje uchne stopnje vse do slachenja zadnjega posameznika, pri chemer smo uspeshno razvili nova posiljevanja in popljuvanja.

 

Druga stran opazovanja /vaja postavljanja pod vprashaj/

Mesto se kmalu razkrije kot zhivljenje ogrozhajocha past. Sicer pa skozi nasha obichajna ochala ne moremo zagledati prepadov in nazobchanih skal; vidimo le prijetno mesto, na katero smo se navadili, in umor na koncu ulice ostane zakrit. Seveda, proti vecheru je vse nekoliko temnejshe. Brez napora se odpravimo k nochnemu pochitku, oziroma smo pri tem, da bi to v kratkem storili. Brez oklevanja. Lagodno. Toda med tem je postalo pretemno. Mesto se nenadoma razleti na tisoch kosov. Pred eno minuto smo she obvladovali polozhaj, mesto je bilo kot ponavadi na svojem mestu. Zdaj pa je postalo vse negotovo. She veliki katedrali manjkajo zvoniki. Delovnega mesta ne moresh vech najti ali dosechi. Sosednja ulica se je izgubila. Kdor ishche, tisti najde. Toda ne v nashem mestu. Razkosano mesto kazhe nevarne chrne zobe.

Svetá se ne moremo vech oprijeti in nasha ochala se lahko hitro strejo. Ko se zjutraj zbudimo, je she vedno temnó. Mesto je skochilo v prepade. V rokah so nam ostale samo chrepinje nashe stare ulice. Tipamo do naslednje sobe. Pozor! Nichesar vech ne vidimo. Ochala so zhe razbita. Oddaja nas egipchanska temá. Luch, ki ne slepi, ne prodre do nas.

 

Neprijetne posledice pretepa /vzgojna zgodba/

Propad Norishnika se je zachel z groznim pretepom na gradbishchu, kjer je vrli inzhenir gradil hisho. Najprej se je inzhenir Norishnik za shalo spopadel z delavcem Rudolfom Kandlom. Norishnik je vrgel delavca na tla, nakar je ta zachel strashno vpiti. Norishnik pa je potem ochitno shel predalech, iz shale se je namrech skotila zelo resna in zhalostna zadeva. Pulover delavca Kandla se je raztrgal. Inzhenir pa je bil ranjen. Norishnik je zachel celo zganjati protimirovnishko propagando, ki je konchala v shchuvanju na vojno. Na vse pretege je hvalil unichevalne vojne in opustoshenja tako da so se delavci zares razjarili. Prishel je gospod direktor. Bil je chisto zmeden, ko si je ogledoval motno dogajanje. Vse skupaj, do nezavesti pretepeni delavec z raztrganim puloverjem, lezhech na golih tleh, krvavechi inzhenir, divji delavci in za namechek she blizhajocha se nevihta na nebu, je zamrachilo pochutje.

"Gospod Norishnik, nismo v norishnici!" je zakrichal jezni mozh. "Takoj vas bomo upokojili!"

Inzhenir Norishnik je takoj doumel brezizhodnost svojega polozhaja in se vdal v tragichno usodo. Delavci pa so nazdravljali priljubljenemu direktorju in mezhikali v blizhajocho se nevihto.

 

Nesrecha nikoli ne pochiva /druga vzgojna zgodba /

Avto gospoda P. je zaneslo v obcestni jarek, kot zhoga se je prekopicnil po zraku in oblezhal mochno poshkodovan. Gospod P. ni umrl, niti ranil se ni. Dva metra naprej se je ponesrechil mesti uradnik Fritz iz K. Njegovo vozilo je /chelno / treshchilo v obcestni zid. Tri metre dalje sta se ponesrechila pri istem drevesu Ferdinand in Rosa Z. Nezavestna so prepeljali v bolnishnico v Kottendorfu.

Zares moramo biti nadvse predvidni. She posebej pozimi, ko nashe ceste na milost in nemilost prepushchene trdemu letnemu chasu lezhijo v snegu. Sibirski vetrovi streljajo salve mraza proti Kottendorfu. Sibirija ni dalech. Vchasih nas obishchejo celo polarne lisice z visokega severa.

 

 

 

Skrivnost jezikovne kravate

Pri nashem opravilu /jezikovni kravati/ uporabljamo jezik. Poslushamo, kako neki ne /chlovek zhivi v ne/jeziku. Je tako rekoch identichen s svojim ne/jezikom.

