Revija SRP 7/8

Ines Cergol-Bavchar

 

VMES

 
kam hiti
svetloba
skozme
koliko me jemlje
s sabo
mimogrede
kam me slika
 
vse moje podobe
raztresene
razteleshene na lunah
zhalostnih kamnov
 
vse moje podobe
potopljene
v tisoche podob
to nisem vech jaz
kar ostaja
navidez
isto
 
 
***
 
mrtvi chas
se plazi
chez chrne hrbte
ne bliskajo strele
iz trebuha zhrela
ne levijo se kache
v kamnitih nocheh
Lot gre
pochasi
svojo pot
mrtvi chas
se lepi
na bele ploskve
soh
na slan
spomin
solin
 
 
***
 
stisnjenost kamna
med brinje
stisnjenost chrne punchice
v varen bodichav objem
shvigajo kache
med grizhami
shvigajo beli metulji
chez kras
nebo tik nad grmovjem
tik nad goloto planjav
ne dotakne se
nebo se ne
dotakne
trav
 
 
***
 
ob izdihu
spremenjeni svet
v belo ogrnjen
zhareche peruti
psalmichnih ritmov
kroglasta misel
nitka iz
bozhje preje
podlozhena
z mrtvashkim prtom
odprta
v brezno nebes
vdih zvona
chez prosojno dolino
vse vishe
samo she
drobno svetlikanje
nemo premikanje
v prsih neba
 
 
***
 
bo vzelo
v svoj dom
med poshevne zharke
v mamljivi vonj
med shelesteche lichkanje
spomina
bo vzelo
med dlani trav
med globoke
plasti oktav
zemlje in neba
ognja in vetra
med belino
snega
in vrnilo
v zhivi utrip lesa
 
 
***
 
ni tukaj ni tam
moj dom
v prostorjih ljudi in sveta
chigava naj bom
v nikogarshnjem svetu
neba in pekla
ne tukaj ne tam
se ne prepoznam
v odtisih stopinj
v krizhanju rok
v odmevih glasov
morda le za hip
me kdaj urochi
domachnost grobov
 
 
***
 
besede
potepushki psi
se vrachajo prihuljeno
polezhujejo pred
vrati
vohunijo pod
okni
prezhijo na
strehi
iz njih vre vonj po
mrhovini
brusijo chekane ob
kamne
besede niso vech
posoda
mojega imena
besede
duhovi potepushkih psov
 
 
***
 
tako vse belo
kot novoletni prazniki
chas odlaga minerale na utrip hlinjene mladosti
ki naletava chez robove strnjenih streh
in vse je tako kot da ni
she nikdar bilo
razpljuskana gladina
ostaja
fascinantna podoba raja
za zaprtimi vrati
kljuch je potopljen
ob devinski skali
na dno
vechno potapljanje
na vdih
 
 
***
 
stvari techejo
poslednji krog
odtekajo skozi rezho
zrcalnega odseva
oblike ostajajo
bele ptice
brez lastne krozhnice
brez odseva
 
 
***
 
kri kri kri
krik
v nago sled
telesa
kri kri kri
krozhi
krokar
brez ochi
brez slovesa
brez smeri
chez votli
svod
nebesa
 
 
***
 
blizu drevesom
v njihovem bdenju
shumenju
blizu drevesom
v njihovem
bujno otrplem
zrenju
samo takrat
ko me kraljevi sluchaj
posveti
v lebdenju
 
 
***
 
drug biti
v tebi
tebi tuj in sebi
v nikogarshnji resnici
v eni polovici
zhdeti v nich
v nich hiteti
na popkovini
nihati v smrt
biti isti
v polovici cel
zaprt odrt
 
 
***
 
nag skache naokrog
nag v ochi
nag v usta
v popek nag
nag v spolovilo
pikajo ga drobne iskrice v telo
dobro in zlo se ljubita
v isti postelji
in odreshujeta svet
zgodovino besnijo strasti
rakete letijo v nebo
in glej - barvni ognjemeti
danijo noch
 
nag skache naokrog
pikajo ga drobne iskrice v telo
rdecha zastava chrní
in vse bolj prekriva
presheren trg
gejzir karnevala
ljubiti se ljubiti
v strastnem objemu smrti
roditi se roditi
kot chrni krti
zakopani v chrni rov
vedno znova svezh in nov
OMNIA VINCIT AMOR
 
 
***
 
zdaj ti rechem
nisem od tu
in nisem
od danes
zdaj ti zhe
lahko rechem
da poznam
vsak kamen
pred svojimi
vrati
 
nekoch morda
ti bom lahko
rekla
da tudi nisem res
da sem le sled
izpred
tisoch
let