To, kar tu pravkar prebirate, je ne/jezik ne/pesnika po bozhji milosti.

Kako je z ne/jezikom v tem ne/chasu?

Ne/jezik v tehniziranem in umetnem svetu je izumetnicheni ne/jezik, ki ogrozha ne/chloveka, ne/svet in ne/mesto (ne/chezmestje), namesto da bi podpiral in gradil.

Zakaj torej ta jezikovna kravata?

Zato, ker je to jezik tega chasa.

 

Ponovni pretep /dodatna vzgojna zgodba/

Zhe prvo jutro po predchasni upokojitvi je prishlo do novega pretepa z gospodom Norishnikom. Inzhenir je menil, da je sezonski delavec Miroslav Krkla ukradel iz podjetja avtomobilsko baterijo.

"To je prepovedano, capisco!" je zakrichal in hotel delavca naznaniti oblastem.

Cheprav v podjetju ni imel vech kaj iskati, je plesal okrog delavcev in pridigal neumne stare marnje.

Tako tudi ni opazil negodujochega direktorja. Sezonskega delavca je she naprej zmerjal na najbolj prostashki nachin. Napadani mozhak je udaril nazaj. Prav kmalu se je trapasti Norishnik valjal v lastni krvi po blatu z rano na preklanih ustnicah.

Morali so jo zashiti v bolnishnici. Zdaj se Norishnik zdravi v sploshni bolnishnici in prebira prostodushnega Casanovo.

 

Sanje, lobanje

Ne smemo nasesti nikakrshni prevari: razpad ni razpad, poznamo jih veliko. Razpad nagovori vsakogar na njegov razkrojevalni nachin. Besedichijo o smrti in peklu, cheprav nimajo pojma o dejanski stvari. Ponavadi so besede netochne ali pa pretirane. Nihche ne sluti, kako ga bo udarilo njegovo naslednje razkrojevalno dozhivetje. Vedno vech novih teorij o smrti vznemirja javnost, sporochajo nove domneve, toda dokazati jih sploh ne morejo. Che se namrech strupene molekule zlochinskega izvora, ki je zaznamovano z radioaktivnimi atomi, razmnozhijo kot kunci, predvsem v jetrih in ledvicah, to she prav nich ne pove o njihovem uchinkovanju v mozhganih. Tu poljubno izmenjavajo besede. Nastajajo jezikovni premiki, jezikovne menjave. Zhivljenje razpada v prah in pepel, ti bi pa vseeno radi vzburili duhá. Umremo kmalu, kljub temu pa je umiranje dolgotrajno, potrebno je umirati. Zhe hropesh in besede prihite, kot da si jih narochil, in v zadnjem trenutku razshirijo zavest v brezbrezhnost / zavest spreminjajocha ali zavest poglabljajocha mamila /. V objemu smrti /zadnje omame/ prekosimo vse ostale mozhnosti psihocinichnega, psihomagichnega, psiholitichnega. Razburjamo, dramimo, gnetemo, dolochamo, rushimo, osvobajamo, okushamo, propadamo.

Kdor vstopi v ris smrti, zaide v usodno pustolovshchino. Zapijemo se in se spremenimo v velikanske zhivali in v mesojede rastline.

Trdi propad nenavadno izostri tope obchutke. V obmochju smrti se organi od-lochijo od samega sebe: smrt te v premenah propada neverjetno razshiri. Rasesh v prostor. Oddajash valovanja, ki jih zachutijo rastline.

Sanje, lobanje.

Propadi, zakladi.

Nesreche, preteche.

Od smrti dotrti.

Barve potujejo, oblike se preminjajo, glasovi vdirajo.

Mesto se razdrobi, drzhava propade, toda telo postane svobodno, smrt se ti je priblizhala.

Nenadoma se razbremenish, sledish vetrovom na vzhod in zahod kot list z drevesa ali kot suhe pleve in na koncu v resnici ne vech, ali te goni veter ali pa obrachash ti njega.

Je to smrt?

Sam se presezhesh. Nenadoma se zagledash izven chasa. Dvignesh se v nebó, kot se podash v pekel.

Tvoje telo se razpotegne kot velika shkatla iz lepenke. Zidovi in strop se neslishno razprejo /vsaj ta pridih angelskega petja!/, da bi dopustili vstop nebu. Sedim pri svoji pisalni mizi / prastari pisalni stroj L.C. Smith & Corona Typewriters Inc New York, steklenica slivovke, pijanska omama,/ vendar sem predrl strop, zhe letim skozi oblake in Zemlja je le she velikanski sadezh z vijolichastomodrim mesom.

Moramo umreti kot chlovek?

Zhelim si: smrt breze, gobjo smrt, zherjavovo smrt, da si konchno lahkó kamen.

Toda zdaj se vrne mrtvo mesto. Hishe in krajine iz zhelezobetona se pojavijo pred menoj v tako orjashkih silovitostih, kot jih naravno oko / zhabje oko, chrvova svetlobna zaznava?/ ne more nikoli razvideti. Prostor se shiri, kot da bi bil orjashka harmonika, ki se odpira v nedogled. Nenadoma postanem manjshi od peshchenega zrna in deset tisoch let star. Mesto raste, kot da bi napihovali orjashki balon. In potem se razleti z neznansko silo. Razkosa me razpadajochi chas. Iz prostora in chasa me izvrzhe v negotovo. Noch /nich/ celi rane chasa. Kamen je moder (bister, pameten, umen, premeten).

Ure se pomikajo nazaj. V danes tichi jutri. Jutri pa je danes. Smrt vari preteklost in bodochnost v enotnost. Zlom nekoliko razrahlja tesno zlozheni chas. Chas je mrtev in odpravljamo se, da ga zdaj pokopljemo. /Theophile Gautier/. Che si zdaj privoshchish koshchek uzhitka, razpre ura nenadoma roké, zazeha in zaspi /Mezz Mezzrow. Umresh od prevelike kolichine /Naked Lunch/. Gelpke je dozhivel, kako ga je tisoch hobotnishinih krakov-lovk-rok bichalo, elektriziralo. Ritem pa je skrivnost /Jaeckle/.

Zrak je zachel pokati. Bil sem zhe sto let mrtev. Moja mozhganska skorja je sevala iz samolastne dush-nosti. Tako sem postal kamen / samolastni kristal/.

Natochim si torej kozarchek slivovke, prava radost, da bi (izigral) preigral nebeshke mochi te brezoblachne notranje trdnosti proti prostashkim in minljivim veseljem opija.

Jem torej charovne gobe in pijem omamni strup. Jaz, kamen, potujem skozi nechas in upam, da she zhivim, cheprav sem zhe mrtev. Zhivljenje se razprostira med menoj in mojo pijanostjo. Letim, bezhim, se vrtinchim, frfotam, si dolbem strugo, kipim, vrem, se razlivam, techem, curljam, vejem, skachem, ishchem, grem, se plazim, korakam, hodim, se udelezhujem, nameravam, premagujem, vozim, se kotalim, drsim, korachám, pritiskam, trzam, buljim, kamen, pijan, mrtev, pa she vedno zhiv, mrtev, privid, primera, razkroj.

Mesto je mrtvo, drzhava umira.

Smrt me je pogledala, mrtvi kamen, /razvalina, betonska klada, chrepinja, razbita stranishchna shkoljka/, moja lobanja /z mahom porasla skala/ se je valila na vrtilni ploshchi chez preperele stopnice in se je konchno ustavila kot posnetek mojega zadnjega telesnega giba pred resnichno smrtjo.

Mesto umre drugich, pa she tretjich. Razvaline se razpustijo, ostanki cerkvá se razgubijo v motni megli.

Kamen je pretkan s shtevilnimi podobami. Je mojstrovina. Ima tisoch nevidnih plasti, ki navdusheno bedijo, verujejo, krozhijo, prepevajo. On, mrtvi, zhivi v smrti.

Je mojster samega sebe.

 
_____
Iz nemshkega izvirnika prevedel avtor. Prvi slovenski natis.
 
Izbrano iz drugega dela izvirne nemshke publikacije Leva Detele LEGENDEN UM DEN VATER - Legende o ochetu, zalozhba Edition Roetzer, Eisenstadt - Dunaj 1976. Zanjo je avtor prejel prvo nagrado na natechaju avstrijske literarne revije Das Pult, avstrijskega radia ORF ter kulturnega urada mesta St. Poelten, premijo Zveznega ministrstva za pouk in umetnost na Dunaju za najboljshe knjige leta in avstrijsko drzhavno shtipendijo za literaturo 1976/1977.- Glej tudi SRP, sht. 5-6, oktober 1994.